Ko v sonce jutra strune zazvenijo
in uglasijo ptice v kánon se prekrasen,
izvir radósti svetlo v čas brezčasen
v slapovih zliva mlado melodijo.
Spet rosno zablestijo mlade trave,
čebelice mrmraje okušajo cvetove,
zasanjan veter privrši čez krove,
lahnó zamaje nežne cvetne glave.
In v takem jutru mladolistnem
spet oživijo vse sledí,
tam gor, ob kodrastem oblaku
pa tvoje modre, modre oči.
SPET POJDEM TJA
Spet pojdem tja,
kjer dan bleščavi razpahljava breze,
da zaraščene steze
dotakne se korak,
da po neskončnem času stopim čez izlizan prag,
kjer v hipu se spomini kvišku vzpnejo
in se zazrejo vame,
ki le strmim, molčim in srkam vso gluhoto
nekdáj prasketajočega ognjišča ...
da se prelije žarek skozi vrata
in še bolj požlahtni podobi
na steni, napojeni zgodb o času in ljudeh,
da še zaznati v njenih drobnih zrncih
je brezskrben smeh
in zvok kolovrata v navitje mehke preje
usmerja roke in oči …
na belem platnu modri križci rišejo besede
na sredi deklica, srečno pričakujoča,
mladost smejoča v njej kipi.
Spet pojdem tja,
kjer še na platnu belem
modrost v izrekih oživi podobe davne,
čeprav natrgane cvetijo modre niti
s posebno svetlostjo
spomini trgajo se z duše dna.
PESEM O PESMI
Današnje jutro
je zablisnilo s teboj,
prineslo te je v mojih sanj spokoj,
svetloba mlada je ožarjala obraz,
ki bil je mlad kot ti in jaz
nekoč, pred dolgim, praznim časom,
ko ni bilo besed,
ki šle v korak bi z glasom
iz polnih, silno lepih
in bleščečih skled,
ki sva jih čuvala globoko v sebi ...
in čas je vsrkal cvetni med,
izpil cvetove tistih let,
le včasih sanje – v noči taki –
priplavajo z metuljastimi,
mladimi oblaki ...
NAJINA POT
Poznala sva pot
obraslo z mlado travo,
koder je mladi veter
vsako stopinjo prepahljal,
preden jo je z nitkami večnosti vtkal
med mlade trave,
da se je sladka opojnost
razdehtela čez mehko sanjave dobrave.
Pot je
naju poznala,
in prva zaznala,
ko je beseda v obeh obmolčala,
ko sva vrh nje, pod brajdo
zastala
v večeru tako mesečno jasnem,
ob blesku kresnic,
ki so kakor odpravnik za vlak
s svojo laterno
utripale zadnjikrat.
In si šel, in sem šla …
Brajda je nema ostala,
prazna in revna brez naju,
tiho samotna ječe v najinem raju.
Kakor popotnica zapoznela
se je raztrgana žalost med vitice njene z
a ves čas ujela ...
Samo Bog ve, kje vse sem potem
iskala tvoje oči,
in kako še sedaj zaskeli,
ko v mladih nočeh
v mladih travah
spet ožive in na moč zadehte
tiste najine stare sledi ...
LIP NI VEČ
Dobliče,
jata golobic
ob cesti prašnobeli,
na sredi nje
mogočni lipi
v poletju zgodnjem
sta v cvetočo belost se odeli,
da se je razdehtelo čez vrtove
in prek streh
in sladko leglo vame,
vate,
se pritajilo v obeh
za dolgi, dolgi prazni čas ...
Zdaj
skozi vas
odhaja siv asfaltni pas ...
na sredi
nekdaj jate golobic,
zazeva vame
prazen čas upadlih lic,
a v meni vztrepeta za dolgi hip
drhtenje in dehtenje
najinih in mojih
lip ...
