Visoko steguje ročico, da bi dosegel držalo stopniščne ograje, kar mu ne uspeva najbolje, a se kljub temu počasi premika navzgor. Majhen je še, tri leta ima, pa se že zaveda, da mama ne more nositi obeh. Ana hodi tik za njim, da bi ga ujela, če bi stopil nerodno ali če bi ga minila volja za vzpenjanje. Z obema rokama drži v naročju Maksa, pri čemer ji z leve visi še torbica, z desne pa cekar, ki jo drgne ob stegno in ročaja se ji zarezujeta v roko.
Do četrtega nadstropja je še daleč. Prepočasi se vzpenjajo, njen tovor je vse težji. Maks ima enajst mesecev, okrogel je, vse kar vidi bi pojedel. Morda je prav zato dobrovoljno in potrpežljivo bitje. Če ji ne bi bilo treba paziti na Vida, bi pohitela navzgor in hitro odložila težko breme. Kadar je sama, preskakuje po dve in dve stopnici. Dvainpetdeset jih je, neštetokrat preštetih, največkrat ob teku navzdol. Pomisli, kako se požene en-dva-tri in se v istem ritmu sunkovito obrne na podestu, držeč se za ograjo, in v treh korakih preskoči šest stopnic do naslednjega obrata. Tokrat pa sopiha kot stara lokomotiva.
Še malo … še malo …, končno so pred domačimi vrati. Ana odloži cekar na tla in poboža Vida po laseh.
»Res si priden, moj junak.«
Maksa posadi na svoje čevlje, tako ga lahko nasloni na noge, potem išče ključe v torbici, sproti pozabi, kam jih je vtaknila. Oddahne se šele, ko se sezujejo in sta oba otroka na varnem. Vid je pravi kavalir, saj najprej pripravi copate zase in za mamo, potem se sezuje in svoje čeveljce pospravi na mesto, kamor sodijo. Ana ga spet pohvali, takih pridnih fantičev ne delajo več.
Petra še ni doma, to je slabo znamenje. Dogovorjena sta, da bo kosilo ob petih, potem bo prevzel odgovornost za otroka, ker mora Ana na zdravniški pregled. Čudna slutnja jo je obšla že na stopnicah, težje kot navadno se je vzpenjala. Pa tudi ob vstopu v stanovanje se ji je zdelo, da je utesnjena in ima premalo zraka.
Najprej previje Maksa in ga posadi med plišaste igrače. Skuhati mora, in to hitro, če hoče opraviti vse načrtovane opravke. Pripravlja sestavine za rižoto, vmes sprašuje Vida, kako je bilo v vrtcu, kaj so počeli, kaj dobrega je jedel za kosilo … a ves čas se ji vsiljujejo misli, zakaj moža še ni doma. Zadnje čase so taki izostanki pogosti.
»Samo še malo počakaj,« tolaži Vida, ki bi bil rad na igrišču pred blokom. Tam so gugalnice, peskovnik in drugi otroci iz bloka. Obljubi mu, da bosta šla z očetom po kosilu brcat žogo.
Tudi Maks ne pozna mirovanja. Hitro je na kolenih in vedno večkrat se poskuša dvigniti na noge, držeč se kavča. Vztrajen je. Ves čas ga je treba imeti na očeh. In vse kar vidi nese v usta, zato ima Ana oči spredaj in zadaj.
Neštetokrat s pogledom oplazi stensko uro, pet je že. Kuhano je, njega pa ni. Nobenega obvestila ni poslal. Očitno je zavozil, zato ga ne bo klicala in spraševala, kje je in kdaj pride. Tako in tako bi slišala same laži. Ob šestih mora biti v ambulanti. Še je čas.
Čakanje izkoristi za tuširanje. Maksa posadi v stolček in ga postavi na prag kopalnice pred odprta vrata. Videti ga mora. Potem se na hitro splakne in si suši lase, med tem ga ogovarja. Vsak nenavaden gib je zadosti, da se glasno in prisrčno smeje, četudi je samo pihanje fena ali njeno poplesavanje pred ogledalom.
Sedejo za mizo h kosilu. Nobenega apetita nima, bes jo najeda. Hrani Maksa, ki ima ves čas odprta usta kot vrabček, Vida pa prepričuje, da mu bo solata pomagala pri brcanju žoge, kar je tudi njej, ko je bila majhna. Pa je v resnici ni jedla, čeprav je njena mama naštela nešteto pomembnih vsebnosti solate.
