Kot pešcu mi ne preostane nič drugega kot pot,
od koder prihajam, kamor grem, koder sem šel, vsepovsod,
jutri, včeraj, podeželska ali gozdna, po ravnem, po strmini ali v zavoj,
potoček, ki mi sledi in je hkrati že pred menoj,
nič ne obstane v stoičnem srcu potohodca kot le gladina
tistega, kar prestopa njegov korak, širina
poti, ki jo nenehni ritem prinaša nazaj.
Zrak, ki ga človeška nežnost dela mlačnega, ga vekomaj
zaman zapleta vase (saj se skozi čisto jesen, iz dolgega neba
z jesenskim listjem pod mojimi nogami, dviga vonj telesa,
manj močan, o srce, kot so te vrtnice grenke!)
Za menoj je črna in pred mano roza kot cvetlice,
naj se moja senca zniža ali z dnevom zraste rajši,
pa moj korak ne bo nič manj trden in ne krajši.
Tišina je globoka, podeželje prazno.
Preostaja mi le trdna cesta, in prijazno
druženje z velikim hodcem, ki visoko
odhaja po črti, kjer se svit z večerom stakne sloko.
V nedeljo in v ponedeljek počistite Pariz
Jokajmo v nedeljo, da sem bom v torek smejal
V ponedeljek domino brez riževega pudra
Ljubezen se bo izgubila v tvojem čarobnem prahu
In na torek pustni torek so vse strehe cvrte
Torek pustni torek torek postni torek sivi torek, cvrti torek
In od kod se je priklatila ta Pepelnična sreda
Torek Sreda
Srce se mi seseda
Sreda čezme križ naredi
Ti lažnjiva sreda, tebi naj verjamem
da je ljubezen zakopana in že hladnega telesa
Ljubezen je moj Gospod in jaz sem njen plen
Noč bo dolga in postelja prav ozka
nebo pa je odprto in rdi prav na točki,
kjer odhajaš, Sreda, nekam dol
Torek Sreda
Srce se mi seseda
1 Iz zbirke Nenehno gibanje / Le Mouvement perpetuel
Bolj živalski od živali
se človek navadi, to je njegovo vodilo,
se počasi osami
v hladnem cementu groze
nad tem, kako živimo drugi na drugih,
kakor še psi ne bi hoteli,
in tudi ne mačke, ne kdorkoli, ki je kralj
kot tiger, ki se v kletki premika
z desne proti levi, a čisto sam
in sanja, Azija, o tvojem prostranstvu,
medtem ko ga gleda otrok
z roko v krhki babičini roki.
1 Iz zbirke Čisto navadno življenje / Une vie ordinaire
Zdaj, med nevihto, pred razjasnitvijo,
ti lahko povem stvari, ki jih
nisem mogel povedati v jasnem vremenu pred nevihto,
saj bi se preveč dobro slišala in bi vse ugotovila.
Da sva bila le soseda v sapi vetra,
vržena skupaj v starobabilonskem khamsinu.
In zadnji preroki v kraljestvu moje krvi
so prerokovali v nebesni svod tvojega telesa.
Vreme je bilo za naju in za najini srci jasno
in v naju so se krepile sončeve mišice in postajale zlate,
Olimpijada čustev s tisoči gledalcev,
zato, da bi spoznala in ostala,
zato, da bi se spet pooblačilo.
Vidiš, spoznala sva se na dobro varovanem mestu, na
točki, kjer se je zgodovina začela; tih kraj,
kjer ni nikakršnega vrveža in hitenja.
In tistega večera je glas začel pripovedovati zgodbo
ob otroški postelji.
In zdaj je prezgodaj za arheologijo in
prepozno, da bi spremenil, kar je že storjeno.
Prišlo bo poletje, in zvok trdih
korakov v sandalih se bo še naprej potapljal v
mehki pesek
in večno bo vse šlo tako.
Na robu poti ležita dve telesi,
drugo poleg drugega,
od daleč je videti, kot da sta sredi ljubezenskega akta.
Moški in dekle, dve nežni,
topli obliki,
se iztegnjeni v travi kar požirata.
Ko se tako tesno objemata v pasu
s temi mladimi rokami,
bi človek pomislil:
mogoče sanjata, z ustnicami, predanimi drugemu,
z njunimi zamolki, rokami, pogledi.
A poljuba ni nikjer več, le veter,
le suhi
poletni zrak, v katerem se nič ne premika.
Drug ob drugem, združena, ležita pobita,
mrtva,
na robu poti, le dve telesi.
Najbrž sta bili njuni senci tisti, ki sta, stasiti
v medlenju,
druga v drugo žarčili gorečnost ljubljenja v poznem popoldnevu.
Verjetno je bil izraz na njunih obrazih strašljiv,
ko so vanju butnile
grožnje in bliskanje.
Zdaj sta telesi, ki sta kamen, ki sta nič,
telesi laži, dve pohabljeni telesi,
ki ne vesta za svojo usodo, in tudi ne za svojo smrt,
zdaj, ko ju že opazujejo od blizu,
sta lepa prilika za požrešne črne ptice.
