Na Pagu je bilo čudovito. Za svoje štirinajstdnevno bivanje so imeli v najemu prostoren apartma, natančneje hišico po zelo ugodni ceni. Pravzaprav je bilo to spodnje nadstropje starodavne hiše v samem središču Paga. Lastnica Mare je stanovala zgoraj, toda ni se vsiljevala s tistim navzkrižnim spraševanjem, ki naj bi spadalo k vljudnosti. – Kje pa ste bili? Na kateri plaži? Pojdite vendar tja dol, tam je lepše. Že odhajate? Ste že nazaj? Ste za bevando, za melo sok? Naj vam ocvrem ribe?
Joj, prejoj! Lani so v Baški naleteli točno na tako. Niti sekunde ni bilo miru. Kar naprej bi z njimi pila kavo, žganje, jim pripovedovala zgodbe o pokojnih možeh in sorodnikih v Ameriki. Vabiti so jo morali na večerje, ker je ona ves čas vabila njih. In trpeti izraze kot so ‘deklica‘ in ‘punčka‘, ki so se seveda nanašali nanjo.
Letos je v njihovem apartmaju vladal božanski mir.
Takoj ko so prispeli, vrže Emina stvari na posteljo ter potegne na dan brisače in kopalke.
– Kam pa ti? – jo vpraša mama, ki se je pravkar lotila velikega pospravljanja.
– Na plažo.
– Se ne bi malo spočila? Ali pomagala zložiti stvari po omarah?
– Mojih stvari ti ni treba pospravljati. Sama jih bom zložila v omaro, ko se vrnem. In to v petih minutah.
– Ne, ti jih boš zložila prav takoj in nato pomagala očku prinesti stvari in zelenjavo iz avta!
Živ obup. Vsako leto se zgodba ponavlja. Najprej delo, potem užitki. Če bi mama odrinila v Himalajo, bi ji tudi tam manjkala cunja in metla. Najbolje bo, če se loti dela čim prej in jima pokaže, da v zlaganju stvari iz kovčkov ni nobenega vzroka za dramo.
Emina najprej odhiti do avta. Očka je bil že boljše volje. Rajši bo eno uro tovoril stvari kot mula, kot da bi si prišel navzkriž z mamo.
– O, hči moja, si mi prišla pomagat?
– Boljše kot pa da gledam mamo, kako ji popuščajo živci.
– Poslušaj, odnesiva vse te stvari noter, potem pa izginiva nekam na kavo.
– Odlična zamisel!
Po desetih minutah se očka pogumno ustopi pred mamo.
– Vidiš, Ana, vse sva uredila. Z Emino bi lahko zdaj skočila do ribarnice, dovolj zgodaj je še, da bi morda za večerjo še dobila kakšno ribo.
– Emina ima še nekaj obveznosti.
Emina pogleda očka in zavije z očmi.
– V miru si privošči kakšno cigareto tam zunaj, pridem takoj.
Tisti ‘takoj‘ zbode mamo.
– Ne zdi se mi ravno, da boš opravila takoj. Stvari je treba zložiti tako kot je treba, ne pa kot bi jih zlagala burja. Ker potem moram za tabo zlagati spet od začetka!
Toda Eminina duša je polna dobre volje, zato stvari zloži hitro, natančno in z lahkoto, pri izhodu pa še mami mimogrede pošlje poljub. Mama zmajuje z glavo sem ter tja, kar naj bi pomenilo – ta vražja punca.
V ribarnici je bilo vsega na pretek. Od majhnih giric do ogromnih navadnih zobatcev ter morskih listov. Dagnje so bile po pet kun! V Varaždinu so po dvajset kun. Škampi stanejo tukaj sedemnajst kun.
– Očka, naj kupiva dagnje za večerjo?
– Prav, punči, približno tri kilograme, kaj?
– Tri kilograme?! Kdo pa bo vse to pojedel?
– No, vsak izmed nas en kilogram. Saj se vse skupaj tako skrči, da od enega kilograma ostane le majhna pest.
– Potem naj bo tako. Ostanek od moje pesti bo lahko končal v tvojem sodčku.
Oče se z ljubeznijo potreplja po zajetnem trebuhu.
Sedla sta v kavarno na rivi. Kava je bila sestavljena iz očkovega Ožujskega piva in Emininega jagodnega soka.
– Joj, očka, jaz se moram enkrat vreči v morje!
– A kar tukaj, kjer so čolni?
– Kar tamle, malo naprej. Vidiš, da se nekateri kopajo.
Pa imaš kopalke?
– Imam.
– Prav, samo mami ne povej. Takoj bi te vso razkužila!
Emina v hipu sleče majico in kratke hlače in steče do pomola ter se vrže na glavo. Očka se je delal, da hladnokrvno pije svoje pivo, medtem ko je bila vsaka njegova mišica napeta, pripravljena, da sodeluje v akciji reševanja hčere.
Toda hčer ni bila v nikakršni nevarnosti. Globoko je dihala in uživala v bistri vodi. Sonce se je iskrilo v kapljicah, valovi so lesketaje se poskakovali. Pravi balzam za telo in dušo.
Ko je prihajala iz vode, se je počutila kot kakšna filmska diva s popolno postavo. Greta Garbo. Kot da bi bile vse oči obrnjene vanjo. Rojstvo Venere. Zvezda vstaja iz vode. Počasi odkriva košček za koščkom svojega telesa. Kliki aparata. Nekaj novinarjev …
Pride iz vode in se mokra lahno sprehodi do terase, do očka.
– O, punčka, lepo si se zaoblila v zadnjem času.
Emina je kar pokala od ponosa in samozavesti. To je bil njen novi videz, ki ga razvija posebej za Željka. Prečudovita in nedotakljiva. Očku nameni najočarljivejši nasmeh. Ob tem pokaže vso belino svojih zob. Za vajo.
– Pa menda ja se nisi kopala! – je bila prva stvar, ki jo je mama opazila, ko sta se z očkom vrnila.
Emina je že odprla usta, da bi razložila, kako je prišlo do tega, da se je kopala, toda v tistem hipu si je premislila. Dovolj je bilo otroških laži in izmikanja. Odslej bo stala za svojimi dejanji.
– Skočila sem s pomola v vodo.
– Ivo, menda ja ni skočila?!
– Skočila.
– In kje si bil ti?!
– Pil sem pivo.
– Ti si resnično še slabši od tega otroka!
Očka nikoli ni bil živčen tip. Vedno je znal vse zgladiti. Tako je tudi zdaj pristopil k mami in jo objel.
– Si uspela vse spraviti v red? Daj no, obleči si tisti svoj prekrasni bikini in pojdimo vsi na plažo. Potem lahko gremo še na pico. Za večerjo sem kupil dagnje. Sam jih bom pripravil na žaru. Po svojem posebnem receptu.