Nenehno pogleduje stensko uro, še vedno ima čas pravočasno priti v ambulanto. Nejevoljna postaja, načrti se ji podirajo. Pospravlja po kuhinji; porcijo hrane, namenjeno možu, pusti v pokritem loncu na štedilniku; napeta je, da bi eksplodirala ali vsaj kriknila. Obvladuje se. Preveri torbico, dokumente, se preobleče in čaka. Zdaj zdaj bo prišel. Vid jo spet vpraša, kdaj bodo odšli na dvorišče, pa znova sliši: »Samo še malo počakaj, srček.«
Šest je ura, zamudila je naročen pregled pri zdravniku. Opravičiti se mora in nov termin potrebuje. Kako naj to izpelje? Izmišlja si laži, logične in verjetne in njen glas je gotovo nepristen, ko razlaga medicinski sestri, da je obtičala na cesti z okvarjenim avtom …
»Oprostite, res mi je težko. Lahko dobim nov termin, prosim?« Laž ji pobarva obraz, sramuje se. Še sreča, da jo s sogovornico povezuje le žica.
Mrači se že, prepozna je, da bi otroka peljala na igrišče. Žal ji je predvsem Vida, ki je prikrajšan za drobna doživetja, ki mu pripadajo. Objame ga in predlaga, naj posluša pravljico o čebelici Maji. Rad posluša in potem pripoveduje, kaj je slišal. Vedno našteva podrobnosti, ki bi jih sama zagotovo preslišala in vse nastopajoče pozna že po glasu.
Ana zlaga posušeno perilo, nato v pralni stroj zbaše novo zalogo. Nikoli ni konca umazanih cunj. Maksa ima ves čas v naročju, zdi se ji vznemirjen. Nov zob mu raste, ves čas si roko tlači v usta in se slini.
Njen bes se spreminja v sovraštvo, ki ne potrebuje več besed, razpravljanja, dokazovanja, opravičevanja. Vedno isti nesmisli so krivi za hiranje družinskih odnosov, zato si želi samo miru in tišine. Naj ostane zunaj do jutra, da bo noč minila v miru. Nima več potrpljenja za obljube, za bedaste laži. Tako utrujena je od vsega.
Maksa bi rada spravila v posteljo, še prej ga mora skopati. Morda se bo boleča dlesen med spanjem umirila. Vidu predlaga, naj nariše kolo, s kakršnim se bosta prihodnjega dne peljala v park. Najprej je navdušen, potem se premisli in se odloči narisati letalo. Z njim bi se lahko dvignil visoko nad travnik, tako kot čebelica Maja. Ana pohvali njegovo idejo, ga poboža po tankih svetlih laseh in pritrdi, da je to odlična ideja.
Otroško banjico postavi v banjo in nalije vode do vrha. Maks je navdušen, ko z rokama maha po vodi in tako pozabi na zoprno šamponiranje las. Prav tedaj histerično zvoni pri vratih. Ana dvigne mokrega otroka, ga ovije v brisačo in z njim v naročju skoči odpret vrata. Opazi kalne oči na zibajočih se nogah, da jo brez besed odnese nazaj v kopalnico. Otroka posede nazaj v banjico, naj še malo čofota. Posluša momljanje in pritoževanje, da so v tej hiši vsi gluhi. Menda je lačen. Hoče postrežbo, zato se primaje v kopalnico.
»Ali po novem niti jedli ne bomo več?« ga zanima.
»Postrezi si,« reče Ana. »Na štedilniku je rižota,« doda ter nadaljuje z umivanjem otroka.
Sliši ropotanje posode in drgnjenje stola pri mizi, potem Vid poviša glas in se pritoži, da je to njegovo letalo.
»Ti bom jaz pokazal, kako se nariše,« ga nadleguje in vsiljuje svoje ideje, dokler ne zvrne rižote na Vidov zvezek. Otrok užaljeno krikne:
»Umazal si moje letalo!«
Oče z rokama drgne po risbi, da bi odstranil rižoto, a Vid ga s svinčnikom udari po roki in kriče zahteva, naj pusti njegovo risbo pri miru.
»A ti me boš učil, pankrt!« zahrumi. Potem hudo zaropota.
Ana dvigne otroka iz vode in ga posedi na dno velike banje. Samo toliko, da pogleda, kaj se dogaja. Plane v kuhinjo. Miza je prevrnjena, Vida ne vidi nikjer, mož na gugajočih nogah hoče nekaj reči. Tedaj Ana zagleda negibnega sinka, stisnjenega ob štedilnik s prevrnjeno mizo na glavi. Plane na kolena, loteva se ovir, ga ogleduje, mu odpira očke, iz nosu teče kri, ne gane se, pozabi dihati... Šele takrat zakriči na vse grlo, zgrabi otroka in steče na stopnišče.
