Vstala je izza mize, stopila do kredence, počasi odprla predal in z roko segla vanj, vzela iz njega velik težak ključ, počasi pridrsala do stola, se hitro usedla in globoko vzdihnila. Ključ je položila predme na mizo in me proseče pogledala.
»Na, tu ga imaš, da boš lahko odklenila, tiste slike mi prinesi, v skrinji so, v kamri,« za hip je umolknila, »tiste slike, še enkrat bi jih rada vi dela, dokler še lahko. Tebi verjamem, še kakšne tri ure jih ne bo, v službi so, otroci so na morju, sami sva.«
Vzamem ključ, težak je, malo ga je načela že rja.
Tega je verjetno skoval eden od Kabilčarjev v svoji kovačiji, kateri izmed njih, Ivan zagotovo ne, je premlad, mogoče Jakob, saj je že kar v letih, ključ je star, mogoče Jakobov stric, takrat so delali še take ključavnice. Koliko let ni v vasi več kovačije, trideset, prej štirideset.
Misli mi begajo, stopim v vežo, ko se zopet oglasi.
»Skrinja je zaklenjena, ključ boš našla v železnem loncu v črni kuhi nji, da boš lahko odklenila, potem ga daj nazaj, ne vedo, da je tam.«
»Bom ga že našla, nič vas naj ne skrbi.«
Hitro stopim čez prag, mimo loncev z rožami pri vhodu, do nove ga hleva, kjer prestrašim nekaj kokoši, petelin vznemirjen zakikirika in razpre peruti, v hlevu muka krava, pod senikom je kup senenih bal, jata vrabcev se prepira za suha semena v drobirju. Hitim, vem, da me čaka in je vsa nestrpna. Stopim pred staro hišo, stekla na oknih se svetijo v soncu, senca napušča pada na vhodna vrata, ob kamniti stopnici raste kopriva, rumena barva na vratih se lušči, kljuka je še vedno ista, na slepih oknih vrat so v paru rombi, sončnice, pa zopet rombi, nad njimi lesena pahljača z rumenimi stekli, na kamniti prekladi letnica in kratici J. Č., ki ju deli vklesani križ na dve polovici.
Niso več tako zelo velika, kljuka ni več tako visoko, vedno so bila od prta, od zgodnje pomladi tja do pozne jeseni, nikdar nisem trkala, čez vežo sem stopila v kuhinjo. Šibka svetloba je prihajala skozi majhno okno nad kamnitim koritom, na klopi je vedno stal škaf, poln vode, v njem lese na zajemalka, stene so bile črne, skromna žarnica izpod stropa je sajam dajala lesk. Mica je z burkljami premikala železne lonce v peči, se ozrla k meni, ko odgovorila na moj glasen pozdrav, stopila je po orodje, po katerega sem prišla; sveder za lesene cev, rifl za lan, nože za zelje, zaskrbljeno vprašala, ali sem dovolj močna, da ga bom lahko nesla, in mi ga pomagala naložiti.
Težak ključ sem potisnila v odprtino in obrnila, ključavnica je zaškripala. Prijela sem za kljuko, potisnila, tečaji so zacvilili, po kamnitih tleh veže je stekla prestrašena miš, pajčevina je visela iz vseh kotov, pod nji mi na tleh pa kupi muh. Kuhinja je bila odprta, lopar, omelo in burkle so bili naslonjeni na sajastem zidu pred pečjo, na ognjišču majhen kupček pepela in nekaj železnih loncev. Segala sem vanje, dokler nisem v naj manjšem, ki je bil do polovice napolnjen s pepelom, našla ključa. Hiša je bila prazna, na krušni peči z zelenimi pečnicami debela plast prahu, klop in javorjeva miza, Bogkov kot s križem in oljčno vejico, dva polomljena stola. Hitro sem stopila do vrat v kamro in jih odprla. Ogrodje postelje, odprta omara in v njej suknjič, kosm z napol odprtim predalom, zavesa z belo vezenino na oknu in skrinja pod njim. Ključ se je zatikal, s težavo mi uspelo odkleniti in dvigniti pokrov, bila je prazna, v predalu na levi strani stara škatla za čevlje.
Ne bom brskala po njenih stvareh, škatlo bom vzela, bo že sama po iskala, kar potrebuje. Vse skupaj ji bom odnesla, do takrat, ko bodo njeni doma, lahko pogleda, potem bom pa vrnila, če bo hotela.
Hitro sem vzela škatlo, zaklenila skrinjo, vrnila ključ v lonec in ga pokrila s pepelom, zaklenila vrata in se vrnila v k njej v kuhinjo.
