Odprem predal s fotografijami. Pred nedavnim sem jih kronološko razvrstila. Najstarejše so stare več kot sto let. So vez s preteklostjo. Vsaka med njimi pripoveduje svojo zgodbo.
S porumenele, zbledele fotografije se smeji babica na poroki, obkrožena z brati in številčno družino. Brati so godbeniki. V rokah držijo violine, kontrabas in še harmoniko. Živo si predstavljam, kaj predstavljam, slišim ubrane zvoke polke in mazurke. Vidim poskočno babico, ki se vrti tako močno, da se košato krilo privzdigne in razkrijejo se ozki gležnji in lepo oblikovana meča.
Babica je oboževala glasbo strastno, zavzeto, z vso svojo bitjo. Proti koncu sedemdesetih, ko so jo izdale noge, je plesala v postelji. Ob dobri glasbi je ploskala, si dajala ritem in brundala popevčico. Za rojstni dan smo ji podarili glasbeno voščilnico.
Babičin obraz, prepreden z gubami, se je zjasnil. Usta je razpotegnila v širok nasmeh. Zaploskala je in vzkliknila:
»To je najlepše rojstnodnevno darilo vseh časov!«
UMETNINA
V beli čipkasti opravi, izvezeni pod spretnimi prsti najboljših vezilj, stojim pred zrcalom in občudujem umetnino. Čudovita, vitka, sveža, lahkotna … Porcelanasta polt se staplja z belino. Sončni žarek se ujame vanjo in jo razprši v pisane barve, kot da zrem v kalejdoskop.
Danes je moj prvi nastop v družbi. Nanj sem se pripravljala več mesecev. Skrbno, natančno sem preučevala starodavne zapise, prisluhnila dobronamernim napotkom.
»Ko se približa tvoj čas, se odeni v prosojno tančico. Bodi strpna, potrpežljiva, da ne pokvariš veličastnega dogodka,« poplesava v mislih.
V množici sem neopazna. Med nami čutim naelektrenost. Nekatere se prerivajo, drgnejo druga ob drugo in kvarijo svoj izgled. Zadržim se ob robu. Ne rinem v prvo vrsto. Opazujem od daleč, da si ustvarim svoj pogled.
Končno napoči moj trenutek. Lebdim, plavam, plešem s prijateljicami. Držimo se za roke. Noro se vrtimo. Jadramo. Združujemo se v čipkaste zavese. Kako lepo je biti svoboden, neobremenjen, lahkoten! Orkester, Lahna sapica spremlja naš raj s svojim nežnim ššššššššš. Malo sem v skrbeh. Kje naj pristanem?
»Ne tekmuj! Ne bodi prva, da se ne zadušiš, ali raztreščiš, ko druge padejo na te! Ne pristani na potkah, po kateri se vozijo in hodijo! Ne padi v dimnik ali črno luknjo!« se spomnim nasvetov.
Globina pod mano se nezadržno približuje. Nenadoma mehko pristanem na volneni rdeči rokavički.
»Mama, poglej, kako lepa snežinka!«
NEPOVABLJEN GOST
Pozno zvečer je hišni zvonec rezko zarezal v tišino. Bila sem v pižami in tik pred tem, da se zakopljem v puhasto odejo. Ata je stopil k vratom in jih odprl. Pred njimi je stal do kože premočen sosed, s tresočimi rokami, bled kot stena. »Pomagaj! Lovi me!« je sopel.
Ata je bil vedno socialen. Rad je pomagal vsakomur, da je le povedal dobro zgodbo. Moškega je povabil, naj vstopi. Prišlek je za sabo puščal lužice. Sredi kuhinje se je ustavil, se ozrl po mokri obleki in svojih stopinjah ter prosil za brisačo in suha oblačila.
Vznemirjena in pretresena nad nevsakdanjim prizorom sem se stisnila v očetovo naročje in nestrpno pričakovala, kaj bo sledilo.
V šestdesetih smo stanovali v bumerangu, razpotegnjenem bloku s sto stanovanji. Odrasli stanovalci so se dobro poznali, saj so služili kruh v istih tovarnah. Prav nič ni ostalo skrito zvedavim očem. Krožile so zgodbe, resnične in pol resnične o zanemarjenih otrocih in tiste o zakoncih, ki skačejo čez plot in zgodbe o rogonoscih. Teh nisem razumela, ker ni bilo v bližini nobenega plota, preko katerega bi morali skakati, prav tako ni bilo med sosedi nikogar, ki bi imel na glavi roge, a če so se odrasli tako pogovarjali, bo že držalo.
