izbereš si otok s srebrnim gozdom
nekje sredi kovinskega morja
med drevesi si napraviš
začasno zatočišče
iz odpadlega listja in odmrlih celic kože
vanj skriješ svoje ime
oblečeno v snežno belo srajco in z bosimi stopali
počasi vdihuješ slan zarjavel zrak
tuji glasovi nad tabo se zbirajo v jate
krožijo tik nad vrhovi dreves
veje nemirno merijo razdalje
lubje se krči samo vase
mah je vlažen od strahu
valovi se lomijo na skalah
ko plimovanje ponavlja tvoje ime
preostane ti zgolj
zapustiti zatočišče
spremeniti svoje ime
poiskati novo morje nov otok nov gozd
TA ČAS
ta čas
je najprej bel
in šele nato barven
prostori so nedokončani
dvigalo pelje skoraj do vrha
most seže skoraj do brega
vedno ostaja nevidna razpoka
dogodki si premislijo zadnji hip
preden bi se skoraj zgodili
spet neizgovorjeni pogledi
vse je začasno
MAJHNA ZEMELJSKA KROGLA
majhna zemeljska krogla
visi na svileni niti
sredi ruševin vesolja
preganjani starec
igra na zaprašeno kitaro
otrok prihodnosti
zemeljsko skorjo namoči v mleko
in jo zamišljeno grizlja
vsa svetlobna hitrost
se na pregibu noči upočasni
otrok instinktivno mežika
v svetleče podobe
in se očarano nevedno smehlja
krogla nad njegovo glavo se ziblje
v hrapavi melodiji uspavanke
otroške roke so prekratke
oči prepolne spanca
strune se trgajo
nit se krajša
škoda da se je svet končal
že zdavnaj
JANUARJA SE JE REKA PRENEHALA PREMIKATI
januarja se je reka prenehala premikati
izpraznjena se je naslonila na plošče ledu
in se prepustila nepopustljivim kristalnim rokam
da jo zajezijo zamejijo jo ustavijo v toku
razpet kovinski most je obnemel
in ljudje so s črnimi koraki molčali
ko so skušali povezati eno stran z drugo
če bi pogledali navzdol bi videli obraze
zamrznjene cianotične obraze
ne nujno človeških
pa vendar
januarja so opravili več obdukcij
kot v istem obdobju lani
zaledeneli rez razkrije krhka bela peresa
prečno zamrežena v plasteh ledu
govorili so da je bilo ponoči slišati
labodji spev drseti po bregovih
junija reka še zmeraj miruje
občasno nekaj belih peres
priplava v nasprotni smeri toka
BALON SVETLOBE POPUSTI
balon svetlobe popusti
redka zlata tekočina
se razlije po prostoru
kjer kot notranjost razparane živali
utripajo ostanki dneva
dan ki se ni nameraval zgoditi
je odobril vse ostale dogodke
naj se zgodijo sami od sebe
prav tako naključno kot
zmerom takrat
ko se zdi da smo vse premislili
da je vse načrtovano
toplina živalskega kožuha
se vriva med plasti zraka
ki prinaša raztrgane pogovore
oseb z vnaprej prežvečenimi frazami
pravzaprav sploh niso želeli govoriti
ne o sebi ne o drugih
ves dan so klepetali ob kavi
stiski rok in mahanje z repom
sledovi nohtov in krempljev
končuje se
končno
PODVOJITI NEBO
podvojiti nebo
z eno samo počasno a odločno potezo
površinsko potipati neme glasove
ki jih ljudje odlagajo na vrhnje police sveta
dokler sčasoma ne preoblikujejo oblakov
v besede
vse tisto česar nisi mogel izreči
takrat
ko si samo strmel v tla ki so odsevala nebo
molčeče globoko nebo
konice prstov pomakam v belo črnilo
drsim po zaprtih razpokah
sebe narišem le napol
podvojeno nebo me dopolni
v celoto ki se na robovih odpira v prazno
na ploskvah neba čakajo odtisi dlani
zloži jih po parih
NAPOLNI SVOJA USTA
napolni svoja usta
napol s kredo
napol s tišino
in potem govori
govori množicam ki ti kažejo hrbet
pripoveduj o neuresničenem
o neresničnem
tako ti bodo morda verjeli
govori z jezikom obteženim s kredo
v jeziku ki ga ne razumeš
z žarom v očeh ki te razžira od znotraj
ker si molčal
ker si lagal
ne drugim
sebi
zdaj goltaj tišino zmešano s kredo
dušilo te bo
sililo na kašelj
ta divja mešanica zamolčanega in zlaganega
počasi se bo poleglo
prah in glasovi
kreda in kašelj
mirno bo
jasno tiho
in izjemoma
resnično
ZEMLJA NE BO NIKOLI RAZUMELA NEBA
zemlja ne bo nikoli razumela neba
