Lahko bi rekel, da je za vse kriva ona, moja draga žena. Pravzaprav me je prisilila. Nisem hotel iti, a tudi izogniti se temu nisem mogel. Nisem vedel, kaj me čaka. Negotovost me je ubijala. Pa strah in zadrega! Ali bom zmogel? Kaj, če mi ne bo uspelo?
A datum je bil določen in treba je bilo v akcijo. Ko sem tisto jutro stopil izpod tuša, sem se v dno duše zasmilil samemu sebi: pa kaj hočejo od mene, zakaj ravno jaz?
»Nekaj se slabo počutim,« se zaderem iz kopalnice.
»Pa kaj kompliciraš!? Tistih nekaj minut boš že zdržal,« je prepričljiva moja draga.
»Ja, njej je lahko! Mene pošilja po kostanj v žerjavico,« odvrnem sam pri sebi. »Zakaj bi moral iti? Ker ona tako hoče?! Ne! Nočem in pika.«
Pred očmi se mi odvrti prizor iz filma »Ko pride Joe Black«. Odličen film z Anthonyjem Hopkinsom in Bradom Pittom v glavnih vlogah. Kar naenkrat domača kopalnica postane razkošna pisarna, kjer Anthonyja Hopkinsa zgrabi huda bolečina v prsih, ki je nakazovala srčni infarkt, in se zgrudi pred svojo mahagonijevo pisalno mizo. Zdelo se mi je, da tudi sam čutim bolečino v prsih. Občutek, ki bi mi ob kaki drugi priložnosti pomenil alarm za moje srce, se mi je v tem trenutku zazdel kot rešilna bilka v močvirju, v katerem sem se utapljal. Ovit le v brisačo sem se zgrudil med vrati kopalnice. Moja draga je slišala hrup topega udarca, ko me je pokosilo. Prestrašena je priletela iz kuhinje, kjer si je pripravljala svojo nepograšljivo jutranjo kavo. Vse skupaj je trajalo sekundo, delček sekunde. Nekje od daleč sem zaslišal njen krik, nato pa občutil kar močne udarce po licih:
»Zbudi se! Lepo te prosim! Povej, kajti je!«
»Kaj mi je?! Nič mi ni, nehaj me klofutati!« In že sem bil na nogah. Prešinilo me je, da je bila moja nenamerna predstava, ne glede na okoliščine, preveč prepričljiva.
»Ali si zares v redu?« še enkrat preveri.
Ko ugotovi, da je skrb odveč, se vsuje plaz:
»Kako se moreš delati norca iz tako resnih reči? Res te ne razumem! Saj nisi pri pravi!«, užaljeno godrnja na poti v kuhinjo.
Po zajtrku brez besed sedeva v avto. Do Ljubljane si izmenjava le nekaj misli o prometu in nesmiselnih rešitvah na naših cestah.
»Mogoče pa ne bova dobila parkirnega prostora,« še zadnjič pomislim na čudež, ki bi me lahko rešil, »ali pa ga bova iskala tako dolgo, da bom zamudil.«
Seveda se čudeži ne dogajajo in brez težav najdeva prostor na parkirišču. Počasi stopim iz avta, obotavljaje vzamem plašč z zadnjega sedeža in potrpežljivo počakam, da izstopi še žena. Precej nenavadno, saj potrpežljivost nikoli ni bila moja vrlina.
Ozrem se na drugo stran ceste: zanikrna stavba spominja na zapuščeno skladišče.
Odrinem težka vrata, ki se glasno zaprejo za mojim hrbtom. Začnem se počasi vzpenjati po stopnicah v prvo nadstropje. Noge se mi šibijo od strahu, kar poskušam skriti za navidezno brezbrižnostjo in zaigranim pogumom:
»No, upam, da so pripravljeni name. Ne mislim čakati, da se lotim zadeve.«
Ko prideva v prvo nadstropje do vrat, splahni tudi navidezni pogum in proseče pogledam svojo najdražjo, kot bi hotel reči: »Lepo prosim, naj mi nekdo pomaga!«.
»Saj boš zmogel sam, kajne?!« me nežno, a odločno vzpodbudi.
Srce mi glasno razbija, ko stopim skozi vrata. Gole stene, lesena klop na eni strani, majhno okence na drugi strani, v kotu sobe pa nekaj strganih revij. Iz ozadja slišim le zamolklo žvenketanje, ki spominja na rožljanje verige, in pritajeno stokanje. Na okenski polici zagledam bel plastični kozarček. Sežem v žep suknjiča, izvlečem šop ključev in jih položim na klop poleg sebe, da ne bom kot gospod v sosednji kabini, ter se lotim dela.
Skrivnostni žvenket na drugi strani stene je naenkrat potihnil. Sotrpin v sosednji kabini je še zadnjič globoko zavzdihnil. Očitno mu je uspelo. Slišim le še vrata, ki se trdo zaprejo, in oddaljujoče se korake po temačnem hodniku.
Vzpodbujen z domnevnim uspehom mojega nevidnega in malce glasnega soseda pospešim in intenziviram svojo dejavnost. Ne zaman. V dobre četrt ure tudi sam odrešen in olajšan zapuščam Inštitut za načrtovanje družine.
Po navodilih moje skrbne življenjske sopotnice si še istega dne popoldne izmerim krvni tlak: 128/83. Idealen. Za vsak slučaj naslednji dan obiščem osebnega zdravnika: izmerjeni EKG je brez posebnosti. Kot kaže, je bil jutranji prizor v kopalnici res le nezavedna, a odlično odigrana predstava.