Naš sosed naj bi skakal čez plot. Ko je njegova družica zvedela za partnerjeve nedovoljene športne aktivnosti, je pobesnela in se ga lotila z golimi pestmi.
Z odprtimi usti sem poslušala pripoved in si mislila; poglej, poglej, tudi ženska lahko tepe moškega. V našem bloku so bili običajno moški tisti, ki so fizično obračunavali z nežnim spolom.
Naj se vrnem k junaku. Z zadnjimi močmi se je iztrgal iz ženinega objema in zbežal na prosto. Sledila mu je po ulicah. Izmikal se ji je, se skrival za drevesi in končno potopil v deževno noč. Po neuspelem zasledovanju se je ženska umaknila v zavetje doma. Ko se je prepričal, da mu je nehala slediti, se je umaknil v naše stopnišče in pozvonil tam, kjer je videl goreti luč.
Zgodba je bila prepričljiva. Ata je preganjanemu pripravil ležišče na kuhinjskem kavču. Naslednje jutro nas je sosed zapustil zgodaj zjutraj. Nikoli več ga nisem srečala. Govorili so, da je zbežal prek meje in si kot gastarbajter služil kruh v Nemčiji.
BELA KUVERTA
Odprem pisemski nabiralnik. V njem je bela zalepljena kuverta z napisom OSEBNO. Zgrabi me jeza: Zakaj imam nalepko, da ne sprejemam reklam! Razmišljam, kaj naj naredim s pošiljko. Naj jo vržem v smeti, ali odprem. Prešine me: Le komu sem se zamerila? Kaj če je v njej strupen prašek, razstrelivo ali kaj podobnega?
Nemudoma sedem k računalniku. Srfam. V iskalnik vpišem besede: bela kuverta osebno. Dobim 12.500 zadetkov. Kar je preveč, je preveč! Zožim izbor in nadaljujem: strup v beli kuverti. Število zadetkov se zmanjša na 3.490, a med temi so teme kot sladkor naš vsakdanji strup, bela sol, beli strup, pet ključnih grehov v prehrani …
Ne, tako ne bom prišla nikamor. Vem, da več ljudi več ve, zato zavrtim telefonske številke, se posvetujem s prijatelji, sorodniki in tudi z bivšimi sodelavci, ki imajo bogate izkušnje. Nasveti so neuporabni, vse od evakuirajte stanovalce, pokličite posebno policijsko enoto, ki bo kuverto prevzela in razstrelila, zaprite vhod v blok in razglasite karanteno. Na trnih sem.
Moji živci so kot prenapete strune, pošteno načeti.
Proti večeru se vrne odlično razpoložen zakonec. S prijatelji je ob dobri kapljici igral pikado. Brez besed mu pod nos pomolim kuverto. »Oho, kaj je to, presenečenje?« Brez premišljanja jo odpre in iz nje potegne promocijski kupon za dva kozarca piva v bližnjem bifeju.
IZGUBILA SEM
V drogeriji
»Kartica ali gotovina?«
»Kartica.«
Pri Műllerju praznim košaro.
Z roko sežem v žep in pomolim deklaracijo o vzdrževanju igračke. Blagajničarka privzdigne obrv in našobi ustnice. Še enkrat potopim roko v parkin žep. Prazen je. Sežem v torbico. Tipam. V želodcu me stisne, oblije me vročina. Prešine me, kako je lahka. Obrnem jo. Na vse strani se razsujejo: stari
računi, gumica za čop, Klinex, Claritin, rdeč žeton za Mercatorjev voziček in nerabljen Durex. Denarnice ni … Kje so ključi? Kje mobilnik? Sesuta sem. Lica žarijo. Čelo se orosi, oblije me hlad. Diham plitko, toliko da ne omedlim.
»Ne morem plačati,« izdavim. Blagajničarka me prebode s pogledom. Pred nama reži prazna torbica. Hitro, kolikor mi dopuščajo otečeni gležnji in šest križev, se znajdem pred trgovino. Vrata za mano zaklenejo. Na vogalu Gosposke in Jurčičeve sem vkopana, sama. Tako samotno je. Slišim razbijanje srca, po glavi se vrtinči kot vihar: »Denarnica! Ključi! Moblnik«. Brskam po spominu, zavrtim filme današnjega in prejšnjih dni. Nikjer ni razpok.
