Molče je gledal štrcelj. K sreči je bila leva, sicer bi se moral znova učiti pisati. Je pa potreboval kar nekaj časa, da se je temu privadil. Večkrat se je namreč zgodilo, da jo je stegnil in hotel pritisniti zvonec. Ali pa pobrati kaj z mize. Toda čas postavi vse na svoje mesto in tudi bolečine so bile samo še medel odsev preteklosti.
Še vedno pa ga je pretreslo, ko je videl žalost v materinih očeh. Bolelo je bolj kot ostanek roke. Žal mi je mama, toda takrat sem bil prepričan, da ravnam pravilno. Toda kdo pozna prihodnost? Nihče! Še tako znane vedeževalke po televiziji ne. Samo nakladajo, pojma nimajo! Aja, pa za denar jim gre, seveda!
Spominjal se je svojega otroštva. V sivih, puščobnih blokih delavskega naselja je imel vedno dovolj prijateljev. Včasih so se pohecali na račun Bosancev ali pa Gorenjcev, se smejali in potem igrali dalje. Tudi šolo je imel rad, predvsem zgodovino in zemljepis. Vedno je razmišljal, kako bo postal velik raziskovalec. Potoval po daljnih deželah, Sahari ali črni Afriki. Kadar se je na kavču učil, je večkrat opazil, kako ga mama skrivoma pogleduje. Bila je ponosna. Po njej je nasledil modre oči in rahlo rjavkaste lase, po očetu široka ramena in krepke roke. Imel je malce pegast nos in ustnice mu je skoraj vedno kodral nasmeh.
Oče, po rodu iz majhnega bosanskega mesteca, je prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Na Jesenicah si je našel delo v železarni. Med domačimi dekleti se je zagledal v Jožico in vzela sta se. Tako je bil pol Slovenec, pol Bosanec. Večkrat so šli na obisk k starim staršem in na ta način je spoznal tudi okolje in kulturo očetovih prednikov. Prebral je sveto pismo in koran. Najprej sta ga zanimala iz zgodovinskih razlogov, potem pa je pod vplivom očeta počasi sprejel muslimansko vero.
Oče je bil globoko veren. Spoštoval je njihove zaveze in večkrat dnevno molil. Kadar sta imela čas, sta sedla in se pogovarjala. Ne samo o veri, temveč tudi o politiki, svetovnih dogodkih in ostalih aktualnostih časa, recimo vojnah.
» Bog je v nas in povsod naokrog, Asmir. Samo poiskati ga je treba, verjeti. Prebral si, sam lahko vidiš, da med desetimi zapovedmi in koranom ni bistvene razlike. Toda pohlepneži zahoda ne odnehajo, lakomnost je prevelika!
Asmir se je seznanil z Afganistanom, Irakom, Sirijo in Libijo. Vedno so bili na eni strani arabski narodi in na drugi Amerikanci. Matere pa vera ni zanimala. Želela mu je samo, da bi uspešno končal šolanje. Z izobrazbo je tudi delo lažje najti, mu je večkrat položila v ušesa.
Nekega dne je zamišljen odhajal iz molilnice. Nenadoma je zaslišal hupanje! Roka ga je potegnila na pločnik, mimo pa je zdrvel rdeč avto. Pretresen se je obrnil. Visok možak z brado ga je pozdravil z besedami:
»Alah je velik, sin moj. Si dobro?«
Jecljaje je nekaj zašepetal. Moški se je nasmehnil, ga potrepljal po rami in povabil na čaj. Odšla sta do manjše hiše. Ko je bil čaj skuhan, je ob skodelici začel pogovor.
»Moje ime je Mohammad. Popu nudim kakršno koli pomoč. In ti, sin moj, kaj počneš v življenju?«
»Pravzaprav nič. Občasno iščem službo, toda rezultata ni.«
Začel je opisovati svojo preteklost. Najprej mu je bilo nerodno, predstaviti se pred neznancem, potem pa mu je beseda stekla.
Naslednji teden ga je Mohammad pred molilnico opazil že na daleč. Pomahal mu je in ga povabil na čaj. Ko sta prišla v hišo in jima je starejša ženska postregla, je spregovoril.
»Delam za organizacijo. Opazoval sem te, pravi človek si. Želeli bi te v svoji sredi. Bi se nam pridružil?«
»Seveda, pripravljen sem. In upam, da bom vsestransko opravičil vaše zaupanje.«
»Toda zavedati se moraš, da te čaka terensko urjenje in posebne oblike usposabljanja. Fizično in psihično zelo naporno. Boš pa seveda primerno finančno nagrajen.«
»Očitno bi me radi prestrašili, toda ne bo vam uspelo. Kot sem rekel, pripravljen sem.«
In če bom še dobro plačan, toliko boljše. Čas bi že bil, da grem iz »hotela mama« na svoje. Pa še dele sveta iz otroških let bom videl. V živo!
