Na oknu slonim in gledam:
jablan pod oknom cveti — življenje;
ob vrtu cesta hiti — življenje;
ob cesti drog za drogom, žica jih veže — življenje;
za cesto njivo рlug reže — življenje;
tam v dalji brda v češnjevem snegu — življenje;
za brdi modro nebo — večno življenje.
Človek, ki greš po cesti, kaj misliš?
Poglavje ob njivi.
Noč, zamišljena v svojo votlo temo,
mi je premrazila hrbtenico,
ko sem se ustavil ob njivi, ki je redila z zlato pšenico
mojo mladost.
In čul sem besede — v besedah bridkost:
Jezéro znoja sem vsrkala in žuljev tisočkrat tisočero
sem hotela, vpila po njih in jih dobila,
da kri očetov tvojih se je v tebi pomladila.
Vsi — dolga vrsta — so bili mi zvesti,
takó zvest je le ženin mladi nevesti —
in nisem jih varala:
leta so tekla in nisem se starala:
plod mladil je mojo črno grod! —
Prišel si ti: dalja te je zaklicala in te je vzela —
mene — tuja roka zdaj dela! …
Pomladna misel na domovino.
Nič več ni svinčenosivih oblakov,
nič več dolgočasnih perut pod njimi
in hreščečih glasov. Odpeli so zimi.
Lastovke so razprostrle lahke perutnice
kdovekje in že iz sinjine letijo žgoleče
pod krov ponižnih domov:
Sem vstala in šla
prej ko zarja svetla
čez morjé in goré
in zdaj sem tu trrrrrr.
Jej, jej, poglej:
ko sem šla, ko sem šla
sem pustila kopíco pri kopici,
kopico pri kopici. —
Sem prišla, sem prišla,
sem dobila breme suhih trrrrrt! —
V solncu pomladnem se sveti zagorska vasica,
v hiši vesela, na poti vesela, na polju vesela so lica,
ozračje je živo in žgoli, žgoli:
vse se zemlje, svoje zemlje, rodne zemlje veseli.
Misel moja, razpni perutnice še ti!
Jug v okviru.
V vzdušen poldan se vije čez plan
iz mesta
prašna cesta
in ž njo topoli gredó.
V topolih krilati skržati pojó:
Žarke žgi! — se prvi oglasi,
žgoče žgi! — drugi zaželí,
žejnim žgi! — tretji naroči,
žgi, žgi, žgi! — prvi ponovi,
žarke žgoče žejnim žgi,
žgi, žgi, žgi! — vsi in konca ni.
Solnce žge in se smeji
in nič se v noč mu ne mudi.
V velikomestnem jutru.
Praznota zehajočih ulic čakala je dan.
Po trotoarju votlo pesem pel je moj korak,
ko zastrmele so oči v jutranjo stran:
v vijoličastem mraku nad gor
visel je črn oblak.
In — ni še vzbrstel misli pelin:
Dva snopa žarkov sta oblak prodrla
in zrastla plameneča čez nebó
in njima je sledilo čelo,
ki božje je bližine vse žarelo:
povrnilo se je raz Sinaj solnce - Mozes,
pogledalo na svet in razočarano je vrglo iz rok
čez morje hiš ponosnih luči dekalog —
Srce mi je vzdrhtelo: Bog, moj Bog!
Slutnja.
Vračal sem se domov.
Drev, ki so ptiči v njem gnezdili,
so oklestili.
Obstal sem, in kakor da je od doma prišla,
na drevo se je slutnja naslonila.
Obol.
Bila si solnce in nisem te videl,
da bi rekel v temi: svetloba.
Zdaj te vidim. Iz groba
poganjajo misli in se vežejo
v žareč, žgoč obroč krog srca
in vanj režejo
besedo, eno samo besedo:
Mati.
Drevo.
Moj sad je bil že zibelka stoterih
in stoterih je bil že zadnji dom,
a zdaj še tebi šumim
in še tebe preživim,
in ko me še kdo bo poslušal ob lepih večerih,
mu pesem od kraja ponovim.
