Mama si je zaželela, da bi šli skupaj na Ptujsko goro, Štefka z Rudijem in ja s svojim možem Francijem. Naše romanje je bilo v avgustu na Marijin praznik, zatem smo želeli obiskat še naše sorodnike.
Romarji so že prihajali, cerkev je bila že skoraj polna. Sklenili srno, da borno stali nekje pri vratih. Mama je želela še k spovedi, zato smo se postavili ob treh spovednicah. Pred mašo je spovedoval samo en župnik.
Mama reče:
»Štefka, zdaj imata priliko, da gresta k spovedi.«
»Ti kar pojdi,« ji rečem »jaz ne bom šla.«
Štefka se izgovori, da je že bila pred kratkim pri spovedi, mama še naprej vztraja:
»Vidiš, Silva, tudi ti lahko greš.«
Rudi in Franci z nasmeškom rečeta:
»Če gre Silva, greva tudi midva.«
»Nimam takih grehov, da bi se morala spovedati,« jima odvrnem.
Pogledam nazaj, za menoj stoji Franci, potihem mu rečem:
»Daj, idi ti, da bo mama zadovoljna.«
Na njegovem obrazu zaigra poseben nasmešek. Štefka me vpraša:
»Kje pa je Rudi?«
Enako vprašam Francija tudi jaz:
»Ja, res, kje pa je Rudi?«
Franci resno reče:
»Na stranišče je šel.«
Gledam mamo in vidim, kako že nekaj časa kleči v spovednici. Tiho rečem Štefki:
»Mama pa ima dosti malih grehov, verjetno bo dobila za pokoro več očenašev.«
Naenkrat mama vstane, samo malo odgrne zaveso na vratih spovednice i n kaj vidi? Hitro pride do naju s Štefko in reče:
»Zdaj sem pa vse grehe povedala, a ne župniku, ampak..« ni še povedala do konca, ko sva zagledali s Štefko, da prihaja iz spovednice Rudi. Takoj je odšel ven k Franciju, ki je malo predtem odšel iz cerkve, zelo dobro je vedel, zakaj!
Medve s Štefko nisva mogle zadržati smeha. Mama tudi tega dogodka ni zamerila, rekla je:
»Malo čudno se mi je zdelo, ker za rešetkami nisem videla obraza župnika, tudi slišala ga nisem dobro, zato sem ga prosila, naj pride z obrazom bolj naprej, da bom lažesodelovala pri spovedi, njegov obraz pa je lezel vedno bolj nazaj. Slišala sem tudi neke čudne zvoke, kot da mu je vse smešno, pomislila sem, da je res čuden patron. A njegov glas se mi je zdel nekam znan, kot bi ga že nekje slišala.«
Trenutno je utihnila, zamislila se je in rekla:
»To se pa res ne spodobi, upam, da mu bo Bog odpustil.«
Maša se je začela, Franci in Rudi sta prišla nazaj v cerkev. Vsi smo pozorno poslušali pridigo, župnik je govoril o zamerah in odpuščanju. Prava tema za ta dogodek. Vsi pa smo v mislih vsak po svoje čutili, da ni bilo nič nespodobnega, da je bil to le posrečen dogodek in greh je bil odpuščen.
Po končani maši sem vprašala mamo:
»Kaj si povedala v spovednici?«
»Še tisto, česar ne bi bilo treba,« je rekla mama.
Rudi in Franci sta vedno rada kaj ušpičila mami, a mama nikoli ni bila zamerljiva. Njena zeta sta imela vedno pri njej poseben privilegij.
Med mamo in Rudijem je vedno ostala skrivnost in s Štefko nikoli nisva zvedele za mamine grehe, ki jih je povedala Rudiju.
Mama si je zaželela, da bi šli skupaj na Ptujsko goro, Štefka z Rudijem in ja s svojim možem Francijem. Naše romanje je bilo v avgustu na Marijin praznik, zatem smo želeli obiskat še naše sorodnike.
Romarji so že prihajali, cerkev je bila že skoraj polna. Sklenili srno, da borno stali nekje pri vratih. Mama je želela še k spovedi, zato smo se postavili ob treh spovednicah. Pred mašo je spovedoval samo en župnik.
Mama reče:
»Štefka, zdaj imata priliko, da gresta k spovedi.«
»Ti kar pojdi,« ji rečem »jaz ne bom šla.«
Štefka se izgovori, da je že bila pred kratkim pri spovedi, mama še naprej vztraja:
»Vidiš, Silva, tudi ti lahko greš.«
Rudi in Franci z nasmeškom rečeta:
»Če gre Silva, greva tudi midva.«
»Nimam takih grehov, da bi se morala spovedati,« jima odvrnem.
Pogledam nazaj, za menoj stoji Franci, potihem mu rečem:
»Daj, idi ti, da bo mama zadovoljna.«
Na njegovem obrazu zaigra poseben nasmešek. Štefka me vpraša:
»Kje pa je Rudi?«
Enako vprašam Francija tudi jaz:
»Ja, res, kje pa je Rudi?«
Franci resno reče:
»Na stranišče je šel.«
Gledam mamo in vidim, kako že nekaj časa kleči v spovednici. Tiho rečem Štefki:
»Mama pa ima dosti malih grehov, verjetno bo dobila za pokoro več očenašev.«
Naenkrat mama vstane, samo malo odgrne zaveso na vratih spovednice i n kaj vidi? Hitro pride do naju s Štefko in reče:
»Zdaj sem pa vse grehe povedala, a ne župniku, ampak..« ni še povedala do konca, ko sva zagledali s Štefko, da prihaja iz spovednice Rudi. Takoj je odšel ven k Franciju, ki je malo predtem odšel iz cerkve, zelo dobro je vedel, zakaj!
Medve s Štefko nisva mogle zadržati smeha. Mama tudi tega dogodka ni zamerila, rekla je:
»Malo čudno se mi je zdelo, ker za rešetkami nisem videla obraza župnika, tudi slišala ga nisem dobro, zato sem ga prosila, naj pride z obrazom bolj naprej, da bom lažesodelovala pri spovedi, njegov obraz pa je lezel vedno bolj nazaj. Slišala sem tudi neke čudne zvoke, kot da mu je vse smešno, pomislila sem, da je res čuden patron. A njegov glas se mi je zdel nekam znan, kot bi ga že nekje slišala.«
Trenutno je utihnila, zamislila se je in rekla:
»To se pa res ne spodobi, upam, da mu bo Bog odpustil.«
Maša se je začela, Franci in Rudi sta prišla nazaj v cerkev. Vsi smo pozorno poslušali pridigo, župnik je govoril o zamerah in odpuščanju. Prava tema za ta dogodek. Vsi pa smo v mislih vsak po svoje čutili, da ni bilo nič nespodobnega, da je bil to le posrečen dogodek in greh je bil odpuščen.
Po končani maši sem vprašala mamo:
»Kaj si povedala v spovednici?«
»Še tisto, česar ne bi bilo treba,« je rekla mama.
Rudi in Franci sta vedno rada kaj ušpičila mami, a mama nikoli ni bila zamerljiva. Njena zeta sta imela vedno pri njej poseben privilegij.
Med mamo in Rudijem je vedno ostala skrivnost in s Štefko nikoli nisva zvedele za mamine grehe, ki jih je povedala Rudiju.
