Tesnoba prebujajočega se jutra,
neprožne okončine,
nerodne misli:
konec ne bo nič žlahtnega,
eno samo počasno odmiranje in razkroj.
Ne ležem lepotici ob goli hrbet,
v tem trenutku mi bo zadoščal
sprehod ob morju,
drsenje korakov
tik ob oljnato mirni gladini.
II.
Vprašanja
v mestni kavarni,
kot pravzaprav kjerkoli drugje.
Skušam izluščiti jedro.
V nekaj potezah sem vedno pri minljivosti.
Otrok prebira osmrtnice v lokalnem časopisu.
Zakaj so nekateri ljudje napisani večkrat?
Zakaj imajo nekateri fotografijo?
Katera je težka in kratka bolezen?
III.
Obmorskim habsburškim vilam žalostno odpada omet.
So njihove lastnike motili vsaj komarji?
Plebejca 21. stoletja moti vse.
Na nekajdnevnih pol-penzion počitnicah,
4* hotel po ekstra ugodni ceni, otrok do 12 let brezplačno.
Moti me vse, razen odpadajočega ometa.
Ta se lušči večinoma v pravilnih madežih in razgalja
opečno zidovje. Na prehodu je omet nabuhel,
mestoma se viha navzven.
Ko bo odstopljena površina dovolj velika,
ga potegne navzdol lastna teža.
IV.
Včerajšnji večer
je bil miren in malce hladen.
Kot da se na svetu nič ne dogaja,
kot da je vse v svojem nepremičnem stanju.
Vsak od nas je bil v svojem bivališču,
vezi med nami so neuravnotežene,
od velike intimnosti do fizičnega nepoznavanja.
Ona je izvedela, da ji umira bivši mož.
Verjetno ji je bilo težko,
mogoče je samotno popivala,
misli pa so ji blodile bogvekje.
Ti si pisala pesem,
ti si luščila arašidna jedra,
temu, praviš, se ne moreš upreti.
Jaz nisem počel ničesar.
Čutil sem, da je ravnovesje prividno,
kar me je navdajalo s tesnobo.
V.
Nobene pesmi.
Nobenih misli.
Nič pričakovanj.
Nobenih spominjanj.
Nekaj raztrganih drobcev,
nekaj dnevnih tegob.
Nič sonca in oblakov.
Nobenih večerov in juter.
Nekaj tegobnih vstajanj,
nekaj turobnih poleganj.
Tako izgleda konec, pomislim.
VI.
Združevala nas je iluzija,
da je pomembno preplezati steno.
Na pogrebu presenetljive smrti stojimo,
potimo se v vročini,
nekaterim se na poškrobljenih srajcah
rišejo mokri krogi,
drugim sonce prebada oči.
Dolgo se nismo videli.
Razkropljeni v vrtičke, ekohrano,
otročke, sonetke, dobičke, izgubke,
zaprti v avtomobilčke,
poniknjeni v orgazme,
preštevani v nazive.
Poravnali smo zapitek.
Neprijetnega dejstva,
da je pomembno preplezati steno,
nihče ne omeni.
Le njena senca lega na nas.
I.
Tesnoba prebujajočega se jutra,
neprožne okončine,
nerodne misli:
konec ne bo nič žlahtnega,
eno samo počasno odmiranje in razkroj.
Ne ležem lepotici ob goli hrbet,
v tem trenutku mi bo zadoščal
sprehod ob morju,
drsenje korakov
tik ob oljnato mirni gladini.
II.
Vprašanja
v mestni kavarni,
kot pravzaprav kjerkoli drugje.
Skušam izluščiti jedro.
V nekaj potezah sem vedno pri minljivosti.
Otrok prebira osmrtnice v lokalnem časopisu.
Zakaj so nekateri ljudje napisani večkrat?
Zakaj imajo nekateri fotografijo?
Katera je težka in kratka bolezen?
III.
Obmorskim habsburškim vilam žalostno odpada omet.
So njihove lastnike motili vsaj komarji?
Plebejca 21. stoletja moti vse.
Na nekajdnevnih pol-penzion počitnicah,
4* hotel po ekstra ugodni ceni, otrok do 12 let brezplačno.
Moti me vse, razen odpadajočega ometa.
Ta se lušči večinoma v pravilnih madežih in razgalja
opečno zidovje. Na prehodu je omet nabuhel,
mestoma se viha navzven.
Ko bo odstopljena površina dovolj velika,
ga potegne navzdol lastna teža.
IV.
Včerajšnji večer
je bil miren in malce hladen.
Kot da se na svetu nič ne dogaja,
kot da je vse v svojem nepremičnem stanju.
Vsak od nas je bil v svojem bivališču,
vezi med nami so neuravnotežene,
od velike intimnosti do fizičnega nepoznavanja.
Ona je izvedela, da ji umira bivši mož.
Verjetno ji je bilo težko,
mogoče je samotno popivala,
misli pa so ji blodile bogvekje.
Ti si pisala pesem,
ti si luščila arašidna jedra,
temu, praviš, se ne moreš upreti.
Jaz nisem počel ničesar.
Čutil sem, da je ravnovesje prividno,
kar me je navdajalo s tesnobo.
V.
Nobene pesmi.
Nobenih misli.
Nič pričakovanj.
Nobenih spominjanj.
Nekaj raztrganih drobcev,
nekaj dnevnih tegob.
Nič sonca in oblakov.
Nobenih večerov in juter.
Nekaj tegobnih vstajanj,
nekaj turobnih poleganj.
Tako izgleda konec, pomislim.
VI.
Združevala nas je iluzija,
da je pomembno preplezati steno.
Na pogrebu presenetljive smrti stojimo,
potimo se v vročini,
nekaterim se na poškrobljenih srajcah
rišejo mokri krogi,
drugim sonce prebada oči.
Dolgo se nismo videli.
Razkropljeni v vrtičke, ekohrano,
otročke, sonetke, dobičke, izgubke,
zaprti v avtomobilčke,
poniknjeni v orgazme,
preštevani v nazive.
Poravnali smo zapitek.
Neprijetnega dejstva,
da je pomembno preplezati steno,
nihče ne omeni.
Le njena senca lega na nas.