Prvi sostanovalci, ki so slišali krik, so že tam.
»Pomagaaajte!«
Noge je ne drže. Sesede se.
Nekdo oživlja otroka, drugi telefonira, Ana pa ponavlja: »Videk, me slišiš? Videk!«
Prijazna roka jo boža in ji odriva lase z obraza, kozarec vode ji nekdo ponuja, vedno več ljudi je na stopnišču. Pomoč je že na poti, je slišati. Otroška glavica zateče, bledica se naseljuje na lička …
»Prepozno,« dahne najbližji sosed in steče z otrokom po stopnicah navzdol, da bo čim prej pri reševalcih. Potem se spodnja soseda ponudi Ani, da bo pazila na Maksa, dokler se ne vrne iz bolnice.
»Maks? Maaaks!« krikne Ana.
Izbulji oči, se dvigne kot mesečnik in z odprtimi usti plane v predsobo. Soseda ji sledi po hodniku v kopalnico. Opazi, kako se Ana nagne nad banjo s stegnjenima rokama, tik za tem se zgrudi.
Soseda se spotakne ob mokre plastične igrače, ki jih je Maks zmetal iz banje. Zagleda rejeni nožici, štrleči iz otroške banjice. Zgrabi ju, ga dvigne, voda teče od njega … Nekaj ljudi se nagnete v kopalnici, med njimi tudi Peter, ki se še ne zaveda posledic.
Soseda se trudi oživljati otroka. Zmedena išče znake življenja. Nekdo drug kliče Ano, ki sicer diha, vendar ni pri zavesti. V vsej tej zmešnjavi odmeva rezek glas sirene rešilnega avtomobila na dvorišču pred blokom, nato po stopnicah odmevajo hitri koraki prve pomoči. Polne roke dela imajo.
Ana prihaja k zavesti, obrača glavo, pogleda, se hoče dvigniti, omenja nek datum... Zagleda Petra.
»Saj sem doma,« ji bebavo dopoveduje.
Vsemogoče jo sprašujejo, preden jo naložijo na pomično posteljo. Na stopnišču navzdol se zave svoje nemoči. Vstati hoče, a ji reševalci zategnejo varnostna pasova.
»Pomiri se, Ana,« reče soseda.
»Moja fanta … Kje sta fanta?« vpraša Ana.
»Spita!« jo pomiri soseda.
»Oba?« se začudi Ana.
»Oba.«
»Samo še malo, Vid,« mu prigovarja mama.
Visoko steguje ročico, da bi dosegel držalo stopniščne ograje, kar mu ne uspeva najbolje, a se kljub temu počasi premika navzgor. Majhen je še, tri leta ima, pa se že zaveda, da mama ne more nositi obeh. Ana hodi tik za njim, da bi ga ujela, če bi stopil nerodno ali če bi ga minila volja za vzpenjanje. Z obema rokama drži v naročju Maksa, pri čemer ji z leve visi še torbica, z desne pa cekar, ki jo drgne ob stegno in ročaja se ji zarezujeta v roko.
Do četrtega nadstropja je še daleč. Prepočasi se vzpenjajo, njen tovor je vse težji. Maks ima enajst mesecev, okrogel je, vse kar vidi bi pojedel. Morda je prav zato dobrovoljno in potrpežljivo bitje. Če ji ne bi bilo treba paziti na Vida, bi pohitela navzgor in hitro odložila težko breme. Kadar je sama, preskakuje po dve in dve stopnici. Dvainpetdeset jih je, neštetokrat preštetih, največkrat ob teku navzdol. Pomisli, kako se požene en-dva-tri in se v istem ritmu sunkovito obrne na podestu, držeč se za ograjo, in v treh korakih preskoči šest stopnic do naslednjega obrata. Tokrat pa sopiha kot stara lokomotiva.
Še malo … še malo …, končno so pred domačimi vrati. Ana odloži cekar na tla in poboža Vida po laseh.
»Res si priden, moj junak.«
Maksa posadi na svoje čevlje, tako ga lahko nasloni na noge, potem išče ključe v torbici, sproti pozabi, kam jih je vtaknila. Oddahne se šele, ko se sezujejo in sta oba otroka na varnem. Vid je pravi kavalir, saj najprej pripravi copate zase in za mamo, potem se sezuje in svoje čeveljce pospravi na mesto, kamor sodijo. Ana ga spet pohvali, takih pridnih fantičev ne delajo več.
Petra še ni doma, to je slabo znamenje. Dogovorjena sta, da bo kosilo ob petih, potem bo prevzel odgovornost za otroka, ker mora Ana na zdravniški pregled. Čudna slutnja jo je obšla že na stopnicah, težje kot navadno se je vzpenjala. Pa tudi ob vstopu v stanovanje se ji je zdelo, da je utesnjena in ima premalo zraka.