»Kar škatlo sem vam prinesla, boste že sama zbrala.«
Roke so ji oživele, odprla je pokrov in zložila vsebino na mizo. Med zbledelimi fotografijami je bilo nekaj pisem, posušena vejica roženkravta, robec s čipko, klobček sukanca in nekaj kovancev.
»Vidiš, tukaj smo vsi, pred prvo vojsko,« čez mizo mi moli fotografijo, na kateri je družina.-»Oče in mati, brat in sestra, to sem pa jaz,« s prstom mi kaže podobo mladega dekleta v nedeljski obleki, »takrat smo se tako nosili, oče je imel zlato uro, lepo se vidi na laibku.« Družina sedi pred hišo, iz katere sem ji prinesla škatlo, za njimi se lepo vidijo vrata in ornamenti na njih.
»S tem naj bi se poročila.« Iz kupa potegne fotografijo mladega moškega v uniformi, »saj si ga poznala, lani je umrl.« Vojak na fotografiji ponosno zre predse, le nekaj potez na obrazu mi je znanih.
S palcem nežno poboža obraz na sliki, v očeh se ji naberejo solze, potegne robec iz žepa predpasnika in jih hiti brisat.
»Veš, vojska je bila kriva, Avstrija je propadla, papirnat denar ni bil nič več vreden, ko so prišli Italijani, brat je prišel bolan s Piave, oče in mati sta umrla, dote nisem več imela. Ni prišel vprašat zame, kot sva se zmenila. Na grunte v sosednji vasi se je poročil, vdova je bila, mož ji je padel v Srbiji, otrok ni imela, on pa je samo grunte videl. Janezu je žena umrla, udovc je, brata je vprašal zame, doto je hotel, nisem je imela, zato s poroko ni bilo nič. Ženo si je poiskal čez mejo, gostilno in trgovino so imeli, bogati so bili, pri njej doma so bili veseli, da gre od hiše, saj jo poznaš. Janez, je videl le grunte in dote. Jeseni je bil pogreb. Nisem šla kropit, tudi na pogreb ne, težko hodim.« Za hip umolkne, roka, v kateri drži sliko, se ji zatrese, »saj bi me kdo peljal, nisem hotela prosit, naj počiva v miru, dobil je grunt in dota.«
Počasi, list za listom pobira slike in pisma po mizi, jih zlaga nazaj v škatlo in jo porine predme.
»Odnesi nazaj, zakleni, pa nobenemu o tem ne govori!«
Vzamem škatlo, odklepam in zaklepam, skrijem ključ v pepel, še en krat se ozrem v slepa okna vhodnih vrat, rombe in cvetove ter pahljačo na vrhu in obrnem ključ.
BESEDE V VETRU
Hitela je po hribu navzgor, med drevesi iskala komaj vidne sledove steze, ki je peljala na jaso na vrhu previsa. Vrhovi smrek in gole veje bukev so šumele v vetru, visoko v krošnjah se je oglasila šoja. Suho listje je šumelo pod njenimi koraki, za hip se je ustavila, utrgala nekaj cvetov teloha in jetrnika, jih s suhimi bilkami povezala v šopek. Po deblu smreke pred njo se je cedila smola, veliko mravljišče je prebudilo toplo popoldansko sonce. Mravlje so hitele prenašati suhe iglice in popravljati škodo.
Še vedno sta tu, mravljišče, trikrat, prej štirikrat večje je od takrat, smreka, ne spomnim se je, bila je druga, verjetno tista, od katere je ostalo še čisto malo štora, še tega je prerasel mah, zajčja deteljica in sladke koreninice, koliko smole je bilo na njej, sladke smole. Vedno sem jo prišla nabirat, ko smo jo rabili doma, žvečila sem jo med potjo, a le do nekaj korakov pred domom, niso me smeli videti, za dekleta se ni spodobilo .
Šoja se je zopet oglasila, tokrat v krošnji tik nad njo in poletela med vejami dreves. Med debli je že zagledala rob jase, oprijemala se je tankih debel dreves in pohitela proti vrhu. Jasa je bila še vedno tu, tik nad previsom, s spodnje strani so ga skrivali vrhovi smrek, ki so segali skoraj do roba. Bukev na njenem robu je še vedno stala, veje so bile večje in višje, deblo širše, brazgotine na njem, ki jih je nekega nedeljskega popoldneva vanj zarezal fant, zarasle in še vedno tam, M in S. Naslonila se je na drevo, v daljavi so se videle prve hiše, nekdo je na njivi, oral s traktorjem, slišal se je lajež psa. Veter se je za hip umiril, nato pa z vso silo zaletel v veje, pograbil listje na tleh, ga zavrtel in v hipu spustil, spremenil smer, prinesel pisk lokomotive in hrumenje vlaka. Zaprla je oči in prisluhnila.
