Ta slabost, ki me zajema
in me dela odvečno, čezmerno
ne prihaja od časa, ki nas tlači
nas sili ali nas prizemljuje
prinaša krhko spoznanje
o smrti ki se zbira
v naših žilah, v moji krvi
ne, ni to od časa
temveč samo bolečina duše prisiljene
na samoto v praznini življenja
ko se upanje tesnobno izmika
IN TAKO VEGETIRAM
In tako vegetiram v tej praznini
v katero me siliš, samota,
to ti je prešlo v navado
kakor da bo kozarec vode
ki mi ga milostno ponujaš
ta pričakovani požirek obranil
nekaj iz mojega življenja in tako
živim v popolni samoti na
križišču h končni praznini
ODVEDI ME
Odvedi me, da mi ni treba več
početi tistega, česar ne želim
ker samo s teboj tako
lebdeče čutim lepoto sveta
navkljub zlu, ki naju obkroža
pozabljam ga, ko hitim s teboj
v neznano, nedoživljeno,
v neko največjo tišino brez besed
SLEDIM TI
Sledim ti, kamorkoli me želiš
povesti ne sprašujem te kam
me vodiš samo sledim obrisom
tvojega lica najdražji kažipot
smoter in cilj samo odvedi me
stran od laži, sprevrženosti in strahote
gledam te tako in lebdim
in ne sprašujem se kam, samo lebdim
V TEM MOJEM TESNOBNEM TRENUTKU
V tem mojem tesnobnem trenutku
ne brez spomina se oddaljujem od tebe
ker oddaljenost poudarja obrise
z vidnim krogom polnosti, ta hlinjena
oddaljenost od tvoje lahkosti
življenja od tvoje pozabljivostim
kateri se ponižno izpovedujem
DALEČ OD OČI
Daleč od oči daleč od srca
v tej fatumski tretji meni
bivanja ki je včasih težko
kakor svinec in negibno
kakor magnet me vleče
neusmiljena želja gledati te
da ne hitim onkraj bivanja
in z molitvijo prosim da ne odneham
odolevati navzlic zločasu
ki vztrajno preži. Naj mi bo
kar najdlje od oči kar najdlje od srca.
SMISEL STVARI
Ko te opazujem s strani
tvoje roke na volanu gotove
trdne, mi ne ostane nič drugega
kot da se prepustim pogledu na tvoj
obris obraza všečnih kontur
skoraj popolnih z dobrotnim
vzdržnim nasmehom, nič
ti ne morem skriti, nič mi
ni pomembneje, čeprav te vedno ne
razumem, čeprav me vedno ne
razumeš. V tem je smisel stvari
VSE SE DOGAJA
Vse se dogaja znotraj tvojega
nasmeha ki je blag, pomirljiv
sproščujoč, skoraj raspoložljiv.
Tudi tvoje bivanje ki se dogaja
nekje daleč in ki pozablja
ko se oddaljuje, se zdi bližje,
kakor da ga prepoznavam
Tvoje neko drugo, daljno življenje
je podobno mojemu, pušča nama
prostore manevriranja
vse dokler se pozabljajoč
vračaš k moji pozabi
v kateri te ljubim.
VSEMIR OKROG NAJU
Vsemir okrog naju širi se v
nedogled svet okrog naju
izgublja se v tesnobi zla
ki nas brez usmiljenja troši-
Pohlep sveta projicia se
v tisoče obrazov ki so v spopadu
kakor da jih bo Usoda preskočila
kakor da boo k smrt doskočila
In potem se tvoje oči v moje
prestavijo, se namestijo razkošno
in nezadržno v sijaju smehljaja
in blagosti. Celoten svet takrat
izginja v svoji nagosti
izgnan pozabljen dokončen
TA SVETLOBA V MENI
Ta svetloba v meni
ki gori nenehno
sproža v meni slo
da diham več in globlje
in bolje in vse se pod to
strastno svetlobo približuje
k začaranemu otoku
izgubljenem v oceanu
nedokončane bolečine
ko nekaj propada v naju
utaplja se v žalitvah sveta
v potrpljenju ki nima konca
v resnicah ki postajajo laži
MESEČEVA HRANA SVA
Mesečeva hrana sva
baby.smile ko bolečina jemlje
prostor ljubezni in postaja breme
furiozna in slepa pod neznosno
svetlobo ko se ljubezen podvrže
bolečini ni niti zmagovalcev niti premaganih
KAJ NAPRAVITI S TO SVOBODO
Kaj napraviti s to svobodo
odmerjeno, uokvirjeno
kot slika na zidu
te kvazi ljubezenske misli
stisnjene v vlaku enosmernem
v katerem je vsaka oseba tovor
ki zavzema prostor
vsaka oseba je opazovalec
in vojak istočasno
vojak in potnik v spopadu
s samim seboj in s svetom
NEKE IZBIRE V PRETEKLOSTI
Neke izbire v preteklosti
neke ljubezni tako blizke
a različne, v katerih imenu
ta utrujenost obstoja
muke ločitve in srečanj
blažene iluzije baby.smile
Z MEHANIČNIMI IZUMI
Z mehaničnimi izumi
smo obkroženi združeni
z računalniki in računi
zlahka dopuščamo da nam
vladajo da nas hladno
stapljajo z vsemi da smo
budni v vseh dimenzijah
mehaničnega bivanja da
nadaljujemo to v večnost
da bi bili pod kontrolo
da bi delali in še
delali; delali do konca
a naša šansa je vse manjša in tanjša.