Štejem nepotrebne poti, seštevam stroške. V glavi glasno odmeva:
»Pokliči! Prekliči! Povej!«
Slišim zakonca: »Ni mi jasno, zakaj nosiš vse s sabo! Sosedo so okradli v sosednji ulici.«
Groza! Misli bežijo sem ter tja. Sploh ne morem razmišljati. Noge jo kar same uberejo proti Vošnjakovi. V preddverju čakam na vrsto zraven s krvjo oblitega moškega, gospe z veliko luknjo v nogavici in mladenke s pirsingom v popku.
POLICIJSKI ZAPISNIK
Ob 21.15 pristopi V, očetovo ime Ivan, poročena, stanujoča v Mariboru … Stranka poda prijavo zoper neznanega storilca in pove, da ji je bila v prvem nadstropju pri Müllerju na Gosposki odtujena denarnica z vsemi dokumenti in to: osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, debetna kartica, dve kreditni kartici, Pika kartica, dve predplačniški kartici za avtobus, pet kartic zvestobe različnih trgovcev in 5 evrov gotovine. Nadalje pogreša šop ključev, tri od stanovanja in enega od poštnega nabiralnika ter pametni telefon znamke HUAWEI Y5II. Stranko se poduči o nadaljnjih postopkih, in sicer: dokumenti, kartice in telefon se prekličejo pri izdajateljih oziroma dobaviteljih storitev, ključavnice se zamenjajo. Ker je pozno, bo večino postopkov morala opraviti naslednjega dne.
Takoj po obrazložitvi se stranka močno razburi. S pestmi se loti dežurnega kriminalista, ga zlasa in popraska po vratu. Prizadeti je prisiljen poiskati zdravniško pomoč.
Stranko s strokovnim prijemom obvladata dva policista. Stranka je zaradi umiritve do jutra nameščena v prostorih za pridržanje na Vošnjakovi. Zaradi izgreda je izstavljen plačilni nalog, ki se lahko s petdeset odstotnim popustom poravna v osmih dneh.
V STANOVANJU ZAKONCEV
»Skuhala sem puding, če boš lačen. Bi me zapeljal do mesta? Če grem z avtom, mi bodo trgovino
zaprli pred nosom. Saj veš, kako težko je najti zastonjsko parkirišče.«
Globoko vzdihnem in stečem za njo. Odložim jo na Glavnem trgu pri znaku prepovedano parkiranje in ustavljanje. Na lica mi dahne poljubček. Odpeljem se. Doma Linici nadenem ovratnico, ji pripnem Flexija in mahneva jo na sprehod vse do Vile Rustike in ob Radvanjskem potoku zdaj gor, zdaj dol.
Vrneva se ob mraku. Okna našega stanovanja so v temi, kar je nenavadno. Žena bi se že lahko vrnila. Ujamem vremensko napoved in zadremam. Zbudim se ob reklamah tik pred tretjim Dnevnikom. Pokličem V, a se ne oglasi. Prepričan sem, da je že v postelji. Napotim se v spalnico, ležem in Linica se stisne k meni. Začudim se, ker ne slišim smrčanja. Z roko tipam. Sosednje ležišče je hladno in prazno. Vstanem. Po stanovanju iščem ženo. Ni je. Pomislim, gotovo se je zaklepetala s sestro, prijateljico ali sošolko.
Vzamem mobilnik in jo kličem. Ne sprejme klica. Se mi zdi, ali res zvoni v sosednji sobi? Grem za zvokom in najdem V-jin telefon na pisalni mizi, zraven pa denarnico in šop ključev.
Črv dvoma me razjeda. »Z ljubimcem je! Vara me! Zapustila me je! Kako je to mogoče? Nič nisem
opazil. Ljubeča je, pozorna. Nemogoče! Se ji je kaj zgodilo?«
ŠMINKA NA ZOBEH
Zjutraj
V Müllerju na oddelku z dekorativno kozmetiko izbiram rdečilo za ustnice. Hrbtna stran leve roke je vsa mavričasta. Poskušam zdaj rdeč, oranžen in še vijoličast odtenek različnih znamk. Ne morem se odločiti. Kakšna izbira! Kakšne cene! Kaj zapovedujejo letošnji trendi? Saj res, ognjeno rdeča, svetleča, takšna za polna usta, kot jih ima Irena v Reki ljubezni.
