Ne vem, kaj me je zbudilo, kikirikanje sosedovega petelina ali kruljenje v želodcu. Seveda, včeraj sem šel spat brez večerje. Hladilnik je prazen, pa smo šele 20. v mesecu. V denarnici imam deset evrov, dolžan pa sem jih petnajst. Zvečer sem preobrnil vse žepe, a razen zmečkanih računov ni padel iz njih noben kovanec.
Vsak dan si moram izdelati načrt, kako preživeti in ob tem razmišljati pozitivno. Na srečo sem zdrav, od kruljenja v želodcu pa tudi še ni nikogar pobralo.
Danes bom šel najprej k sosedu pobrat jabolka, ki ležijo po tleh. Sva dogovorjena. Sadni zajtrk je zdrav. Potem načrtujem malo rekreacije in sprehod po gozdu. Če bom zraven nabral kako gobo, še toliko bolje. Potem bom imel tudi toplo kosilo. Drugače bom šel obiskat Jožeta v dom upokojencev. Če pridem okrog kosila, se vedno kaj najde zame. Res je dober prijatelj. Popoldan bom stopil do sosede Tine. Zadnjič mi je rekla, naj se oglasim, da ima več moževih oblek, ki ji sedaj, ko je umrl, delajo napoto v omari. Ne vem, če je to res. Mogoče je to rekla, ker sem jo zadnjič videl proučevati moje strgane hlače in perilo, ki se je sušilo na vrtu. Morda pa potrebuje kakšno pomoč v hiši, sedaj ko je sama. Pravzaprav je z njo prav prijetno klepetati. Kdo ve, mogoče me bo povabila na večerjo. Že vem, nesel ji bom nekaj jabolk in gob, če jih bom našel.
Če bo šlo vse po načrtu se mi obeta prijeten dan.
Četrtek, 14. 10. 2016
Včerajšnji dan je bil sanjski. Zjutraj sem se nabutal jabolk, potem pa jo mahnil v gozd. Poznam skrite kotičke, kjer rastejo jurčki. Pet velikih zdravih jurčkov, pest lisičk in tri golobice so romali v mojo košaro. Do dvanajstih sem bil že doma in kmalu je prijetno zadišalo. Skuhat dobro gobovo juho, to pa znam. Na drobno sem narezal čebulo, jo na olju prepražil skupaj s česnom, dodal dva zrezana jurčka in lisičke ter vse skupaj malo podušil. Dodal sem še tri narezane krompirje, korenček, pest peteršilja, malo bazilike, majarona in vejico rožmarina. Tudi žlica smetane bi se prilegla, a je žal nisem imel. Ko je bila juha kuhana, sem dodal še pest narezanega drobnjaka.
Samo še začimbnice mi rastejo na vrtu odkar mi je pred petimi leti umrla moja Rozi. Ko je bila živa, o, takrat sva pa imela veliko domače zelenjave. Ona je znala z rastlinami. Vedno mi je govorila:
»Ti znaš z ljudmi, jaz pa z rastlinami.«
V juho sem nalomil kos starega črnega kruha, ki jo je zgostil, pa še zmehčal se je, da sem ga sploh lahko pojedel. Sit kot boben sem zadremal na kavču.
Na obisk pri sosedi sem se pošteno pripravil. Stuširal sem se, obril in zlikal edine spodobne hlače in srajco, ki je videla že boljše čase. Obraz, v katerega sem se zagledal v ogledalu, je bil sicer zguban, lasje sivi, toda žive rjave oči so se iskrile v pričakovanju.
»Grem v akcijo,« sem si rekel, vzel košaro z gobami, ki so mi ostale, dodal vanjo še tri lepa jabolka in dobre volje odšel.
Tino sem zagledal, kako kuka skozi zavese, a se je naredila strašno presenečeno, ko mi je prišla odpret.
»O, si prišel, lepo!« me je pozdravila.
Elegantno sem se ji priklonil in ji poljubil roko. Zardela je kot najstnica in njen širok nasmeh je razkril lepe ravne zobe.
Pomislil sem, da ima dobrega zobozdravnika in da jo moram vprašati kakšno protezo ima. Nimam denarja, bi bilo pa dobro, da si najdem vsaj dobrega zobozdravnika, da mi za socialni denar naredi kar se še da.
Za roko me je potegnila v kuhinjo, v kateri je dišalo po pečenki. Začele so se mi cediti sline.
»Ali bova najprej nekaj pojedla, ali greva kar gor?«
Nejeverno sem jo pogledal. Mogoče je videla lačnega volka v mojih očeh in se je zasmejala.