POTISKAMO OD SEBE MISEL
Potiskamo od sebe misel
na tiste ki niso z nami
na tiste ki jih ljubimo
kakšna tema v kateri se
izgubljamo v kateri trzamo
na zvok mobitela. I am
falling in love with you ko ni tistih ki jih ljubimo
se izgubljamo v upanju srečanja
na koncu nekega sveta
brez neba na koncu nečesa
kar smo imeli za življenje
zakaj smo prav tukaj
a ne drugje, nismo enaki
in nismo močni i am falling falling
KAJ ČE NE OBSTAJA NEBO
Kaj če ne obstaja nebo
moj Gospod ozri se
na mene odkrij mi stvari
na tej Zemlji ki je raj
izgubila ostanek je gluhost
in praznina, utripanje bíla
je morda samo korak
gorak v paniki in temi
take it easy
BLAŽENE ILUZIJE
Blažene iluzije davnih srečanje
nedosanjanih nepovrnjenih
odvrženih registriranih
prevar in laži. ne išči
milosti z zvezd
ko nekje duša ječi
v splošni gluhosti praznini
ne prosi za milost
Gospod obrni obraz
proti meni, popelji me iz te
temnote ki smo jo imeli
za življenje koprneli po ljubezni
a okušali bolečino ekstazo
bolečine, blažene iluzije davnih
srečanj brez skrivnih tarč
NEKA DRUGA ZGODBA
Da živijo ljubezenske misli
v katere smo se stisnili
ko niso z nami tisti
ki smo jih ljubili
vse je drugače
neka druga zgodba
brez verolomnega kiča
brez registra laži
enakosti ne zahteva
to so neke druge zgodbe
svet iz blatne kopeli
vznika koprni k soncu
iz greznega mulja
in dušo vražje žuli
nič z zvezd
ne pada niti takrat niti zdaj
just like that ni plagiata plagiat je svet
POLNI MESEC V RAZPOKI SLEMENA
Oditi na drugo stran
ker je okrogel svet
nič boljše od tega
prstan na tvoji roki
cirkulira v muki
kroži naokrog v kolu
a srce je prazno
absolutni nič
v nespokoju množice
v samoti in dvomih
ko je tudi senca nemila
nikoli ni dovolj učenja
nikoli dosti mučenja
poln mesec v špranji slemena
vse manj je časa
da odgrizneš rep padajoči
zvezdi vedel boš v temi
vzrok svojih korakov svojega
mraka ko niti pesem
ne more ničesar odločiti
besede v stečaju so samo
besede, samota ne zdravi
lepopis tvojih oči ne brani
di stare sulla corda (na stotih mukah biti)
v pesem se skriti
MORJE SE RAZODEVA
V valovih se morje razodeva
ne okleva s slačenjem
kosa za kosom obleke
mesec ga z višine gleda
morje se ne da morje ga noče
k valovom hiti ki ga skrivajo
morje se razposajeno slači
brezsramno se v valovih slači
morje se s slo slači
zadnjo svojo krpico
z valovi razvlači
morje se noro razodeva
z valovi sotto voce prepeva
morje s pesmijo pušča
tudi mesecu nekaj gušta
naj se ga dotika vanj
se zapleta skozi njega premika
v golo morje mesec prodira
v slečeno morje se potaplja plava
ko se zora svita in umirajo sanje
NASMEH NEKEGA APOSTATIČNEGA ANGELA
odpadniškega razkolnika
ki ne vrača z isto mero
temveč se ločuje in oddaljuje
od enostavnega dotika roke
dotika ki vse življenje traja
apostatičnemu angelu to ni mar
a ve da se umira ko ni
dotika ko plaši tišina
ko vse nekam odhaja
(ko se mesec zahrbtno plazi
in so zvezde po nebu razsute
in vedno dalje in zlobnejše)
nasmeh nekega razkolniškega angela
moramo razpustiti vozel popustiti