Življenje.
Knjiga s sedmimi pečati,
zaprta si bila — rad bi te bil odprl,
zdaj — pečat za pečatom se je strl —
rad bi te zaprl — a moram brati.
Prvi dan — trpljenje,
drugi dan — trpljenje,
tretji dan — trpljenje:
iz dneva v dan se plete,
od ure do ure cvete.
Zadnji dan — vzdih, hrepenenje:
Ostani, življenje! —
Bog je dober in ga sklene.
Sfinga.
Večkrat me zdolgočasi naš čas
in grem in odpiram piramide in mumije budim
in ž njimi govorim o Sfingi, ki je blizu
in ji je ime Človek.
Oči ima — daljo merijo iz biti v Biti:
dolga pot.
Oči ima — daljo merijo na znotraj:
dolga, dolga pot.
.
In vprašam: kedaj okameni zver štirih nog: mesó,
kedaj bo v eno samo pot zamišljeno oko?
Skozi Saharo življenja divjá vihar:
nikdar, nikdar! —
V dveh.
Roko na srce in mi odgovori:
Ali čutiš trdópleteni bič,
ki žvižga nad vsakim korakom:
nič, nič!
— Ne! –
Del sem roko na svoje srce in ga nisem bil vesel,
videl sem svoje misli in sem jih proklel:
Bodi človek! —
In ko sem človek postal,
sveta sem se in sebe sramoval.
Anagnorisis.
Po stari navadi sem šel v lepe kraje in srečal človeka.
Gledal je s hrepenečimi očmi in čakal odmeva.
Pogledal sem ga in sem bil odmev.
Razprl je oči in ni hotel verjeti:
Jaz? —
Jaz!
O kako pozno, pozno se spoznamo na sveti!
Dobre komedije pišeš za oder življenja, čas!
Oki in Oku.
(Otrokoma Dr. Iv. K.)
Ne poznam vaju. Slišal sem samo besede,
ki so vrele iz očetovega srca,
takó lepe in tople, da so mi vse misli ogrele
in sta mi blizu kot otroci mojega duha,
spočeti v maju.
Oki,
kakor pravljica si iz devete dežele —
da mi je dano jo doživeti,
v molitev sklenil bi roki:
Bog, vredno je živeti!
Oku,
vidim te, utelešeno moč, ki mlada
prorokuje prihodnjost, ker jo hoče
kakor zor dan, ko zasveti na vztoku
in noč preganjajoč zavlada.
Ne poznam vaju. Slišal sem samo besede,
ki so vrele iz očetovega srcá,
tako leрe in tople, da so mi vse misli ogrele
in so iz dalje v daljo vama pesmico zapele
ko drobne ptičke v maju.
Shakespearjev norec piše v album.
Si na poti: ozri se in pojdi naprej!
Je kdo pred teboj: ga doteci
in mu reci: Prijatelj, stoj!
še enkrat ozri se in pojdi naprej,
in ko boš videl, da greš sam pred seboj, se nasmej
in se postavi na glavo
vesoljnemu svetu v spodbudo in sebi v zabavo!
Pesem v molu.
Mrtvo drevo pod svinčeno nebó
strmi,
pod svinčenim nebom vran leti.
Rekel bi, da se na drevo spusti.
Moja misel je žalostila ko zapuščen čas,
moja misel je mrzla ko zimski mraz.
Sence.
Zlato solnce črno riše
zelena drevesa, bele hiše
in nas —
Zakril sem si obraz.
Pomladni motiv.
Ko gredó deklice na izprehod —
prožna nožica,
tih pogled in bela lica
in sem in tje
sili v besedo src,
ko da lastovke žgolé.
Solnce, samo solnce se jim smeje
in veje
šume jim v vseh barvah dehteče naprot.
Jesenska romanca.
Hrast pri hrastu — okostnjaki,
ki molčé
in molčé veliko besedo smrti
govoré.
Pod njimi v dalji na stezici
žive barve, ko da sta se dve rajski ptici
prikazali in zažvrgoleli
veseli.
