Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.
Pipam mastno rjavo dlako,
jo uporabljam kot zobno nitko.
Midva jazbec, sredi zlatega polja
kot star zaljubljen par.
Jazbec, ko bi le vedel,
ko bi le slutil.
Moje srce bije le zate.
Ne moti me smrad,
ki se vije od tvojega preperelega telesa.
Ne moti me družba mušic,
ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.
Jazbec,
toliko vsega bi ti rad zaupal.
Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora.
Tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov.
Tvoj sladek vonj na prastar humus.
Rad bi te odprl.
Si pasel oči nad prepletom žil in organov,
ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.
Rad bi te izdolbel
in polizal zadnjo koščico tvojega blata.
Si odel tvojo žimnato dlako,
nataknil bele zobke in rep in postal ti!
Moj dragi jazbec.
SANJAL
Sanjal
Preganjal
Sebe preganjal
Odzvanjal
Anjal
Al
L
Bledi biseri žalosti
iz sten se spiščajo
Pajki
Kot pajki
Kot pajki iz sten se spuščajo
V sebi odzvanjal, preganjal, sanjal
Blede bisere anjal
Iz sten puščajo
Pšššš biseri anjajo
Bledi odzvanjajo
Bledi v sebi sanjajo
Pšššš
TO NI PESEM!
To ni pesem,
to je le naključni niz črk in besed svojeglave osebnosti.
Vehementna penetracija samozadostnosti.
Par dihov čustev sfiltriranih skozi sito sprejemljivosti.
To ni pesem,
saj to niso moje misli in moje besede.
Jaz ne obstajam brez tebe,
moje ideje so niz tvojih izlivov.
To ni pesem,
to je brezoblično govno ponavljanja
in iskanja nečesa neslišanega.
Par družbenih konsktruktov zavitih v celofan.
Sama sebi namnjena nakladancija
še enega neslišanega poeta.
To ni pesem!
DO TOD SEGA GOZD
Bil si moj prvi,
čeprav tega nisi nikoli vedel.
Moj Dorian Gray,
v svileni srajci s pavjim peresom v žepu.
Bil si mi tako podoben,
črnolas, suhljate postave,
humanist z izkrivljenim humorjem.
Po tem, ko si me pustil čakati
pred gledališčem, nisva govorila
kakšno leto.
Preveval me je električni tok,
ko sva bila nato sošolca na faksu.
Na ekskurziji na Hvaru sva spala na istem pogradu,
to je bilo najintimneje, do koder sva prišla.
Prišel sem do zadoščenja.
Idejni mehurček, o tem, da bova nekoč skupaj,
sem z odliko razpočil.
Ne govoriva več istega jezika.
Antropologija te je spremenila
v aktivistično gejšo s Hitlerskim mustašem.
Nisi več Dorian Gray,
postal si le slikar,
mesto modela sem zasedel jaz.
HIŠNI PESNIK
Udomačen, na povodcu,
z nagobčnikom.
Sloneč za šankom z viskijem,
s cenzuro.
Nekoč drevo življenja,
danes pozabljen fikus.
Zaprašenih oči strmiš v daljavo,
a tam ni nič,
samo ti, samcat,
pozabljen.
Ti in tvoje hlapljive iluzije po,
po inspiraciji seveda.
Tej drobni vili,
katero čakaš že dobrih deset let.
In čakaš in strmiš.
In čakaš in zvijaš cigaret.
In čakaš in zapijaš še tistih nekaj uporabnih možganskih celic,
katerih ti jih še ni uspelo uničit.
Včasih te vzamem v roke,
te očistim prahu
in te vprašam,
kako si,
kaj počneš,
kaj pišeš?
Čakam na odgovor.
Čakam, da se spomniš,
nase,
na svoj obstoj.
Odpreš usta,
a kmalu pozabiš,
da so tvoja.
Prah se začne zopet nabirat.
Pustim te tam kjer si končal,
na začetku.
Zaudarjajoč po človeku brez osebnosti,
brez trohice življenja.
Zaudarjajoč po še enem romantičnem junaku
s strtim srcem.