Ana je bila zelo lepa mama. Vitka kot Emina, svetlo pobarvanih in skodranih las, ki so ji segali do ramen. In tudi očka ni bil slab. Samo spredaj ga je bilo malo preveč. Konec koncev bi jo lahko doleteli veliko hujši modeli staršev. Po pravilu reinkarnacije vsakdo prejme starše, kakršne si zasluži, torej se nimamo pravice pritoževati.
To jo spomni na neprebrane knjige. Ravno je začela brati drugi del Gospodarja prstanov. Nemogoče je prebrati drugi in tretji del ter vso Avtobiografijo nekega jogija. Nemogoče v petih dneh, kolikor jo še loči do srečanja z Željkom. Tudi če bi brala dan in noč. Toda to bi bilo neumno. Zamudila bi toliko morskega uživanja! Ker spada med ljudi, ki znajo uživati v življenju. Poleg tega je Gospodar tako dober, da ga je škoda kar na hitro prežvečiti. Do konca počitnikovanja se knjige ne bo niti dotaknila, potem pa ji bo ostal čas, da jo bo lahko v miru prebrala, vse do začetka šolskega leta. Navsezadnje se je zdaj pokazalo, da to požiranje knjig tudi ni najpomembnejše. Pomemben je ta novi občutek, ki se je prebudil v njej, to je nekaj, kar bi lahko pritegnilo moškega. Radost, vedrina in samozavest.
Prvi večer niso šli v mesto. S plaže so se vrnili že o prvem mraku, očka je pripravil školjke, ki so jih z veseljem pojedli, nato pa jih je premagala utrujenost. Emina je imela celo svojo sobo. Ni ji še uspelo, da bi si jo pošteno ogledala. Takoj ko se je dotaknila postelje, je že odlebdela v svet svojih sanj.
Naslednji dan ji je mineval v kopanju, bilo pa je tudi na pretek dobre morske hrane. Ta večer so se odpravili na sprehod po Pagu. Emina se je te dni odločila nositi tisto običajnejšo garderobo, saj je udarno majico in hlače hranila za peti dan. Tako je zdaj oblekla kratko oblekico z naramnicami.
V mestu se je kar trlo ljudi. Pisane stojnice in kavarne je bilo od množic ljudi komajda kaj videti. Na obeh mostovih je vse vrvelo od sprehajalcev. Sem ter tja je bilo na rivi videti kakšnega ribiča. Nekaj mulcev je z mosta lovilo na trnek. Veselo in vznemirljivo vzdušje. Starši kupijo Emini sladoled.
– Bi kam sedli? – predlaga očka.
Jasno, od vse te vročine se mu je posušilo grlo in ga lahko ohladi le pivo.
Na eni od teras se je pravkar sprostilo mesto.
– Vidva sedita – jima predlaga Emina. – Jaz pa se bom sama nekoliko sprehodila.
– Pazi, da se ne izgubiš!
– Ne hodi predaleč!
– Ne približuj se vodi!
– Saj nisem več stara pet let! – jima zabrusi v odgovor.
Saj z njima bi se sprehajala, toda ni ji bilo do sedenja. Čudovito je bilo vsrkavati morski zrak v somraku in rahlo zibati telo v hoji. Kako čarobno je vse skupaj … In le še tri dni do Željkovega prihoda. Samo naj ji uspe ohraniti to držo. Da ne bo spet vsa zapeta pred njim in se spremenila v neumno gosko, ki ne zna tvoriti niti dveh poštenih stavkov. Po drugi strani pa mu ne sme pokazati tega, da je vsa nora nanj. Samo naj obdrži notranjo držo zadnjih dni, ohrani tisti pravi občutek. Vse ostalo se bo rešilo samo po sebi. Nobene bojazni tudi ni, da bi se Željko odpovedal izletu. On je kapitan ladje! Njegov očka je dostikrat poudarjal, da njihov družinski čoln krmari njegov sin. Torej ga bo vodil tudi tokrat. Saj se ne bi mogel odpovedati tako dolgi navtični pustolovščini. Od Silbe do Vira in nazaj. Kajti njeni starši bodo avto pustili na Viru, pri Brasovih prijateljih. Tam so tudi oni pustili svojega. Do Vira ni daleč, parkirišče pa je varno in brezplačno. Tukaj jih bodo potem Brasovi pobrali s čolnom. To bo pravzaprav tisti napovedan izlet. Potem pa bodo ves dan preživeli skupaj na Silbi. Zvečer bi jih peljali nazaj na Vir, od koder bi odpotovali nazaj na Pag. Ker pa dobro pozna svoja dva in Brasove ter njihove vinske apetite, je Emina upala, da se bo izlet nadaljeval vse do belega dne. Ob dobro pripravljenem žaru in rujni kapljici se očka Ivo in očka Martin ne bosta razšla do zgodnjih jutranjih ur. Emina sama pa bo lahko prespala pri Željku. Prespala! Mogoče v isti sobi. Zvečer bosta šla ven in se sprehajala po otoku. Sedela ob morju, se pomenkovala, mogoče kaj več kot to. Sama, samo onadva. Držim pesti, da bo res tako – pomisli Emina. Vendar je že en dan veliko. Veliko več kot noben dan.
– Hej, hej, hej, koga pa tukaj vidimo! – jo nek glas vrže iz premišljevanja.
– Mar ni to mala Željkova prijateljica?
Saj ni mogla verjeti svojim očem. To je bil tisti Željkov prijatelj, ki ji ga je zadnjič speljal, ju ločil. Da ni tudi Željko kje tukaj naokrog?! Oh, neumnosti, saj nista povezana s popkovino.
– Živijo! – mu odvrne. – Tudi ti si tukaj?
– Pag je kot Varaždin v malem – odvrne fant.
Ona pa si ne more kaj, da ga ne bi vprašala.
– S kom pa si tukaj?
– S starši. Toda vidim jih samo zjutraj, ko vstanem. Ti si Emina, kajne?
Pripovedoval mu je o meni, pripovedoval mu je o meni! – kar vse zapoje v Emini.
– Zadnjič sem ravno vprašal Željka, kje je pobral tako lepotico, ko sta prišla skupaj, on pa mi je odvrnil – pusti jo, to je še smrklja, hči prijateljev mojih ta starih.
Emini se je vsa dobra volja razblinila kot milni mehurček.
– Jaz pa mu pravim, - nadaljuje – kakšna smrklja, človek božji! Zakaj je nisi povabil k mizi, mala je res dober komad! Ko sem ga uspel prepričati, da se je komajda strinjal z mano, si bila že predaleč. Ljubosumen je nate, da bi te mu slučajno ne prevzel, v tem je stvar!
Emini se spet povrne dobra volja. Željko ljubosumen! Ko bi vsaj bilo res …
Sama ni vedela, o čem bi se s tem modelom pogovarjala. Kar malo preveč predrzen je bil zanjo. Za njene dosedanje izkušnje. Toda take pogovore imata najbrž onadva med sabo. Torej bi bil čas, da se tega tudi sama nauči. Zato ga vpraša: - Se sprehajaš?
