Odkar se spomnim, sem imela rada knjige. Doma smo imeli zbirko Mohorjevk, ki so me zasvojile že zelo zgodaj, prezgodaj, kot ugotavljam zdaj sama pri sebi.
V glavnem sem začela brati rabljene knjige, knjige iz druge roke. Podobno kot si kupujem rabljene avtomobile. Ki mi pa kar dobro služijo. A to bo naslednja tema. Moja prva prava knjiga je bila Puhkova kresna noč, ki mi jo je podaril Dedek Mraz. Iz Rusije z ljubeznijo. Vsebine se več ne spomnim natančno, vem pa tako kot bi bilo danes, da sem jo imela zelo rada in sem jo skrbno hranila. Podobno se mi odvrti film za knjižico Kdo je … Vidku srajčico, zelo romantično prikazano kruto življenje podeželja v pred prejšnjem stoletju.
Naslednje doma prebrane knjige so bile sklop Čebelic, ki mi jih je posodila ali celo dala soseda, bližnja sorodnica. Vzela sem flomaster, kateri so bili v mojih časih zelo slabe kakovosti in vsako knjižico pod naslovnico skrbno podpisala, označila, da so moja last. Seveda sem jih zmazala na mah in mislila, da so res moje, vsa vesela zbirčice, ki je narasla na število … recimo deset, ne spomnim se dovolj natančno, konec koncev je tega že skoraj petdeset let. Ne bi dala več roke v ogenj za to, vsak dan zvem nekaj novega od tete Skleroze, če ni že začetek od one, ki je bolj samozavestna, Demenca. Težava je nastopila, ko se je ljubka Magdica odločila, da si želi punkeljček nazaj. Jaz pa vse podpisane! Otrok, otrok, nikome ništa in z veliko muko sem jih vrnila. Strogo me je vprašala:
»Kaj pomenijo te ladjice?«
Svojega odgovora ne vem več, vem pa za pekoči občutek sramote, izgube lastnine in tudi prijateljice, ki jih nisem imela na pretek v majhni vasici, so-letnikov pa sploh ne, bila je kriza. Mnogo kasneje sem ugotovila, da se svet ne konča na koncu naše vasi. Veliko vode je preteklo, ja. A kaj hočemo, je že moralo biti tako. Pravzaprav, zdi se mi dobro, vse take male izkušnje so me naredile takšno, kot sem, danes me ni več sram, da sem, kar sem. Iščem prednosti v tem, kar imam in doživim drobna zadovoljstva, ki jih ne bi, če bi imela dobro tlakovano pot ali se rodila s srebrno žlico v ustih, kot sem nekje prebrala.
Kupovala sem si cenovno dostopne knjige, ki so jih prodajale npr. Mladinska knjiga ali Družina ali Kmečki glas in mislila, da je to moj skrajni domet. Seveda ni bil, a kaj ve otrok, ki ne loči fička od mercedesa, zdi se mu samo eden večji od drugega, pa mogoče barva ni ista. Samo za primerjavo.
V knjigah sem uživala, sploh se nisem zavedela, da je to mogoče pobeg v sanjski svet, daleč od realnosti, zdaj bi bila psihoterapija. Ne potrebuješ antidepresivov ali pomirjeval, le napeto knjigo, ki te ne spusti, dokler ni konec! Najbrž je bila tudi neke vrste odvisnost, potreben adrenalin. Ker nikoli nisem pogledala na zadnjo stran, kjer je pisalo konec. Nekatere moje kolegice so najprej pogledale na platnico in se pozanimale, kako gre zgodba, začetek, nekje sredina in konec. Bolj v miru so brale. Smešno mi je bilo, da so v družini mojega moža čitali. Višji rang, prišli so do nedeljskega dnevnika. Nič ne rečem, zanimivo. V nekem obdobju deset let nazaj, je Dnevnik gratis dodajal izdajam kakovostne knjige. Zlata doba, ki je minila, naša domača knjižnica pa se je enormno povečala, ne da bi nas stala en cent, kar v današnjih časih še zmeraj nekaj šteje. Šteje pa pač vse, kar je človeku ljubo, mislim jaz. Sem malo egocentrična in to lahko priznam, ne da bi mi bilo kaj posebej nerodno. Vsak od nas je unikat in si zasluži, da se ima dobro, kot si to sam predstavlja. Ne moremo vplivati na druga življenja, drugi pa naj ne bi posegali v naša. To je spet stvar dogovora, kakorkoli.