Kot pešcu mi ne preostane nič drugega kot pot,
od koder prihajam, kamor grem, koder sem šel, vsepovsod,
jutri, včeraj, podeželska ali gozdna, po ravnem, po strmini ali v zavoj,
potoček, ki mi sledi in je hkrati že pred menoj,
nič ne obstane v stoičnem srcu potohodca kot le gladina
tistega, kar prestopa njegov korak, širina
poti, ki jo nenehni ritem prinaša nazaj.
Zrak, ki ga človeška nežnost dela mlačnega, ga vekomaj
zaman zapleta vase (saj se skozi čisto jesen, iz dolgega neba
z jesenskim listjem pod mojimi nogami, dviga vonj telesa,
manj močan, o srce, kot so te vrtnice grenke!)
Za menoj je črna in pred mano roza kot cvetlice,
naj se moja senca zniža ali z dnevom zraste rajši,
pa moj korak ne bo nič manj trden in ne krajši.
Tišina je globoka, podeželje prazno.
Preostaja mi le trdna cesta, in prijazno
druženje z velikim hodcem, ki visoko
odhaja po črti, kjer se svit z večerom stakne sloko.
V nedeljo in v ponedeljek počistite Pariz
Jokajmo v nedeljo, da sem bom v torek smejal
V ponedeljek domino brez riževega pudra
Ljubezen se bo izgubila v tvojem čarobnem prahu
In na torek pustni torek so vse strehe cvrte
Torek pustni torek torek postni torek sivi torek, cvrti torek
In od kod se je priklatila ta Pepelnična sreda
Torek Sreda
Srce se mi seseda
Sreda čezme križ naredi
Ti lažnjiva sreda, tebi naj verjamem
da je ljubezen zakopana in že hladnega telesa
Ljubezen je moj Gospod in jaz sem njen plen
Noč bo dolga in postelja prav ozka
nebo pa je odprto in rdi prav na točki,
kjer odhajaš, Sreda, nekam dol
Torek Sreda
Srce se mi seseda
1 Iz zbirke Nenehno gibanje / Le Mouvement perpetuel
Bolj živalski od živali
se človek navadi, to je njegovo vodilo,
se počasi osami
v hladnem cementu groze
nad tem, kako živimo drugi na drugih,
kakor še psi ne bi hoteli,
in tudi ne mačke, ne kdorkoli, ki je kralj
kot tiger, ki se v kletki premika
z desne proti levi, a čisto sam
in sanja, Azija, o tvojem prostranstvu,
medtem ko ga gleda otrok
z roko v krhki babičini roki.
1 Iz zbirke Čisto navadno življenje / Une vie ordinaire
Zdaj, med nevihto, pred razjasnitvijo,
ti lahko povem stvari, ki jih
nisem mogel povedati v jasnem vremenu pred nevihto,
saj bi se preveč dobro slišala in bi vse ugotovila.
Da sva bila le soseda v sapi vetra,
vržena skupaj v starobabilonskem khamsinu.
In zadnji preroki v kraljestvu moje krvi
so prerokovali v nebesni svod tvojega telesa.
Vreme je bilo za naju in za najini srci jasno
in v naju so se krepile sončeve mišice in postajale zlate,
Olimpijada čustev s tisoči gledalcev,
zato, da bi spoznala in ostala,
zato, da bi se spet pooblačilo.
Vidiš, spoznala sva se na dobro varovanem mestu, na
točki, kjer se je zgodovina začela; tih kraj,
kjer ni nikakršnega vrveža in hitenja.
In tistega večera je glas začel pripovedovati zgodbo
ob otroški postelji.
In zdaj je prezgodaj za arheologijo in
prepozno, da bi spremenil, kar je že storjeno.
Prišlo bo poletje, in zvok trdih
korakov v sandalih se bo še naprej potapljal v
mehki pesek
in večno bo vse šlo tako.
Na robu poti ležita dve telesi,
drugo poleg drugega,
od daleč je videti, kot da sta sredi ljubezenskega akta.
Moški in dekle, dve nežni,
topli obliki,
se iztegnjeni v travi kar požirata.
Ko se tako tesno objemata v pasu
s temi mladimi rokami,
bi človek pomislil:
mogoče sanjata, z ustnicami, predanimi drugemu,
z njunimi zamolki, rokami, pogledi.
A poljuba ni nikjer več, le veter,
le suhi
poletni zrak, v katerem se nič ne premika.
Drug ob drugem, združena, ležita pobita,
mrtva,
na robu poti, le dve telesi.
Najbrž sta bili njuni senci tisti, ki sta, stasiti
v medlenju,
druga v drugo žarčili gorečnost ljubljenja v poznem popoldnevu.
Verjetno je bil izraz na njunih obrazih strašljiv,
ko so vanju butnile
grožnje in bliskanje.
Zdaj sta telesi, ki sta kamen, ki sta nič,
telesi laži, dve pohabljeni telesi,
ki ne vesta za svojo usodo, in tudi ne za svojo smrt,
zdaj, ko ju že opazujejo od blizu,
sta lepa prilika za požrešne črne ptice.
