»Bo kar prav, da se vam predstavimo: vseh nas je šestinštirideset. In to število se skoraj pokriva z našo starostjo. Zagotavljamo, da si upamo prenašati še najmanj tri generacije. Domišljamo si, da smo me, stopnice, zelo pomembne. Kot srce! Namreč srce zgradbe v bloku s številko sedemnajst.
Do sedaj še ni bilo govora, da bi nas zamenjali liftom, ups! z dvigalom. Pa le kaj bi z njim?! V dvonadstropnem bloku s pritličjem! Ah, lepo vas prosim!
Piše se zgodovina Zemlje, držav, krajev in kraljev, pomembnih in manj pomembnih stavb in ljudi … zakaj pa se ne bi pisala zgodovina nekih stopnišč? No, pa povejte, zakaj ne! Odvrzite svoje pomisleke in se sprehodite skozi prah – ne, ne, skozi čas!
Najnežnejši prebivalci, to se ve, kdo so, so nas težko spravili v slabo voljo. Že kar štiriindvajset parov drobnih nožic je najprej plaho in negotovo drselo po naših gladkih črno-belih ploskvah. Ne moremo reči, da so nas, stopnice, sledovi blatnih čeveljčkov zelo motili. So nas pa znali prestrašiti! Otroci namreč! To pa to! Ne spominjamo se preveč rade vseh praskic in prask, odrgnin in bušk in krvavečih ran … Tudi sledi voženj po naši ograji. Samo od vrha do kleti! Potem pa toliko vpitja in joka! Me res nismo krive za vse trde pasti!
Pa da ne boste mislili, da je z odraslimi blokovčani kako drugače! Vemo, da se ni lepo smejati nerodnostim in nesreči drugih. A v tem primeru – žal ni bilo nikjer skrite kamere – bi se nam pridružili tudi vi! Še vedno jo vidimo intelektualko, drsečo po nas, stopnicah, kot po toboganu, na nogah seveda moderni in lepo spolzki natikači, kot čolnički, za njo – kavopivko oblak vonjav po kavi. Nekaj je krilila po železni ograji in na osmi stopnici vzdihovala: »Pa saj ne more biti res! Ne more biti …« Pa še kako zares je šlo! Nekaj minut je morda razmišljala, ali naj ostane kar tam, kjer je obležala, ali naj koga pokliče. A koga, povejte mi, v dopoldanskem času?... Seveda so nas prestrašili njeni jezni pogledi. Samo to smo si želel, da zaradi roke, reber in noge ne bi več tako jadikovala. Nevzdržno, ni »za povedat«! Kaj je bilo potem, ko se je mukoma odplazila navzgor in so se rahlo zaprla vrata v prvem nadstropju za njo, ne vemo. Vemo le, da učiteljice nekaj časa ni bilo »na spregled«!
Naj vam še izdamo, da je taista neroda nerodna pred dobrima dvema desetletjema, celo z dojenčkom v naročju telebnila blizu vhoda v blok. Že na drugi stopnici! Saj, zakaj pa je imela oči samo za našo redko čistočo … Za nekaj pa smo ji vendarle hvaležne. V našo družbo je kmalu pošiljala svojo hčerkico z barbikami, oblekicami zanjo in z medvedki in še s kartami. Seveda smo se z njo vred veselile mlajše prijateljice za igro izza sosednjih vrat. Zato smo vedno komaj, komaj dočakale počitnic!
Tako je to! Po svoje si tudi krojimo življenje. Vsrkavamo najrazličnejše zvoke: zvoke korakov, ki se takoj zmehčajo za vrati, škrtanje ključev, treskanje vrat – to je sploh zanimivo, ker lahko potem ure in ure ugibamo, kaj vse bi to lahko pomenilo. Še posebej rade prisluškujemo pogovoru dveh, od službe v šoli naelektrenih učiteljic, bližnjih sosed. Kar na stopnišču pred stanovanji. Za nobeno ceno pa ne bi po nekaj letih zamudile zaupnih pomenkov dveh najstnic, seveda, daleč od nepovabljenih ušes.
Tole morate slišati: iz tira nas je enkrat za cel teden vrgel avtomat. Razsvetljava na stopniščih je pač delovala ob nepravem času, ko se je pokvaril avtomat namreč. Takrat se nam je zdelo svetleje podnevi in ponoči temneje. In tako smo v temi vse stopnice prestrašene zadrževale dih: Kaj bo, če nas kakšni negotovi koraki zgrešijo? Prava sreča, da je svetila polna luna!
Poseben utrip pa nam ponuja čas med prazniki in po praznikih. Takrat se vonj po vlagi, trohnobi in odpadkih iz kleti hočeš nočeš mora umakniti drugačnim vonjavam. Omamnim vonjavam! Kaj omamnim – nebeškim vonjavam vabljivih sladic in kuharskih mojstrovin!... Kmalu za tem začutimo smele prihajajoče in odhajajoče korake nadišavljenih gostov. Še kako dobro začutimo, kako brišejo naše robove s plašči, pod katerimi je skrita večerna toaleta. Pa veselo mladostno preskakovanje nas, stopnic!... Vrtoglava prazničnost! Izza vsakih vrat uhajajoča! Takrat se šele zavemo: poglej si no, za vrati naših stanovalcev se skrivajo razkošje in blišč in dišeča svežina! No ja, skoraj povsod!
Drži pa kot pribito! Mnogokrat se počutim ujete med stenami in ograjo. Odpadajoči omet, bogsigavedi čigavo jabolko spora, nas kar naprej straši, prah na ograji pa toliko, da nas ne sili h kihanju. Že leta in leta čakamo na kak dober grafit. Ostaja nam samo tale, v prvem nadstropju, v ihti izpraskan vzdih: N & ?
