Tu, tja, tam,
misli uhajajo drugam.
Levo, desno, spredaj, zadaj,
tiho melodijo zase skladaj.
Zgoraj, spodaj, nad in pod,
čustva so povsod.
Na sever in na jug,
poletijo delčki mene,
da
zahodno ali vzhodno
poiščejo drobce tebe,
da
na vrhu ali dnu
najdem samo sebe.
ČRNA LUKNJA
Tema noči pokrila je oči,
samoti razpela krila,
osamljenost me je ovila.
Zvezde zasijejo na nočnem nebu,
utrinek iskrico prižge,
vame bolečina se zažre.
Mesec svetlobo sipa,
a luč njegova ni,
mene sij njegov zgreši.
Vse se širi, oddaljuje,
črni luknji približuje.
Tej nič ne uide,
vsak račun se v njej izide.
Življenjski obračuni, fizike zakoni,
nimajo pomena,
če črna luknja zeva v tebi,
če praznino nosiš v sebi.
BOG
On je in ga ni.
On gleda in vidi.
On posluša in sliši.
On čuti in občuti.
Ne zameri, če ga ne omenjam.
Ne sodi, če se zmotim.
Ne odloči, če se ne znam odločiti.
Me spomni, ko pozabim.
Me pomiri, ko norim.
Me opomni, da živim.
PROSTOR
Tu, tja, tam,
misli uhajajo drugam.
Levo, desno, spredaj, zadaj,
tiho melodijo zase skladaj.
Zgoraj, spodaj, nad in pod,
čustva so povsod.
Na sever in na jug,
poletijo delčki mene,
da
zahodno ali vzhodno
poiščejo drobce tebe,
da
na vrhu ali dnu
najdem samo sebe.
ČRNA LUKNJA
Tema noči pokrila je oči,
samoti razpela krila,
osamljenost me je ovila.
Zvezde zasijejo na nočnem nebu,
utrinek iskrico prižge,
vame bolečina se zažre.
Mesec svetlobo sipa,
a luč njegova ni,
mene sij njegov zgreši.
Vse se širi, oddaljuje,
črni luknji približuje.
Tej nič ne uide,
vsak račun se v njej izide.
Življenjski obračuni, fizike zakoni,
nimajo pomena,
če črna luknja zeva v tebi,
če praznino nosiš v sebi.
BOG
On je in ga ni.
On gleda in vidi.
On posluša in sliši.
On čuti in občuti.
Ne zameri, če ga ne omenjam.
Ne sodi, če se zmotim.
Ne odloči, če se ne znam odločiti.
Me spomni, ko pozabim.
Me pomiri, ko norim.
Me opomni, da živim.