govorice zemlje ni mogoče prevesti v jezike ki jih govori nebo
in mi samooklicani ljudje poskušamo prevajamo ustvarjamo besede
med zrna peska skrivamo kristale
z oblakov drgnemo zlato obrobo
z obrazom na puščavskih tleh šepetamo ljubeče pomanjševalnice
s stopali odstiramo modrino in kričimo dokler nas ne preglasi nevihta
odnašamo vrhove sipin in analiziramo podnebne spremembe
treba bi se bilo le zazreti v horizont
ne navzdol ne navzgor temveč naravnost v višini oči
tam se zemlja in nebo stikata
molčita in opazujeta kako predmeti dobivajo pravo podobo
kako zapuščajo svoja imena se levijo do pristnega sijaja
in mi še zmeraj mislimo da horizont lahko dosežemo
če dovolj dolgo hodimo nekako naravnost
prav zato so naša življenja izgubljena v prevodu
nekje med nebom in zemljo
ČE BI BILI LJUDJE MESTA
če bi bili ljudje mesta
bi sedla na vlak in se odpeljala
do kraja s tvojim imenom
kar tako brez zemljevida brez načrta
bosa bi se sprehajala po ulicah
da bi začutila ritem tvojega obstoja
okoli poldneva bi se ustavila
in opazovala ljudi ki živijo v tebi
preučevala bi njihove obraze način hoje melodijo govora
kot natančen popis prebivalstva
bi napravila seznam tvojih obrazov
da bi te spoznala v vseh oblikah
ogledala bi si vsako izložbeno okno
le kaj mi lahko ponudiš meni
ki se izgubljam v tem nenavadnem mestu
v kavarni na trgu bi zapravljala čas
preverila kako je biti sama ko sem s tabo
poiskala bi park legla na hrbet in lase prepletla s travnimi bilkami
ponoči bi raziskovala skrite kotičke stavb v slepih ulicah
če bi bili ljudje mesta
bi se preselila vate
z zavedanjem da se nikoli ne bom počutila kot doma
če bi bili ljudje mesta
bi bil svet poln ruševin obdanih z visokimi zidovi
in ena izmed njih bi bila jaz
ŽIVETI
živeti
kot se piše
sodobna poezija
brez velikih začetnic
brez vejic brez rim
v nenadnih sunkih zavesti
globoko usodno
večinoma nesmiselno
IZBEREŠ SI OTOK S SREBRNIM GOZDOM
izbereš si otok s srebrnim gozdom
nekje sredi kovinskega morja
med drevesi si napraviš
začasno zatočišče
iz odpadlega listja in odmrlih celic kože
vanj skriješ svoje ime
oblečeno v snežno belo srajco in z bosimi stopali
počasi vdihuješ slan zarjavel zrak
tuji glasovi nad tabo se zbirajo v jate
krožijo tik nad vrhovi dreves
veje nemirno merijo razdalje
lubje se krči samo vase
mah je vlažen od strahu
valovi se lomijo na skalah
ko plimovanje ponavlja tvoje ime
preostane ti zgolj
zapustiti zatočišče
spremeniti svoje ime
poiskati novo morje nov otok nov gozd
TA ČAS
ta čas
je najprej bel
in šele nato barven
prostori so nedokončani
dvigalo pelje skoraj do vrha
most seže skoraj do brega
vedno ostaja nevidna razpoka
dogodki si premislijo zadnji hip
preden bi se skoraj zgodili
spet neizgovorjeni pogledi
vse je začasno
MAJHNA ZEMELJSKA KROGLA
majhna zemeljska krogla
visi na svileni niti
sredi ruševin vesolja
preganjani starec
igra na zaprašeno kitaro
otrok prihodnosti
zemeljsko skorjo namoči v mleko
in jo zamišljeno grizlja
vsa svetlobna hitrost
se na pregibu noči upočasni
otrok instinktivno mežika
v svetleče podobe
in se očarano nevedno smehlja
krogla nad njegovo glavo se ziblje
v hrapavi melodiji uspavanke
otroške roke so prekratke
oči prepolne spanca
strune se trgajo
nit se krajša
škoda da se je svet končal
že zdavnaj
JANUARJA SE JE REKA PRENEHALA PREMIKATI
januarja se je reka prenehala premikati
izpraznjena se je naslonila na plošče ledu
in se prepustila nepopustljivim kristalnim rokam
da jo zajezijo zamejijo jo ustavijo v toku
razpet kovinski most je obnemel
in ljudje so s črnimi koraki molčali
ko so skušali povezati eno stran z drugo
če bi pogledali navzdol bi videli obraze
zamrznjene cianotične obraze
ne nujno človeških
pa vendar
januarja so opravili več obdukcij
kot v istem obdobju lani
zaledeneli rez razkrije krhka bela peresa