Sklonjeno nad cvetočimi šmarnicami so jo prestrašili bližajoči se ko raki. V hipu se je zravnala in ozrla okrog sebe, stal je ob deblu in se z roko naslanjal nanj.
»Kaj pa ti tukaj?« ga je presenečena vprašala.
»Izpit delam, za lovca, naslednji mesec, rad bi ga imel, preden grem k vojakom,« za hip je premolknil, »moram dobro poznati lovišče. Kaj pa ti, nič te ne vidim?«
»Saj veš, šola, doma moram pomagati, nikamor me ne pustijo.«
»Mi boš pisala k vojakom?«
»Bom, če mi boš tudi ti, pa ne domov, na šolo, doma mi vse odprejo.«
Iz žepa je potegnil nožek in začel praskati po deblu.
»Kaj pa delaš?«
»Nekaj zate, spomin, ko bom odšel, na prve šmarnice« in hitel odstranjevati sivo skorjo na deblu, da se je pod njo pokazala belina lesa.
Sonce je za hip zakril oblak, zazeblo jo je, s prsti je še enkrat šla preko brazgotin na deblu, veter je zopet spremenil smer, med šumenje vrhov se je mešal zven navčka. »Nekdo se je poslovil,« je pomislila. Telohe je položila na debelo korenino bukve, prisluhnila šumenju v vrhovih nad seboj, glasnemu poku puške, znanemu glasu za njim: »Hvala za rože, dekle. Ni nama uspelo. Nesreča je bila. Vso srečo ti želim«.
Med drevesi se je spustila v dolino, se podrsala po zadnjih zaplatah snega v osojah, na grmu nalomila nekaj mačic, stekla do prve hiše in vstopila.
»Nisi prinesla telohov?« jo je vprašala ženica pri štedilniku, »samo mačice.«
»Šele popki so, bom te odnesla na grob, tam kjer so prvi, se je preveč zaraslo.«
VRATA
Vstala je izza mize, stopila do kredence, počasi odprla predal in z roko segla vanj, vzela iz njega velik težak ključ, počasi pridrsala do stola, se hitro usedla in globoko vzdihnila. Ključ je položila predme na mizo in me proseče pogledala.
»Na, tu ga imaš, da boš lahko odklenila, tiste slike mi prinesi, v skrinji so, v kamri,« za hip je umolknila, »tiste slike, še enkrat bi jih rada vi dela, dokler še lahko. Tebi verjamem, še kakšne tri ure jih ne bo, v službi so, otroci so na morju, sami sva.«
Vzamem ključ, težak je, malo ga je načela že rja.
Tega je verjetno skoval eden od Kabilčarjev v svoji kovačiji, kateri izmed njih, Ivan zagotovo ne, je premlad, mogoče Jakob, saj je že kar v letih, ključ je star, mogoče Jakobov stric, takrat so delali še take ključavnice. Koliko let ni v vasi več kovačije, trideset, prej štirideset.
Misli mi begajo, stopim v vežo, ko se zopet oglasi.
»Skrinja je zaklenjena, ključ boš našla v železnem loncu v črni kuhi nji, da boš lahko odklenila, potem ga daj nazaj, ne vedo, da je tam.«
»Bom ga že našla, nič vas naj ne skrbi.«
Hitro stopim čez prag, mimo loncev z rožami pri vhodu, do nove ga hleva, kjer prestrašim nekaj kokoši, petelin vznemirjen zakikirika in razpre peruti, v hlevu muka krava, pod senikom je kup senenih bal, jata vrabcev se prepira za suha semena v drobirju. Hitim, vem, da me čaka in je vsa nestrpna. Stopim pred staro hišo, stekla na oknih se svetijo v soncu, senca napušča pada na vhodna vrata, ob kamniti stopnici raste kopriva, rumena barva na vratih se lušči, kljuka je še vedno ista, na slepih oknih vrat so v paru rombi, sončnice, pa zopet rombi, nad njimi lesena pahljača z rumenimi stekli, na kamniti prekladi letnica in kratici J. Č., ki ju deli vklesani križ na dve polovici.