RAZŽIVLJANJE
Kot oblak velikan
se seseda popoldanske sobote mrak,
ogŕšek nazobčano laja vanju in jima spotika korak,
v naježen pločnik
se upira pekoče razgreben pogled
in v tistem lokastem žarku,
do tal segajočem,
so sanje o mnogočem;
o ženi, o materi
in o pozabljenem toporišču,
ki sameva nekje ob tnalu in čaka,
da spet razigrano zapoje
in suh les zaprasketa v starem ognjišču;
o mali hiši s še manjšimi okni,
od tam zdaj čudežno
privalovi vonj kosila, m
amljiv zvok brbotanja,
ki žene obtolčen pokrov v narahlo zveneča privzdigovanja
tako silno, da mlačna meglica oči
orosi
in ovije
utrujen korak
in obe polivinilasti vrečki v njunih rokah.
V ODLUŠČENEM ČASU
V odluščenem času se je zganila
znana sladkost.
Metulj zafrfljal je, naenkrat zbujen,
zdaj v mehkih zamahih
se dviga z ležišča,
nektarnih zvezdic oblak se utrinja
v brazgotinasto bleda vozlišča.
Tam nekdaj bilo je nešteto metuljev,
ki z mladimi krili
nemirno blodili ujeti so v drgetajočih
občutjih.
Potem so za dolgo se pritajili ...
Zdaj žadasta krila naj zopet razvežem,
naj se razplešejo v sončnost igrivo!
Ah, najbrž pomladno dehtenje je krivo ...
BELA KRAJINA
Rožnato bela,
v cvetni opravi, vsa razdehtela
v sončni bleščavi zapelješ oči
na stare sledi.
Nad vasjó hiše znane so razsejane,
v odbleskih smehljaja je dihanje raja.
Brez stez in poti še najdem sledi.
Pod goro pa reka čez pol polje seka,
pod mostom nalahno
v brezkončnost odteka.
Oko zamegli se – kaj vem, od česa …
O, Bog, res ti hvala za ta mala nebesa!
LISTOPAD
Vsi listni oblaki
ognjeni, zlati, zamolklo rjavi
že počivajo na brezvoljno brezsočni travi
in v vrhu obletelega hrasta
gospodarijo razdraženi vranji kraki,
pa upogiba se lok krakastega
kraka
od plešastih hrastovih rok
do zlatega oblaka,
v katerega se je veverica (začuda)
zakasnela
z zadnjim orehom med zobki košato
ujela.
POMLADNO JUTRO
Ko v sonce jutra strune zazvenijo
in uglasijo ptice v kánon se prekrasen,
izvir radósti svetlo v čas brezčasen
v slapovih zliva mlado melodijo.
Spet rosno zablestijo mlade trave,
čebelice mrmraje okušajo cvetove,
zasanjan veter privrši čez krove,
lahnó zamaje nežne cvetne glave.
In v takem jutru mladolistnem
spet oživijo vse sledí,
tam gor, ob kodrastem oblaku
pa tvoje modre, modre oči.
SPET POJDEM TJA
Spet pojdem tja,
kjer dan bleščavi razpahljava breze,
da zaraščene steze
dotakne se korak,
da po neskončnem času stopim čez izlizan prag,
kjer v hipu se spomini kvišku vzpnejo
in se zazrejo vame,
ki le strmim, molčim in srkam vso gluhoto
nekdáj prasketajočega ognjišča ...
da se prelije žarek skozi vrata
in še bolj požlahtni podobi
na steni, napojeni zgodb o času in ljudeh,
da še zaznati v njenih drobnih zrncih
je brezskrben smeh
in zvok kolovrata v navitje mehke preje
usmerja roke in oči …
na belem platnu modri križci rišejo besede
na sredi deklica, srečno pričakujoča,
mladost smejoča v njej kipi.
Spet pojdem tja,
kjer še na platnu belem
modrost v izrekih oživi podobe davne,
čeprav natrgane cvetijo modre niti
s posebno svetlostjo
spomini trgajo se z duše dna.
PESEM O PESMI
Današnje jutro
je zablisnilo s teboj,
prineslo te je v mojih sanj spokoj,
svetloba mlada je ožarjala obraz,
ki bil je mlad kot ti in jaz
nekoč, pred dolgim, praznim časom,
ko ni bilo besed,
ki šle v korak bi z glasom
iz polnih, silno lepih
in bleščečih skled,
ki sva jih čuvala globoko v sebi ...
in čas je vsrkal cvetni med,
izpil cvetove tistih let,
le včasih sanje – v noči taki –
priplavajo z metuljastimi,
mladimi oblaki ...
