Mario umira sedem dni; poln morfija
a telo se trese: od halucinacij ali bolečin?
V beli sobi doma za ostarele umira,
jaz pa nemočna sedim in mu božam obraz.
Njegovo telo ena sama kost in koža. Želi si odrešitve.
Potrebuje človeško usmiljenje in pomoč.
Zdravniki ga ne morejo resit kot veterinar reši trpečo žival.
To bi bil kriminal!
Nemočna sedim ob njegovi postelji.
Ne počutim se človeško dobra.
Samo Bog ga lahko reši. Zakaj?
HRIBOVJE OLGAS
Rdeče sonce je božalo hribovje Olgas.
Dingi so tulili v slovo dnevu,
ob šotoru dva divja konja.
In ti in jaz, gola, svobodna, nasmejana.
Zgubana, osivela,
kot dva pitana prašička.
Brez sramu, brez strahu.
Bliskanje, grmenje,
klobuk prahu se dvigne in zvrtinči v oblake.
Pod nebom barve indigo
ti in jaz občudujeva delo mravelj v košarici kruha.
Avstralski buš, poln presenečenj, kot ta najina zveza.
Vroča sapa tvojih ust pomešana z vetrom.
SANJALA SEM
Sanjala sem o samoti v dvoje.
Ti in jaz, edina prebivalca otoka.
Ponosna lastnika palm in školjk
in sreče.
Ti in jaz, sončni žarki in veter.
Tvoj glas, ki me ziba.
Strela udari: spoznanje, da je moja roka prazna.
Bolečina. Spomin me prisili tja, kamor nočem.
Zločinsko me muči, da se prebudim iz sanj.
In sprejmem sedanjost: brez tebe.
Prižgem ti še eno svečo.
PLAŽA
Dan odhaja, obala je prazna.
Pridi, morska vila,
povej o lepotah morja.
A vse je tiho, še morje.
Naslikala bi ocean brez plastike,
globino bujnih, zdravih koral,
kjer sonce boža azurne valove brez nafte,
in veter kvačka penečo zaveso za kite in vse druge ribe.
Privid moje samote, nevidna prijateljica,
morska vila, čutim tvoj topel dih, ki mi briše solze.
TELEVIZIJA
Leži v naročju svoje mame,
nekaj metrov pred mano.
Same kosti. Velike črne oči.
Solze na maminem obrazu.
Bolečina, ponos, jeza. Obup.
Brez obtožb me gledata,
iz apatije me prebujata.
Etiopija na mojem ekranu.
Sramujem se. Odložim večerjo.
Ugasnem televizijo.
SLOVENIJA
Si kdaj doživel …
da so ti ljudje, ki te imajo radi
prepevali pod oknom,
zbudili so te v vroči poletni noči
da si vzneseno pritegnil njihovemu napevu,
polna luna pa se je krohotala z neba?
In ali si se, porjavel in razgret,
počutil tako ljubljen, da ti je pokalo srce?
“Adijo, pa zdrava ostani,
podaj mi še enkrat roko,”
je še kar visela pesem v zraku,
zame, ki sem zapuščala domače loge
kot že tolikokrat prej.
Kako bogato sem se počutila v kratki spalni srajčki,
bosa in z 58-letnimi razbolelimi kostmi,
ko sem z njimi pela o ljubezni
in o mladosti, ki se ne bo nikoli več vrnila.
»Oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si…«,
pesem, ki sva jo rada prepevala z očetom.
Zdaj njegova duša vandra po nebesih,
jaz pa tukaj vlečem na kup veje
našega družinskega drevesa.
Te je kdaj doletelo več sreče,
kot si jo bil zmožen prenesti?
Si s kožo, očmi in ušesi hrepenel
po vsaj še enem objemu,
vsaj še enem znanem obrazu,
po večnem snidenju
brez slovesa, brez tujih dežel in brez meja?
Dober dan, Slovenija.