Niso več tako zelo velika, kljuka ni več tako visoko, vedno so bila od prta, od zgodnje pomladi tja do pozne jeseni, nikdar nisem trkala, čez vežo sem stopila v kuhinjo. Šibka svetloba je prihajala skozi majhno okno nad kamnitim koritom, na klopi je vedno stal škaf, poln vode, v njem lese na zajemalka, stene so bile črne, skromna žarnica izpod stropa je sajam dajala lesk. Mica je z burkljami premikala železne lonce v peči, se ozrla k meni, ko odgovorila na moj glasen pozdrav, stopila je po orodje, po katerega sem prišla; sveder za lesene cev, rifl za lan, nože za zelje, zaskrbljeno vprašala, ali sem dovolj močna, da ga bom lahko nesla, in mi ga pomagala naložiti.
Težak ključ sem potisnila v odprtino in obrnila, ključavnica je zaškripala. Prijela sem za kljuko, potisnila, tečaji so zacvilili, po kamnitih tleh veže je stekla prestrašena miš, pajčevina je visela iz vseh kotov, pod nji mi na tleh pa kupi muh. Kuhinja je bila odprta, lopar, omelo in burkle so bili naslonjeni na sajastem zidu pred pečjo, na ognjišču majhen kupček pepela in nekaj železnih loncev. Segala sem vanje, dokler nisem v naj manjšem, ki je bil do polovice napolnjen s pepelom, našla ključa. Hiša je bila prazna, na krušni peči z zelenimi pečnicami debela plast prahu, klop in javorjeva miza, Bogkov kot s križem in oljčno vejico, dva polomljena stola. Hitro sem stopila do vrat v kamro in jih odprla. Ogrodje postelje, odprta omara in v njej suknjič, kosm z napol odprtim predalom, zavesa z belo vezenino na oknu in skrinja pod njim. Ključ se je zatikal, s težavo mi uspelo odkleniti in dvigniti pokrov, bila je prazna, v predalu na levi strani stara škatla za čevlje.
Ne bom brskala po njenih stvareh, škatlo bom vzela, bo že sama po iskala, kar potrebuje. Vse skupaj ji bom odnesla, do takrat, ko bodo njeni doma, lahko pogleda, potem bom pa vrnila, če bo hotela.
Hitro sem vzela škatlo, zaklenila skrinjo, vrnila ključ v lonec in ga pokrila s pepelom, zaklenila vrata in se vrnila v k njej v kuhinjo.
»Kar škatlo sem vam prinesla, boste že sama zbrala.«
Roke so ji oživele, odprla je pokrov in zložila vsebino na mizo. Med zbledelimi fotografijami je bilo nekaj pisem, posušena vejica roženkravta, robec s čipko, klobček sukanca in nekaj kovancev.
»Vidiš, tukaj smo vsi, pred prvo vojsko,« čez mizo mi moli fotografijo, na kateri je družina.-»Oče in mati, brat in sestra, to sem pa jaz,« s prstom mi kaže podobo mladega dekleta v nedeljski obleki, »takrat smo se tako nosili, oče je imel zlato uro, lepo se vidi na laibku.« Družina sedi pred hišo, iz katere sem ji prinesla škatlo, za njimi se lepo vidijo vrata in ornamenti na njih.
»S tem naj bi se poročila.« Iz kupa potegne fotografijo mladega moškega v uniformi, »saj si ga poznala, lani je umrl.« Vojak na fotografiji ponosno zre predse, le nekaj potez na obrazu mi je znanih.
S palcem nežno poboža obraz na sliki, v očeh se ji naberejo solze, potegne robec iz žepa predpasnika in jih hiti brisat.
»Veš, vojska je bila kriva, Avstrija je propadla, papirnat denar ni bil nič več vreden, ko so prišli Italijani, brat je prišel bolan s Piave, oče in mati sta umrla, dote nisem več imela. Ni prišel vprašat zame, kot sva se zmenila. Na grunte v sosednji vasi se je poročil, vdova je bila, mož ji je padel v Srbiji, otrok ni imela, on pa je samo grunte videl. Janezu je žena umrla, udovc je, brata je vprašal zame, doto je hotel, nisem je imela, zato s poroko ni bilo nič. Ženo si je poiskal čez mejo, gostilno in trgovino so imeli, bogati so bili, pri njej doma so bili veseli, da gre od hiše, saj jo poznaš. Janez, je videl le grunte in dote. Jeseni je bil pogreb. Nisem šla kropit, tudi na pogreb ne, težko hodim.« Za hip umolkne, roka, v kateri drži sliko, se ji zatrese, »saj bi me kdo peljal, nisem hotela prosit, naj počiva v miru, dobil je grunt in dota.«
Počasi, list za listom pobira slike in pisma po mizi, jih zlaga nazaj v škatlo in jo porine predme.