NAJINA POT
Poznala sva pot
obraslo z mlado travo,
koder je mladi veter
vsako stopinjo prepahljal,
preden jo je z nitkami večnosti vtkal
med mlade trave,
da se je sladka opojnost
razdehtela čez mehko sanjave dobrave.
Pot je
naju poznala,
in prva zaznala,
ko je beseda v obeh obmolčala,
ko sva vrh nje, pod brajdo
zastala
v večeru tako mesečno jasnem,
ob blesku kresnic,
ki so kakor odpravnik za vlak
s svojo laterno
utripale zadnjikrat.
In si šel, in sem šla …
Brajda je nema ostala,
prazna in revna brez naju,
tiho samotna ječe v najinem raju.
Kakor popotnica zapoznela
se je raztrgana žalost med vitice njene z
a ves čas ujela ...
Samo Bog ve, kje vse sem potem
iskala tvoje oči,
in kako še sedaj zaskeli,
ko v mladih nočeh
v mladih travah
spet ožive in na moč zadehte
tiste najine stare sledi ...
LIP NI VEČ
Dobliče,
jata golobic
ob cesti prašnobeli,
na sredi nje
mogočni lipi
v poletju zgodnjem
sta v cvetočo belost se odeli,
da se je razdehtelo čez vrtove
in prek streh
in sladko leglo vame,
vate,
se pritajilo v obeh
za dolgi, dolgi prazni čas ...
Zdaj
skozi vas
odhaja siv asfaltni pas ...
na sredi
nekdaj jate golobic,
zazeva vame
prazen čas upadlih lic,
a v meni vztrepeta za dolgi hip
drhtenje in dehtenje
najinih in mojih
lip ...
RAZŽIVLJANJE
Kot oblak velikan
se seseda popoldanske sobote mrak,
ogŕšek nazobčano laja vanju in jima spotika korak,
v naježen pločnik
se upira pekoče razgreben pogled
in v tistem lokastem žarku,
do tal segajočem,
so sanje o mnogočem;
o ženi, o materi
in o pozabljenem toporišču,
ki sameva nekje ob tnalu in čaka,
da spet razigrano zapoje
in suh les zaprasketa v starem ognjišču;
o mali hiši s še manjšimi okni,
od tam zdaj čudežno
privalovi vonj kosila, m
amljiv zvok brbotanja,
ki žene obtolčen pokrov v narahlo zveneča privzdigovanja
tako silno, da mlačna meglica oči
orosi
in ovije
utrujen korak
in obe polivinilasti vrečki v njunih rokah.
V ODLUŠČENEM ČASU
V odluščenem času se je zganila
znana sladkost.
Metulj zafrfljal je, naenkrat zbujen,
zdaj v mehkih zamahih
se dviga z ležišča,
nektarnih zvezdic oblak se utrinja
v brazgotinasto bleda vozlišča.
Tam nekdaj bilo je nešteto metuljev,
ki z mladimi krili
nemirno blodili ujeti so v drgetajočih
občutjih.
Potem so za dolgo se pritajili ...
Zdaj žadasta krila naj zopet razvežem,
naj se razplešejo v sončnost igrivo!
Ah, najbrž pomladno dehtenje je krivo ...
BELA KRAJINA
Rožnato bela,
v cvetni opravi, vsa razdehtela
v sončni bleščavi zapelješ oči
na stare sledi.
Nad vasjó hiše znane so razsejane,
v odbleskih smehljaja je dihanje raja.
Brez stez in poti še najdem sledi.
Pod goro pa reka čez pol polje seka,
pod mostom nalahno
v brezkončnost odteka.
Oko zamegli se – kaj vem, od česa …
O, Bog, res ti hvala za ta mala nebesa!
LISTOPAD
Vsi listni oblaki
ognjeni, zlati, zamolklo rjavi
že počivajo na brezvoljno brezsočni travi
in v vrhu obletelega hrasta
gospodarijo razdraženi vranji kraki,
pa upogiba se lok krakastega
kraka
od plešastih hrastovih rok
do zlatega oblaka,
v katerega se je veverica (začuda)
zakasnela
z zadnjim orehom med zobki košato
ujela.