Približa se promotorka, zrela ženska z dvojnim podbradkom, zglajenimi gubami in umetnimi trepalnicami. V poslovnem modrem kostimu je imenitna. Nemo me opazuje in odkimava.
»Kaj ni dobra?«
»Že, že,« ne ugovarja, »ampak, midve sva v letih. Predlagam dražjo varianto. Najine ustnice so uvele, s premalo volumna, rahlo povešene …«
Saj res, me prešine, ko pa se toliko šobimo, jih vihamo navzgor, navzdol, se poljubljamo, stiskamo jih, da preprečimo nezadovoljno sikanje. Premalo jih negujemo. V glavnem, obrabljene so.
Vpijam vsako njeno besedo in ji sledim: »Ženska zrelih let potrebuje dobro podlago za šminko, razkošno barvo, in še fiksir. Torej, tri nanose za enkraten vtis. Šminka ne sme puščati barve na kozarcu.«
Skozi misli zdrvijo še druge slike. Tudi tiste s šminko na moških ovratnikih. Svojega že dolgo
poljubljam na sive lase. Neverjetno, kako se rožnata in siva dobro ujameta.
Zvečer
Vem, pustila sem se pretentati. Pred domačim ogledalom sedim z vrečko pripomočkov za fatalen videz. Ko iz nje potegnem račun, zamižim. Zajamem sapo, se naličim za domačo zabavo pri prijateljih, zavrtim okoli osi in smuknem v udobne čevlje.
Gostitelj nam pomaga iz plaščev. Široko, zapeljivo se mu nasmehnem. Zdrznem se, ko se diskretno skloni. Zadržujem sapo …
»Šminko imaš na zobeh,« zašepeta.
Vsa kri se preseli v moja lica in dekolte. V toaleti poskusim popraviti neprijetnost, a rdečina se bolj kot ustnic oprijema zob.
SPOMIN
Odprem predal s fotografijami. Pred nedavnim sem jih kronološko razvrstila. Najstarejše so stare več kot sto let. So vez s preteklostjo. Vsaka med njimi pripoveduje svojo zgodbo.
S porumenele, zbledele fotografije se smeji babica na poroki, obkrožena z brati in številčno družino. Brati so godbeniki. V rokah držijo violine, kontrabas in še harmoniko. Živo si predstavljam, kaj predstavljam, slišim ubrane zvoke polke in mazurke. Vidim poskočno babico, ki se vrti tako močno, da se košato krilo privzdigne in razkrijejo se ozki gležnji in lepo oblikovana meča.
Babica je oboževala glasbo strastno, zavzeto, z vso svojo bitjo. Proti koncu sedemdesetih, ko so jo izdale noge, je plesala v postelji. Ob dobri glasbi je ploskala, si dajala ritem in brundala popevčico. Za rojstni dan smo ji podarili glasbeno voščilnico.
Babičin obraz, prepreden z gubami, se je zjasnil. Usta je razpotegnila v širok nasmeh. Zaploskala je in vzkliknila:
»To je najlepše rojstnodnevno darilo vseh časov!«
UMETNINA
V beli čipkasti opravi, izvezeni pod spretnimi prsti najboljših vezilj, stojim pred zrcalom in občudujem umetnino. Čudovita, vitka, sveža, lahkotna … Porcelanasta polt se staplja z belino. Sončni žarek se ujame vanjo in jo razprši v pisane barve, kot da zrem v kalejdoskop.
Danes je moj prvi nastop v družbi. Nanj sem se pripravljala več mesecev. Skrbno, natančno sem preučevala starodavne zapise, prisluhnila dobronamernim napotkom.
»Ko se približa tvoj čas, se odeni v prosojno tančico. Bodi strpna, potrpežljiva, da ne pokvariš veličastnega dogodka,« poplesava v mislih.
V množici sem neopazna. Med nami čutim naelektrenost. Nekatere se prerivajo, drgnejo druga ob drugo in kvarijo svoj izgled. Zadržim se ob robu. Ne rinem v prvo vrsto. Opazujem od daleč, da si ustvarim svoj pogled.