Ko je prišel domov, je očeta našel na kavču s časnikom v roki, mama pa je kuhala. Prisedel je in jo poklical. V skopih stavkih jima je predočil svojo odločitev.
Materi je na obrazu opazil senco skrbi, toda nemo je sedela in pestovala roke v naročju. Oče pa ga je opazoval izpod privzdignjenih obrvi, nekaj časa bobnal s prsti po naslonu kavča, potem pa zajel sapo in spregovoril.
»Asmir, upam da se v celoti zavedaš, kakšna pustolovščina je pred tabo. Kamor greš, ni računalniška igrica, še manj, Gardaland. To je resnični svet!«
»Vem oče. Toda sam si me učil o pravičnosti, tragičnih dogodkih, kapitalističnem izkoriščanju in njegovih posledicah.«
Nenadoma je mama začela tiho ihteti in si z robčkom brisati solze. Njeni rahlo osiveli lasje so mu nenadoma zbodli oči z vso svojo žalostjo. Stopila je k njemu, ga objela in mu šepnila v uho.
»Pazi nase sine, samo pazi nase.«
Odšla je v kuhinjo in začela pospravljati posodo, katere kovinski zven se je lepil v njegova ušesa.
»Jutri odidem, oče, v Avstrijo.«
* * *
Naslednji dan sta se z Mohammadom odpeljala v Gradec. Med vožnjo mu je razložil njegovo nadaljnjo pot. Ko sta prispela na letališki terminal, mu je dal letalsko vozovnico.
»Najini poti se sedaj ločujeta. Želim ti veliko uspeha. Naj bo Alah s teboj.«
Po nekaj urnem letu je Asmir pristal v Istambulu. Po navodilih je odšel k izhodu in poiskal pravi avto. Glej ga no, saj bi ga (jo) videl kilometer daleč, to zebro. Na naših cesta bi deloval prav komično. Sedel je in se pozdravil z voznikom.
Odpeljala sta se po večpasovnici iz mesta. Ko se je že stemnilo, sta prispela do majhnega, vidno zanemarjenega hotela.
»Prišla sva, tu je zbirna točka. Kar noter pojdi, čakajo te.«
Vstopil je. Za mizami in ob stenah je bilo več moških. Največ njegovih let, nekaj pa tudi starejših. Tiho so šepetali in pogledovali. Nenadoma so se odprla zadnja vrata in vstopil je bradat možak s puško. Dvignil je roko in jih pozdravil. Asmir ni razumel, govoril je perzijsko. Toda poleg se je postavil prevajalec v angleški. Poslušal je samo na pol. Strmel je v AK47, ki jo je bradač pestoval v naročju. Prevajalčeve besede so zadevale obenj
»Zarana se boste odpeljali v puščavski tabor . Od tega trenutka dalje ste borci Armade Islamske države Iraka in Sirije. Vaša naloga je boj proti vsem nevernikom. V prvi vrsti proti Američanom!«
Namestili so se po velikih šotorih. Vsakemu je pripadala kovinska postelja z omarico, dve odeji, porcija in uniforma iz trpežnega blaga rumenkasto peščene barve.
Prav peklensko vroče je. Toda čudno, lažje jo prenašam kot poletje doma. To bo najbrž zasluga zraka, ki je zelo suh.
Vsako jutro je Asmir navsezgodaj splezal na najbližjo vzpetinico nad taborom, občudujoč žarečo kroglo, ki je začela svojo pot po modrini, dvigajoč se iz peščenih gričkov.
Po tednu dni sopihanja in mučenja, ko je že razmišljal, da vrže puško v koruzo, se je privadil dnevnemu tempu. V »učnem planu« so imeli dolge pohode, streljanje, metanje ročnih granat. Najbolj mu je bila všeč vadba z ročnim raketnim metalcem, po svetu znanem kot RPG. Ni kaj, ta »stvarca« poči, da je veselje in nekaj sekund čisto ogluši človeka.
Izumitelji, Rusi, so ga izdelali za uničevanje oklepnih vozil. Zelo učinkovit pa je bil tudi proti bunkerjem, utrjenim zaklonom in celo helikopterjem.
Večkrat so med njih prišli voditelji. Seznanjali so jih z grozotami letalskih napadov zavezniških držav. Stotine mrtvih civilistov, med njimi ženske in otroci! Poslušali so molče, v njih pa je rasel srd. Bili so si enotni, kri nedolžnih mora biti maščevana!
Po dveh mesecih, ko so bili vsi do grla siti tarč, peska, teka in bojevanja na nož, so jih obvestili, da gredo v boj.
No končno. Tega peska sem do grla sit. Še med jedjo mi sili v usta in škrta med zobmi. Na ostalih obrazih je videč, da jih obletavajo(prevevajo) podobne misli.