POMLADNA
Ne zamerim ti ničesar,
le tvoj obraz,
katerega ne bom mogel nikoli pozabiti.
In tvoje oči,
katere so videle preveč razpok v moji duši.
Roke,
katerih objem, je pustil pregloboko praznino v mojem srcu.
* * *
Dnevi preteklosti, odzvanjajo votlo.
Brišem tiste črne zametke,
kateri se nebi smeli nikoli zgoditi.
V povoje ovijam spomine,
jih sladkam z vonjem vrtnic.
Realizem je rezerviran za klovne.
Trgam, vrtim naprej, nazaj,
sesekljam v družbeno sprejemljiv okvir,
kateri prizanaša mojemu spancu.
MOKRE SANJE
Nad mestom se vije gosta plast megle
Nabrežje naplavlja ugasle zvezde brez imen
Zlati čolnički polni mesečine,
trudno brundajo na robu usahlega skalovja.
Polnoč je
in jaz drsim za galebi na jug
Slan veter, me spominja na čas,
ki sem ga preživel na morju.
Dlani še vedno razbrazdane od ladijskih vrvi
Spomini prepojeni z zagorelimi telesi na plaži.
* * *
Izjemen prizor,
sinonim za popolnost.
Človek.
Takšen udomačen, za v hišo.
Opremljen s čustvi, z zobmi in obleko.
Lahko ga poimenuješ.
Mu najdeš partnerja,
ali prikupnega shih-zuja.
* * *
Iz tvojih oči, so se vsule iskre.
Iz tankih rok, biseri novega zagona.
Iz duše, želje,
želje po sebi.
Po tistem,
saj veš,
kar se ne sme.
* * *
Stopam v svet brez zakonitosti,
brez končnosti in neskončnosti,
brez mej in svobode,
brez iluzij in resnice,
brez meje med tabo in mano,
v svet kjer sva in nisva,
le dva nepopisana lista.
* * *
Rad bi te poljubil,
tako nežno, da me nebi čutil.
Rad bi te prijel za roko,
tako silno, da bi postala moja.
Rad bi stal nad tvojo senco,
kadar se v moji nabirajo oblaki.
* * *
Skozi objektiv časa
tehtam zaobljube in prevare,
sence in zlate kresnice.
Slikam trenutke večnosti
ki se pretakaj skozi žile vesolja
in čistijo moje minljivo telo.
SOBA
Že en teden nisem jedel,
trebuh se mi polni z zrakom kot shiranim Afričanom.
Nepremično ždim v postelji.
Zrem v črn zmazek na steni, ki je bil v začetku tedna še mušica.
Za zaprtimi vrati sem že en teden.
Prostovoljno.
Nosim spodnjice, ki so v tem času dobile rumenkaste packe od urina in sperme.
Diham prašen zrak, ki se čisti skozi moja pljuča.
Tako je torej biti trpeč umetnik?
Skušam biti predan svoji vlogi.
V sebi sem vzbudil čisto destrukcijo, kupčija za par prebliskov inspiracije.
Ščijem v kozarce, serjem v enolončnice, drkam na novo prebeljeno steno.
Po sobi se širi neznosen smrad.
Smrad po človeku brez hrbtenice z zamegljeno zavestjo.
Na sebi ugašam ogorke cigaret,
želim ustvariti popoln vzorec.
Pikam se s šestilom,
kri nato polnim v bombice za nalivno pero, s katerimi pišem to sranje.
Glej ga, še ena mušica.
OB VODI
Rabim še zase,
resnico na prazen želodec.
Daj mi še malo
uspeha v žilo, sreče v pljuča.
Čistost je najboljša droga.
Treznost najvišja omama.
Jaz večni učenec.
Jaz malo bog.
Na poti in na cilju.
Sem tukaj, večno.
Smo tam, le za sekundo.
BREZMEJNOST
Večnosti se izteka rok trajanja.
Tik tak, tik tak.
V daljavi se rišejo spomeniki prihodnosti.
Hodim tja v dežele onkraj našega časa,
korak za korakom.
Tja stopam vedno težje,
barve se brišejo, ostajata le bela in črna.
Korak, zdrs ni me več.