Menih
gleda, posluša. Tih vzdih.
Vse zeleni, rdí in cveti —
jeseni ni.
Gledanje.
Strop, bel strop, nič drugega.
Gledam in gledam in godi se čudo:
Vijoličaste sence …
— Ah, odkod neviden kist,
ali je duša, ki je sanjala skozi oči nemirne,
zdaj že davno ugasle? —
Bele breze v tihem miru
ob zeleni komaj slišni vodi, bela steza
in ob njej vse same rdeče tolpe
in zaljubljena mladost, ki hodi v dveh,
in skozi breze na stezó rumen pramén ko zlat nasmeh — —
Barva kakor žvižg.
Iz ozadja se vijejo črne, sive kače in sičejo,
oči jim žaré ko brušeni demanti.
Močna roka je zgrabila med nje in je osinela:
obnemogla se ne brani — — celo telo so objele
in ga k drevesu prižele …. Ob njem se vzpenjajo
in deblo se širi: mlada Baucis iz njega razprostre roké.
Mož povesi glavo in misli. Misli na ženo
in sklene: šele dva sta eno — —
Iz zemlje, črne zemlje raste titan,
njegove oči ko dve solnci
in z rokami prebira zlate češnje zvezda.
Med nebom in zemljó jastrebi krožijo. —
Črna, črna voda, ob kraju prazen čoln
in brodar, ko da Homerjeve heksametre diha —
Charon.
Ob njem titan: pod čelom le dve temni globini,
izteza roko — skozi njo vidim – v njej obol,
in slišim besede: Prepelji me!
Charon zavrača brodnino —
Nepričakovan glas žene.
Ne odgovorim in gledam, gledam, gledam — —
Kedor bo zа menoj strmel v ta strop, ki ga pleskar
le z apnom je pobelil, bo videl novih barev žar
in slišal trojno življenje ene besede.
Pesmi.
I.
Nebó je modro božje okó
in solnce je zlata zenica:
odtisi večnosti gredó skozi njo
in smo mi in je vse,
ki živi še onstranstvo in zase ne ve.
II.
Enkrat bi moral slišati
zvezdo ob zvezdo zlato zazveneti
in videti žive ognje
svetov plameneti —
pa bi rekel: vredno je na zemlji živeti!
III.
Naša zemlja je črna, črna
in bela in zelena
in rjavosiva in modro ograjena —
obupal bi za vesoljni rod,
če v njej bi ne klila ognjena semena,
ki zrastejo v večnost.
IV.
Večnost, pesem pesmi.
Drhteli bomo, misel, in jo borno peli
in živeli v eni besedi
Gospod.
Velika, velika je naša pot.
Resignacija.
Žolna na drevó —
težek čas na moje srcé:
To, to:
kaj je s tebó?
Ah, kaj je z menó!
Nič več nisem zdrav —
suh hrast
sredi zelenih, moč šumečih dobrav.
Drevo v marcu.
Iz debla se širijo rogovile ko рroseče roké
in vejice kakor prsti
in na vseh po vrsti
deževne kaplje v solncu
Skozi jutro ptič prileti,
na vrhu obsedi
in рoje.
Gledam, poslušam — veselo srce je moje.
Pogled na mesto.
Nad mano milijon zvezd blesti.
pod mano milijon luči gorí.
Milijoni zvezd
pojó melodijo končanih cest,
milijoni luči žarijo
nekončanih poti melodijo.
Milijoni zvezd, vašo pesem poslušam:
molčím in jo sanjam;
milijoni luči, vašo pesem okušam:
trpim in se ji klanjam.
Med milijoni luči in milijoni zvezdá
je tema —
daleč, daleč je do nebá.
Anthistenes in njegovi pojo.
Država? — Brezdomovincem je dom svet,
ki nima mej.
Krepost je misel naše misli in od nje prevzet
gre jaz, ki je, naprej: gospod mu tuj in suženj je neznan,
prost od večnosti in v večnost je zaznamovan.