Star razmajan avtobus jih je odpeljal v Irak. Sredi noči so prispeli v Tikrit, na fronto. Razdelili so jih. Asmir je bil z dvema sotrpinoma dodeljen v Mahmudovo desetino.
Bil je majhen, resen, temnopolt, okroglega obraza, že nekoliko prileten in k sreči je govoril angleško. Pokazal jim je položaje sovražnikovih strelcev in mitraljezov.
»Pazite se in ne dvigajte preveč glav. Streljali boste samo na moj ukaz! Je to vsem razumljivo?«
Vsi so tiho prikimavali. Asmir je opazil, da nekateri pregibajo ustnice v nemem šepetu. Najverjetneje molijo. Ali pa se poslavljajo od najbližjih.
Šepetaje se je menil s sosedom, kaj jim bodo prinesli za menažo? Če jim sploh bodo! Takrat pa je nenadoma začelo pokati. Rafali so oglušujoče tresli celo stavbo. Oba sta dvignila puške nad okensko polico in odprla ogenj. Med hrum strelov je nenadoma prodrl vzklik:
»Alah akbar, alah akbar!«
Pogledal je čez rob in videl, kako njegovi jurišajo v sosednjo stavbo.
»Prekini ogenj, dosti! Naši so že v stavbi.«
Mahmudov glas je zadonel po celem nadstropju in nastala tišina je Asmirju še vedno zvonila v ušesih. Iz osvojene stavbe so prihajali samo še posamezni poki in veseli vzkliki zmage.
Takoj so se premaknili naprej. Rahlo sklonjen je Asmir z desetino odhitel mimo mrtvih. Videl je potočke krvi, ki so tekli po stopnicah in se zbirali v lužo. Ti boga, kakšen smrad. Želodec mi sili navzgor. Na stopnicah je zadel ob truplo. Brez glave in leve roke je skrivenčeno ležalo poprek. Nemo je strmel, prešinilo ga je. Morda tudi mene čaka kaj podobnega! Težko je požrl slino, ko ga je nekdo narahlo potisnil in nekaj zašepetal. Saj res, v nadstropje moramo.
Prestopil je popotnika v večnost in se splazil do okna. Kaj če sedaj prileti granata in mi odpihne glavo, kot njemu? Ga bomo pokopali? Bodo drugi pokopali mene? Kaj je na drugi strani? Nenadoma ga je soborec stresel za ramo in zašepetal:
» Vse OK? Videti si odsoten, kam si odletel?«
Asmir je stresel z glavo. Zdrami se, to ni PC igrica! Pokimal je in ga potrepljal po roki.
Jedki vonj eksploziva, pomešan z vročim vonjem krvi in sladkobnostjo ožganega človeškega mesa jih je obdajal kot oblak in silil v nosnice. Robec, kje je? Končno ga je izvlekel iz dna žepa in ga zavezal preko nosa in ust. Bolje kot nič. Škoda, da nimamo mask.
Našli so nekaj polnih okvirjev in ročnih granat. Kot bi mignil, je izginilo po žepih. Dobili so tudi hrano, toda lakote ni več čutil. Bil pa je vesel čaja. Tako suha usta imam, da se mi jezik lepi na nebo. Kot bi jedel vato!
Počasi je srkal vroč, sladek čaj in opazoval soborce, ki so iz menažk pridno zajemali gosto juho. Kako le jim tekne po vsem tem? In ob teh vonjavah? No ja, očitno se človek res vsemu privadi.
Kmalu se je znočilo. Mahmud jih je razdelil po sobah in določil vrstni red straže. Ker je bil ves kraj brez elektrike, so si nekateri nadeli naprave za nočno gledanje. Tako so si privoščili počitek. Asmir je zaspal tisti hip, ko je legel na odejo, čeprav so bila betonska tla trda.
Navsezgodaj ga je krepko tresenje za ramo vrglo pokonci. Kaj je sedaj to? Potem se je spomnil, da je v vojni. Neverjetno, spal sem kot mrtev. Pretegnil se je, zazehal in napel mišice nog in hrbta. Napravil je deset počepov in sklec. Nekajkrat je globoko vdihnil, potem pa Iz čutare zlil na dlan prgišče sparjene vode s katero si je umil oči.
Prijel je puško, preveril če je naboj v cevi in se postavili na določeno mu mesto. Mahmud jim je pokazal sovražnikove položaje.
»V sosednji stavbi je ostrostrelec. Ustrelil je že dva soborca! Oba imata v čelu centimetrsko luknjo! Zahtevam pazljivost in budnost, pazite nase! Ker se ves čas premika, mu ne moremo do živega. Poveljnik čete je odšel po RPG!«
Asmir je sedel naslonjen na zid in molče poslušal. No, sedaj pa bo usekalo, samo da najdemo kujona. Potem bo šel rakom žvižgat ali pa v pekel!
Ko se je vrnil, je nekdo na palico nataknjen turban počasi dvignil nad rob okna. Ostali so budno opazovali skozi vse špranje in luknje.
