MANJ NOSTALGIJE PO MLADOSTI IN »DOBRIH STARIH ČASIH«
Letos je nekoliko presenetil velik odziv, ne le na razpis, temveč tudi na de- lavnice, ki razpis spremljajo. Upati je bilo, da to hkrati pomeni tudi večjo »odzivnost« na mentorsko svetovanje in kritično obravnavo poslanih bese- dil. O tem bomo sicer lahko presojali šele v prihodnjih letih, če se bodo ka- zale kakšne kvalitetne spremembe, toda potrdim lahko, da so bili udeleženci delavnice 5. 6. v Logatcu glede na pretekle izkušnje (nekaj let seniorskih srečanj sem sicer kot selektor izpustil) veliko bolj pozorni, zbrani in morda tudi samokritični. To je bilo toliko bolj opaziti, saj je delavnica, zaradi velike udeležbe, trajala skoraj tri ure. Udeleženci ob moji razlagi močnih in šibkih elementov njihovega pisanja sicer niso veliko komentirali (a niso tudi ugo- varjali kot v preteklosti), vendar so pazljivo poslušali tudi komentiranje tujih prispevkov, kar je bilo v prejšnjih letih pogosto težava.
Dodatno veseli dejstvo, da je opaziti tudi rast kvalitete pri poslanih pri- spevkih. Avtorji, ki sem jih izbral za državno srečanje; pod šiframi Breza, 42, Prah in Uharica, izkazujejo sicer še dodaten odmik od vseh drugih pri- spevkov – tako v tematiki, ki se npr. izogiba nostalgiji po otroštvu, mladosti oziroma »dobrih starih časih«, kot na pripovedni oziroma jezikovni ravni, ki je sodobno oblikovana, estetizirana, lirizirana itd. Toda tudi v večini prispev- kov, razen posameznih ustvarjalcev, za katere se zdi, da so popolni začetniki, je opaziti, da skušajo preseči zgolj osebno-izpovedno ali terapevtsko pisanje in preiti v pravo, umetniško literaturo.
Letos je nekoliko presenetil velik odziv, ne le na razpis, temveč tudi na de- lavnice, ki razpis spremljajo. Upati je bilo, da to hkrati pomeni tudi večjo »odzivnost« na mentorsko svetovanje in kritično obravnavo poslanih bese- dil. O tem bomo sicer lahko presojali šele v prihodnjih letih, če se bodo ka- zale kakšne kvalitetne spremembe, toda potrdim lahko, da so bili udeleženci delavnice 5. 6. v Logatcu glede na pretekle izkušnje (nekaj let seniorskih srečanj sem sicer kot selektor izpustil) veliko bolj pozorni, zbrani in morda tudi samokritični. To je bilo toliko bolj opaziti, saj je delavnica, zaradi velike udeležbe, trajala skoraj tri ure. Udeleženci ob moji razlagi močnih in šibkih elementov njihovega pisanja sicer niso veliko komentirali (a niso tudi ugo- varjali kot v preteklosti), vendar so pazljivo poslušali tudi komentiranje tujih prispevkov, kar je bilo v prejšnjih letih pogosto težava.
Dodatno veseli dejstvo, da je opaziti tudi rast kvalitete pri poslanih pri- spevkih. Avtorji, ki sem jih izbral za državno srečanje; pod šiframi Breza, 42, Prah in Uharica, izkazujejo sicer še dodaten odmik od vseh drugih pri- spevkov – tako v tematiki, ki se npr. izogiba nostalgiji po otroštvu, mladosti oziroma »dobrih starih časih«, kot na pripovedni oziroma jezikovni ravni, ki je sodobno oblikovana, estetizirana, lirizirana itd. Toda tudi v večini prispev- kov, razen posameznih ustvarjalcev, za katere se zdi, da so popolni začetniki, je opaziti, da skušajo preseči zgolj osebno-izpovedno ali terapevtsko pisanje in preiti v pravo, umetniško literaturo.