»Saj nisem mislila nič nespodobnega. V spalnici imam omaro z oblekami, ki sem ti jih obljubila.«
Oddahnil sem si, ampak v skritem kotičku možganov se mi je usidrala pregrešna želja. Vse se je odvijalo prehitro. Po naravi sem romantik in priznam, pomislil sem na kaj več kot na obleke pokojnega moža, toda za to je potreben čas. Nisem pristaš instant seksa, ki se ga gre današnja mladina.
Po lepih lesenih stopnicah sva se povzpela do spalnice. Prestrašil sem se velike zakonske postelje, prekrite s plišastim pregrinjalom roza barve. Povsod so bili prtički, volančki in čipke. Soba punčke. Preveč kičasto za moj okus. Toda moral sem priznati, bilo je čisto in pospravljeno. Odprla je veliko belo vgradno omaro in zdelo se mi je, da stojim pred obešalniki v trgovini. Naštel sem petnajst moških oblek, srajc sploh nisem mogel prešteti, ker jih je bilo po več na enem obešalniku. Ko pa je odprla predala s perilom in nogavicami, sem moral zajeti sapo, toliko vsega je bilo. »Izberi in vzemi,« mi je rekla in se usedla na posteljo.
Kar vrtelo se mi je v glavi.
»Pomeri tisto sivo Armanijevo, pristajala ti bo,« je rekla. »Vid je zadnja leta zelo shujšal, bolezen ga je razjedala.«
Vse hlače so mi bile malo preširoke v pasu, a ko sem si zategnil čudovit usnjen pas prestižne znamke Wayfarer, sem se počutil odlično. Pred Tino sem se šopiril kot mlad petelin in igral manekena. Imela sva čudovito zabavo. Do solz se je nasmejala mojim norčijam. Pustil sem ji, da ona izbere. Hotela je, da vzamem vse, a sem jo vljudno zavrnil, da nimam niti prostora niti ne rabim vsega, ker ne mislim živeti večno.
»Kaj pa perilo, boš pomeril?«
Začutil sem vročino, ki se mi je širila po vratu navzgor.
»K vragu naj gre spodobnost in čas za dvorjenje. Nimam ga,« sem si mislil in predrzno slekel najprej drago Armanijevo obleko, potem pa počasi še vse ostale kose. Gledal sem jo, kako se na njenem obrazu kažejo presenečenje, nato pa veselje in tudi ona ni zaostajala za menoj. Kot Adam in Eva sva stala drug pred drugim, brez sramu in končala na roza plišastem pregrinjalu.
Ni bilo kot z mojo Rozi, a bilo je dobro in tudi Tina je bila zadovoljna z mano.
Postregla mi je s sočno svinjsko pečenko, širokimi rezanci, skledo solate in odličnim teranom.
»Predpisal mi ga je zdravnik, za srce,« je rekla in se zasmejala.
Trudil sem se jesti počasi, a se bojim, da je hitro ugotovila, da sem sestradan in da že dolgo nisem jedel tako dobro.
Potem sva se preselila v dnevno sobo. Gledala sva neko limonado, ki je njej bila všeč, meni pa prav nič. Užival pa sem v toploti, na mehkem kavču, v družbi ženske, ki sem ji bil všeč.
Torek, 19. 10. 2016
Minilo je komaj nekaj dni, moje življenje pa ni več moje. Ženska si me je popolnoma prilastila. Ne vem, kaj misli. Stara je več kot šestdeset pa od samega vraga. »Peter, a bi bil tako dober in mi prišel popravit ključavnico? Peter, prtiček mi je padel za omaro. Peter, popraskaj me po hrbtu. Jutri me boš peljal na plesne vaje, seveda z mojim avtom. Kot da imam svojega, že zdavnaj sem ga moral prodati. Pa sem jo peljal v mesto na plesne vaje. Tudi sam sem se lepo oblekel, ker sem mislil, da vabilo velja tudi zame. A sem se motil. Prijavila se je na trebušni ples in celo uro sem jo čakal v avtu. Ven je prišla vsa sključena in namesto domov, sem jo peljal na urgenco. Dobila je blokado zaradi ukleščenega živca in nasvet mladega zdravnika, naj se raje kot s trebušnim plesom ukvarja s kvačkanjem. Nesramnežu ni ostala dolžna. Rekla mu je, da bi bilo bolje, če bi doma igral pikado, kot pa da deli injekcije, potem se pa norčuje iz ljudi.
Sedaj sem bolničar, ona pa zelo zahtevna bolnica. Ampak že načrtuje nove podvige.
Vsak večer sem tako utrujen, da samo padem v posteljo in upam, da bom imel v njenih načrtih le kakšno prav majhno stransko vlogo.
Pravzaprav se mi toži po mojem samskem življenju in celo po kruljenju v želodcu.
Imam pa problem, če se vrnem v staro življenje. Tina mi je vrgla vse moje stare obleke v kontejner. Le kaj bodo rekli na Centru za socialno delo, ko se bom prikazal v Armanijevi obleki?