Ukvarjati bi se morala s knjigami, bila bi srečna. Čas šolanja, pustolovskih knjig in ljubezenskih romanov se je zame prehitro zaključil. Na čuden način sem si zaželela poroke in otrok, knjiga pa je izginila iz mojega vsakdanjika. Stoje sem prebrala, preletela, novice in hitela za delom v službi in doma, ki ga ni bilo konca. Dvajset let, ena generacija. Potem sem se dala sprovocirati, ker nimam baje nobene izobrazbe in zdaj študiram ob delu, izredno in zdaj tudi samostojno, brez kakršnegakoli statusa. Sama sebi ne morem verjeti, ampak mi je všeč, še tako suhoparna statistika ali ostale nebuloze, ki obstajajo zaradi njih samih.
Nekje sem slišala, da je slaba tista knjiga, ki je ne prebereš vsaj dvakrat. Ob poplavi novih in novih naslovov je postalo to nemogoča misija. Ali pa sem prestara, morda bi se morala bolj potruditi. Da Vinčijevo šifro sem prebrala na mah. V osmih urah. Neko soboto. Roleto sem spustila in izgledalo je, kot da me ni doma. Knjiga je zmeraj boljša kot film in tako tudi ta. V knjigi deluje domišljija, počutim se živo, kot da sodelujem v dogajanju. Opažam tudi, da se je nivo ustvarjanja zelo zelo dvignil, kar me neizmerno veseli. Lahko doživim skoraj identično izkušnjo kot avtor sam, ko jo zna predstaviti na res dober način. Čedalje več je tega, obožujem jih, vrhunski so. Ena sama napaka je, ki jo na žalost še predobro vidim-čas za branje. Še vedno ta neusmiljeni čas.
Rada imam strokovne, poljudne, praktične in pogrošne, uživam v šundu, buh … brez komentarja, vključno s 50 odtenki sive, ki so kot neka nadaljevanka. Sicer ni neka umetnost kot Shakespearjeve drame, a bolje to kot iskanje užitkov v pitju alkohola ali kajenju. Ponosna sem bila na to, da vem, kje v stavku naj stoji vejica. Vidim, da marsikomu, ki od tega živi, ni več pomembno. Res se jezik razvija, je živ, a vse, kar je prav, stare vrednote bi morali ohranjati za naslednje rodove, sicer bomo še prej trendovski roboti. S telefonom v eni roki in s cigareto v drugi, npr. sodobni moški, ki izhajajo … nekaj me spominja na dudke in igračke. Psihološko bo kaj v zvezi z Jej, moli, ljubi. Morda se motim in upam, da se.
Odkar se spomnim, sem imela rada knjige. Doma smo imeli zbirko Mohorjevk, ki so me zasvojile že zelo zgodaj, prezgodaj, kot ugotavljam zdaj sama pri sebi.
V glavnem sem začela brati rabljene knjige, knjige iz druge roke. Podobno kot si kupujem rabljene avtomobile. Ki mi pa kar dobro služijo. A to bo naslednja tema. Moja prva prava knjiga je bila Puhkova kresna noč, ki mi jo je podaril Dedek Mraz. Iz Rusije z ljubeznijo. Vsebine se več ne spomnim natančno, vem pa tako kot bi bilo danes, da sem jo imela zelo rada in sem jo skrbno hranila. Podobno se mi odvrti film za knjižico Kdo je … Vidku srajčico, zelo romantično prikazano kruto življenje podeželja v pred prejšnjem stoletju.
Naslednje doma prebrane knjige so bile sklop Čebelic, ki mi jih je posodila ali celo dala soseda, bližnja sorodnica. Vzela sem flomaster, kateri so bili v mojih časih zelo slabe kakovosti in vsako knjižico pod naslovnico skrbno podpisala, označila, da so moja last. Seveda sem jih zmazala na mah in mislila, da so res moje, vsa vesela zbirčice, ki je narasla na število … recimo deset, ne spomnim se dovolj natančno, konec koncev je tega že skoraj petdeset let. Ne bi dala več roke v ogenj za to, vsak dan zvem nekaj novega od tete Skleroze, če ni že začetek od one, ki je bolj samozavestna, Demenca. Težava je nastopila, ko se je ljubka Magdica odločila, da si želi punkeljček nazaj. Jaz pa vse podpisane! Otrok, otrok, nikome ništa in z veliko muko sem jih vrnila. Strogo me je vprašala:
»Kaj pomenijo te ladjice?«
Svojega odgovora ne vem več, vem pa za pekoči občutek sramote, izgube lastnine in tudi prijateljice, ki jih nisem imela na pretek v majhni vasici, so-letnikov pa sploh ne, bila je kriza. Mnogo kasneje sem ugotovila, da se svet ne konča na koncu naše vasi. Veliko vode je preteklo, ja. A kaj hočemo, je že moralo biti tako. Pravzaprav, zdi se mi dobro, vse take male izkušnje so me naredile takšno, kot sem, danes me ni več sram, da sem, kar sem. Iščem prednosti v tem, kar imam in doživim drobna zadovoljstva, ki jih ne bi, če bi imela dobro tlakovano pot ali se rodila s srebrno žlico v ustih, kot sem nekje prebrala.