»Odnesi nazaj, zakleni, pa nobenemu o tem ne govori!«
Vzamem škatlo, odklepam in zaklepam, skrijem ključ v pepel, še en krat se ozrem v slepa okna vhodnih vrat, rombe in cvetove ter pahljačo na vrhu in obrnem ključ.
BESEDE V VETRU
Hitela je po hribu navzgor, med drevesi iskala komaj vidne sledove steze, ki je peljala na jaso na vrhu previsa. Vrhovi smrek in gole veje bukev so šumele v vetru, visoko v krošnjah se je oglasila šoja. Suho listje je šumelo pod njenimi koraki, za hip se je ustavila, utrgala nekaj cvetov teloha in jetrnika, jih s suhimi bilkami povezala v šopek. Po deblu smreke pred njo se je cedila smola, veliko mravljišče je prebudilo toplo popoldansko sonce. Mravlje so hitele prenašati suhe iglice in popravljati škodo.
Še vedno sta tu, mravljišče, trikrat, prej štirikrat večje je od takrat, smreka, ne spomnim se je, bila je druga, verjetno tista, od katere je ostalo še čisto malo štora, še tega je prerasel mah, zajčja deteljica in sladke koreninice, koliko smole je bilo na njej, sladke smole. Vedno sem jo prišla nabirat, ko smo jo rabili doma, žvečila sem jo med potjo, a le do nekaj korakov pred domom, niso me smeli videti, za dekleta se ni spodobilo .
Šoja se je zopet oglasila, tokrat v krošnji tik nad njo in poletela med vejami dreves. Med debli je že zagledala rob jase, oprijemala se je tankih debel dreves in pohitela proti vrhu. Jasa je bila še vedno tu, tik nad previsom, s spodnje strani so ga skrivali vrhovi smrek, ki so segali skoraj do roba. Bukev na njenem robu je še vedno stala, veje so bile večje in višje, deblo širše, brazgotine na njem, ki jih je nekega nedeljskega popoldneva vanj zarezal fant, zarasle in še vedno tam, M in S. Naslonila se je na drevo, v daljavi so se videle prve hiše, nekdo je na njivi, oral s traktorjem, slišal se je lajež psa. Veter se je za hip umiril, nato pa z vso silo zaletel v veje, pograbil listje na tleh, ga zavrtel in v hipu spustil, spremenil smer, prinesel pisk lokomotive in hrumenje vlaka. Zaprla je oči in prisluhnila.
Sklonjeno nad cvetočimi šmarnicami so jo prestrašili bližajoči se ko raki. V hipu se je zravnala in ozrla okrog sebe, stal je ob deblu in se z roko naslanjal nanj.
»Kaj pa ti tukaj?« ga je presenečena vprašala.
»Izpit delam, za lovca, naslednji mesec, rad bi ga imel, preden grem k vojakom,« za hip je premolknil, »moram dobro poznati lovišče. Kaj pa ti, nič te ne vidim?«
»Saj veš, šola, doma moram pomagati, nikamor me ne pustijo.«
»Mi boš pisala k vojakom?«
»Bom, če mi boš tudi ti, pa ne domov, na šolo, doma mi vse odprejo.«
Iz žepa je potegnil nožek in začel praskati po deblu.
»Kaj pa delaš?«
»Nekaj zate, spomin, ko bom odšel, na prve šmarnice« in hitel odstranjevati sivo skorjo na deblu, da se je pod njo pokazala belina lesa.
Sonce je za hip zakril oblak, zazeblo jo je, s prsti je še enkrat šla preko brazgotin na deblu, veter je zopet spremenil smer, med šumenje vrhov se je mešal zven navčka. »Nekdo se je poslovil,« je pomislila. Telohe je položila na debelo korenino bukve, prisluhnila šumenju v vrhovih nad seboj, glasnemu poku puške, znanemu glasu za njim: »Hvala za rože, dekle. Ni nama uspelo. Nesreča je bila. Vso srečo ti želim«.
Med drevesi se je spustila v dolino, se podrsala po zadnjih zaplatah snega v osojah, na grmu nalomila nekaj mačic, stekla do prve hiše in vstopila.
»Nisi prinesla telohov?« jo je vprašala ženica pri štedilniku, »samo mačice.«
»Šele popki so, bom te odnesla na grob, tam kjer so prvi, se je preveč zaraslo.«