Oči razpirate in jih obračate nad nami
Beraški naš ponos je bos in je razgaljen,
v življenja žgočem solncu je razgaljen —
zavedamo se ga: naš, naš je in nas v srečo mami!
Prostost, prostost!
Življenje je bogato – kaj nam mari!
Življenje pisano je in lepó --- pa mu zagospodari!
Mi bomo pri svojem ostali in kovali:
eno je dobro in je krepost! —
Meditacija.
Šel sem eno premišljevanje daleč,
začetka ni imelo in iskal sem konca.
Oči so gledale v temò, ki se je vidoma gostila
in so motili jo samo koraki.
Ob kamen sem zadel in se je zakotalil
do drugega in se ropotajoče ž njim pošalil
Drevje ob cesti je pritajeno šepetalo —
poslušal sem ga — nauk mi je dalo:
Pojdi devetkrat devet premišljevanj daleč
z enim začetkom — pred stoterimi konci obstaneš
in vsak ti bo klical: Slep si
in tvoje uho je gluho! —
Vrnil sem se z enega premišljevanja,
vzdihnil in zaželel po Gospodu:
pljunil bi v prah in mojim
in nas vseh očem bi dal videti in ušesom slišati.
Confessio.
Večer se je dotaknil zvona
in mu zbudil besedo,
v njej oljka je zazelenela
in duša, trudna Babilona,
v confiteor in credo
sрokorno je zakrvavela:
Priznam, v nemočni uri sem predal se že temám:
na trhli vrbi dvoma strune misli so visele
in Tebi so sovražno pesem pele.
A Ti — približal si se mi in temo si razsvetil,
sam večnoživ živ ogenj v večnost si zanetil.
Razvnel se je v plamen: verujem Vate
in vem in čutim: v vsem si Ti in vsepovsod.
Jutranji zarji naj bi vzel peruti zlate
in se рonesel, blisk, pod noč rodeči svod:
pri meni si, Gospod,
nad mano bi blestela Tvoja dlan:
Iz vekov v veke v mojo misel si vkovan!
Na oknu slonim in gledam:
jablan pod oknom cveti — življenje;
ob vrtu cesta hiti — življenje;
ob cesti drog za drogom, žica jih veže — življenje;
za cesto njivo рlug reže — življenje;
tam v dalji brda v češnjevem snegu — življenje;
za brdi modro nebo — večno življenje.
Človek, ki greš po cesti, kaj misliš?
Poglavje ob njivi.
Noč, zamišljena v svojo votlo temo,
mi je premrazila hrbtenico,
ko sem se ustavil ob njivi, ki je redila z zlato pšenico
mojo mladost.
In čul sem besede — v besedah bridkost:
Jezéro znoja sem vsrkala in žuljev tisočkrat tisočero
sem hotela, vpila po njih in jih dobila,
da kri očetov tvojih se je v tebi pomladila.
Vsi — dolga vrsta — so bili mi zvesti,
takó zvest je le ženin mladi nevesti —
in nisem jih varala:
leta so tekla in nisem se starala:
plod mladil je mojo črno grod! —
Prišel si ti: dalja te je zaklicala in te je vzela —
mene — tuja roka zdaj dela! …
Pomladna misel na domovino.
Nič več ni svinčenosivih oblakov,
nič več dolgočasnih perut pod njimi
in hreščečih glasov. Odpeli so zimi.
Lastovke so razprostrle lahke perutnice
kdovekje in že iz sinjine letijo žgoleče
pod krov ponižnih domov:
Sem vstala in šla
prej ko zarja svetla
čez morjé in goré
in zdaj sem tu trrrrrr.
Jej, jej, poglej:
ko sem šla, ko sem šla
sem pustila kopíco pri kopici,
kopico pri kopici. —
Sem prišla, sem prišla,
sem dobila breme suhih trrrrrt! —
V solncu pomladnem se sveti zagorska vasica,
v hiši vesela, na poti vesela, na polju vesela so lica,
ozračje je živo in žgoli, žgoli:
vse se zemlje, svoje zemlje, rodne zemlje veseli.