– Ne, z druščino sem na pomolu. Gledamo, kako mulčki lovijo ribe. Potem gremo kupit kakšno vino in se odpravimo na plažo.
– Ja? – v zvezi s tem je bila že malce negotova. Še nikoli ni poskusila vina. Verjetno zato, ker sta ji starša ob petkih šla na živce s svojim razuzdanim režanjem.
– In ti? S kom si? Si sama?
– Starša sta v kavarni.
– Ja, krasno. Namesto da bi v kavarni bila ti, ta stari pa doma crkavali. Greš z nama?
– Ah, ne vem … Moram jih vprašati. Kako dolgo ste vi ponavadi zunaj?
– Vse do belega dne! Hecam se. Kakor katero noč. Tako nekje do dveh, treh.
Kakšna razlika, pomisli Emina.
– Dobro, vprašala jih bom – reče. – Ampak prav gotovo ne bom smela ostati tako dolgo.
– Jaz te bom spremil domov ob katerikoli uri, če bo treba.
– Oprosti, ampak nisi mi povedal, kako ti je že ime?
– Alen.
– Alen. Prav. Boste na pomolu?
– Ja. Te čakamo.
Emina pohiti nazaj proti tisti kavarni. Temu se reče uspeh. Spajdašiti se z Željkovim najboljšim prijateljem! O, zdaj pa se bosta imela o čem pogovarjati na Silbi. Tudi ona je del druščine! Mogoče se bo potem tako nadaljevalo tudi v Varaždinu. Kako se bo Željko začudil, ko bo doma, v lastni ekipi naletel nanjo, smrkljo. Hm, ljubosumen … v to ni ravno verjela. Morda jo je iz vljudnosti zaščitil. Saj smrklje vendar ne moreš kar tako vreči med volkove.
– Mama! Očka! – truščema in zadihana se Emina spusti na prazen stol.
– Kaj je zdaj? – je vsa presenečena mama. – Si videla morskega psa?
Ne, velikonočnega zajca! – pomisli Emina pri sebi. Z dudko v ustih!
– Bi lahko šla z enimi prijatelji malo ven, do plaže?
– S kakšnimi prijatelji? Si že našla prijatelje? – je okleval oče.
– No, enega poznam iz Varaždina, Alena, povabili so me, če grem z njimi.
– Kako to, da so te povabili? – vpraša mama.
– Zakaj pa me ne bi povabili?
– Kdo je ta Alen, od kod ga poznaš?
– On se druži z Željkom.
– Katerim Željkom?
– Ja z Željkom Brasom! Pogosto ga videvam tam okrog.
Samo sebe je sovražila zaradi te laži in zaradi stotih opravičil, ki jih bo morala še izgovoriti, preden se je bodo končno usmilili.
– Prav – se končno odloči mama. – Vendar bodi ob desetih doma.
– Ob desetih! – se zgrozi Emina. – Do desetih niti vidva še ne bosta doma!
– Potem do pol dvanajstih – se oglasi očka poln razumevanja. – Pokliči, če pride do kakšnih težav!
Emina ni hotela nadaljevati s pričkanjem. Nazadnje bi je morda sploh ne izpustili. In da je le ne bi začeli klicati tam nekje okrog enajstih.
– Prav, potem do pol dvanajstih – se z vzdihom strinja.
Zadrgnjenca!
– Pustila bova odklenjeno! – še zakliče mama za njo, toda Emina je že polna vznemirjenja tekla proti mostu.
Tam je stal Alen, sam.
– Sem že tukaj – mu oznani Emina vsa zadihana. – Kje pa so še drugi?
– Skočili so po vino. Čakajo nas na plaži. Gremo?
– Samo, da pridem do sape.
– Zakaj pa si sploh tekla? Jaz bi te tudi celo uro čakal.
To jo nekoliko zbode. Preveč je udvorljiv. Ali mu je zares všeč ali pa ji govori take stvari, da bi kljuboval Željku? Še hujše bi bilo, če bi mu bila res všeč. Morala bi ga odkloniti, on pa bi se ji maščeval in se ji pred Željkom posmehoval. No, se bo že nekako uredilo.
Usmerita se proti glavni plaži. Nizko rastlinje, ki je raslo tam, je Alenovi druščini nudilo zaklon. Sedeli so na pesku. Mrak se je že zelo zgostil. Komaj so lahko videli steklenico vina, ki je krožila med njimi. Eden od fantov je igral kitaro. Ob njem je sedelo dekle dolgih, razpuščenih las. Tu je bil še en par. Fant z nekoliko daljšimi lasmi in dekle s popolnoma kratkimi. Njen spol je ugotovila po bujnem oprsju. Zagrabila jo je trema. Kako naj se vede med vsemi temi modeli? Popolnoma so razpuščeni.
– To je Emina – jo predstavi Alen.
– Miro.
– Jasna.
– Bojan.
– Nina.
Prenehali so z igranjem in petjem, da so ji segli v roko. Zelo vljudno od njih, tega sploh nisem pričakovala, pomisli pri sebi. Takoj so ji tudi ponudili steklenico. Za trenutek ji roka zastane, nato pa vrat nastavi na usta. Ustnice omoči z vinom. Zdaj ne sme razmišljati o tem, kako so že vsi drugi oslinili steklenico. V druščini se vse bratsko deli. Kako neumna bi šele izpadla, če bi jim odvrnila – ne hvala, ne pijem! Kot Alica v čudežni deželi. Potem bi se lahko kar takoj obrnila in se vrnila k staršem.
– Sedi – jo Alen potegne za roko.
Druščina je sedela po turško, toda sama je zaradi obleke noge ob strani spodvila podse. Na kaj vse je treba računati, če se človek poda v družbo …
Nadaljevali so s petjem. Vsaj na to se je nekaj spoznala. Saj se vrtijo že mesece na vseh radijskih postajah. Vsi okrog nje so peli, z Alenom vred.
– Kaj, ti ne poješ? – preneha Miro z igranjem in jo nagovori.
Zardela je kot kuhan rak, toda k sreči se je mrak že zelo zgostil.
– Ne poznaš te pesmi? Ali bi rada kakšno samo zase?
Jasna ga je srdito pogledala. V ljubezenskem svetu je od nekdaj vladala ostra konkurenca. Tako med utrganimi kot med zapetimi.
– Ne, ne – zajeclja Emina. – Ti kar igraj. To je odlična pesem. In odlično jo tudi igraš.
– Potrebuje še malo črnega – jo Alen vzame v svojo zaščito.
– Ljudje, dajte ji piti! – tista z velikimi prsmi je bila pokroviteljsko nastrojena in ji je takoj ponudila steklenico.