Pod pazduho je začutil potočke znoja. Kje je ta nevernik, ko bi ga vsaj nekdo opazil? Koleno mu je drgetalo v nedoločenem pričakovanju krogle, vrtajoče skozi kost. Kakšen občutek je to, se sploh kaj čuti? Boli? Ali človek preprosto pade in konec!
Počil je osamljen strel in sredi turbana je videl luknjico. Iz sosednje sobe je prišel šepet. Nekdo je videl blisk. Borec z RPG se je po kolenih odplazil tja, postavil v položaj za strel in sprožil. Vse naenkrat, tako hitro, da mu je komaj sledil s pogledom.
Eksplozija je podrla večino zidu sosednje stavbe. Kot eden so se dvignili in odprli ogenj. Dolgi rafali so krušili omet in luknjali opeke. Kmalu zatem so zaslišali znane klice:
»Alah akbar!«
V njihove roke je prišla še ena zgradba.
Stekli so preko dvorišča. Bil je poln betonskih razbitin, ostankov pohištva, cunj, vse pa je bilo pomešano z rdečkastim prahom zdrobljene opeke. Pod delom podrte stene je opazil golen s stopalom, okrog nabirajoča rdeča luža pa je dobivala vedno večji premer. Belina zidu je bila oškropljena. Našli so še dve trupli, eden je bil zvit kot fetus v materinem telesu.
» Očitno je umrl počasi, v bolečinah. Strel v trebuh! Upam, da ga ne bom deležen!«
Pogledal je obraz možaka srednjih let, veterana. Pomignil mu je. Skupaj sta trupli postavila k zidu in poravnala ude.
» Naj počivata v miru, pa kjerkoli že. Pridite, gremo gor!«
Takoj so se postavili k vsem oknom in ostalim odprtinam.
»Lahko, da bodo izvedli protinapad, nočem tvegati. Zahtevam skrajno previdnost, odprite oči in ušesa!«
Asmir ga je poslušal, rahlo prikimaval in skozi špranjo v zidu motril hišo preko ulice s prstom na petelinu.
Mahmud je domneval, da bodo sovragi izvedli protinapad. Ker ni hotel ničesar tvegati, je ukazal skrajno previdnost. Naj odprejo oči in ušesa! Počasi je padel mrak.
Asmir je bil določen za prvo stražo. Dobil je napravo za nočno gledanje in previdno je opazoval okolico skozi majhno odprtino. Nenadoma je s kotičkom očesa videl premikanje na sosednji strani in se dvignil izza zaklona. Tedaj je zaslišal prasket rafala in silovita bolečina v levi strani telesa ga je vrgla po tleh. Vse je izginilo v temi!
Zbudil se je v bolnišnici! Kje sem, kaj je zdaj to? Premaknil se je na beli postelji, ki je dišala po razkužilu. Ob njem je stala ženska, ga pogladila po čelu in odhitela. Kmalu se je vrnila z moškim v dolgi modri halji. Resnoben možak,manjše rasti in podolgovatega obraza, redkih sivih las z debelimi naočniki se mu je nasmehnil.
» Ime mi je Abu Hamza, kirurg, ki te je operiral. Žal mi je, toda drugače ni šlo. Moral sem ti amputirati levico pod komolcem, podlakt si imel prestreljeno na dveh mestih. Če bi strelec meril višje, bi verjetno ostal brez glave. Tretja krogla je šla skozi biceps, zašil sem jo in pozdravila se bo. Kadar boš čutil bolečine, pokliči sestro in dobil boš analgetik. Vse bo v redu sin moj, glavo pokonci.«
Pokimal mu je in odšel. Sestra mu je poravnala rjuho in prinesla pločevinasto skodelico vročega čaja. Naslonjen na vzglavje je srkal čaj. Šlo mu je na jok, toda zadušil je solze. Kot otrok nisem jokal, pa tudi sedaj ne bom. Pa mama? Oče? Prihodnost? Invalid sem, kaj sedaj? Boja je konec, kaj bom počel?
Dnevi v bolnici so minevali rutinsko. Asmir je nekaj odgovorov našel, nekaj ne. Potem pa se je sprijaznil. Videl je preveč mrtvih, invalidnih. Prišel je do zaključka, kot je že kirurg povedal, da je imel srečo. Bil je hvaležen, da mu je glava ostala na ramenih. In to je bilo najvažnejše.
Kot telesno nesposobnega so ga odpustili iz armade. Nekaj je zaslužil, precejšen dodatek pa je dobil tudi za svojo invalidnost. Z letalom se je vrnil domov.
Bil je predbožični čas. Ko je vstopil v dnevno sobo, so bile na mizici jaslice. Usedel se je. Zagledal se je v figurice Marije z dojenčkom v naročju, ovčke, mah.
