Mrak prihajajoče noči
suši ostanke dneva na večerni zarji.
Shranjuje jih v škatlo spominov.
V tvojih dlaneh
je svet tako majhen.
II.
Ko v vaški kapeli zvoni
in jutro v dan se budi,
toplo pobožaš mi dlan
in rečeš,
glej, še en najin dan.
III.
Lepo te je pogledati
v nikogaršnjem dnevu,
ko se počutim nekdo drug.
Rad imam tvoj nasmeh,
ki si ga prihranila zame.
IV.
So jutra, ko je svet prevelik,
svetloba presvetla
in hrup prehrupen.
So jutra,
ko je soba tvojega srca dovolj.
V.
Valovi se razsipajo po obrežju,
kamnita hiša z zaprtimi polkni
dremlje v opoldanskem soncu
in stara smokva si greje
od burje premražene veje.
Lepo je v njeni senci molčati s tabo
in poslušati šumenje morja.
VI.
Skozi špranjo jutra se plazi dan.
Tako dolg.
Po megleni zori pada dež.
Tako pada.
Pot se polaga, v dalj izginja.
Tako dolga.
Na drevesu zori jabolko.
Tako najino.
VII.
Kam hitijo vsi ljudje,
ki v zasnežena polja
tkejo množico sledi?
Le kam gredo?
Zakaj se jim tako mudi?
Le midva hodiva počasi,
ti si ob tihih urah sled,
stopinja, gaz.
in jaz sem sneg,
ki jemlje ga pomlad.
VIII.
V ustih misel zastane,
kot zvezda zdrsi v tvoje oči,
se razleze, objema- žari.
Se vate topi,
po licih polzi,
te boža,
v tišini pojema,
ugaša, zaspi.
IX.
V dežju me pesem obišče,
pride počasi,
najprej beseda,
še dve, ali tri...
Brez dežnika
po ulici gre
in kot kaplja
spolzi v srce.
Ob njej je še nekaj sonca,
za te...
X.
Večer.
Zaspane hiše
zapirajo oči.
Cesta molči.
Tudi ti.
XI.
Ogrlica znojnih kapelj
spenja večer z jutrom.
Na krilih odhajajoče noči
trgava jabolka dvojine.
Ko zadnja zvezda pade v jutro
in dan potrka na okno,
se biseri razlijejo po rjuhah spomina,
ki ga popotnika neseva v dan.
XII.
Hiše se pokrivajo z večerom
toplim od dneva,
sonce polzi za otok
in veter se potepa neznano kje.
Danes je tu bil poljub.
Pogledam nazaj,
najina klopca je še prazna.
XIII.
Ko me vprašaš,
kdaj ti bom napisal pesem,
rečem – ni treba – ti si pesem.
Smejiš se,
ampak res tako mislim.
XIV.
Zakaj si
ljubezen
napisal v novo vrsto,
mi reče čez rame.
Tako sama je.
Jaz pa imam tebe,
me objame.
XV.
Rada bi v trgovino!
Jaz ne.
Ne prerekava se.
Tako lepo te je čakati,
da je še dan lepši.
I.
Mrak prihajajoče noči
suši ostanke dneva na večerni zarji.
Shranjuje jih v škatlo spominov.
V tvojih dlaneh
je svet tako majhen.
II.
Ko v vaški kapeli zvoni
in jutro v dan se budi,
toplo pobožaš mi dlan
in rečeš,
glej, še en najin dan.
III.
Lepo te je pogledati
v nikogaršnjem dnevu,
ko se počutim nekdo drug.
Rad imam tvoj nasmeh,
ki si ga prihranila zame.
IV.
So jutra, ko je svet prevelik,
svetloba presvetla
in hrup prehrupen.
So jutra,
ko je soba tvojega srca dovolj.
V.
Valovi se razsipajo po obrežju,
kamnita hiša z zaprtimi polkni
dremlje v opoldanskem soncu
in stara smokva si greje
od burje premražene veje.
Lepo je v njeni senci molčati s tabo
in poslušati šumenje morja.
VI.
Skozi špranjo jutra se plazi dan.
Tako dolg.
Po megleni zori pada dež.
Tako pada.
Pot se polaga, v dalj izginja.
Tako dolga.
Na drevesu zori jabolko.
Tako najino.
VII.
Kam hitijo vsi ljudje,
ki v zasnežena polja
tkejo množico sledi?
Le kam gredo?
Zakaj se jim tako mudi?
Le midva hodiva počasi,
ti si ob tihih urah sled,
stopinja, gaz.
in jaz sem sneg,
ki jemlje ga pomlad.
VIII.
V ustih misel zastane,
kot zvezda zdrsi v tvoje oči,
se razleze, objema- žari.
Se vate topi,
po licih polzi,
te boža,
v tišini pojema,
ugaša, zaspi.
IX.
V dežju me pesem obišče,
pride počasi,
najprej beseda,
še dve, ali tri...
Brez dežnika
po ulici gre
in kot kaplja
spolzi v srce.
Ob njej je še nekaj sonca,
za te...
X.
Večer.
Zaspane hiše
zapirajo oči.
Cesta molči.
Tudi ti.
XI.
Ogrlica znojnih kapelj
spenja večer z jutrom.
Na krilih odhajajoče noči
trgava jabolka dvojine.
Ko zadnja zvezda pade v jutro
in dan potrka na okno,
se biseri razlijejo po rjuhah spomina,
ki ga popotnika neseva v dan.
XII.
Hiše se pokrivajo z večerom
toplim od dneva,
sonce polzi za otok
in veter se potepa neznano kje.
Danes je tu bil poljub.
Pogledam nazaj,
najina klopca je še prazna.
XIII.
Ko me vprašaš,
kdaj ti bom napisal pesem,
rečem – ni treba – ti si pesem.
Smejiš se,
ampak res tako mislim.
XIV.
Zakaj si
ljubezen
napisal v novo vrsto,
mi reče čez rame.
Tako sama je.
Jaz pa imam tebe,
me objame.
XV.
Rada bi v trgovino!
Jaz ne.
Ne prerekava se.
Tako lepo te je čakati,
da je še dan lepši.
