Iz trnja me je vodil,
da sem pokazala smeri neba tistim,
ki so kleče ječali pred padajočo zvezdo,
in v mreži preganjalcev usode so vstajali zvonovi resnice.
Kamni so spregovorili in jate ptic so zapele žalostinko.
A izpod mahu se je izlegla ličinka koraka
in omamila kaljene misli.
Pregon temnih oblakov.
DOLINA BOLEČINE
Tema hiteča skozi krater oblaka
je zakrila ozke ulice raziskovalcev,
ki z zaprtimi očmi
odpirajo knjige bremena nesmiselnosti viharja,
opustošenih žitnih polj,
pomendranih trav,
valovanja doline bolečine.
Bil je med njimi.
Med drhtenjem samote
je nemir stoletja preplašil jutra metuljev.
Ritem, stkan iz množice prividov,
je odnašal stisk dlani
in mrtve pesmi.
VEČERNI MOLK
V senci besede je vstopil.
Angel.
Predramil zapis življenjske kode,
skozi cedilo ujel upanje,
upanje,
kot zapuščena sled morskih valov
kot igra,
ki je spreminjala črke v številke.
Skozi večerni molk
se je za hrbti uličnih svetilk plazila skrivnost jezika
in v razpelu časa so blodnje o poljubih izginile.
Čarobnost prvih besed
se je zasidrala v pristan rožnatega papirja.
OBLEČENA V BESEDE
Oblečena v besede,
ki jih slišijo nemi,
hitim skozi meglo,
da poiščem piščal poletja.
Zakasnele dežne kaplje
se skrivajo na robovih listov,
čakajo utrip
hladnih grajskih hodnikov,
izgubljen sijaj med obiskovalci dvorišč.
Smo črne lutke in belo perje?
Smo čolni, privezani ob pomolih?
Butamo drug ob drugega.
Odidemo v sanje
in zapremo vrata.
VIDELA SEM
Videla sem skozi telo,
videla sem skozi oči,
videla sem skozi oblačilo
oblak dima,
njegove ožarjene podkve obvisele misli
so se razblinile med mreže žametnega jezika.
Popoldnevi rdečih makov so samevali
na pogorišču vklesanega časa.
Vrtovi svobode so v nadaljevanju
odgrnili zavese senc,
soj samopodobe je razblinil razpoko časa.
Lizal je rane umrlih duš
in spirala življenja se je zaključila.
Zaigral je na saksafon, ob potoku progaste laži.
BIL JE PESEM
Izklesana vrata verzov resnice.
Pred polnočjo se bo odprla
galaksija ironije,
rablji bodo drseli skozi pisano dlan
v dolino mitov prehojenih tisočletij.
Ob počivališču v decembrskem mrazu
je moja prihodnost njegov obraz
s šopkom hrepenenja v njegovih očeh.
Labirint hrepenenja med stebri bele postelje
je razpet med strunami prosojne nežnosti.
Bil je pesem otrok metuljev mesečine na gladini dišečih ustnic.
ZVONOVI RESNICE
Zvon poje o resnici
Iz trnja me je vodil,
da sem pokazala smeri neba tistim,
ki so kleče ječali pred padajočo zvezdo,
in v mreži preganjalcev usode so vstajali zvonovi resnice.
Kamni so spregovorili in jate ptic so zapele žalostinko.
A izpod mahu se je izlegla ličinka koraka
in omamila kaljene misli.
Pregon temnih oblakov.
DOLINA BOLEČINE
Tema hiteča skozi krater oblaka
je zakrila ozke ulice raziskovalcev,
ki z zaprtimi očmi
odpirajo knjige bremena nesmiselnosti viharja,
opustošenih žitnih polj,
pomendranih trav,
valovanja doline bolečine.
Bil je med njimi.
Med drhtenjem samote
je nemir stoletja preplašil jutra metuljev.
Ritem, stkan iz množice prividov,
je odnašal stisk dlani
in mrtve pesmi.
VEČERNI MOLK
V senci besede je vstopil.
Angel.
Predramil zapis življenjske kode,
skozi cedilo ujel upanje,
upanje,
kot zapuščena sled morskih valov
kot igra,
ki je spreminjala črke v številke.
Skozi večerni molk
se je za hrbti uličnih svetilk plazila skrivnost jezika
in v razpelu časa so blodnje o poljubih izginile.
Čarobnost prvih besed
se je zasidrala v pristan rožnatega papirja.
OBLEČENA V BESEDE
Oblečena v besede,
ki jih slišijo nemi,
hitim skozi meglo,
da poiščem piščal poletja.
Zakasnele dežne kaplje
se skrivajo na robovih listov,
čakajo utrip
hladnih grajskih hodnikov,
izgubljen sijaj med obiskovalci dvorišč.
Smo črne lutke in belo perje?
Smo čolni, privezani ob pomolih?
Butamo drug ob drugega.
Odidemo v sanje
in zapremo vrata.
VIDELA SEM
Videla sem skozi telo,
videla sem skozi oči,
videla sem skozi oblačilo
oblak dima,
njegove ožarjene podkve obvisele misli
so se razblinile med mreže žametnega jezika.
Popoldnevi rdečih makov so samevali
na pogorišču vklesanega časa.
Vrtovi svobode so v nadaljevanju
odgrnili zavese senc,
soj samopodobe je razblinil razpoko časa.
Lizal je rane umrlih duš
in spirala življenja se je zaključila.
Zaigral je na saksafon, ob potoku progaste laži.
BIL JE PESEM
Izklesana vrata verzov resnice.
Pred polnočjo se bo odprla
galaksija ironije,
rablji bodo drseli skozi pisano dlan
v dolino mitov prehojenih tisočletij.
Ob počivališču v decembrskem mrazu
je moja prihodnost njegov obraz
s šopkom hrepenenja v njegovih očeh.
Labirint hrepenenja med stebri bele postelje
je razpet med strunami prosojne nežnosti.
Bil je pesem otrok metuljev mesečine na gladini dišečih ustnic.