Misel moja, razpni perutnice še ti!
Jug v okviru.
V vzdušen poldan se vije čez plan
iz mesta
prašna cesta
in ž njo topoli gredó.
V topolih krilati skržati pojó:
Žarke žgi! — se prvi oglasi,
žgoče žgi! — drugi zaželí,
žejnim žgi! — tretji naroči,
žgi, žgi, žgi! — prvi ponovi,
žarke žgoče žejnim žgi,
žgi, žgi, žgi! — vsi in konca ni.
Solnce žge in se smeji
in nič se v noč mu ne mudi.
V velikomestnem jutru.
Praznota zehajočih ulic čakala je dan.
Po trotoarju votlo pesem pel je moj korak,
ko zastrmele so oči v jutranjo stran:
v vijoličastem mraku nad gor
visel je črn oblak.
In — ni še vzbrstel misli pelin:
Dva snopa žarkov sta oblak prodrla
in zrastla plameneča čez nebó
in njima je sledilo čelo,
ki božje je bližine vse žarelo:
povrnilo se je raz Sinaj solnce - Mozes,
pogledalo na svet in razočarano je vrglo iz rok
čez morje hiš ponosnih luči dekalog —
Srce mi je vzdrhtelo: Bog, moj Bog!
Slutnja.
Vračal sem se domov.
Drev, ki so ptiči v njem gnezdili,
so oklestili.
Obstal sem, in kakor da je od doma prišla,
na drevo se je slutnja naslonila.
Obol.
Bila si solnce in nisem te videl,
da bi rekel v temi: svetloba.
Zdaj te vidim. Iz groba
poganjajo misli in se vežejo
v žareč, žgoč obroč krog srca
in vanj režejo
besedo, eno samo besedo:
Mati.
Drevo.
Moj sad je bil že zibelka stoterih
in stoterih je bil že zadnji dom,
a zdaj še tebi šumim
in še tebe preživim,
in ko me še kdo bo poslušal ob lepih večerih,
mu pesem od kraja ponovim.
Življenje.
Knjiga s sedmimi pečati,
zaprta si bila — rad bi te bil odprl,
zdaj — pečat za pečatom se je strl —
rad bi te zaprl — a moram brati.
Prvi dan — trpljenje,
drugi dan — trpljenje,
tretji dan — trpljenje:
iz dneva v dan se plete,
od ure do ure cvete.
Zadnji dan — vzdih, hrepenenje:
Ostani, življenje! —
Bog je dober in ga sklene.
Sfinga.
Večkrat me zdolgočasi naš čas
in grem in odpiram piramide in mumije budim
in ž njimi govorim o Sfingi, ki je blizu
in ji je ime Človek.
Oči ima — daljo merijo iz biti v Biti:
dolga pot.
Oči ima — daljo merijo na znotraj:
dolga, dolga pot.
.
In vprašam: kedaj okameni zver štirih nog: mesó,
kedaj bo v eno samo pot zamišljeno oko?
Skozi Saharo življenja divjá vihar:
nikdar, nikdar! —
V dveh.
Roko na srce in mi odgovori:
Ali čutiš trdópleteni bič,
ki žvižga nad vsakim korakom:
nič, nič!
— Ne! –
Del sem roko na svoje srce in ga nisem bil vesel,
videl sem svoje misli in sem jih proklel:
Bodi človek! —
In ko sem človek postal,
sveta sem se in sebe sramoval.
Anagnorisis.
Po stari navadi sem šel v lepe kraje in srečal človeka.
Gledal je s hrepenečimi očmi in čakal odmeva.
Pogledal sem ga in sem bil odmev.
Razprl je oči in ni hotel verjeti:
Jaz? —
Jaz!
O kako pozno, pozno se spoznamo na sveti!
Dobre komedije pišeš za oder življenja, čas!
Oki in Oku.
(Otrokoma Dr. Iv. K.)
Ne poznam vaju. Slišal sem samo besede,
ki so vrele iz očetovega srca,
takó lepe in tople, da so mi vse misli ogrele
in sta mi blizu kot otroci mojega duha,
spočeti v maju.