Končno napoči moj trenutek. Lebdim, plavam, plešem s prijateljicami. Držimo se za roke. Noro se vrtimo. Jadramo. Združujemo se v čipkaste zavese. Kako lepo je biti svoboden, neobremenjen, lahkoten! Orkester, Lahna sapica spremlja naš raj s svojim nežnim ššššššššš. Malo sem v skrbeh. Kje naj pristanem?
»Ne tekmuj! Ne bodi prva, da se ne zadušiš, ali raztreščiš, ko druge padejo na te! Ne pristani na potkah, po kateri se vozijo in hodijo! Ne padi v dimnik ali črno luknjo!« se spomnim nasvetov.
Globina pod mano se nezadržno približuje. Nenadoma mehko pristanem na volneni rdeči rokavički.
»Mama, poglej, kako lepa snežinka!«
NEPOVABLJEN GOST
Pozno zvečer je hišni zvonec rezko zarezal v tišino. Bila sem v pižami in tik pred tem, da se zakopljem v puhasto odejo. Ata je stopil k vratom in jih odprl. Pred njimi je stal do kože premočen sosed, s tresočimi rokami, bled kot stena. »Pomagaj! Lovi me!« je sopel.
Ata je bil vedno socialen. Rad je pomagal vsakomur, da je le povedal dobro zgodbo. Moškega je povabil, naj vstopi. Prišlek je za sabo puščal lužice. Sredi kuhinje se je ustavil, se ozrl po mokri obleki in svojih stopinjah ter prosil za brisačo in suha oblačila.
Vznemirjena in pretresena nad nevsakdanjim prizorom sem se stisnila v očetovo naročje in nestrpno pričakovala, kaj bo sledilo.
V šestdesetih smo stanovali v bumerangu, razpotegnjenem bloku s sto stanovanji. Odrasli stanovalci so se dobro poznali, saj so služili kruh v istih tovarnah. Prav nič ni ostalo skrito zvedavim očem. Krožile so zgodbe, resnične in pol resnične o zanemarjenih otrocih in tiste o zakoncih, ki skačejo čez plot in zgodbe o rogonoscih. Teh nisem razumela, ker ni bilo v bližini nobenega plota, preko katerega bi morali skakati, prav tako ni bilo med sosedi nikogar, ki bi imel na glavi roge, a če so se odrasli tako pogovarjali, bo že držalo.
Naš sosed naj bi skakal čez plot. Ko je njegova družica zvedela za partnerjeve nedovoljene športne aktivnosti, je pobesnela in se ga lotila z golimi pestmi.
Z odprtimi usti sem poslušala pripoved in si mislila; poglej, poglej, tudi ženska lahko tepe moškega. V našem bloku so bili običajno moški tisti, ki so fizično obračunavali z nežnim spolom.
Naj se vrnem k junaku. Z zadnjimi močmi se je iztrgal iz ženinega objema in zbežal na prosto. Sledila mu je po ulicah. Izmikal se ji je, se skrival za drevesi in končno potopil v deževno noč. Po neuspelem zasledovanju se je ženska umaknila v zavetje doma. Ko se je prepričal, da mu je nehala slediti, se je umaknil v naše stopnišče in pozvonil tam, kjer je videl goreti luč.
Zgodba je bila prepričljiva. Ata je preganjanemu pripravil ležišče na kuhinjskem kavču. Naslednje jutro nas je sosed zapustil zgodaj zjutraj. Nikoli več ga nisem srečala. Govorili so, da je zbežal prek meje in si kot gastarbajter služil kruh v Nemčiji.
BELA KUVERTA
Odprem pisemski nabiralnik. V njem je bela zalepljena kuverta z napisom OSEBNO. Zgrabi me jeza: Zakaj imam nalepko, da ne sprejemam reklam! Razmišljam, kaj naj naredim s pošiljko. Naj jo vržem v smeti, ali odprem. Prešine me: Le komu sem se zamerila? Kaj če je v njej strupen prašek, razstrelivo ali kaj podobnega?