Od sramu in nelagodja naredi Emina krepek požirek. Steklenico poda naprej. Po krogu. Še nekajkrat zakroži, preden se izprazni. Miro nadaljuje z igranjem. Kmalu zapoje tudi Emina, celo najglasnejše od vseh drugih. Tudi sama ni vedela od kod je potegnila glas. Drugi je niso skušali utišati, temveč so tudi sami okrepili ton. Čas je mineval. Emina ni mogla obvladati smeha, morje pred njo pa se je začelo nevarno zibati.
– Joj! – skoči nenadoma pokonci. – Koliko je ura?
– Pet do enajstih – se oglasi nekdo.
– Zdaj bi pa resno morala … - svet okrog nje se je pošteno zamajal. V želodcu jo je napenjalo, kot da bo zdaj zdaj bruhala. S tole druščino bi lahko še malo ostala, toda na misel ji ne pride, da bi se tukaj osmešila. Da bi jo videli, kako ji je nekaj požirkov vina stopilo v glavo. Da bi jo videli, kako bruha!
Alen takoj skoči pokonci.
– Jaz te bom spremil.
– Ma ne, saj ni treba …
– Ni mi težko. Prav, druščina, se vidimo.
– Greva – nagovori Emino.
Mogoče se ji bo med hojo stanje popravilo, si je obetala.
Prečkala sta most in se napotila proti njeni hiši. Stanje se ni nič izboljševalo. Svet se je še kar zibal. Ko bi vsaj vedela, kako naj vse to vrže iz sebe! Vse strupe in neumnosti! Da bo spet normalna. Nikoli več! Niti v sanjah ne sme taka stopiti pred mamo in očka!
– Bi se lahko še malo sprehodila ob morju? –komajda spravi iz sebe jecljaje.
Zdaj ponos ni imel nikakršnega pomena več. Prav malo ji je mar. Kar naj vidi, da ji je slabo. Naj se ji posmehuje z Željkom vred. Kar mirne duše! Boljše, kot da jo vzame vrag kar tukaj. Boljše, kot da pade v alkoholizem. To bi bilo žalostno življenje. Rajši bi se ubila, kot da bi v takem stanju preživljala dni!
– Lahko, lahko, se razume.
Alen je bil očitno zadovoljen z njenim predlogom. Pravzaprav se mu je nekaj podobnega tudi samemu pletlo po glavi. Vse skupaj je le odlagal. Deklica je malo preveč pogledala v steklenico, bolje, da ne dela scen. Te smrkljice so bile pripravljene na vsakršne neumnosti. Zjokati se in klicati mamo. Toda ta punčka ve, kaj hoče. Odtrgana je. Zna se zabavati. Na koncu je pela kot nora. Zdaj pa je kar sama predlagala sprehod!
Nekaj časa sta se sprehajala po rivi, nato pa nadaljevala pot ob kamnitih hišah. Ob neki košati figi se Alen ustavi.
– Tu si bova malce oddahnila, prav?
Emina se preprosto nasloni ob figo. Za kaj drugega sploh ni imela moči. Alen se z rokami nasloni na deblo nad njeno glavo.
Svoje ustnice začne približevati njenim. Emino obide slabost. Toda s svojim jezikom že uspe Emini razpreti ustnice. Od tega se ji močno zvrti v glavi. Nato ji z eno roko zdrsne pod obleko in ji začne z enim prstom spretno slačiti spodnje hlačke. Ona skuša s svojo roko odriniti njegovo. Toda bil je močnejši. S prsti jo začne otipavati med nogami. Z ustnicami pa jo trdno potisne ob deblo. Emini se je želodec kar napihoval in privzdigoval, nekaj od vina, nekaj od gnusa. Končno odmakne ustnice z njenih in se začne spuščati proti njenim prsim. Emina bruhne z močnim curkom in ga oblije po glavi in vsem telesu.
Ves osupel odskoči.
– Skozlala si se!!! Fuj!
Veliki koščki hrane in rdeče tekočine so se mu zlivali z las, majice, obraza, medtem ko se je vseokrog širil ostuden smrad po bruhanju.
– Ti ogabna, smrkava prasica! – je s sebe skušal otresti koščke, ki so prileteli iz njenega želodca.
Nato je na vso moč zdrvel stran, kolikor so ga mogle nositi noge, najbrž proti morju, da bi s sebe spral svinjarijo.
Čez Eminin obraz se razlije nasmeh olajšanja. Kakšna sreča! Ob figi zdrsne v počep in še enkrat bruha. Zdaj se je počutila že skoraj dobro. Predvsem pa zato, ker se je znebila tistega odurnega manijaka. Spet je imela niti svojega življenja v rokah. Nikoli več! Že na začetku je videla, da je kreten. No, zdaj je vsaj malo bolj izkušena. Sreča, velika sreča, da ji je uspelo rešiti živo glavo! Kar naj jo opravlja naokrog, prav malo ji je mar, tudi ona bo opravljala njega. Manijak! Posiljevalec! Idiot! Emina se spusti do morja, kjer si umije roke in obraz. Najrajši bi se umila kar cela, da spere s sebe njegove gnusne dotike. No, saj se bo umila. Odide do ozke plaže v bližini svoje hiše, sleče obleko s sebe in zabrede v temno vodo. Nobenega strahu ni čutila. Le ena misel jo je vodila – umiti se in očistiti, sprati s sebe vse sledi tega groznega večera!
Dolgo je bila v vodi, nato pa si je nadela obleko, vzela torbico in pohitela v apartma. Obleka se ji je prilepila ob mokro telo. Kar je prikrilo nekaj madežev od bruhanja.
Super, mama je spala. Očka je gledal televizijo.
– Srečno prispela? – jo pogleda očka.
– Kakšna pa si?
– Mokra – se trudi, da bi njen glas zvenel kot ponavadi.
– Od česa pa?
– Malo smo se kopali, zdaj, tu spodaj.
– Ali ti veš, kakšne so nevarnosti nočnega kopanja? Kamni, ježi, nihče ne vidi, če se ti kaj zgodi …
– Ima pa tudi svoje čare – skuša Emina izpasti ljubka.
Gnusilo se ji je, da mora tisti ogabni dogodek s tistim ostudnim debilom prikazovati v tako veseli luči.
– Zdaj pa se obriši in pod odejo.
– Že grem, že grem, do konca sem utrujena.
Pomaha mu iz varnostne razdalje, da ne zavoha alkohola. V normalnih okoliščinah bi dobil poljubček.
Ko je končno legla v posteljo, se je bogu zahvaljevala, da se je vse srečno končalo. Že jutri bo vse spet po starem. Spet bo lahko uživala v novem dnevu. Toda s starši. Obleko je obesila na okno. Naj se do jutra posuši, potem pa jo bo stlačila med umazano perilo.
V kratkem času je zaspala kot ubita.
-----------------------
*Odlomek iz romana Samotni otok, ki bo v kratkem izšel. Prevedla je Tamara Krajnc.