Oki,
kakor pravljica si iz devete dežele —
da mi je dano jo doživeti,
v molitev sklenil bi roki:
Bog, vredno je živeti!
Oku,
vidim te, utelešeno moč, ki mlada
prorokuje prihodnjost, ker jo hoče
kakor zor dan, ko zasveti na vztoku
in noč preganjajoč zavlada.
Ne poznam vaju. Slišal sem samo besede,
ki so vrele iz očetovega srcá,
tako leрe in tople, da so mi vse misli ogrele
in so iz dalje v daljo vama pesmico zapele
ko drobne ptičke v maju.
Shakespearjev norec piše v album.
Si na poti: ozri se in pojdi naprej!
Je kdo pred teboj: ga doteci
in mu reci: Prijatelj, stoj!
še enkrat ozri se in pojdi naprej,
in ko boš videl, da greš sam pred seboj, se nasmej
in se postavi na glavo
vesoljnemu svetu v spodbudo in sebi v zabavo!
Pesem v molu.
Mrtvo drevo pod svinčeno nebó
strmi,
pod svinčenim nebom vran leti.
Rekel bi, da se na drevo spusti.
Moja misel je žalostila ko zapuščen čas,
moja misel je mrzla ko zimski mraz.
Sence.
Zlato solnce črno riše
zelena drevesa, bele hiše
in nas —
Zakril sem si obraz.
Pomladni motiv.
Ko gredó deklice na izprehod —
prožna nožica,
tih pogled in bela lica
in sem in tje
sili v besedo src,
ko da lastovke žgolé.
Solnce, samo solnce se jim smeje
in veje
šume jim v vseh barvah dehteče naprot.
Jesenska romanca.
Hrast pri hrastu — okostnjaki,
ki molčé
in molčé veliko besedo smrti
govoré.
Pod njimi v dalji na stezici
žive barve, ko da sta se dve rajski ptici
prikazali in zažvrgoleli
veseli.
Menih
gleda, posluša. Tih vzdih.
Vse zeleni, rdí in cveti —
jeseni ni.
Gledanje.
Strop, bel strop, nič drugega.
Gledam in gledam in godi se čudo:
Vijoličaste sence …
— Ah, odkod neviden kist,
ali je duša, ki je sanjala skozi oči nemirne,
zdaj že davno ugasle? —
Bele breze v tihem miru
ob zeleni komaj slišni vodi, bela steza
in ob njej vse same rdeče tolpe
in zaljubljena mladost, ki hodi v dveh,
in skozi breze na stezó rumen pramén ko zlat nasmeh — —
Barva kakor žvižg.
Iz ozadja se vijejo črne, sive kače in sičejo,
oči jim žaré ko brušeni demanti.
Močna roka je zgrabila med nje in je osinela:
obnemogla se ne brani — — celo telo so objele
in ga k drevesu prižele …. Ob njem se vzpenjajo
in deblo se širi: mlada Baucis iz njega razprostre roké.
Mož povesi glavo in misli. Misli na ženo
in sklene: šele dva sta eno — —
Iz zemlje, črne zemlje raste titan,
njegove oči ko dve solnci
in z rokami prebira zlate češnje zvezda.
Med nebom in zemljó jastrebi krožijo. —
Črna, črna voda, ob kraju prazen čoln
in brodar, ko da Homerjeve heksametre diha —
Charon.
Ob njem titan: pod čelom le dve temni globini,
izteza roko — skozi njo vidim – v njej obol,
in slišim besede: Prepelji me!
Charon zavrača brodnino —
Nepričakovan glas žene.
Ne odgovorim in gledam, gledam, gledam — —
Kedor bo zа menoj strmel v ta strop, ki ga pleskar
le z apnom je pobelil, bo videl novih barev žar
in slišal trojno življenje ene besede.
Pesmi.
I.
Nebó je modro božje okó
in solnce je zlata zenica:
odtisi večnosti gredó skozi njo
in smo mi in je vse,
ki živi še onstranstvo in zase ne ve.
