Temni jezdec na krilih njegovih sanj ne jezdi nikamor,
njegova pot je kratka, a vseeno neskončna,
on le redko razjaše svojega črnega vranca,
da bi se ustavil in pomislil, kam pelje njegova pot,
a že v drugem trenutku je spet v sedlu
in kot že mnogokrat poprej opravlja Sizifovo delo.
Temni jezdec na krilih njegovih sanj je princ brez kraljestva,
lahko bi imel vse, a kaj ko nima ničesar,
zato le nemo gleda v skledo polno praznine
in le za hip pomisli, da bi jo z nečim napolnil,
a nato znova na vse pozabi
in veselo z žlico zajema v prazno skledo.
Temni jezdec na krilih njegovih sanj...
PREŽIVETI
Moja smrt bo mučna,
da umiral bom počasi
čutim kako mi vrana razjeda možgane
in jih meče po tleh,
tam jih pobirajo miši
in jih nosijo svojim otrokom,
ki so lačni.
Kri mi počasi polzi po čelu,
zalila mi bo oči
in kmalu bo vse rdeče,
tako da ne bom videl nič,
a vseeno bom čutil,
ja čutil bom, kako mi psi pijejo kri,
a saj jih razumem,
tudi oni so lačni.
ODREŠITELJ
Jutri bom vstal in začutil potrebo,
da popeljem moj narod v lepše jutro,
hitro bom poiskal enako misleče ljudi,
ki mi bodo pomagali izpeljati revolucijo.
Priprave se bodo končale in upor se bo začel,
dan za dnem in noč za nočjo se bom boril za vaše dobro,
in ko mi bo že skoraj uspelo premagati oblast,
me bodo prodane duše izdale za pest drobiža,
moje sanje pa se bodo razblinile v nič.
Zvonovi bodo zamolklo peli mojo pesem,
jaz pa bom le nemo stopal proti giljotini
in tisti, ki so bili poprej na moji strani,
bodo sedaj za mano kričali: »Naj crkne prasec!«
OČI
Umiraš!
Zelo pocasi boš zgnila,
za tabo pa bo ostal samo še smrad,
ki ga bo veter raznašal po svetu,
v katerega bodo ljudje še leta
zrli skozi tiste grde rdece oči.
Hotela si se boriti za svobodo,
a kaj ko se nisi zavedala,
da so bili pred tabo še drugi,
s podobno nedolžnimi očmi,
ki niso znale zreti v svet,
tako kot bi to želeli drugi.
Sedaj ležiš poleg njihovih trupel
in le obupano zreš v njihove mrtve oči,
te pa ti nekako zbujajo misel,
da na vašem grobu ne bo nikoli rož,
ki bi s svojim vonjem ubijale smrad,
ki bo nastajal skozi vsa ta leta.
SKOK V TEMO
Izginil je še zadnji sončni žarek,
ki je padal z višine na tvoje telo,
zavil se je v tisto črno tančico,
brez slovesa odšel skozi zadnja vrata.
In ti, kje si ti?
Kam pada tvoj korak?
Mogoče tja na elizjanske poljane,
že dalec proč od nebesnih stražarjev,
ali so te le ti preusmerili drugam,
tja globoko v dantejevo devetkrožje.
DUHOVNI DEZERTER
Temni jezdec na krilih njegovih sanj ne jezdi nikamor,
njegova pot je kratka, a vseeno neskončna,
on le redko razjaše svojega črnega vranca,
da bi se ustavil in pomislil, kam pelje njegova pot,
a že v drugem trenutku je spet v sedlu
in kot že mnogokrat poprej opravlja Sizifovo delo.
Temni jezdec na krilih njegovih sanj je princ brez kraljestva,
lahko bi imel vse, a kaj ko nima ničesar,
zato le nemo gleda v skledo polno praznine
in le za hip pomisli, da bi jo z nečim napolnil,
a nato znova na vse pozabi
in veselo z žlico zajema v prazno skledo.
Temni jezdec na krilih njegovih sanj...
PREŽIVETI
Moja smrt bo mučna,
da umiral bom počasi
čutim kako mi vrana razjeda možgane
in jih meče po tleh,
tam jih pobirajo miši
in jih nosijo svojim otrokom,
ki so lačni.
Kri mi počasi polzi po čelu,
zalila mi bo oči
in kmalu bo vse rdeče,
tako da ne bom videl nič,
a vseeno bom čutil,
ja čutil bom, kako mi psi pijejo kri,
a saj jih razumem,
tudi oni so lačni.
ODREŠITELJ
Jutri bom vstal in začutil potrebo,
da popeljem moj narod v lepše jutro,
hitro bom poiskal enako misleče ljudi,
ki mi bodo pomagali izpeljati revolucijo.
Priprave se bodo končale in upor se bo začel,
dan za dnem in noč za nočjo se bom boril za vaše dobro,
in ko mi bo že skoraj uspelo premagati oblast,
me bodo prodane duše izdale za pest drobiža,
moje sanje pa se bodo razblinile v nič.
Zvonovi bodo zamolklo peli mojo pesem,
jaz pa bom le nemo stopal proti giljotini
in tisti, ki so bili poprej na moji strani,
bodo sedaj za mano kričali: »Naj crkne prasec!«
OČI
Umiraš!
Zelo pocasi boš zgnila,
za tabo pa bo ostal samo še smrad,
ki ga bo veter raznašal po svetu,
v katerega bodo ljudje še leta
zrli skozi tiste grde rdece oči.
Hotela si se boriti za svobodo,
a kaj ko se nisi zavedala,
da so bili pred tabo še drugi,
s podobno nedolžnimi očmi,
ki niso znale zreti v svet,
tako kot bi to želeli drugi.
Sedaj ležiš poleg njihovih trupel
in le obupano zreš v njihove mrtve oči,
te pa ti nekako zbujajo misel,
da na vašem grobu ne bo nikoli rož,
ki bi s svojim vonjem ubijale smrad,
ki bo nastajal skozi vsa ta leta.
SKOK V TEMO
Izginil je še zadnji sončni žarek,
ki je padal z višine na tvoje telo,
zavil se je v tisto črno tančico,
brez slovesa odšel skozi zadnja vrata.
In ti, kje si ti?
Kam pada tvoj korak?
Mogoče tja na elizjanske poljane,
že dalec proč od nebesnih stražarjev,
ali so te le ti preusmerili drugam,
tja globoko v dantejevo devetkrožje.