Na Pagu je bilo čudovito. Za svoje štirinajstdnevno bivanje so imeli v najemu prostoren apartma, natančneje hišico po zelo ugodni ceni. Pravzaprav je bilo to spodnje nadstropje starodavne hiše v samem središču Paga. Lastnica Mare je stanovala zgoraj, toda ni se vsiljevala s tistim navzkrižnim spraševanjem, ki naj bi spadalo k vljudnosti. – Kje pa ste bili? Na kateri plaži? Pojdite vendar tja dol, tam je lepše. Že odhajate? Ste že nazaj? Ste za bevando, za melo sok? Naj vam ocvrem ribe?
Joj, prejoj! Lani so v Baški naleteli točno na tako. Niti sekunde ni bilo miru. Kar naprej bi z njimi pila kavo, žganje, jim pripovedovala zgodbe o pokojnih možeh in sorodnikih v Ameriki. Vabiti so jo morali na večerje, ker je ona ves čas vabila njih. In trpeti izraze kot so ‘deklica‘ in ‘punčka‘, ki so se seveda nanašali nanjo.
Letos je v njihovem apartmaju vladal božanski mir.
Takoj ko so prispeli, vrže Emina stvari na posteljo ter potegne na dan brisače in kopalke.
– Kam pa ti? – jo vpraša mama, ki se je pravkar lotila velikega pospravljanja.
– Na plažo.
– Se ne bi malo spočila? Ali pomagala zložiti stvari po omarah?
– Mojih stvari ti ni treba pospravljati. Sama jih bom zložila v omaro, ko se vrnem. In to v petih minutah.
– Ne, ti jih boš zložila prav takoj in nato pomagala očku prinesti stvari in zelenjavo iz avta!
Živ obup. Vsako leto se zgodba ponavlja. Najprej delo, potem užitki. Če bi mama odrinila v Himalajo, bi ji tudi tam manjkala cunja in metla. Najbolje bo, če se loti dela čim prej in jima pokaže, da v zlaganju stvari iz kovčkov ni nobenega vzroka za dramo.
Emina najprej odhiti do avta. Očka je bil že boljše volje. Rajši bo eno uro tovoril stvari kot mula, kot da bi si prišel navzkriž z mamo.
– O, hči moja, si mi prišla pomagat?
– Boljše kot pa da gledam mamo, kako ji popuščajo živci.
– Poslušaj, odnesiva vse te stvari noter, potem pa izginiva nekam na kavo.
– Odlična zamisel!
Po desetih minutah se očka pogumno ustopi pred mamo.
– Vidiš, Ana, vse sva uredila. Z Emino bi lahko zdaj skočila do ribarnice, dovolj zgodaj je še, da bi morda za večerjo še dobila kakšno ribo.
– Emina ima še nekaj obveznosti.
Emina pogleda očka in zavije z očmi.
– V miru si privošči kakšno cigareto tam zunaj, pridem takoj.
Tisti ‘takoj‘ zbode mamo.
– Ne zdi se mi ravno, da boš opravila takoj. Stvari je treba zložiti tako kot je treba, ne pa kot bi jih zlagala burja. Ker potem moram za tabo zlagati spet od začetka!
Toda Eminina duša je polna dobre volje, zato stvari zloži hitro, natančno in z lahkoto, pri izhodu pa še mami mimogrede pošlje poljub. Mama zmajuje z glavo sem ter tja, kar naj bi pomenilo – ta vražja punca.
V ribarnici je bilo vsega na pretek. Od majhnih giric do ogromnih navadnih zobatcev ter morskih listov. Dagnje so bile po pet kun! V Varaždinu so po dvajset kun. Škampi stanejo tukaj sedemnajst kun.
– Očka, naj kupiva dagnje za večerjo?
– Prav, punči, približno tri kilograme, kaj?
– Tri kilograme?! Kdo pa bo vse to pojedel?
– No, vsak izmed nas en kilogram. Saj se vse skupaj tako skrči, da od enega kilograma ostane le majhna pest.
– Potem naj bo tako. Ostanek od moje pesti bo lahko končal v tvojem sodčku.
Oče se z ljubeznijo potreplja po zajetnem trebuhu.
Sedla sta v kavarno na rivi. Kava je bila sestavljena iz očkovega Ožujskega piva in Emininega jagodnega soka.
– Joj, očka, jaz se moram enkrat vreči v morje!
– A kar tukaj, kjer so čolni?
– Kar tamle, malo naprej. Vidiš, da se nekateri kopajo.
Pa imaš kopalke?
– Imam.
– Prav, samo mami ne povej. Takoj bi te vso razkužila!
Emina v hipu sleče majico in kratke hlače in steče do pomola ter se vrže na glavo. Očka se je delal, da hladnokrvno pije svoje pivo, medtem ko je bila vsaka njegova mišica napeta, pripravljena, da sodeluje v akciji reševanja hčere.
Toda hčer ni bila v nikakršni nevarnosti. Globoko je dihala in uživala v bistri vodi. Sonce se je iskrilo v kapljicah, valovi so lesketaje se poskakovali. Pravi balzam za telo in dušo.
Ko je prihajala iz vode, se je počutila kot kakšna filmska diva s popolno postavo. Greta Garbo. Kot da bi bile vse oči obrnjene vanjo. Rojstvo Venere. Zvezda vstaja iz vode. Počasi odkriva košček za koščkom svojega telesa. Kliki aparata. Nekaj novinarjev …
Pride iz vode in se mokra lahno sprehodi do terase, do očka.
– O, punčka, lepo si se zaoblila v zadnjem času.
Emina je kar pokala od ponosa in samozavesti. To je bil njen novi videz, ki ga razvija posebej za Željka. Prečudovita in nedotakljiva. Očku nameni najočarljivejši nasmeh. Ob tem pokaže vso belino svojih zob. Za vajo.
– Pa menda ja se nisi kopala! – je bila prva stvar, ki jo je mama opazila, ko sta se z očkom vrnila.
Emina je že odprla usta, da bi razložila, kako je prišlo do tega, da se je kopala, toda v tistem hipu si je premislila. Dovolj je bilo otroških laži in izmikanja. Odslej bo stala za svojimi dejanji.
– Skočila sem s pomola v vodo.
– Ivo, menda ja ni skočila?!
– Skočila.
– In kje si bil ti?!
– Pil sem pivo.
– Ti si resnično še slabši od tega otroka!
Očka nikoli ni bil živčen tip. Vedno je znal vse zgladiti. Tako je tudi zdaj pristopil k mami in jo objel.
– Si uspela vse spraviti v red? Daj no, obleči si tisti svoj prekrasni bikini in pojdimo vsi na plažo. Potem lahko gremo še na pico. Za večerjo sem kupil dagnje. Sam jih bom pripravil na žaru. Po svojem posebnem receptu.