Najprej previje Maksa in ga posadi med plišaste igrače. Skuhati mora, in to hitro, če hoče opraviti vse načrtovane opravke. Pripravlja sestavine za rižoto, vmes sprašuje Vida, kako je bilo v vrtcu, kaj so počeli, kaj dobrega je jedel za kosilo … a ves čas se ji vsiljujejo misli, zakaj moža še ni doma. Zadnje čase so taki izostanki pogosti.
»Samo še malo počakaj,« tolaži Vida, ki bi bil rad na igrišču pred blokom. Tam so gugalnice, peskovnik in drugi otroci iz bloka. Obljubi mu, da bosta šla z očetom po kosilu brcat žogo.
Tudi Maks ne pozna mirovanja. Hitro je na kolenih in vedno večkrat se poskuša dvigniti na noge, držeč se kavča. Vztrajen je. Ves čas ga je treba imeti na očeh. In vse kar vidi nese v usta, zato ima Ana oči spredaj in zadaj.
Neštetokrat s pogledom oplazi stensko uro, pet je že. Kuhano je, njega pa ni. Nobenega obvestila ni poslal. Očitno je zavozil, zato ga ne bo klicala in spraševala, kje je in kdaj pride. Tako in tako bi slišala same laži. Ob šestih mora biti v ambulanti. Še je čas.
Čakanje izkoristi za tuširanje. Maksa posadi v stolček in ga postavi na prag kopalnice pred odprta vrata. Videti ga mora. Potem se na hitro splakne in si suši lase, med tem ga ogovarja. Vsak nenavaden gib je zadosti, da se glasno in prisrčno smeje, četudi je samo pihanje fena ali njeno poplesavanje pred ogledalom.
Sedejo za mizo h kosilu. Nobenega apetita nima, bes jo najeda. Hrani Maksa, ki ima ves čas odprta usta kot vrabček, Vida pa prepričuje, da mu bo solata pomagala pri brcanju žoge, kar je tudi njej, ko je bila majhna. Pa je v resnici ni jedla, čeprav je njena mama naštela nešteto pomembnih vsebnosti solate.
Nenehno pogleduje stensko uro, še vedno ima čas pravočasno priti v ambulanto. Nejevoljna postaja, načrti se ji podirajo. Pospravlja po kuhinji; porcijo hrane, namenjeno možu, pusti v pokritem loncu na štedilniku; napeta je, da bi eksplodirala ali vsaj kriknila. Obvladuje se. Preveri torbico, dokumente, se preobleče in čaka. Zdaj zdaj bo prišel. Vid jo spet vpraša, kdaj bodo odšli na dvorišče, pa znova sliši: »Samo še malo počakaj, srček.«
Šest je ura, zamudila je naročen pregled pri zdravniku. Opravičiti se mora in nov termin potrebuje. Kako naj to izpelje? Izmišlja si laži, logične in verjetne in njen glas je gotovo nepristen, ko razlaga medicinski sestri, da je obtičala na cesti z okvarjenim avtom …
»Oprostite, res mi je težko. Lahko dobim nov termin, prosim?« Laž ji pobarva obraz, sramuje se. Še sreča, da jo s sogovornico povezuje le žica.
Mrači se že, prepozna je, da bi otroka peljala na igrišče. Žal ji je predvsem Vida, ki je prikrajšan za drobna doživetja, ki mu pripadajo. Objame ga in predlaga, naj posluša pravljico o čebelici Maji. Rad posluša in potem pripoveduje, kaj je slišal. Vedno našteva podrobnosti, ki bi jih sama zagotovo preslišala in vse nastopajoče pozna že po glasu.
Ana zlaga posušeno perilo, nato v pralni stroj zbaše novo zalogo. Nikoli ni konca umazanih cunj. Maksa ima ves čas v naročju, zdi se ji vznemirjen. Nov zob mu raste, ves čas si roko tlači v usta in se slini.
Njen bes se spreminja v sovraštvo, ki ne potrebuje več besed, razpravljanja, dokazovanja, opravičevanja. Vedno isti nesmisli so krivi za hiranje družinskih odnosov, zato si želi samo miru in tišine. Naj ostane zunaj do jutra, da bo noč minila v miru. Nima več potrpljenja za obljube, za bedaste laži. Tako utrujena je od vsega.