Mir, tišina, spokojnost.
Molče je gledal štrcelj. K sreči je bila leva, sicer bi se moral znova učiti pisati. Je pa potreboval kar nekaj časa, da se je temu privadil. Večkrat se je namreč zgodilo, da jo je stegnil in hotel pritisniti zvonec. Ali pa pobrati kaj z mize. Toda čas postavi vse na svoje mesto in tudi bolečine so bile samo še medel odsev preteklosti.
Še vedno pa ga je pretreslo, ko je videl žalost v materinih očeh. Bolelo je bolj kot ostanek roke. Žal mi je mama, toda takrat sem bil prepričan, da ravnam pravilno. Toda kdo pozna prihodnost? Nihče! Še tako znane vedeževalke po televiziji ne. Samo nakladajo, pojma nimajo! Aja, pa za denar jim gre, seveda!
Spominjal se je svojega otroštva. V sivih, puščobnih blokih delavskega naselja je imel vedno dovolj prijateljev. Včasih so se pohecali na račun Bosancev ali pa Gorenjcev, se smejali in potem igrali dalje. Tudi šolo je imel rad, predvsem zgodovino in zemljepis. Vedno je razmišljal, kako bo postal velik raziskovalec. Potoval po daljnih deželah, Sahari ali črni Afriki. Kadar se je na kavču učil, je večkrat opazil, kako ga mama skrivoma pogleduje. Bila je ponosna. Po njej je nasledil modre oči in rahlo rjavkaste lase, po očetu široka ramena in krepke roke. Imel je malce pegast nos in ustnice mu je skoraj vedno kodral nasmeh.
Oče, po rodu iz majhnega bosanskega mesteca, je prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Na Jesenicah si je našel delo v železarni. Med domačimi dekleti se je zagledal v Jožico in vzela sta se. Tako je bil pol Slovenec, pol Bosanec. Večkrat so šli na obisk k starim staršem in na ta način je spoznal tudi okolje in kulturo očetovih prednikov. Prebral je sveto pismo in koran. Najprej sta ga zanimala iz zgodovinskih razlogov, potem pa je pod vplivom očeta počasi sprejel muslimansko vero.
Oče je bil globoko veren. Spoštoval je njihove zaveze in večkrat dnevno molil. Kadar sta imela čas, sta sedla in se pogovarjala. Ne samo o veri, temveč tudi o politiki, svetovnih dogodkih in ostalih aktualnostih časa, recimo vojnah.
» Bog je v nas in povsod naokrog, Asmir. Samo poiskati ga je treba, verjeti. Prebral si, sam lahko vidiš, da med desetimi zapovedmi in koranom ni bistvene razlike. Toda pohlepneži zahoda ne odnehajo, lakomnost je prevelika!
Asmir se je seznanil z Afganistanom, Irakom, Sirijo in Libijo. Vedno so bili na eni strani arabski narodi in na drugi Amerikanci. Matere pa vera ni zanimala. Želela mu je samo, da bi uspešno končal šolanje. Z izobrazbo je tudi delo lažje najti, mu je večkrat položila v ušesa.
Nekega dne je zamišljen odhajal iz molilnice. Nenadoma je zaslišal hupanje! Roka ga je potegnila na pločnik, mimo pa je zdrvel rdeč avto. Pretresen se je obrnil. Visok možak z brado ga je pozdravil z besedami:
»Alah je velik, sin moj. Si dobro?«
Jecljaje je nekaj zašepetal. Moški se je nasmehnil, ga potrepljal po rami in povabil na čaj. Odšla sta do manjše hiše. Ko je bil čaj skuhan, je ob skodelici začel pogovor.
»Moje ime je Mohammad. Popu nudim kakršno koli pomoč. In ti, sin moj, kaj počneš v življenju?«
»Pravzaprav nič. Občasno iščem službo, toda rezultata ni.«
Začel je opisovati svojo preteklost. Najprej mu je bilo nerodno, predstaviti se pred neznancem, potem pa mu je beseda stekla.
Naslednji teden ga je Mohammad pred molilnico opazil že na daleč. Pomahal mu je in ga povabil na čaj. Ko sta prišla v hišo in jima je starejša ženska postregla, je spregovoril.
»Delam za organizacijo. Opazoval sem te, pravi človek si. Želeli bi te v svoji sredi. Bi se nam pridružil?«
»Seveda, pripravljen sem. In upam, da bom vsestransko opravičil vaše zaupanje.«
»Toda zavedati se moraš, da te čaka terensko urjenje in posebne oblike usposabljanja. Fizično in psihično zelo naporno. Boš pa seveda primerno finančno nagrajen.«
»Očitno bi me radi prestrašili, toda ne bo vam uspelo. Kot sem rekel, pripravljen sem.«
In če bom še dobro plačan, toliko boljše. Čas bi že bil, da grem iz »hotela mama« na svoje. Pa še dele sveta iz otroških let bom videl. V živo!