Ana je bila zelo lepa mama. Vitka kot Emina, svetlo pobarvanih in skodranih las, ki so ji segali do ramen. In tudi očka ni bil slab. Samo spredaj ga je bilo malo preveč. Konec koncev bi jo lahko doleteli veliko hujši modeli staršev. Po pravilu reinkarnacije vsakdo prejme starše, kakršne si zasluži, torej se nimamo pravice pritoževati.
To jo spomni na neprebrane knjige. Ravno je začela brati drugi del Gospodarja prstanov. Nemogoče je prebrati drugi in tretji del ter vso Avtobiografijo nekega jogija. Nemogoče v petih dneh, kolikor jo še loči do srečanja z Željkom. Tudi če bi brala dan in noč. Toda to bi bilo neumno. Zamudila bi toliko morskega uživanja! Ker spada med ljudi, ki znajo uživati v življenju. Poleg tega je Gospodar tako dober, da ga je škoda kar na hitro prežvečiti. Do konca počitnikovanja se knjige ne bo niti dotaknila, potem pa ji bo ostal čas, da jo bo lahko v miru prebrala, vse do začetka šolskega leta. Navsezadnje se je zdaj pokazalo, da to požiranje knjig tudi ni najpomembnejše. Pomemben je ta novi občutek, ki se je prebudil v njej, to je nekaj, kar bi lahko pritegnilo moškega. Radost, vedrina in samozavest.
Prvi večer niso šli v mesto. S plaže so se vrnili že o prvem mraku, očka je pripravil školjke, ki so jih z veseljem pojedli, nato pa jih je premagala utrujenost. Emina je imela celo svojo sobo. Ni ji še uspelo, da bi si jo pošteno ogledala. Takoj ko se je dotaknila postelje, je že odlebdela v svet svojih sanj.
Naslednji dan ji je mineval v kopanju, bilo pa je tudi na pretek dobre morske hrane. Ta večer so se odpravili na sprehod po Pagu. Emina se je te dni odločila nositi tisto običajnejšo garderobo, saj je udarno majico in hlače hranila za peti dan. Tako je zdaj oblekla kratko oblekico z naramnicami.
V mestu se je kar trlo ljudi. Pisane stojnice in kavarne je bilo od množic ljudi komajda kaj videti. Na obeh mostovih je vse vrvelo od sprehajalcev. Sem ter tja je bilo na rivi videti kakšnega ribiča. Nekaj mulcev je z mosta lovilo na trnek. Veselo in vznemirljivo vzdušje. Starši kupijo Emini sladoled.
– Bi kam sedli? – predlaga očka.
Jasno, od vse te vročine se mu je posušilo grlo in ga lahko ohladi le pivo.
Na eni od teras se je pravkar sprostilo mesto.
– Vidva sedita – jima predlaga Emina. – Jaz pa se bom sama nekoliko sprehodila.
– Pazi, da se ne izgubiš!
– Ne hodi predaleč!
– Ne približuj se vodi!
– Saj nisem več stara pet let! – jima zabrusi v odgovor.
Saj z njima bi se sprehajala, toda ni ji bilo do sedenja. Čudovito je bilo vsrkavati morski zrak v somraku in rahlo zibati telo v hoji. Kako čarobno je vse skupaj … In le še tri dni do Željkovega prihoda. Samo naj ji uspe ohraniti to držo. Da ne bo spet vsa zapeta pred njim in se spremenila v neumno gosko, ki ne zna tvoriti niti dveh poštenih stavkov. Po drugi strani pa mu ne sme pokazati tega, da je vsa nora nanj. Samo naj obdrži notranjo držo zadnjih dni, ohrani tisti pravi občutek. Vse ostalo se bo rešilo samo po sebi. Nobene bojazni tudi ni, da bi se Željko odpovedal izletu. On je kapitan ladje! Njegov očka je dostikrat poudarjal, da njihov družinski čoln krmari njegov sin. Torej ga bo vodil tudi tokrat. Saj se ne bi mogel odpovedati tako dolgi navtični pustolovščini. Od Silbe do Vira in nazaj. Kajti njeni starši bodo avto pustili na Viru, pri Brasovih prijateljih. Tam so tudi oni pustili svojega. Do Vira ni daleč, parkirišče pa je varno in brezplačno. Tukaj jih bodo potem Brasovi pobrali s čolnom. To bo pravzaprav tisti napovedan izlet. Potem pa bodo ves dan preživeli skupaj na Silbi. Zvečer bi jih peljali nazaj na Vir, od koder bi odpotovali nazaj na Pag. Ker pa dobro pozna svoja dva in Brasove ter njihove vinske apetite, je Emina upala, da se bo izlet nadaljeval vse do belega dne. Ob dobro pripravljenem žaru in rujni kapljici se očka Ivo in očka Martin ne bosta razšla do zgodnjih jutranjih ur. Emina sama pa bo lahko prespala pri Željku. Prespala! Mogoče v isti sobi. Zvečer bosta šla ven in se sprehajala po otoku. Sedela ob morju, se pomenkovala, mogoče kaj več kot to. Sama, samo onadva. Držim pesti, da bo res tako – pomisli Emina. Vendar je že en dan veliko. Veliko več kot noben dan.
– Hej, hej, hej, koga pa tukaj vidimo! – jo nek glas vrže iz premišljevanja.
– Mar ni to mala Željkova prijateljica?
Saj ni mogla verjeti svojim očem. To je bil tisti Željkov prijatelj, ki ji ga je zadnjič speljal, ju ločil. Da ni tudi Željko kje tukaj naokrog?! Oh, neumnosti, saj nista povezana s popkovino.
– Živijo! – mu odvrne. – Tudi ti si tukaj?
– Pag je kot Varaždin v malem – odvrne fant.
Ona pa si ne more kaj, da ga ne bi vprašala.
– S kom pa si tukaj?
– S starši. Toda vidim jih samo zjutraj, ko vstanem. Ti si Emina, kajne?
Pripovedoval mu je o meni, pripovedoval mu je o meni! – kar vse zapoje v Emini.
– Zadnjič sem ravno vprašal Željka, kje je pobral tako lepotico, ko sta prišla skupaj, on pa mi je odvrnil – pusti jo, to je še smrklja, hči prijateljev mojih ta starih.
Emini se je vsa dobra volja razblinila kot milni mehurček.
– Jaz pa mu pravim, - nadaljuje – kakšna smrklja, človek božji! Zakaj je nisi povabil k mizi, mala je res dober komad! Ko sem ga uspel prepričati, da se je komajda strinjal z mano, si bila že predaleč. Ljubosumen je nate, da bi te mu slučajno ne prevzel, v tem je stvar!
Emini se spet povrne dobra volja. Željko ljubosumen! Ko bi vsaj bilo res …
Sama ni vedela, o čem bi se s tem modelom pogovarjala. Kar malo preveč predrzen je bil zanjo. Za njene dosedanje izkušnje. Toda take pogovore imata najbrž onadva med sabo. Torej bi bil čas, da se tega tudi sama nauči. Zato ga vpraša: - Se sprehajaš?