Lahko bi rekel, da je za vse kriva ona, moja draga žena. Pravzaprav me je prisilila. Nisem hotel iti, a tudi izogniti se temu nisem mogel. Nisem vedel, kaj me čaka. Negotovost me je ubijala. Pa strah in zadrega! Ali bom zmogel? Kaj, če mi ne bo uspelo?
A datum je bil določen in treba je bilo v akcijo. Ko sem tisto jutro stopil izpod tuša, sem se v dno duše zasmilil samemu sebi: pa kaj hočejo od mene, zakaj ravno jaz?
»Nekaj se slabo počutim,« se zaderem iz kopalnice.
»Pa kaj kompliciraš!? Tistih nekaj minut boš že zdržal,« je prepričljiva moja draga.
»Ja, njej je lahko! Mene pošilja po kostanj v žerjavico,« odvrnem sam pri sebi. »Zakaj bi moral iti? Ker ona tako hoče?! Ne! Nočem in pika.«
Pred očmi se mi odvrti prizor iz filma »Ko pride Joe Black«. Odličen film z Anthonyjem Hopkinsom in Bradom Pittom v glavnih vlogah. Kar naenkrat domača kopalnica postane razkošna pisarna, kjer Anthonyja Hopkinsa zgrabi huda bolečina v prsih, ki je nakazovala srčni infarkt, in se zgrudi pred svojo mahagonijevo pisalno mizo. Zdelo se mi je, da tudi sam čutim bolečino v prsih. Občutek, ki bi mi ob kaki drugi priložnosti pomenil alarm za moje srce, se mi je v tem trenutku zazdel kot rešilna bilka v močvirju, v katerem sem se utapljal. Ovit le v brisačo sem se zgrudil med vrati kopalnice. Moja draga je slišala hrup topega udarca, ko me je pokosilo. Prestrašena je priletela iz kuhinje, kjer si je pripravljala svojo nepograšljivo jutranjo kavo. Vse skupaj je trajalo sekundo, delček sekunde. Nekje od daleč sem zaslišal njen krik, nato pa občutil kar močne udarce po licih:
»Zbudi se! Lepo te prosim! Povej, kajti je!«
»Kaj mi je?! Nič mi ni, nehaj me klofutati!« In že sem bil na nogah. Prešinilo me je, da je bila moja nenamerna predstava, ne glede na okoliščine, preveč prepričljiva.
»Ali si zares v redu?« še enkrat preveri.
Ko ugotovi, da je skrb odveč, se vsuje plaz:
»Kako se moreš delati norca iz tako resnih reči? Res te ne razumem! Saj nisi pri pravi!«, užaljeno godrnja na poti v kuhinjo.
Po zajtrku brez besed sedeva v avto. Do Ljubljane si izmenjava le nekaj misli o prometu in nesmiselnih rešitvah na naših cestah.
»Mogoče pa ne bova dobila parkirnega prostora,« še zadnjič pomislim na čudež, ki bi me lahko rešil, »ali pa ga bova iskala tako dolgo, da bom zamudil.«
Seveda se čudeži ne dogajajo in brez težav najdeva prostor na parkirišču. Počasi stopim iz avta, obotavljaje vzamem plašč z zadnjega sedeža in potrpežljivo počakam, da izstopi še žena. Precej nenavadno, saj potrpežljivost nikoli ni bila moja vrlina.
Ozrem se na drugo stran ceste: zanikrna stavba spominja na zapuščeno skladišče.
Odrinem težka vrata, ki se glasno zaprejo za mojim hrbtom. Začnem se počasi vzpenjati po stopnicah v prvo nadstropje. Noge se mi šibijo od strahu, kar poskušam skriti za navidezno brezbrižnostjo in zaigranim pogumom:
»No, upam, da so pripravljeni name. Ne mislim čakati, da se lotim zadeve.«
Ko prideva v prvo nadstropje do vrat, splahni tudi navidezni pogum in proseče pogledam svojo najdražjo, kot bi hotel reči: »Lepo prosim, naj mi nekdo pomaga!«.
»Saj boš zmogel sam, kajne?!« me nežno, a odločno vzpodbudi.
Srce mi glasno razbija, ko stopim skozi vrata. Gole stene, lesena klop na eni strani, majhno okence na drugi strani, v kotu sobe pa nekaj strganih revij. Iz ozadja slišim le zamolklo žvenketanje, ki spominja na rožljanje verige, in pritajeno stokanje. Na okenski polici zagledam bel plastični kozarček. Sežem v žep suknjiča, izvlečem šop ključev in jih položim na klop poleg sebe, da ne bom kot gospod v sosednji kabini, ter se lotim dela.
Skrivnostni žvenket na drugi strani stene je naenkrat potihnil. Sotrpin v sosednji kabini je še zadnjič globoko zavzdihnil. Očitno mu je uspelo. Slišim le še vrata, ki se trdo zaprejo, in oddaljujoče se korake po temačnem hodniku.
Vzpodbujen z domnevnim uspehom mojega nevidnega in malce glasnega soseda pospešim in intenziviram svojo dejavnost. Ne zaman. V dobre četrt ure tudi sam odrešen in olajšan zapuščam Inštitut za načrtovanje družine.
Po navodilih moje skrbne življenjske sopotnice si še istega dne popoldne izmerim krvni tlak: 128/83. Idealen. Za vsak slučaj naslednji dan obiščem osebnega zdravnika: izmerjeni EKG je brez posebnosti. Kot kaže, je bil jutranji prizor v kopalnici res le nezavedna, a odlično odigrana predstava.
