Tebi, ki brstiš v tišini
mnogih pomenov,
opijanjen od vina
kličeš na nebo zavesti
sive odtenke
odsanjanih žalostink,
čeprav veš,
da konca ni,
saj se vse vrača v svoj začetek.
OD TUKAJ DO TAM
Od tukaj do tam
ni razdalje,
je samo praznina,
nakopičena s prividi.
Od tukaj do tam
ni poti,
je samo cvetna stezica,
ki ljubko diši po spominih.
Od tukaj do tam
ni ničesar,
na kar bi si upal opreti.
ODSTIRANJE DUŠE
Z nežnim dotikom
ti bom odstirala dušo,
ki joče;
položila jo bom v mavrično zibelko,
da boš prepojen
z nektarjem bogov,
in boš občutil toplino,
ki posega prek meje
tvojega telesa;
jokal boš radost,
ki te bo upepelila,
razprl boš krila
kakor feniks
in mi dahnil: »Hvala.«
KAKOR SLIKA
Kakor akvarel se
razlivam po platnu,
s tvojo roko spočeta,
o, ti slikar!
Sestavljaš me v mozaik
mnogih spoznanj,
z ljubko nedolžnostjo
mi praviš,
da duha ne izmeri nihče
in da niti sam ne razumeš,
zakaj me poskušaš ujeti
v resnico,
katere ne doumeš.
KATEDRALA ŽIVLJENJA
A veš, kje gnezdijo sanje?
V katedrali tvoje biti,
kjer je vse sfrkljano
v kolut humoresk;
ne razumeš,
da je vsako življenje
priprava na nebeško igro
in da je vsak upor odveč:
pozabil si prijatelj,
da smrt seže živemu v srce,
ko prenehaš živeti.
LUNA
V posrebreni pokrajini,
jeziki usločenih senc,
rišejo temne madeže polj,
vtkana v žamet obzorja; luna
pretaka to drhtenje telesa
v prepredene žile,
da padam v pajčolanaste sanje,
kjer se svet naposled ustavi.
TJULENJ
Še maloprej je dihal,
ves gibek
in topel –
ožarjen od norosti zemlje
je poljubljal morje
in ledeno ploščad ...
potem je umirajoč obležal ...
mlaka krvi
je obarvala deviški sneg
v okrogle oči,
iztekajoče
in
že skoraj prazne,
na pragu
čudenja,
še vedno ne razumejo,
čemu ta krut konec ...
... v deželi mnogih milj,
se votlinaste gospe šopirijo
v tjulnovih plaščih –
pohabljene,
z žabastimi nasmehi,
mrestijo na portalu praznih ikon,
kjer je ubijanje edini cilj.
PREŽARJENA
Žarčim na zvezdi
kakor mali otrok
nedolžen in še neizpet;
tam spodaj je reka,
ki zrcali oblake,
tam spodaj je roža,
ki v vetru drhti;
v daljavi žalostinko poje volk:
Saj ni smrti!
ROJEVANJE
Si kot popek vrtnice,
ki v soncu srka klorofil razcveta,
nežno zavit v mlade liste
čakaš,
da te prebudi topla beseda;
hočeš se roditi z nasmehom,
brez občutka odtujenosti
in brez smisla za tragiko,
brez bolečine
in brez samote, ki razkraja.
IGRAM SE
Danes se igram, kakor mala deklica,
igram se s prgiščem biserov,
prelagam jih iz dlani v dlan,
kakor zbira sonce spoznanja
iz šopka pomenov.
Danes se igram z besedami,
utelesile se bodo v tebi,
kakor božja beseda v
nepopisan list.
Igram se, ker sem zate tujka
z neštetimi spomini,
ker sem tvoj odsev
na gladini zavesti.
TEBI
Tebi, ki brstiš v tišini
mnogih pomenov,
opijanjen od vina
kličeš na nebo zavesti
sive odtenke
odsanjanih žalostink,
čeprav veš,
da konca ni,
saj se vse vrača v svoj začetek.
OD TUKAJ DO TAM
Od tukaj do tam
ni razdalje,
je samo praznina,
nakopičena s prividi.
Od tukaj do tam
ni poti,
je samo cvetna stezica,
ki ljubko diši po spominih.
Od tukaj do tam
ni ničesar,
na kar bi si upal opreti.
ODSTIRANJE DUŠE
Z nežnim dotikom
ti bom odstirala dušo,
ki joče;
položila jo bom v mavrično zibelko,
da boš prepojen
z nektarjem bogov,
in boš občutil toplino,
ki posega prek meje
tvojega telesa;
jokal boš radost,
ki te bo upepelila,
razprl boš krila
kakor feniks
in mi dahnil: »Hvala.«
KAKOR SLIKA
Kakor akvarel se
razlivam po platnu,
s tvojo roko spočeta,
o, ti slikar!
Sestavljaš me v mozaik
mnogih spoznanj,
z ljubko nedolžnostjo
mi praviš,
da duha ne izmeri nihče
in da niti sam ne razumeš,
zakaj me poskušaš ujeti
v resnico,
katere ne doumeš.
KATEDRALA ŽIVLJENJA
A veš, kje gnezdijo sanje?
V katedrali tvoje biti,
kjer je vse sfrkljano
v kolut humoresk;
ne razumeš,
da je vsako življenje
priprava na nebeško igro
in da je vsak upor odveč:
pozabil si prijatelj,
da smrt seže živemu v srce,
ko prenehaš živeti.
LUNA
V posrebreni pokrajini,
jeziki usločenih senc,
rišejo temne madeže polj,
vtkana v žamet obzorja; luna
pretaka to drhtenje telesa
v prepredene žile,
da padam v pajčolanaste sanje,
kjer se svet naposled ustavi.
TJULENJ
Še maloprej je dihal,
ves gibek
in topel –
ožarjen od norosti zemlje
je poljubljal morje
in ledeno ploščad ...
potem je umirajoč obležal ...
mlaka krvi
je obarvala deviški sneg
v okrogle oči,
iztekajoče
in
že skoraj prazne,
na pragu
čudenja,
še vedno ne razumejo,
čemu ta krut konec ...
... v deželi mnogih milj,
se votlinaste gospe šopirijo
v tjulnovih plaščih –
pohabljene,
z žabastimi nasmehi,
mrestijo na portalu praznih ikon,
kjer je ubijanje edini cilj.
PREŽARJENA
Žarčim na zvezdi
kakor mali otrok
nedolžen in še neizpet;
tam spodaj je reka,
ki zrcali oblake,
tam spodaj je roža,
ki v vetru drhti;
v daljavi žalostinko poje volk:
Saj ni smrti!
ROJEVANJE
Si kot popek vrtnice,
ki v soncu srka klorofil razcveta,
nežno zavit v mlade liste
čakaš,
da te prebudi topla beseda;
hočeš se roditi z nasmehom,
brez občutka odtujenosti
in brez smisla za tragiko,
brez bolečine
in brez samote, ki razkraja.
IGRAM SE
Danes se igram, kakor mala deklica,
igram se s prgiščem biserov,
prelagam jih iz dlani v dlan,
kakor zbira sonce spoznanja
iz šopka pomenov.
Danes se igram z besedami,
utelesile se bodo v tebi,
kakor božja beseda v
nepopisan list.
Igram se, ker sem zate tujka
z neštetimi spomini,
ker sem tvoj odsev
na gladini zavesti.