– Ne, z druščino sem na pomolu. Gledamo, kako mulčki lovijo ribe. Potem gremo kupit kakšno vino in se odpravimo na plažo.
– Ja? – v zvezi s tem je bila že malce negotova. Še nikoli ni poskusila vina. Verjetno zato, ker sta ji starša ob petkih šla na živce s svojim razuzdanim režanjem.
– In ti? S kom si? Si sama?
– Starša sta v kavarni.
– Ja, krasno. Namesto da bi v kavarni bila ti, ta stari pa doma crkavali. Greš z nama?
– Ah, ne vem … Moram jih vprašati. Kako dolgo ste vi ponavadi zunaj?
– Vse do belega dne! Hecam se. Kakor katero noč. Tako nekje do dveh, treh.
Kakšna razlika, pomisli Emina.
– Dobro, vprašala jih bom – reče. – Ampak prav gotovo ne bom smela ostati tako dolgo.
– Jaz te bom spremil domov ob katerikoli uri, če bo treba.
– Oprosti, ampak nisi mi povedal, kako ti je že ime?
– Alen.
– Alen. Prav. Boste na pomolu?
– Ja. Te čakamo.
Emina pohiti nazaj proti tisti kavarni. Temu se reče uspeh. Spajdašiti se z Željkovim najboljšim prijateljem! O, zdaj pa se bosta imela o čem pogovarjati na Silbi. Tudi ona je del druščine! Mogoče se bo potem tako nadaljevalo tudi v Varaždinu. Kako se bo Željko začudil, ko bo doma, v lastni ekipi naletel nanjo, smrkljo. Hm, ljubosumen … v to ni ravno verjela. Morda jo je iz vljudnosti zaščitil. Saj smrklje vendar ne moreš kar tako vreči med volkove.
– Mama! Očka! – truščema in zadihana se Emina spusti na prazen stol.
– Kaj je zdaj? – je vsa presenečena mama. – Si videla morskega psa?
Ne, velikonočnega zajca! – pomisli Emina pri sebi. Z dudko v ustih!
– Bi lahko šla z enimi prijatelji malo ven, do plaže?
– S kakšnimi prijatelji? Si že našla prijatelje? – je okleval oče.
– No, enega poznam iz Varaždina, Alena, povabili so me, če grem z njimi.
– Kako to, da so te povabili? – vpraša mama.
– Zakaj pa me ne bi povabili?
– Kdo je ta Alen, od kod ga poznaš?
– On se druži z Željkom.
– Katerim Željkom?
– Ja z Željkom Brasom! Pogosto ga videvam tam okrog.
Samo sebe je sovražila zaradi te laži in zaradi stotih opravičil, ki jih bo morala še izgovoriti, preden se je bodo končno usmilili.
– Prav – se končno odloči mama. – Vendar bodi ob desetih doma.
– Ob desetih! – se zgrozi Emina. – Do desetih niti vidva še ne bosta doma!
– Potem do pol dvanajstih – se oglasi očka poln razumevanja. – Pokliči, če pride do kakšnih težav!
Emina ni hotela nadaljevati s pričkanjem. Nazadnje bi je morda sploh ne izpustili. In da je le ne bi začeli klicati tam nekje okrog enajstih.
– Prav, potem do pol dvanajstih – se z vzdihom strinja.
Zadrgnjenca!
– Pustila bova odklenjeno! – še zakliče mama za njo, toda Emina je že polna vznemirjenja tekla proti mostu.
Tam je stal Alen, sam.
– Sem že tukaj – mu oznani Emina vsa zadihana. – Kje pa so še drugi?
– Skočili so po vino. Čakajo nas na plaži. Gremo?
– Samo, da pridem do sape.
– Zakaj pa si sploh tekla? Jaz bi te tudi celo uro čakal.
To jo nekoliko zbode. Preveč je udvorljiv. Ali mu je zares všeč ali pa ji govori take stvari, da bi kljuboval Željku? Še hujše bi bilo, če bi mu bila res všeč. Morala bi ga odkloniti, on pa bi se ji maščeval in se ji pred Željkom posmehoval. No, se bo že nekako uredilo.
Usmerita se proti glavni plaži. Nizko rastlinje, ki je raslo tam, je Alenovi druščini nudilo zaklon. Sedeli so na pesku. Mrak se je že zelo zgostil. Komaj so lahko videli steklenico vina, ki je krožila med njimi. Eden od fantov je igral kitaro. Ob njem je sedelo dekle dolgih, razpuščenih las. Tu je bil še en par. Fant z nekoliko daljšimi lasmi in dekle s popolnoma kratkimi. Njen spol je ugotovila po bujnem oprsju. Zagrabila jo je trema. Kako naj se vede med vsemi temi modeli? Popolnoma so razpuščeni.
– To je Emina – jo predstavi Alen.
– Miro.
– Jasna.
– Bojan.
– Nina.
Prenehali so z igranjem in petjem, da so ji segli v roko. Zelo vljudno od njih, tega sploh nisem pričakovala, pomisli pri sebi. Takoj so ji tudi ponudili steklenico. Za trenutek ji roka zastane, nato pa vrat nastavi na usta. Ustnice omoči z vinom. Zdaj ne sme razmišljati o tem, kako so že vsi drugi oslinili steklenico. V druščini se vse bratsko deli. Kako neumna bi šele izpadla, če bi jim odvrnila – ne hvala, ne pijem! Kot Alica v čudežni deželi. Potem bi se lahko kar takoj obrnila in se vrnila k staršem.
– Sedi – jo Alen potegne za roko.
Druščina je sedela po turško, toda sama je zaradi obleke noge ob strani spodvila podse. Na kaj vse je treba računati, če se človek poda v družbo …
Nadaljevali so s petjem. Vsaj na to se je nekaj spoznala. Saj se vrtijo že mesece na vseh radijskih postajah. Vsi okrog nje so peli, z Alenom vred.
– Kaj, ti ne poješ? – preneha Miro z igranjem in jo nagovori.
Zardela je kot kuhan rak, toda k sreči se je mrak že zelo zgostil.
– Ne poznaš te pesmi? Ali bi rada kakšno samo zase?
Jasna ga je srdito pogledala. V ljubezenskem svetu je od nekdaj vladala ostra konkurenca. Tako med utrganimi kot med zapetimi.
– Ne, ne – zajeclja Emina. – Ti kar igraj. To je odlična pesem. In odlično jo tudi igraš.
– Potrebuje še malo črnega – jo Alen vzame v svojo zaščito.
– Ljudje, dajte ji piti! – tista z velikimi prsmi je bila pokroviteljsko nastrojena in ji je takoj ponudila steklenico.