II.
Enkrat bi moral slišati
zvezdo ob zvezdo zlato zazveneti
in videti žive ognje
svetov plameneti —
pa bi rekel: vredno je na zemlji živeti!
III.
Naša zemlja je črna, črna
in bela in zelena
in rjavosiva in modro ograjena —
obupal bi za vesoljni rod,
če v njej bi ne klila ognjena semena,
ki zrastejo v večnost.
IV.
Večnost, pesem pesmi.
Drhteli bomo, misel, in jo borno peli
in živeli v eni besedi
Gospod.
Velika, velika je naša pot.
Resignacija.
Žolna na drevó —
težek čas na moje srcé:
To, to:
kaj je s tebó?
Ah, kaj je z menó!
Nič več nisem zdrav —
suh hrast
sredi zelenih, moč šumečih dobrav.
Drevo v marcu.
Iz debla se širijo rogovile ko рroseče roké
in vejice kakor prsti
in na vseh po vrsti
deževne kaplje v solncu
Skozi jutro ptič prileti,
na vrhu obsedi
in рoje.
Gledam, poslušam — veselo srce je moje.
Pogled na mesto.
Nad mano milijon zvezd blesti.
pod mano milijon luči gorí.
Milijoni zvezd
pojó melodijo končanih cest,
milijoni luči žarijo
nekončanih poti melodijo.
Milijoni zvezd, vašo pesem poslušam:
molčím in jo sanjam;
milijoni luči, vašo pesem okušam:
trpim in se ji klanjam.
Med milijoni luči in milijoni zvezdá
je tema —
daleč, daleč je do nebá.
Anthistenes in njegovi pojo.
Država? — Brezdomovincem je dom svet,
ki nima mej.
Krepost je misel naše misli in od nje prevzet
gre jaz, ki je, naprej: gospod mu tuj in suženj je neznan,
prost od večnosti in v večnost je zaznamovan.
Oči razpirate in jih obračate nad nami
Beraški naš ponos je bos in je razgaljen,
v življenja žgočem solncu je razgaljen —
zavedamo se ga: naš, naš je in nas v srečo mami!
Prostost, prostost!
Življenje je bogato – kaj nam mari!
Življenje pisano je in lepó --- pa mu zagospodari!
Mi bomo pri svojem ostali in kovali:
eno je dobro in je krepost! —
Meditacija.
Šel sem eno premišljevanje daleč,
začetka ni imelo in iskal sem konca.
Oči so gledale v temò, ki se je vidoma gostila
in so motili jo samo koraki.
Ob kamen sem zadel in se je zakotalil
do drugega in se ropotajoče ž njim pošalil
Drevje ob cesti je pritajeno šepetalo —
poslušal sem ga — nauk mi je dalo:
Pojdi devetkrat devet premišljevanj daleč
z enim začetkom — pred stoterimi konci obstaneš
in vsak ti bo klical: Slep si
in tvoje uho je gluho! —
Vrnil sem se z enega premišljevanja,
vzdihnil in zaželel po Gospodu:
pljunil bi v prah in mojim
in nas vseh očem bi dal videti in ušesom slišati.
Confessio.
Večer se je dotaknil zvona
in mu zbudil besedo,
v njej oljka je zazelenela
in duša, trudna Babilona,
v confiteor in credo
sрokorno je zakrvavela:
Priznam, v nemočni uri sem predal se že temám:
na trhli vrbi dvoma strune misli so visele
in Tebi so sovražno pesem pele.
A Ti — približal si se mi in temo si razsvetil,
sam večnoživ živ ogenj v večnost si zanetil.
Razvnel se je v plamen: verujem Vate
in vem in čutim: v vsem si Ti in vsepovsod.
Jutranji zarji naj bi vzel peruti zlate
in se рonesel, blisk, pod noč rodeči svod:
pri meni si, Gospod,
nad mano bi blestela Tvoja dlan:
Iz vekov v veke v mojo misel si vkovan!