MARIO
Mario umira sedem dni; poln morfija
a telo se trese: od halucinacij ali bolečin?
V beli sobi doma za ostarele umira,
jaz pa nemočna sedim in mu božam obraz.
Njegovo telo ena sama kost in koža. Želi si odrešitve.
Potrebuje človeško usmiljenje in pomoč.
Zdravniki ga ne morejo resit kot veterinar reši trpečo žival.
To bi bil kriminal!
Nemočna sedim ob njegovi postelji.
Ne počutim se človeško dobra.
Samo Bog ga lahko reši. Zakaj?
HRIBOVJE OLGAS
Rdeče sonce je božalo hribovje Olgas.
Dingi so tulili v slovo dnevu,
ob šotoru dva divja konja.
In ti in jaz, gola, svobodna, nasmejana.
Zgubana, osivela,
kot dva pitana prašička.
Brez sramu, brez strahu.
Bliskanje, grmenje,
klobuk prahu se dvigne in zvrtinči v oblake.
Pod nebom barve indigo
ti in jaz občudujeva delo mravelj v košarici kruha.
Avstralski buš, poln presenečenj, kot ta najina zveza.
Vroča sapa tvojih ust pomešana z vetrom.
SANJALA SEM
Sanjala sem o samoti v dvoje.
Ti in jaz, edina prebivalca otoka.
Ponosna lastnika palm in školjk
in sreče.
Ti in jaz, sončni žarki in veter.
Tvoj glas, ki me ziba.
Strela udari: spoznanje, da je moja roka prazna.
Bolečina. Spomin me prisili tja, kamor nočem.
Zločinsko me muči, da se prebudim iz sanj.
In sprejmem sedanjost: brez tebe.
Prižgem ti še eno svečo.
PLAŽA
Dan odhaja, obala je prazna.
Pridi, morska vila,
povej o lepotah morja.
A vse je tiho, še morje.
Naslikala bi ocean brez plastike,
globino bujnih, zdravih koral,
kjer sonce boža azurne valove brez nafte,
in veter kvačka penečo zaveso za kite in vse druge ribe.
Privid moje samote, nevidna prijateljica,
morska vila, čutim tvoj topel dih, ki mi briše solze.
TELEVIZIJA
Leži v naročju svoje mame,
nekaj metrov pred mano.
Same kosti. Velike črne oči.
Solze na maminem obrazu.
Bolečina, ponos, jeza. Obup.
Brez obtožb me gledata,
iz apatije me prebujata.
Etiopija na mojem ekranu.
Sramujem se. Odložim večerjo.
Ugasnem televizijo.
SLOVENIJA
Si kdaj doživel …
da so ti ljudje, ki te imajo radi
prepevali pod oknom,
zbudili so te v vroči poletni noči
da si vzneseno pritegnil njihovemu napevu,
polna luna pa se je krohotala z neba?
In ali si se, porjavel in razgret,
počutil tako ljubljen, da ti je pokalo srce?
“Adijo, pa zdrava ostani,
podaj mi še enkrat roko,”
je še kar visela pesem v zraku,
zame, ki sem zapuščala domače loge
kot že tolikokrat prej.
Kako bogato sem se počutila v kratki spalni srajčki,
bosa in z 58-letnimi razbolelimi kostmi,
ko sem z njimi pela o ljubezni
in o mladosti, ki se ne bo nikoli več vrnila.
»Oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si…«,
pesem, ki sva jo rada prepevala z očetom.
Zdaj njegova duša vandra po nebesih,
jaz pa tukaj vlečem na kup veje
našega družinskega drevesa.
Te je kdaj doletelo več sreče,
kot si jo bil zmožen prenesti?
Si s kožo, očmi in ušesi hrepenel
po vsaj še enem objemu,
vsaj še enem znanem obrazu,
po večnem snidenju
brez slovesa, brez tujih dežel in brez meja?
Dober dan, Slovenija.