prečno zamrežena v plasteh ledu
govorili so da je bilo ponoči slišati
labodji spev drseti po bregovih
junija reka še zmeraj miruje
občasno nekaj belih peres
priplava v nasprotni smeri toka
BALON SVETLOBE POPUSTI
balon svetlobe popusti
redka zlata tekočina
se razlije po prostoru
kjer kot notranjost razparane živali
utripajo ostanki dneva
dan ki se ni nameraval zgoditi
je odobril vse ostale dogodke
naj se zgodijo sami od sebe
prav tako naključno kot
zmerom takrat
ko se zdi da smo vse premislili
da je vse načrtovano
toplina živalskega kožuha
se vriva med plasti zraka
ki prinaša raztrgane pogovore
oseb z vnaprej prežvečenimi frazami
pravzaprav sploh niso želeli govoriti
ne o sebi ne o drugih
ves dan so klepetali ob kavi
stiski rok in mahanje z repom
sledovi nohtov in krempljev
končuje se
končno
PODVOJITI NEBO
podvojiti nebo
z eno samo počasno a odločno potezo
površinsko potipati neme glasove
ki jih ljudje odlagajo na vrhnje police sveta
dokler sčasoma ne preoblikujejo oblakov
v besede
vse tisto česar nisi mogel izreči
takrat
ko si samo strmel v tla ki so odsevala nebo
molčeče globoko nebo
konice prstov pomakam v belo črnilo
drsim po zaprtih razpokah
sebe narišem le napol
podvojeno nebo me dopolni
v celoto ki se na robovih odpira v prazno
na ploskvah neba čakajo odtisi dlani
zloži jih po parih
NAPOLNI SVOJA USTA
napolni svoja usta
napol s kredo
napol s tišino
in potem govori
govori množicam ki ti kažejo hrbet
pripoveduj o neuresničenem
o neresničnem
tako ti bodo morda verjeli
govori z jezikom obteženim s kredo
v jeziku ki ga ne razumeš
z žarom v očeh ki te razžira od znotraj
ker si molčal
ker si lagal
ne drugim
sebi
zdaj goltaj tišino zmešano s kredo
dušilo te bo
sililo na kašelj
ta divja mešanica zamolčanega in zlaganega
počasi se bo poleglo
prah in glasovi
kreda in kašelj
mirno bo
jasno tiho
in izjemoma
resnično
ZEMLJA NE BO NIKOLI RAZUMELA NEBA
zemlja ne bo nikoli razumela neba
govorice zemlje ni mogoče prevesti v jezike ki jih govori nebo
in mi samooklicani ljudje poskušamo prevajamo ustvarjamo besede
med zrna peska skrivamo kristale
z oblakov drgnemo zlato obrobo
z obrazom na puščavskih tleh šepetamo ljubeče pomanjševalnice
s stopali odstiramo modrino in kričimo dokler nas ne preglasi nevihta
odnašamo vrhove sipin in analiziramo podnebne spremembe
treba bi se bilo le zazreti v horizont
ne navzdol ne navzgor temveč naravnost v višini oči
tam se zemlja in nebo stikata
molčita in opazujeta kako predmeti dobivajo pravo podobo
kako zapuščajo svoja imena se levijo do pristnega sijaja
in mi še zmeraj mislimo da horizont lahko dosežemo
če dovolj dolgo hodimo nekako naravnost
prav zato so naša življenja izgubljena v prevodu
nekje med nebom in zemljo
ČE BI BILI LJUDJE MESTA
če bi bili ljudje mesta
bi sedla na vlak in se odpeljala
do kraja s tvojim imenom
kar tako brez zemljevida brez načrta
bosa bi se sprehajala po ulicah
da bi začutila ritem tvojega obstoja
okoli poldneva bi se ustavila
in opazovala ljudi ki živijo v tebi
preučevala bi njihove obraze način hoje melodijo govora
kot natančen popis prebivalstva
bi napravila seznam tvojih obrazov
da bi te spoznala v vseh oblikah
ogledala bi si vsako izložbeno okno
le kaj mi lahko ponudiš meni
ki se izgubljam v tem nenavadnem mestu
v kavarni na trgu bi zapravljala čas
preverila kako je biti sama ko sem s tabo
poiskala bi park legla na hrbet in lase prepletla s travnimi bilkami
ponoči bi raziskovala skrite kotičke stavb v slepih ulicah
če bi bili ljudje mesta
bi se preselila vate
z zavedanjem da se nikoli ne bom počutila kot doma
če bi bili ljudje mesta
bi bil svet poln ruševin obdanih z visokimi zidovi
in ena izmed njih bi bila jaz
ŽIVETI
živeti
kot se piše
sodobna poezija
brez velikih začetnic
brez vejic brez rim
v nenadnih sunkih zavesti
globoko usodno
večinoma nesmiselno