Maksa bi rada spravila v posteljo, še prej ga mora skopati. Morda se bo boleča dlesen med spanjem umirila. Vidu predlaga, naj nariše kolo, s kakršnim se bosta prihodnjega dne peljala v park. Najprej je navdušen, potem se premisli in se odloči narisati letalo. Z njim bi se lahko dvignil visoko nad travnik, tako kot čebelica Maja. Ana pohvali njegovo idejo, ga poboža po tankih svetlih laseh in pritrdi, da je to odlična ideja.
Otroško banjico postavi v banjo in nalije vode do vrha. Maks je navdušen, ko z rokama maha po vodi in tako pozabi na zoprno šamponiranje las. Prav tedaj histerično zvoni pri vratih. Ana dvigne mokrega otroka, ga ovije v brisačo in z njim v naročju skoči odpret vrata. Opazi kalne oči na zibajočih se nogah, da jo brez besed odnese nazaj v kopalnico. Otroka posede nazaj v banjico, naj še malo čofota. Posluša momljanje in pritoževanje, da so v tej hiši vsi gluhi. Menda je lačen. Hoče postrežbo, zato se primaje v kopalnico.
»Ali po novem niti jedli ne bomo več?« ga zanima.
»Postrezi si,« reče Ana. »Na štedilniku je rižota,« doda ter nadaljuje z umivanjem otroka.
Sliši ropotanje posode in drgnjenje stola pri mizi, potem Vid poviša glas in se pritoži, da je to njegovo letalo.
»Ti bom jaz pokazal, kako se nariše,« ga nadleguje in vsiljuje svoje ideje, dokler ne zvrne rižote na Vidov zvezek. Otrok užaljeno krikne:
»Umazal si moje letalo!«
Oče z rokama drgne po risbi, da bi odstranil rižoto, a Vid ga s svinčnikom udari po roki in kriče zahteva, naj pusti njegovo risbo pri miru.
»A ti me boš učil, pankrt!« zahrumi. Potem hudo zaropota.
Ana dvigne otroka iz vode in ga posedi na dno velike banje. Samo toliko, da pogleda, kaj se dogaja. Plane v kuhinjo. Miza je prevrnjena, Vida ne vidi nikjer, mož na gugajočih nogah hoče nekaj reči. Tedaj Ana zagleda negibnega sinka, stisnjenega ob štedilnik s prevrnjeno mizo na glavi. Plane na kolena, loteva se ovir, ga ogleduje, mu odpira očke, iz nosu teče kri, ne gane se, pozabi dihati... Šele takrat zakriči na vse grlo, zgrabi otroka in steče na stopnišče.
Prvi sostanovalci, ki so slišali krik, so že tam.
»Pomagaaajte!«
Noge je ne drže. Sesede se.
Nekdo oživlja otroka, drugi telefonira, Ana pa ponavlja: »Videk, me slišiš? Videk!«
Prijazna roka jo boža in ji odriva lase z obraza, kozarec vode ji nekdo ponuja, vedno več ljudi je na stopnišču. Pomoč je že na poti, je slišati. Otroška glavica zateče, bledica se naseljuje na lička …
»Prepozno,« dahne najbližji sosed in steče z otrokom po stopnicah navzdol, da bo čim prej pri reševalcih. Potem se spodnja soseda ponudi Ani, da bo pazila na Maksa, dokler se ne vrne iz bolnice.
»Maks? Maaaks!« krikne Ana.
Izbulji oči, se dvigne kot mesečnik in z odprtimi usti plane v predsobo. Soseda ji sledi po hodniku v kopalnico. Opazi, kako se Ana nagne nad banjo s stegnjenima rokama, tik za tem se zgrudi.
Soseda se spotakne ob mokre plastične igrače, ki jih je Maks zmetal iz banje. Zagleda rejeni nožici, štrleči iz otroške banjice. Zgrabi ju, ga dvigne, voda teče od njega … Nekaj ljudi se nagnete v kopalnici, med njimi tudi Peter, ki se še ne zaveda posledic.
Soseda se trudi oživljati otroka. Zmedena išče znake življenja. Nekdo drug kliče Ano, ki sicer diha, vendar ni pri zavesti. V vsej tej zmešnjavi odmeva rezek glas sirene rešilnega avtomobila na dvorišču pred blokom, nato po stopnicah odmevajo hitri koraki prve pomoči. Polne roke dela imajo.
Ana prihaja k zavesti, obrača glavo, pogleda, se hoče dvigniti, omenja nek datum... Zagleda Petra.
»Saj sem doma,« ji bebavo dopoveduje.
Vsemogoče jo sprašujejo, preden jo naložijo na pomično posteljo. Na stopnišču navzdol se zave svoje nemoči. Vstati hoče, a ji reševalci zategnejo varnostna pasova.