Sreda, 13. 10. 2016
Ne vem, kaj me je zbudilo, kikirikanje sosedovega petelina ali kruljenje v želodcu. Seveda, včeraj sem šel spat brez večerje. Hladilnik je prazen, pa smo šele 20. v mesecu. V denarnici imam deset evrov, dolžan pa sem jih petnajst. Zvečer sem preobrnil vse žepe, a razen zmečkanih računov ni padel iz njih noben kovanec.
Vsak dan si moram izdelati načrt, kako preživeti in ob tem razmišljati pozitivno. Na srečo sem zdrav, od kruljenja v želodcu pa tudi še ni nikogar pobralo.
Danes bom šel najprej k sosedu pobrat jabolka, ki ležijo po tleh. Sva dogovorjena. Sadni zajtrk je zdrav. Potem načrtujem malo rekreacije in sprehod po gozdu. Če bom zraven nabral kako gobo, še toliko bolje. Potem bom imel tudi toplo kosilo. Drugače bom šel obiskat Jožeta v dom upokojencev. Če pridem okrog kosila, se vedno kaj najde zame. Res je dober prijatelj. Popoldan bom stopil do sosede Tine. Zadnjič mi je rekla, naj se oglasim, da ima več moževih oblek, ki ji sedaj, ko je umrl, delajo napoto v omari. Ne vem, če je to res. Mogoče je to rekla, ker sem jo zadnjič videl proučevati moje strgane hlače in perilo, ki se je sušilo na vrtu. Morda pa potrebuje kakšno pomoč v hiši, sedaj ko je sama. Pravzaprav je z njo prav prijetno klepetati. Kdo ve, mogoče me bo povabila na večerjo. Že vem, nesel ji bom nekaj jabolk in gob, če jih bom našel.
Če bo šlo vse po načrtu se mi obeta prijeten dan.
Četrtek, 14. 10. 2016
Včerajšnji dan je bil sanjski. Zjutraj sem se nabutal jabolk, potem pa jo mahnil v gozd. Poznam skrite kotičke, kjer rastejo jurčki. Pet velikih zdravih jurčkov, pest lisičk in tri golobice so romali v mojo košaro. Do dvanajstih sem bil že doma in kmalu je prijetno zadišalo. Skuhat dobro gobovo juho, to pa znam. Na drobno sem narezal čebulo, jo na olju prepražil skupaj s česnom, dodal dva zrezana jurčka in lisičke ter vse skupaj malo podušil. Dodal sem še tri narezane krompirje, korenček, pest peteršilja, malo bazilike, majarona in vejico rožmarina. Tudi žlica smetane bi se prilegla, a je žal nisem imel. Ko je bila juha kuhana, sem dodal še pest narezanega drobnjaka.
Samo še začimbnice mi rastejo na vrtu odkar mi je pred petimi leti umrla moja Rozi. Ko je bila živa, o, takrat sva pa imela veliko domače zelenjave. Ona je znala z rastlinami. Vedno mi je govorila:
»Ti znaš z ljudmi, jaz pa z rastlinami.«
V juho sem nalomil kos starega črnega kruha, ki jo je zgostil, pa še zmehčal se je, da sem ga sploh lahko pojedel. Sit kot boben sem zadremal na kavču.
Na obisk pri sosedi sem se pošteno pripravil. Stuširal sem se, obril in zlikal edine spodobne hlače in srajco, ki je videla že boljše čase. Obraz, v katerega sem se zagledal v ogledalu, je bil sicer zguban, lasje sivi, toda žive rjave oči so se iskrile v pričakovanju.
»Grem v akcijo,« sem si rekel, vzel košaro z gobami, ki so mi ostale, dodal vanjo še tri lepa jabolka in dobre volje odšel.
Tino sem zagledal, kako kuka skozi zavese, a se je naredila strašno presenečeno, ko mi je prišla odpret.
»O, si prišel, lepo!« me je pozdravila.
Elegantno sem se ji priklonil in ji poljubil roko. Zardela je kot najstnica in njen širok nasmeh je razkril lepe ravne zobe.
Pomislil sem, da ima dobrega zobozdravnika in da jo moram vprašati kakšno protezo ima. Nimam denarja, bi bilo pa dobro, da si najdem vsaj dobrega zobozdravnika, da mi za socialni denar naredi kar se še da.
Za roko me je potegnila v kuhinjo, v kateri je dišalo po pečenki. Začele so se mi cediti sline.
»Ali bova najprej nekaj pojedla, ali greva kar gor?«
Nejeverno sem jo pogledal. Mogoče je videla lačnega volka v mojih očeh in se je zasmejala.