Ko je prišel domov, je očeta našel na kavču s časnikom v roki, mama pa je kuhala. Prisedel je in jo poklical. V skopih stavkih jima je predočil svojo odločitev.
Materi je na obrazu opazil senco skrbi, toda nemo je sedela in pestovala roke v naročju. Oče pa ga je opazoval izpod privzdignjenih obrvi, nekaj časa bobnal s prsti po naslonu kavča, potem pa zajel sapo in spregovoril.
»Asmir, upam da se v celoti zavedaš, kakšna pustolovščina je pred tabo. Kamor greš, ni računalniška igrica, še manj, Gardaland. To je resnični svet!«
»Vem oče. Toda sam si me učil o pravičnosti, tragičnih dogodkih, kapitalističnem izkoriščanju in njegovih posledicah.«
Nenadoma je mama začela tiho ihteti in si z robčkom brisati solze. Njeni rahlo osiveli lasje so mu nenadoma zbodli oči z vso svojo žalostjo. Stopila je k njemu, ga objela in mu šepnila v uho.
»Pazi nase sine, samo pazi nase.«
Odšla je v kuhinjo in začela pospravljati posodo, katere kovinski zven se je lepil v njegova ušesa.
»Jutri odidem, oče, v Avstrijo.«
* * *
Naslednji dan sta se z Mohammadom odpeljala v Gradec. Med vožnjo mu je razložil njegovo nadaljnjo pot. Ko sta prispela na letališki terminal, mu je dal letalsko vozovnico.
»Najini poti se sedaj ločujeta. Želim ti veliko uspeha. Naj bo Alah s teboj.«
Po nekaj urnem letu je Asmir pristal v Istambulu. Po navodilih je odšel k izhodu in poiskal pravi avto. Glej ga no, saj bi ga (jo) videl kilometer daleč, to zebro. Na naših cesta bi deloval prav komično. Sedel je in se pozdravil z voznikom.
Odpeljala sta se po večpasovnici iz mesta. Ko se je že stemnilo, sta prispela do majhnega, vidno zanemarjenega hotela.
»Prišla sva, tu je zbirna točka. Kar noter pojdi, čakajo te.«
Vstopil je. Za mizami in ob stenah je bilo več moških. Največ njegovih let, nekaj pa tudi starejših. Tiho so šepetali in pogledovali. Nenadoma so se odprla zadnja vrata in vstopil je bradat možak s puško. Dvignil je roko in jih pozdravil. Asmir ni razumel, govoril je perzijsko. Toda poleg se je postavil prevajalec v angleški. Poslušal je samo na pol. Strmel je v AK47, ki jo je bradač pestoval v naročju. Prevajalčeve besede so zadevale obenj
»Zarana se boste odpeljali v puščavski tabor . Od tega trenutka dalje ste borci Armade Islamske države Iraka in Sirije. Vaša naloga je boj proti vsem nevernikom. V prvi vrsti proti Američanom!«
Namestili so se po velikih šotorih. Vsakemu je pripadala kovinska postelja z omarico, dve odeji, porcija in uniforma iz trpežnega blaga rumenkasto peščene barve.
Prav peklensko vroče je. Toda čudno, lažje jo prenašam kot poletje doma. To bo najbrž zasluga zraka, ki je zelo suh.
Vsako jutro je Asmir navsezgodaj splezal na najbližjo vzpetinico nad taborom, občudujoč žarečo kroglo, ki je začela svojo pot po modrini, dvigajoč se iz peščenih gričkov.
Po tednu dni sopihanja in mučenja, ko je že razmišljal, da vrže puško v koruzo, se je privadil dnevnemu tempu. V »učnem planu« so imeli dolge pohode, streljanje, metanje ročnih granat. Najbolj mu je bila všeč vadba z ročnim raketnim metalcem, po svetu znanem kot RPG. Ni kaj, ta »stvarca« poči, da je veselje in nekaj sekund čisto ogluši človeka.
Izumitelji, Rusi, so ga izdelali za uničevanje oklepnih vozil. Zelo učinkovit pa je bil tudi proti bunkerjem, utrjenim zaklonom in celo helikopterjem.
Večkrat so med njih prišli voditelji. Seznanjali so jih z grozotami letalskih napadov zavezniških držav. Stotine mrtvih civilistov, med njimi ženske in otroci! Poslušali so molče, v njih pa je rasel srd. Bili so si enotni, kri nedolžnih mora biti maščevana!
Po dveh mesecih, ko so bili vsi do grla siti tarč, peska, teka in bojevanja na nož, so jih obvestili, da gredo v boj.
No končno. Tega peska sem do grla sit. Še med jedjo mi sili v usta in škrta med zobmi. Na ostalih obrazih je videč, da jih obletavajo(prevevajo) podobne misli.