Nemudoma sedem k računalniku. Srfam. V iskalnik vpišem besede: bela kuverta osebno. Dobim 12.500 zadetkov. Kar je preveč, je preveč! Zožim izbor in nadaljujem: strup v beli kuverti. Število zadetkov se zmanjša na 3.490, a med temi so teme kot sladkor naš vsakdanji strup, bela sol, beli strup, pet ključnih grehov v prehrani …
Ne, tako ne bom prišla nikamor. Vem, da več ljudi več ve, zato zavrtim telefonske številke, se posvetujem s prijatelji, sorodniki in tudi z bivšimi sodelavci, ki imajo bogate izkušnje. Nasveti so neuporabni, vse od evakuirajte stanovalce, pokličite posebno policijsko enoto, ki bo kuverto prevzela in razstrelila, zaprite vhod v blok in razglasite karanteno. Na trnih sem.
Moji živci so kot prenapete strune, pošteno načeti.
Proti večeru se vrne odlično razpoložen zakonec. S prijatelji je ob dobri kapljici igral pikado. Brez besed mu pod nos pomolim kuverto. »Oho, kaj je to, presenečenje?« Brez premišljanja jo odpre in iz nje potegne promocijski kupon za dva kozarca piva v bližnjem bifeju.
IZGUBILA SEM
V drogeriji
»Kartica ali gotovina?«
»Kartica.«
Pri Műllerju praznim košaro.
Z roko sežem v žep in pomolim deklaracijo o vzdrževanju igračke. Blagajničarka privzdigne obrv in našobi ustnice. Še enkrat potopim roko v parkin žep. Prazen je. Sežem v torbico. Tipam. V želodcu me stisne, oblije me vročina. Prešine me, kako je lahka. Obrnem jo. Na vse strani se razsujejo: stari
računi, gumica za čop, Klinex, Claritin, rdeč žeton za Mercatorjev voziček in nerabljen Durex. Denarnice ni … Kje so ključi? Kje mobilnik? Sesuta sem. Lica žarijo. Čelo se orosi, oblije me hlad. Diham plitko, toliko da ne omedlim.
»Ne morem plačati,« izdavim. Blagajničarka me prebode s pogledom. Pred nama reži prazna torbica. Hitro, kolikor mi dopuščajo otečeni gležnji in šest križev, se znajdem pred trgovino. Vrata za mano zaklenejo. Na vogalu Gosposke in Jurčičeve sem vkopana, sama. Tako samotno je. Slišim razbijanje srca, po glavi se vrtinči kot vihar: »Denarnica! Ključi! Moblnik«. Brskam po spominu, zavrtim filme današnjega in prejšnjih dni. Nikjer ni razpok.
Štejem nepotrebne poti, seštevam stroške. V glavi glasno odmeva:
»Pokliči! Prekliči! Povej!«
Slišim zakonca: »Ni mi jasno, zakaj nosiš vse s sabo! Sosedo so okradli v sosednji ulici.«
Groza! Misli bežijo sem ter tja. Sploh ne morem razmišljati. Noge jo kar same uberejo proti Vošnjakovi. V preddverju čakam na vrsto zraven s krvjo oblitega moškega, gospe z veliko luknjo v nogavici in mladenke s pirsingom v popku.
POLICIJSKI ZAPISNIK
Ob 21.15 pristopi V, očetovo ime Ivan, poročena, stanujoča v Mariboru … Stranka poda prijavo zoper neznanega storilca in pove, da ji je bila v prvem nadstropju pri Müllerju na Gosposki odtujena denarnica z vsemi dokumenti in to: osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, debetna kartica, dve kreditni kartici, Pika kartica, dve predplačniški kartici za avtobus, pet kartic zvestobe različnih trgovcev in 5 evrov gotovine. Nadalje pogreša šop ključev, tri od stanovanja in enega od poštnega nabiralnika ter pametni telefon znamke HUAWEI Y5II. Stranko se poduči o nadaljnjih postopkih, in sicer: dokumenti, kartice in telefon se prekličejo pri izdajateljih oziroma dobaviteljih storitev, ključavnice se zamenjajo. Ker je pozno, bo večino postopkov morala opraviti naslednjega dne.
Takoj po obrazložitvi se stranka močno razburi. S pestmi se loti dežurnega kriminalista, ga zlasa in popraska po vratu. Prizadeti je prisiljen poiskati zdravniško pomoč.
Stranko s strokovnim prijemom obvladata dva policista. Stranka je zaradi umiritve do jutra nameščena v prostorih za pridržanje na Vošnjakovi. Zaradi izgreda je izstavljen plačilni nalog, ki se lahko s petdeset odstotnim popustom poravna v osmih dneh.