JAZBEC
Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.
Pipam mastno rjavo dlako,
jo uporabljam kot zobno nitko.
Midva jazbec, sredi zlatega polja
kot star zaljubljen par.
Jazbec, ko bi le vedel,
ko bi le slutil.
Moje srce bije le zate.
Ne moti me smrad,
ki se vije od tvojega preperelega telesa.
Ne moti me družba mušic,
ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.
Jazbec,
toliko vsega bi ti rad zaupal.
Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora.
Tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov.
Tvoj sladek vonj na prastar humus.
Rad bi te odprl.
Si pasel oči nad prepletom žil in organov,
ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.
Rad bi te izdolbel
in polizal zadnjo koščico tvojega blata.
Si odel tvojo žimnato dlako,
nataknil bele zobke in rep in postal ti!
Moj dragi jazbec.
SANJAL
Sanjal
Preganjal
Sebe preganjal
Odzvanjal
Anjal
Al
L
Bledi biseri žalosti
iz sten se spiščajo
Pajki
Kot pajki
Kot pajki iz sten se spuščajo
V sebi odzvanjal, preganjal, sanjal
Blede bisere anjal
Iz sten puščajo
Pšššš biseri anjajo
Bledi odzvanjajo
Bledi v sebi sanjajo
Pšššš
TO NI PESEM!
To ni pesem,
to je le naključni niz črk in besed svojeglave osebnosti.
Vehementna penetracija samozadostnosti.
Par dihov čustev sfiltriranih skozi sito sprejemljivosti.
To ni pesem,
saj to niso moje misli in moje besede.
Jaz ne obstajam brez tebe,
moje ideje so niz tvojih izlivov.
To ni pesem,
to je brezoblično govno ponavljanja
in iskanja nečesa neslišanega.
Par družbenih konsktruktov zavitih v celofan.
Sama sebi namnjena nakladancija
še enega neslišanega poeta.
To ni pesem!
DO TOD SEGA GOZD
Bil si moj prvi,
čeprav tega nisi nikoli vedel.
Moj Dorian Gray,
v svileni srajci s pavjim peresom v žepu.
Bil si mi tako podoben,
črnolas, suhljate postave,
humanist z izkrivljenim humorjem.
Po tem, ko si me pustil čakati
pred gledališčem, nisva govorila
kakšno leto.
Preveval me je električni tok,
ko sva bila nato sošolca na faksu.
Na ekskurziji na Hvaru sva spala na istem pogradu,
to je bilo najintimneje, do koder sva prišla.
Prišel sem do zadoščenja.
Idejni mehurček, o tem, da bova nekoč skupaj,
sem z odliko razpočil.
Ne govoriva več istega jezika.
Antropologija te je spremenila
v aktivistično gejšo s Hitlerskim mustašem.
Nisi več Dorian Gray,
postal si le slikar,
mesto modela sem zasedel jaz.
HIŠNI PESNIK
Udomačen, na povodcu,
z nagobčnikom.
Sloneč za šankom z viskijem,
s cenzuro.
Nekoč drevo življenja,
danes pozabljen fikus.
Zaprašenih oči strmiš v daljavo,
a tam ni nič,
samo ti, samcat,
pozabljen.
Ti in tvoje hlapljive iluzije po,
po inspiraciji seveda.
Tej drobni vili,
katero čakaš že dobrih deset let.
In čakaš in strmiš.
In čakaš in zvijaš cigaret.
In čakaš in zapijaš še tistih nekaj uporabnih možganskih celic,
katerih ti jih še ni uspelo uničit.
Včasih te vzamem v roke,
te očistim prahu
in te vprašam,
kako si,
kaj počneš,
kaj pišeš?
Čakam na odgovor.
Čakam, da se spomniš,
nase,
na svoj obstoj.
Odpreš usta,
a kmalu pozabiš,
da so tvoja.
Prah se začne zopet nabirat.
Pustim te tam kjer si končal,
na začetku.
Zaudarjajoč po človeku brez osebnosti,
brez trohice življenja.
Zaudarjajoč po še enem romantičnem junaku
s strtim srcem.