Star razmajan avtobus jih je odpeljal v Irak. Sredi noči so prispeli v Tikrit, na fronto. Razdelili so jih. Asmir je bil z dvema sotrpinoma dodeljen v Mahmudovo desetino.
Bil je majhen, resen, temnopolt, okroglega obraza, že nekoliko prileten in k sreči je govoril angleško. Pokazal jim je položaje sovražnikovih strelcev in mitraljezov.
»Pazite se in ne dvigajte preveč glav. Streljali boste samo na moj ukaz! Je to vsem razumljivo?«
Vsi so tiho prikimavali. Asmir je opazil, da nekateri pregibajo ustnice v nemem šepetu. Najverjetneje molijo. Ali pa se poslavljajo od najbližjih.
Šepetaje se je menil s sosedom, kaj jim bodo prinesli za menažo? Če jim sploh bodo! Takrat pa je nenadoma začelo pokati. Rafali so oglušujoče tresli celo stavbo. Oba sta dvignila puške nad okensko polico in odprla ogenj. Med hrum strelov je nenadoma prodrl vzklik:
»Alah akbar, alah akbar!«
Pogledal je čez rob in videl, kako njegovi jurišajo v sosednjo stavbo.
»Prekini ogenj, dosti! Naši so že v stavbi.«
Mahmudov glas je zadonel po celem nadstropju in nastala tišina je Asmirju še vedno zvonila v ušesih. Iz osvojene stavbe so prihajali samo še posamezni poki in veseli vzkliki zmage.
Takoj so se premaknili naprej. Rahlo sklonjen je Asmir z desetino odhitel mimo mrtvih. Videl je potočke krvi, ki so tekli po stopnicah in se zbirali v lužo. Ti boga, kakšen smrad. Želodec mi sili navzgor. Na stopnicah je zadel ob truplo. Brez glave in leve roke je skrivenčeno ležalo poprek. Nemo je strmel, prešinilo ga je. Morda tudi mene čaka kaj podobnega! Težko je požrl slino, ko ga je nekdo narahlo potisnil in nekaj zašepetal. Saj res, v nadstropje moramo.
Prestopil je popotnika v večnost in se splazil do okna. Kaj če sedaj prileti granata in mi odpihne glavo, kot njemu? Ga bomo pokopali? Bodo drugi pokopali mene? Kaj je na drugi strani? Nenadoma ga je soborec stresel za ramo in zašepetal:
» Vse OK? Videti si odsoten, kam si odletel?«
Asmir je stresel z glavo. Zdrami se, to ni PC igrica! Pokimal je in ga potrepljal po roki.
Jedki vonj eksploziva, pomešan z vročim vonjem krvi in sladkobnostjo ožganega človeškega mesa jih je obdajal kot oblak in silil v nosnice. Robec, kje je? Končno ga je izvlekel iz dna žepa in ga zavezal preko nosa in ust. Bolje kot nič. Škoda, da nimamo mask.
Našli so nekaj polnih okvirjev in ročnih granat. Kot bi mignil, je izginilo po žepih. Dobili so tudi hrano, toda lakote ni več čutil. Bil pa je vesel čaja. Tako suha usta imam, da se mi jezik lepi na nebo. Kot bi jedel vato!
Počasi je srkal vroč, sladek čaj in opazoval soborce, ki so iz menažk pridno zajemali gosto juho. Kako le jim tekne po vsem tem? In ob teh vonjavah? No ja, očitno se človek res vsemu privadi.
Kmalu se je znočilo. Mahmud jih je razdelil po sobah in določil vrstni red straže. Ker je bil ves kraj brez elektrike, so si nekateri nadeli naprave za nočno gledanje. Tako so si privoščili počitek. Asmir je zaspal tisti hip, ko je legel na odejo, čeprav so bila betonska tla trda.
Navsezgodaj ga je krepko tresenje za ramo vrglo pokonci. Kaj je sedaj to? Potem se je spomnil, da je v vojni. Neverjetno, spal sem kot mrtev. Pretegnil se je, zazehal in napel mišice nog in hrbta. Napravil je deset počepov in sklec. Nekajkrat je globoko vdihnil, potem pa Iz čutare zlil na dlan prgišče sparjene vode s katero si je umil oči.
Prijel je puško, preveril če je naboj v cevi in se postavili na določeno mu mesto. Mahmud jim je pokazal sovražnikove položaje.
»V sosednji stavbi je ostrostrelec. Ustrelil je že dva soborca! Oba imata v čelu centimetrsko luknjo! Zahtevam pazljivost in budnost, pazite nase! Ker se ves čas premika, mu ne moremo do živega. Poveljnik čete je odšel po RPG!«
Asmir je sedel naslonjen na zid in molče poslušal. No, sedaj pa bo usekalo, samo da najdemo kujona. Potem bo šel rakom žvižgat ali pa v pekel!