naj obletava na sedeminsedemdesetih straneh
in naj bo dež in naj bo sneg
in naj bo nebeška mana
nasmeh nekega apostatičnega angela
maestralno odrekanje
kaj počnem lepi moj
ko hodim s teboj brez sebe
KO SRCE BREME NOSI
Ko srce breme nosi
podstavi mu hrbet
namesti se tako
da bo vse lahko
da mu počasi breme snameš
da svojega hrbta ne upogneš
da ostaneš zravnan
in čuvaš svojo svetlobo, dušo
v kateri bolečina i radost prebivata
živa je še kakšna skrivnost
tudi sanje so še žive
v nasprotju s solzami
ki se slepo prepuščajo
ljubezen spirajo in jo tako sprano
in ogolelo na tla spuščajo
ki niso niti raj niti pekel
nekaj vmes nekaj karkoli
morda čez dan sni
POSLUŠAJ, ANGEL …
Poslušaj, angel, kako dežuje
zdi se da tako ni deževalo
nikoli poslušaj kako lije
kako se po ulici razliva
ne okleva preplaviti pločnik
čezenj se v našo
hišo zliva, hiti po
kamnitih stopnicah nepredvidljivo
čas zaustavlja, obnavlja
sanje ki v nas dihajo
ki hočejo blagodejni dež
sonce jutranje dež oživlja
in vonj morja in balustrado
in alge in klice kopalcev
nič ne pozablja
dež brezkončno čist
se z našimi srci združuje
dež dotika dež spokojnega mira
Poslušaj angel kako dežuje
kakor da tako ni nikoli prej deževalo
preplavlja našo sobo in ležišče
in igra nemar in se potem v nas
spušča naše duše uročene
Prevod: Marjan Pungartnik
DUŠE PRISILJENE
Ta slabost, ki me zajema
in me dela odvečno, čezmerno
ne prihaja od časa, ki nas tlači
nas sili ali nas prizemljuje
prinaša krhko spoznanje
o smrti ki se zbira
v naših žilah, v moji krvi
ne, ni to od časa
temveč samo bolečina duše prisiljene
na samoto v praznini življenja
ko se upanje tesnobno izmika
IN TAKO VEGETIRAM
In tako vegetiram v tej praznini
v katero me siliš, samota,
to ti je prešlo v navado
kakor da bo kozarec vode
ki mi ga milostno ponujaš
ta pričakovani požirek obranil
nekaj iz mojega življenja in tako
živim v popolni samoti na
križišču h končni praznini
ODVEDI ME
Odvedi me, da mi ni treba več
početi tistega, česar ne želim
ker samo s teboj tako
lebdeče čutim lepoto sveta
navkljub zlu, ki naju obkroža
pozabljam ga, ko hitim s teboj
v neznano, nedoživljeno,
v neko največjo tišino brez besed
SLEDIM TI
Sledim ti, kamorkoli me želiš
povesti ne sprašujem te kam
me vodiš samo sledim obrisom
tvojega lica najdražji kažipot
smoter in cilj samo odvedi me
stran od laži, sprevrženosti in strahote
gledam te tako in lebdim
in ne sprašujem se kam, samo lebdim
V TEM MOJEM TESNOBNEM TRENUTKU
V tem mojem tesnobnem trenutku
ne brez spomina se oddaljujem od tebe
ker oddaljenost poudarja obrise
z vidnim krogom polnosti, ta hlinjena
oddaljenost od tvoje lahkosti
življenja od tvoje pozabljivostim
kateri se ponižno izpovedujem
DALEČ OD OČI
Daleč od oči daleč od srca
v tej fatumski tretji meni
bivanja ki je včasih težko
kakor svinec in negibno
kakor magnet me vleče
neusmiljena želja gledati te
da ne hitim onkraj bivanja
in z molitvijo prosim da ne odneham
odolevati navzlic zločasu
ki vztrajno preži. Naj mi bo
kar najdlje od oči kar najdlje od srca.