V STANOVANJU ZAKONCEV
»Skuhala sem puding, če boš lačen. Bi me zapeljal do mesta? Če grem z avtom, mi bodo trgovino
zaprli pred nosom. Saj veš, kako težko je najti zastonjsko parkirišče.«
Globoko vzdihnem in stečem za njo. Odložim jo na Glavnem trgu pri znaku prepovedano parkiranje in ustavljanje. Na lica mi dahne poljubček. Odpeljem se. Doma Linici nadenem ovratnico, ji pripnem Flexija in mahneva jo na sprehod vse do Vile Rustike in ob Radvanjskem potoku zdaj gor, zdaj dol.
Vrneva se ob mraku. Okna našega stanovanja so v temi, kar je nenavadno. Žena bi se že lahko vrnila. Ujamem vremensko napoved in zadremam. Zbudim se ob reklamah tik pred tretjim Dnevnikom. Pokličem V, a se ne oglasi. Prepričan sem, da je že v postelji. Napotim se v spalnico, ležem in Linica se stisne k meni. Začudim se, ker ne slišim smrčanja. Z roko tipam. Sosednje ležišče je hladno in prazno. Vstanem. Po stanovanju iščem ženo. Ni je. Pomislim, gotovo se je zaklepetala s sestro, prijateljico ali sošolko.
Vzamem mobilnik in jo kličem. Ne sprejme klica. Se mi zdi, ali res zvoni v sosednji sobi? Grem za zvokom in najdem V-jin telefon na pisalni mizi, zraven pa denarnico in šop ključev.
Črv dvoma me razjeda. »Z ljubimcem je! Vara me! Zapustila me je! Kako je to mogoče? Nič nisem
opazil. Ljubeča je, pozorna. Nemogoče! Se ji je kaj zgodilo?«
ŠMINKA NA ZOBEH
Zjutraj
V Müllerju na oddelku z dekorativno kozmetiko izbiram rdečilo za ustnice. Hrbtna stran leve roke je vsa mavričasta. Poskušam zdaj rdeč, oranžen in še vijoličast odtenek različnih znamk. Ne morem se odločiti. Kakšna izbira! Kakšne cene! Kaj zapovedujejo letošnji trendi? Saj res, ognjeno rdeča, svetleča, takšna za polna usta, kot jih ima Irena v Reki ljubezni.
Približa se promotorka, zrela ženska z dvojnim podbradkom, zglajenimi gubami in umetnimi trepalnicami. V poslovnem modrem kostimu je imenitna. Nemo me opazuje in odkimava.
»Kaj ni dobra?«
»Že, že,« ne ugovarja, »ampak, midve sva v letih. Predlagam dražjo varianto. Najine ustnice so uvele, s premalo volumna, rahlo povešene …«
Saj res, me prešine, ko pa se toliko šobimo, jih vihamo navzgor, navzdol, se poljubljamo, stiskamo jih, da preprečimo nezadovoljno sikanje. Premalo jih negujemo. V glavnem, obrabljene so.
Vpijam vsako njeno besedo in ji sledim: »Ženska zrelih let potrebuje dobro podlago za šminko, razkošno barvo, in še fiksir. Torej, tri nanose za enkraten vtis. Šminka ne sme puščati barve na kozarcu.«
Skozi misli zdrvijo še druge slike. Tudi tiste s šminko na moških ovratnikih. Svojega že dolgo
poljubljam na sive lase. Neverjetno, kako se rožnata in siva dobro ujameta.
Zvečer
Vem, pustila sem se pretentati. Pred domačim ogledalom sedim z vrečko pripomočkov za fatalen videz. Ko iz nje potegnem račun, zamižim. Zajamem sapo, se naličim za domačo zabavo pri prijateljih, zavrtim okoli osi in smuknem v udobne čevlje.
Gostitelj nam pomaga iz plaščev. Široko, zapeljivo se mu nasmehnem. Zdrznem se, ko se diskretno skloni. Zadržujem sapo …
»Šminko imaš na zobeh,« zašepeta.
Vsa kri se preseli v moja lica in dekolte. V toaleti poskusim popraviti neprijetnost, a rdečina se bolj kot ustnic oprijema zob.