Ko se je vrnil, je nekdo na palico nataknjen turban počasi dvignil nad rob okna. Ostali so budno opazovali skozi vse špranje in luknje.
Pod pazduho je začutil potočke znoja. Kje je ta nevernik, ko bi ga vsaj nekdo opazil? Koleno mu je drgetalo v nedoločenem pričakovanju krogle, vrtajoče skozi kost. Kakšen občutek je to, se sploh kaj čuti? Boli? Ali človek preprosto pade in konec!
Počil je osamljen strel in sredi turbana je videl luknjico. Iz sosednje sobe je prišel šepet. Nekdo je videl blisk. Borec z RPG se je po kolenih odplazil tja, postavil v položaj za strel in sprožil. Vse naenkrat, tako hitro, da mu je komaj sledil s pogledom.
Eksplozija je podrla večino zidu sosednje stavbe. Kot eden so se dvignili in odprli ogenj. Dolgi rafali so krušili omet in luknjali opeke. Kmalu zatem so zaslišali znane klice:
»Alah akbar!«
V njihove roke je prišla še ena zgradba.
Stekli so preko dvorišča. Bil je poln betonskih razbitin, ostankov pohištva, cunj, vse pa je bilo pomešano z rdečkastim prahom zdrobljene opeke. Pod delom podrte stene je opazil golen s stopalom, okrog nabirajoča rdeča luža pa je dobivala vedno večji premer. Belina zidu je bila oškropljena. Našli so še dve trupli, eden je bil zvit kot fetus v materinem telesu.
» Očitno je umrl počasi, v bolečinah. Strel v trebuh! Upam, da ga ne bom deležen!«
Pogledal je obraz možaka srednjih let, veterana. Pomignil mu je. Skupaj sta trupli postavila k zidu in poravnala ude.
» Naj počivata v miru, pa kjerkoli že. Pridite, gremo gor!«
Takoj so se postavili k vsem oknom in ostalim odprtinam.
»Lahko, da bodo izvedli protinapad, nočem tvegati. Zahtevam skrajno previdnost, odprite oči in ušesa!«
Asmir ga je poslušal, rahlo prikimaval in skozi špranjo v zidu motril hišo preko ulice s prstom na petelinu.
Mahmud je domneval, da bodo sovragi izvedli protinapad. Ker ni hotel ničesar tvegati, je ukazal skrajno previdnost. Naj odprejo oči in ušesa! Počasi je padel mrak.
Asmir je bil določen za prvo stražo. Dobil je napravo za nočno gledanje in previdno je opazoval okolico skozi majhno odprtino. Nenadoma je s kotičkom očesa videl premikanje na sosednji strani in se dvignil izza zaklona. Tedaj je zaslišal prasket rafala in silovita bolečina v levi strani telesa ga je vrgla po tleh. Vse je izginilo v temi!
Zbudil se je v bolnišnici! Kje sem, kaj je zdaj to? Premaknil se je na beli postelji, ki je dišala po razkužilu. Ob njem je stala ženska, ga pogladila po čelu in odhitela. Kmalu se je vrnila z moškim v dolgi modri halji. Resnoben možak,manjše rasti in podolgovatega obraza, redkih sivih las z debelimi naočniki se mu je nasmehnil.
» Ime mi je Abu Hamza, kirurg, ki te je operiral. Žal mi je, toda drugače ni šlo. Moral sem ti amputirati levico pod komolcem, podlakt si imel prestreljeno na dveh mestih. Če bi strelec meril višje, bi verjetno ostal brez glave. Tretja krogla je šla skozi biceps, zašil sem jo in pozdravila se bo. Kadar boš čutil bolečine, pokliči sestro in dobil boš analgetik. Vse bo v redu sin moj, glavo pokonci.«
Pokimal mu je in odšel. Sestra mu je poravnala rjuho in prinesla pločevinasto skodelico vročega čaja. Naslonjen na vzglavje je srkal čaj. Šlo mu je na jok, toda zadušil je solze. Kot otrok nisem jokal, pa tudi sedaj ne bom. Pa mama? Oče? Prihodnost? Invalid sem, kaj sedaj? Boja je konec, kaj bom počel?
Dnevi v bolnici so minevali rutinsko. Asmir je nekaj odgovorov našel, nekaj ne. Potem pa se je sprijaznil. Videl je preveč mrtvih, invalidnih. Prišel je do zaključka, kot je že kirurg povedal, da je imel srečo. Bil je hvaležen, da mu je glava ostala na ramenih. In to je bilo najvažnejše.
Kot telesno nesposobnega so ga odpustili iz armade. Nekaj je zaslužil, precejšen dodatek pa je dobil tudi za svojo invalidnost. Z letalom se je vrnil domov.
Bil je predbožični čas. Ko je vstopil v dnevno sobo, so bile na mizici jaslice. Usedel se je. Zagledal se je v figurice Marije z dojenčkom v naročju, ovčke, mah.