POMLADNA
Ne zamerim ti ničesar,
le tvoj obraz,
katerega ne bom mogel nikoli pozabiti.
In tvoje oči,
katere so videle preveč razpok v moji duši.
Roke,
katerih objem, je pustil pregloboko praznino v mojem srcu.
* * *
Dnevi preteklosti, odzvanjajo votlo.
Brišem tiste črne zametke,
kateri se nebi smeli nikoli zgoditi.
V povoje ovijam spomine,
jih sladkam z vonjem vrtnic.
Realizem je rezerviran za klovne.
Trgam, vrtim naprej, nazaj,
sesekljam v družbeno sprejemljiv okvir,
kateri prizanaša mojemu spancu.
MOKRE SANJE
Nad mestom se vije gosta plast megle
Nabrežje naplavlja ugasle zvezde brez imen
Zlati čolnički polni mesečine,
trudno brundajo na robu usahlega skalovja.
Polnoč je
in jaz drsim za galebi na jug
Slan veter, me spominja na čas,
ki sem ga preživel na morju.
Dlani še vedno razbrazdane od ladijskih vrvi
Spomini prepojeni z zagorelimi telesi na plaži.
* * *
Izjemen prizor,
sinonim za popolnost.
Človek.
Takšen udomačen, za v hišo.
Opremljen s čustvi, z zobmi in obleko.
Lahko ga poimenuješ.
Mu najdeš partnerja,
ali prikupnega shih-zuja.
* * *
Iz tvojih oči, so se vsule iskre.
Iz tankih rok, biseri novega zagona.
Iz duše, želje,
želje po sebi.
Po tistem,
saj veš,
kar se ne sme.
* * *
Stopam v svet brez zakonitosti,
brez končnosti in neskončnosti,
brez mej in svobode,
brez iluzij in resnice,
brez meje med tabo in mano,
v svet kjer sva in nisva,
le dva nepopisana lista.
* * *
Rad bi te poljubil,
tako nežno, da me nebi čutil.
Rad bi te prijel za roko,
tako silno, da bi postala moja.
Rad bi stal nad tvojo senco,
kadar se v moji nabirajo oblaki.
* * *
Skozi objektiv časa
tehtam zaobljube in prevare,
sence in zlate kresnice.
Slikam trenutke večnosti
ki se pretakaj skozi žile vesolja
in čistijo moje minljivo telo.
SOBA
Že en teden nisem jedel,
trebuh se mi polni z zrakom kot shiranim Afričanom.
Nepremično ždim v postelji.
Zrem v črn zmazek na steni, ki je bil v začetku tedna še mušica.
Za zaprtimi vrati sem že en teden.
Prostovoljno.
Nosim spodnjice, ki so v tem času dobile rumenkaste packe od urina in sperme.
Diham prašen zrak, ki se čisti skozi moja pljuča.
Tako je torej biti trpeč umetnik?
Skušam biti predan svoji vlogi.
V sebi sem vzbudil čisto destrukcijo, kupčija za par prebliskov inspiracije.
Ščijem v kozarce, serjem v enolončnice, drkam na novo prebeljeno steno.
Po sobi se širi neznosen smrad.
Smrad po človeku brez hrbtenice z zamegljeno zavestjo.
Na sebi ugašam ogorke cigaret,
želim ustvariti popoln vzorec.
Pikam se s šestilom,
kri nato polnim v bombice za nalivno pero, s katerimi pišem to sranje.
Glej ga, še ena mušica.
OB VODI
Rabim še zase,
resnico na prazen želodec.
Daj mi še malo
uspeha v žilo, sreče v pljuča.
Čistost je najboljša droga.
Treznost najvišja omama.
Jaz večni učenec.
Jaz malo bog.
Na poti in na cilju.
Sem tukaj, večno.
Smo tam, le za sekundo.
BREZMEJNOST
Večnosti se izteka rok trajanja.
Tik tak, tik tak.
V daljavi se rišejo spomeniki prihodnosti.
Hodim tja v dežele onkraj našega časa,
korak za korakom.
Tja stopam vedno težje,
barve se brišejo, ostajata le bela in črna.
Korak, zdrs ni me več.