»Saj nisem mislila nič nespodobnega. V spalnici imam omaro z oblekami, ki sem ti jih obljubila.«
Oddahnil sem si, ampak v skritem kotičku možganov se mi je usidrala pregrešna želja. Vse se je odvijalo prehitro. Po naravi sem romantik in priznam, pomislil sem na kaj več kot na obleke pokojnega moža, toda za to je potreben čas. Nisem pristaš instant seksa, ki se ga gre današnja mladina.
Po lepih lesenih stopnicah sva se povzpela do spalnice. Prestrašil sem se velike zakonske postelje, prekrite s plišastim pregrinjalom roza barve. Povsod so bili prtički, volančki in čipke. Soba punčke. Preveč kičasto za moj okus. Toda moral sem priznati, bilo je čisto in pospravljeno. Odprla je veliko belo vgradno omaro in zdelo se mi je, da stojim pred obešalniki v trgovini. Naštel sem petnajst moških oblek, srajc sploh nisem mogel prešteti, ker jih je bilo po več na enem obešalniku. Ko pa je odprla predala s perilom in nogavicami, sem moral zajeti sapo, toliko vsega je bilo. »Izberi in vzemi,« mi je rekla in se usedla na posteljo.
Kar vrtelo se mi je v glavi.
»Pomeri tisto sivo Armanijevo, pristajala ti bo,« je rekla. »Vid je zadnja leta zelo shujšal, bolezen ga je razjedala.«
Vse hlače so mi bile malo preširoke v pasu, a ko sem si zategnil čudovit usnjen pas prestižne znamke Wayfarer, sem se počutil odlično. Pred Tino sem se šopiril kot mlad petelin in igral manekena. Imela sva čudovito zabavo. Do solz se je nasmejala mojim norčijam. Pustil sem ji, da ona izbere. Hotela je, da vzamem vse, a sem jo vljudno zavrnil, da nimam niti prostora niti ne rabim vsega, ker ne mislim živeti večno.
»Kaj pa perilo, boš pomeril?«
Začutil sem vročino, ki se mi je širila po vratu navzgor.
»K vragu naj gre spodobnost in čas za dvorjenje. Nimam ga,« sem si mislil in predrzno slekel najprej drago Armanijevo obleko, potem pa počasi še vse ostale kose. Gledal sem jo, kako se na njenem obrazu kažejo presenečenje, nato pa veselje in tudi ona ni zaostajala za menoj. Kot Adam in Eva sva stala drug pred drugim, brez sramu in končala na roza plišastem pregrinjalu.
Ni bilo kot z mojo Rozi, a bilo je dobro in tudi Tina je bila zadovoljna z mano.
Postregla mi je s sočno svinjsko pečenko, širokimi rezanci, skledo solate in odličnim teranom.
»Predpisal mi ga je zdravnik, za srce,« je rekla in se zasmejala.
Trudil sem se jesti počasi, a se bojim, da je hitro ugotovila, da sem sestradan in da že dolgo nisem jedel tako dobro.
Potem sva se preselila v dnevno sobo. Gledala sva neko limonado, ki je njej bila všeč, meni pa prav nič. Užival pa sem v toploti, na mehkem kavču, v družbi ženske, ki sem ji bil všeč.
Torek, 19. 10. 2016
Minilo je komaj nekaj dni, moje življenje pa ni več moje. Ženska si me je popolnoma prilastila. Ne vem, kaj misli. Stara je več kot šestdeset pa od samega vraga. »Peter, a bi bil tako dober in mi prišel popravit ključavnico? Peter, prtiček mi je padel za omaro. Peter, popraskaj me po hrbtu. Jutri me boš peljal na plesne vaje, seveda z mojim avtom. Kot da imam svojega, že zdavnaj sem ga moral prodati. Pa sem jo peljal v mesto na plesne vaje. Tudi sam sem se lepo oblekel, ker sem mislil, da vabilo velja tudi zame. A sem se motil. Prijavila se je na trebušni ples in celo uro sem jo čakal v avtu. Ven je prišla vsa sključena in namesto domov, sem jo peljal na urgenco. Dobila je blokado zaradi ukleščenega živca in nasvet mladega zdravnika, naj se raje kot s trebušnim plesom ukvarja s kvačkanjem. Nesramnežu ni ostala dolžna. Rekla mu je, da bi bilo bolje, če bi doma igral pikado, kot pa da deli injekcije, potem se pa norčuje iz ljudi.
Sedaj sem bolničar, ona pa zelo zahtevna bolnica. Ampak že načrtuje nove podvige.
Vsak večer sem tako utrujen, da samo padem v posteljo in upam, da bom imel v njenih načrtih le kakšno prav majhno stransko vlogo.
Pravzaprav se mi toži po mojem samskem življenju in celo po kruljenju v želodcu.
Imam pa problem, če se vrnem v staro življenje. Tina mi je vrgla vse moje stare obleke v kontejner. Le kaj bodo rekli na Centru za socialno delo, ko se bom prikazal v Armanijevi obleki?