Od sramu in nelagodja naredi Emina krepek požirek. Steklenico poda naprej. Po krogu. Še nekajkrat zakroži, preden se izprazni. Miro nadaljuje z igranjem. Kmalu zapoje tudi Emina, celo najglasnejše od vseh drugih. Tudi sama ni vedela od kod je potegnila glas. Drugi je niso skušali utišati, temveč so tudi sami okrepili ton. Čas je mineval. Emina ni mogla obvladati smeha, morje pred njo pa se je začelo nevarno zibati.
– Joj! – skoči nenadoma pokonci. – Koliko je ura?
– Pet do enajstih – se oglasi nekdo.
– Zdaj bi pa resno morala … - svet okrog nje se je pošteno zamajal. V želodcu jo je napenjalo, kot da bo zdaj zdaj bruhala. S tole druščino bi lahko še malo ostala, toda na misel ji ne pride, da bi se tukaj osmešila. Da bi jo videli, kako ji je nekaj požirkov vina stopilo v glavo. Da bi jo videli, kako bruha!
Alen takoj skoči pokonci.
– Jaz te bom spremil.
– Ma ne, saj ni treba …
– Ni mi težko. Prav, druščina, se vidimo.
– Greva – nagovori Emino.
Mogoče se ji bo med hojo stanje popravilo, si je obetala.
Prečkala sta most in se napotila proti njeni hiši. Stanje se ni nič izboljševalo. Svet se je še kar zibal. Ko bi vsaj vedela, kako naj vse to vrže iz sebe! Vse strupe in neumnosti! Da bo spet normalna. Nikoli več! Niti v sanjah ne sme taka stopiti pred mamo in očka!
– Bi se lahko še malo sprehodila ob morju? –komajda spravi iz sebe jecljaje.
Zdaj ponos ni imel nikakršnega pomena več. Prav malo ji je mar. Kar naj vidi, da ji je slabo. Naj se ji posmehuje z Željkom vred. Kar mirne duše! Boljše, kot da jo vzame vrag kar tukaj. Boljše, kot da pade v alkoholizem. To bi bilo žalostno življenje. Rajši bi se ubila, kot da bi v takem stanju preživljala dni!
– Lahko, lahko, se razume.
Alen je bil očitno zadovoljen z njenim predlogom. Pravzaprav se mu je nekaj podobnega tudi samemu pletlo po glavi. Vse skupaj je le odlagal. Deklica je malo preveč pogledala v steklenico, bolje, da ne dela scen. Te smrkljice so bile pripravljene na vsakršne neumnosti. Zjokati se in klicati mamo. Toda ta punčka ve, kaj hoče. Odtrgana je. Zna se zabavati. Na koncu je pela kot nora. Zdaj pa je kar sama predlagala sprehod!
Nekaj časa sta se sprehajala po rivi, nato pa nadaljevala pot ob kamnitih hišah. Ob neki košati figi se Alen ustavi.
– Tu si bova malce oddahnila, prav?
Emina se preprosto nasloni ob figo. Za kaj drugega sploh ni imela moči. Alen se z rokami nasloni na deblo nad njeno glavo.
Svoje ustnice začne približevati njenim. Emino obide slabost. Toda s svojim jezikom že uspe Emini razpreti ustnice. Od tega se ji močno zvrti v glavi. Nato ji z eno roko zdrsne pod obleko in ji začne z enim prstom spretno slačiti spodnje hlačke. Ona skuša s svojo roko odriniti njegovo. Toda bil je močnejši. S prsti jo začne otipavati med nogami. Z ustnicami pa jo trdno potisne ob deblo. Emini se je želodec kar napihoval in privzdigoval, nekaj od vina, nekaj od gnusa. Končno odmakne ustnice z njenih in se začne spuščati proti njenim prsim. Emina bruhne z močnim curkom in ga oblije po glavi in vsem telesu.
Ves osupel odskoči.
– Skozlala si se!!! Fuj!
Veliki koščki hrane in rdeče tekočine so se mu zlivali z las, majice, obraza, medtem ko se je vseokrog širil ostuden smrad po bruhanju.
– Ti ogabna, smrkava prasica! – je s sebe skušal otresti koščke, ki so prileteli iz njenega želodca.
Nato je na vso moč zdrvel stran, kolikor so ga mogle nositi noge, najbrž proti morju, da bi s sebe spral svinjarijo.
Čez Eminin obraz se razlije nasmeh olajšanja. Kakšna sreča! Ob figi zdrsne v počep in še enkrat bruha. Zdaj se je počutila že skoraj dobro. Predvsem pa zato, ker se je znebila tistega odurnega manijaka. Spet je imela niti svojega življenja v rokah. Nikoli več! Že na začetku je videla, da je kreten. No, zdaj je vsaj malo bolj izkušena. Sreča, velika sreča, da ji je uspelo rešiti živo glavo! Kar naj jo opravlja naokrog, prav malo ji je mar, tudi ona bo opravljala njega. Manijak! Posiljevalec! Idiot! Emina se spusti do morja, kjer si umije roke in obraz. Najrajši bi se umila kar cela, da spere s sebe njegove gnusne dotike. No, saj se bo umila. Odide do ozke plaže v bližini svoje hiše, sleče obleko s sebe in zabrede v temno vodo. Nobenega strahu ni čutila. Le ena misel jo je vodila – umiti se in očistiti, sprati s sebe vse sledi tega groznega večera!
Dolgo je bila v vodi, nato pa si je nadela obleko, vzela torbico in pohitela v apartma. Obleka se ji je prilepila ob mokro telo. Kar je prikrilo nekaj madežev od bruhanja.
Super, mama je spala. Očka je gledal televizijo.
– Srečno prispela? – jo pogleda očka.
– Kakšna pa si?
– Mokra – se trudi, da bi njen glas zvenel kot ponavadi.
– Od česa pa?
– Malo smo se kopali, zdaj, tu spodaj.
– Ali ti veš, kakšne so nevarnosti nočnega kopanja? Kamni, ježi, nihče ne vidi, če se ti kaj zgodi …
– Ima pa tudi svoje čare – skuša Emina izpasti ljubka.
Gnusilo se ji je, da mora tisti ogabni dogodek s tistim ostudnim debilom prikazovati v tako veseli luči.
– Zdaj pa se obriši in pod odejo.
– Že grem, že grem, do konca sem utrujena.
Pomaha mu iz varnostne razdalje, da ne zavoha alkohola. V normalnih okoliščinah bi dobil poljubček.
Ko je končno legla v posteljo, se je bogu zahvaljevala, da se je vse srečno končalo. Že jutri bo vse spet po starem. Spet bo lahko uživala v novem dnevu. Toda s starši. Obleko je obesila na okno. Naj se do jutra posuši, potem pa jo bo stlačila med umazano perilo.
V kratkem času je zaspala kot ubita.
-----------------------
*Odlomek iz romana Samotni otok, ki bo v kratkem izšel. Prevedla je Tamara Krajnc.