Kupovala sem si cenovno dostopne knjige, ki so jih prodajale npr. Mladinska knjiga ali Družina ali Kmečki glas in mislila, da je to moj skrajni domet. Seveda ni bil, a kaj ve otrok, ki ne loči fička od mercedesa, zdi se mu samo eden večji od drugega, pa mogoče barva ni ista. Samo za primerjavo.
V knjigah sem uživala, sploh se nisem zavedela, da je to mogoče pobeg v sanjski svet, daleč od realnosti, zdaj bi bila psihoterapija. Ne potrebuješ antidepresivov ali pomirjeval, le napeto knjigo, ki te ne spusti, dokler ni konec! Najbrž je bila tudi neke vrste odvisnost, potreben adrenalin. Ker nikoli nisem pogledala na zadnjo stran, kjer je pisalo konec. Nekatere moje kolegice so najprej pogledale na platnico in se pozanimale, kako gre zgodba, začetek, nekje sredina in konec. Bolj v miru so brale. Smešno mi je bilo, da so v družini mojega moža čitali. Višji rang, prišli so do nedeljskega dnevnika. Nič ne rečem, zanimivo. V nekem obdobju deset let nazaj, je Dnevnik gratis dodajal izdajam kakovostne knjige. Zlata doba, ki je minila, naša domača knjižnica pa se je enormno povečala, ne da bi nas stala en cent, kar v današnjih časih še zmeraj nekaj šteje. Šteje pa pač vse, kar je človeku ljubo, mislim jaz. Sem malo egocentrična in to lahko priznam, ne da bi mi bilo kaj posebej nerodno. Vsak od nas je unikat in si zasluži, da se ima dobro, kot si to sam predstavlja. Ne moremo vplivati na druga življenja, drugi pa naj ne bi posegali v naša. To je spet stvar dogovora, kakorkoli.
Ukvarjati bi se morala s knjigami, bila bi srečna. Čas šolanja, pustolovskih knjig in ljubezenskih romanov se je zame prehitro zaključil. Na čuden način sem si zaželela poroke in otrok, knjiga pa je izginila iz mojega vsakdanjika. Stoje sem prebrala, preletela, novice in hitela za delom v službi in doma, ki ga ni bilo konca. Dvajset let, ena generacija. Potem sem se dala sprovocirati, ker nimam baje nobene izobrazbe in zdaj študiram ob delu, izredno in zdaj tudi samostojno, brez kakršnegakoli statusa. Sama sebi ne morem verjeti, ampak mi je všeč, še tako suhoparna statistika ali ostale nebuloze, ki obstajajo zaradi njih samih.
Nekje sem slišala, da je slaba tista knjiga, ki je ne prebereš vsaj dvakrat. Ob poplavi novih in novih naslovov je postalo to nemogoča misija. Ali pa sem prestara, morda bi se morala bolj potruditi. Da Vinčijevo šifro sem prebrala na mah. V osmih urah. Neko soboto. Roleto sem spustila in izgledalo je, kot da me ni doma. Knjiga je zmeraj boljša kot film in tako tudi ta. V knjigi deluje domišljija, počutim se živo, kot da sodelujem v dogajanju. Opažam tudi, da se je nivo ustvarjanja zelo zelo dvignil, kar me neizmerno veseli. Lahko doživim skoraj identično izkušnjo kot avtor sam, ko jo zna predstaviti na res dober način. Čedalje več je tega, obožujem jih, vrhunski so. Ena sama napaka je, ki jo na žalost še predobro vidim-čas za branje. Še vedno ta neusmiljeni čas.
Rada imam strokovne, poljudne, praktične in pogrošne, uživam v šundu, buh … brez komentarja, vključno s 50 odtenki sive, ki so kot neka nadaljevanka. Sicer ni neka umetnost kot Shakespearjeve drame, a bolje to kot iskanje užitkov v pitju alkohola ali kajenju. Ponosna sem bila na to, da vem, kje v stavku naj stoji vejica. Vidim, da marsikomu, ki od tega živi, ni več pomembno. Res se jezik razvija, je živ, a vse, kar je prav, stare vrednote bi morali ohranjati za naslednje rodove, sicer bomo še prej trendovski roboti. S telefonom v eni roki in s cigareto v drugi, npr. sodobni moški, ki izhajajo … nekaj me spominja na dudke in igračke. Psihološko bo kaj v zvezi z Jej, moli, ljubi. Morda se motim in upam, da se.