SMISEL STVARI
Ko te opazujem s strani
tvoje roke na volanu gotove
trdne, mi ne ostane nič drugega
kot da se prepustim pogledu na tvoj
obris obraza všečnih kontur
skoraj popolnih z dobrotnim
vzdržnim nasmehom, nič
ti ne morem skriti, nič mi
ni pomembneje, čeprav te vedno ne
razumem, čeprav me vedno ne
razumeš. V tem je smisel stvari
VSE SE DOGAJA
Vse se dogaja znotraj tvojega
nasmeha ki je blag, pomirljiv
sproščujoč, skoraj raspoložljiv.
Tudi tvoje bivanje ki se dogaja
nekje daleč in ki pozablja
ko se oddaljuje, se zdi bližje,
kakor da ga prepoznavam
Tvoje neko drugo, daljno življenje
je podobno mojemu, pušča nama
prostore manevriranja
vse dokler se pozabljajoč
vračaš k moji pozabi
v kateri te ljubim.
VSEMIR OKROG NAJU
Vsemir okrog naju širi se v
nedogled svet okrog naju
izgublja se v tesnobi zla
ki nas brez usmiljenja troši-
Pohlep sveta projicia se
v tisoče obrazov ki so v spopadu
kakor da jih bo Usoda preskočila
kakor da boo k smrt doskočila
In potem se tvoje oči v moje
prestavijo, se namestijo razkošno
in nezadržno v sijaju smehljaja
in blagosti. Celoten svet takrat
izginja v svoji nagosti
izgnan pozabljen dokončen
TA SVETLOBA V MENI
Ta svetloba v meni
ki gori nenehno
sproža v meni slo
da diham več in globlje
in bolje in vse se pod to
strastno svetlobo približuje
k začaranemu otoku
izgubljenem v oceanu
nedokončane bolečine
ko nekaj propada v naju
utaplja se v žalitvah sveta
v potrpljenju ki nima konca
v resnicah ki postajajo laži
MESEČEVA HRANA SVA
Mesečeva hrana sva
baby.smile ko bolečina jemlje
prostor ljubezni in postaja breme
furiozna in slepa pod neznosno
svetlobo ko se ljubezen podvrže
bolečini ni niti zmagovalcev niti premaganih
KAJ NAPRAVITI S TO SVOBODO
Kaj napraviti s to svobodo
odmerjeno, uokvirjeno
kot slika na zidu
te kvazi ljubezenske misli
stisnjene v vlaku enosmernem
v katerem je vsaka oseba tovor
ki zavzema prostor
vsaka oseba je opazovalec
in vojak istočasno
vojak in potnik v spopadu
s samim seboj in s svetom
NEKE IZBIRE V PRETEKLOSTI
Neke izbire v preteklosti
neke ljubezni tako blizke
a različne, v katerih imenu
ta utrujenost obstoja
muke ločitve in srečanj
blažene iluzije baby.smile
Z MEHANIČNIMI IZUMI
Z mehaničnimi izumi
smo obkroženi združeni
z računalniki in računi
zlahka dopuščamo da nam
vladajo da nas hladno
stapljajo z vsemi da smo
budni v vseh dimenzijah
mehaničnega bivanja da
nadaljujemo to v večnost
da bi bili pod kontrolo
da bi delali in še
delali; delali do konca
a naša šansa je vse manjša in tanjša.
POTISKAMO OD SEBE MISEL
Potiskamo od sebe misel
na tiste ki niso z nami
na tiste ki jih ljubimo
kakšna tema v kateri se
izgubljamo v kateri trzamo
na zvok mobitela. I am
falling in love with you ko ni tistih ki jih ljubimo
se izgubljamo v upanju srečanja
na koncu nekega sveta
brez neba na koncu nečesa
kar smo imeli za življenje
zakaj smo prav tukaj
a ne drugje, nismo enaki
in nismo močni i am falling falling
KAJ ČE NE OBSTAJA NEBO
Kaj če ne obstaja nebo
moj Gospod ozri se
na mene odkrij mi stvari
na tej Zemlji ki je raj
izgubila ostanek je gluhost
in praznina, utripanje bíla
je morda samo korak
gorak v paniki in temi
take it easy
BLAŽENE ILUZIJE
Blažene iluzije davnih srečanje
nedosanjanih nepovrnjenih
odvrženih registriranih
prevar in laži. ne išči
milosti z zvezd
ko nekje duša ječi
v splošni gluhosti praznini
ne prosi za milost
Gospod obrni obraz
proti meni, popelji me iz te
temnote ki smo jo imeli
za življenje koprneli po ljubezni
a okušali bolečino ekstazo
bolečine, blažene iluzije davnih
srečanj brez skrivnih tarč
NEKA DRUGA ZGODBA
Da živijo ljubezenske misli
v katere smo se stisnili
ko niso z nami tisti
ki smo jih ljubili
vse je drugače
neka druga zgodba
brez verolomnega kiča
brez registra laži
enakosti ne zahteva
to so neke druge zgodbe
svet iz blatne kopeli
vznika koprni k soncu
iz greznega mulja
in dušo vražje žuli
nič z zvezd
ne pada niti takrat niti zdaj
just like that ni plagiata plagiat je svet
POLNI MESEC V RAZPOKI SLEMENA
Oditi na drugo stran
ker je okrogel svet
nič boljše od tega
prstan na tvoji roki
cirkulira v muki
kroži naokrog v kolu
a srce je prazno
absolutni nič
v nespokoju množice
v samoti in dvomih
ko je tudi senca nemila
nikoli ni dovolj učenja
nikoli dosti mučenja
poln mesec v špranji slemena
vse manj je časa
da odgrizneš rep padajoči
zvezdi vedel boš v temi
vzrok svojih korakov svojega
mraka ko niti pesem
ne more ničesar odločiti
besede v stečaju so samo
besede, samota ne zdravi
lepopis tvojih oči ne brani
di stare sulla corda (na stotih mukah biti)
v pesem se skriti
MORJE SE RAZODEVA
V valovih se morje razodeva
ne okleva s slačenjem
kosa za kosom obleke
mesec ga z višine gleda
morje se ne da morje ga noče
k valovom hiti ki ga skrivajo
morje se razposajeno slači
brezsramno se v valovih slači
morje se s slo slači
zadnjo svojo krpico
z valovi razvlači
morje se noro razodeva
z valovi sotto voce prepeva
morje s pesmijo pušča
tudi mesecu nekaj gušta
naj se ga dotika vanj
se zapleta skozi njega premika
v golo morje mesec prodira
v slečeno morje se potaplja plava
ko se zora svita in umirajo sanje
NASMEH NEKEGA APOSTATIČNEGA ANGELA
odpadniškega razkolnika
ki ne vrača z isto mero
temveč se ločuje in oddaljuje
od enostavnega dotika roke
dotika ki vse življenje traja
apostatičnemu angelu to ni mar
a ve da se umira ko ni
dotika ko plaši tišina
ko vse nekam odhaja
(ko se mesec zahrbtno plazi
in so zvezde po nebu razsute
in vedno dalje in zlobnejše)
nasmeh nekega razkolniškega angela
moramo razpustiti vozel popustiti
naj obletava na sedeminsedemdesetih straneh
in naj bo dež in naj bo sneg
in naj bo nebeška mana
nasmeh nekega apostatičnega angela
maestralno odrekanje
kaj počnem lepi moj
ko hodim s teboj brez sebe
KO SRCE BREME NOSI
Ko srce breme nosi
podstavi mu hrbet
namesti se tako
da bo vse lahko
da mu počasi breme snameš
da svojega hrbta ne upogneš
da ostaneš zravnan
in čuvaš svojo svetlobo, dušo
v kateri bolečina i radost prebivata
živa je še kakšna skrivnost
tudi sanje so še žive
v nasprotju s solzami
ki se slepo prepuščajo
ljubezen spirajo in jo tako sprano
in ogolelo na tla spuščajo
ki niso niti raj niti pekel
nekaj vmes nekaj karkoli
morda čez dan sni
POSLUŠAJ, ANGEL …
Poslušaj, angel, kako dežuje
zdi se da tako ni deževalo
nikoli poslušaj kako lije
kako se po ulici razliva
ne okleva preplaviti pločnik
čezenj se v našo
hišo zliva, hiti po
kamnitih stopnicah nepredvidljivo
čas zaustavlja, obnavlja
sanje ki v nas dihajo
ki hočejo blagodejni dež
sonce jutranje dež oživlja
in vonj morja in balustrado
in alge in klice kopalcev
nič ne pozablja
dež brezkončno čist
se z našimi srci združuje
dež dotika dež spokojnega mira
Poslušaj angel kako dežuje
kakor da tako ni nikoli prej deževalo
preplavlja našo sobo in ležišče
in igra nemar in se potem v nas
spušča naše duše uročene