Pa mislite, da nam je bilo kdaj dolgčas? Kje pa! Naj vam samo zaupamo, kako smo me, stopnice, radodarne kot le kaj. Kar se, seveda, zatočišč tiče! Pa ne samo brusilcem nožev in popravljavcem starih dežnikov – ti so za sabo puščali čuden vonj po pokvarjeni maščobi – tudi neprizemljenim zaljubljencem in – ne boste verjeli – celo živalim. Kako da ne verjamete? Čisto zares! Ne pretiravamo!
Samo v opozorilo in razmislek tem, ki vrata radi puščajo odprta.
Zablodele ptice so v iskanju ob zaprtih šipah omagovale; za njimi le rdeče kapljice sledi … Z zapuščenimi je mačkami bilo drugače: ker so stanovalke prepogosto pozabljale na mleko zanje in bili so nekateri stanovalci alergični na mačje dlake, so nas prej ko slej rade volje zapustile … Celo kokoši so si kdaj pa kdaj prav tu, na naših ploskvah, izvolile gladke sprehajalne poti – do kleti od vhoda, seveda! Še kroži spomin na kokošjo nujnost v bloku; ni minil dan, da ne bi ena izmed mamic v skrbi preveliki spraševala svojo hčerkico okroglolično: »Jerček, boš jajček?« In celo koza je bila že naša obiskovalka, mlada koza! Uspelo ji je spretno pridrsati šest stopnic v pritličje (prav tisti zgodnji avgust bile smo čiste do najvišje čistoče). Na desni pa vrata v stanovanje odprta! Mlada koza Mika pa kar takole, nepovabljena na obisk – predrznost pa taka! – k stanovalki, ki je bila zaljubljena v cvetje! Stanovalko bi skoraj kap, in to kar vpričo nas! Zgrožena je pririnila vsiljivko belo nazaj na nas. Tako kozi pač ni bilo treba prestavljati tac! Huh! Kakšna škripajoča vleka po nas! Vse do vhodnih vrat! Ko bi se le mogle v tekoče stopnice spremeniti takrat! ... Osupli trenutni lastnici je koza sledila nekam za garaže. Tisti dan smo jo videle prvič in zadnjič in – še sreča – nikoli več! No, pogrešale je nismo, te koze! Slišale pa smo, da je na neki pohorski kmetiji s svojima mladičkoma zganjala prave vragolije.
Mladički?! Saj res! Zamolčati vam ne moremo nekakšnih »slepih potnikov« oziroma »slepih stanovalcev«. Ena izmed usmiljenk vsega, kar je živalskega rodu, je čudno pogostokrat v bloku odklepala kletna vrata. Pomislite! Podtalno skrbela je za številno družino zajčjo! Lepo vas prosim! Stanovanjski blok s stopnicami in z – zajci! Še dobro, da jih ni spustila na sprehod po nas, prometnih in strmih stopnicah!
A te živali, bog ne daj res niso krive, da vitalni deli v bloku odpovedujejo. Saj si lahko predstavljate, kaj se jih je polotilo! Časa zob vendar! Tako se naši stanovalci borijo s podtalnico v kletnih prostorih, se jezijo drug na drugega zavoljo odtokov v greznico. Ta jim je tako zagodla, da smo bile v skrbeh za zdravje vseh. Baje slabo kaže stanje dimnikov in strehe, ki marsikje lahkomiselno pušča mokroto na nas. A včasih – saj ne vemo, ali vam naj razkrijemo ali ne – čemu je še služil del pločevinaste strehe na vrhu naše zgradbe …
Vroče poletje je bilo. Pa šele začetek sezone. Na našo, severno stran stopnišča, ni mogla nevzdržna pripeka. Hvala Bogu! Pa so se zatekle najbolj pogumne vrle stanovalke na ravno streho in tam verjetno razkazovale soncu še mlečno svojo kožo. In se jim je splačalo! S komaj zatajevanim smehom pa se spomnimo tiste učiteljice, ki se je naveličala vsakoletnega sončenja na vrtu med gredami. Da bo prej porjavela na strehi kot na zemlji, si je domišljala. Vsa tresoča se je komaj zvlekla skozi podstrešno okno visoko na drsečo ploskev. Niti pet minut ni zdržala tam. Rdeča pa je imela samo komolce in kolena. Pa ne od sonca! Zgubljena krema za sončenje pa se je senčila še nekaj ur na eni izmed zgornjih stopnic.
Bile pa smo priča tudi izjemnim trenutkom. Pred nekaj leti smo se razveselile fotografskega aparata z novinarjem. Žal, prehitro! Me ga sploh nismo zanimale! Zato pa se je nerodno spotikal, zato. Le kje je imel oči?! Ah, seveda! Skozi stopniščno – naše okno je tik pod streho zavzeto fotografiral novo telovadnico v bližini. Upale smo, da bo ovekovečil vsaj brezo — nekakšno zakleto kraljično sredi popleskanega dvorišča. Če bi pokazal več zanimanja za nas, stopnice, bi mu naslikale nekdanji naš razgled iz bloka: leseno garažo s prepolno zajčnico, gnečo otrok na modri gugalnici in peskovniku z igračami, nekakšne Kremenčkove hiške iz kartonov v bližnjih grmičih, macesne in bore, košček parka — imenitne pogoje za enajsto šolo blizu preresne šole, kajpada za kratkohlačnike in kratkokrilčnice, za nameček pa še nepogrešljivo brezo s premajhno senco za vozičke z dojenčki. Zdaj se moramo, hočeš nočeš, zadovoljiti s pogledom skozi oboje dotrajanih stopniščnih oken (da ne omenjamo odprtih vrat z redkokdaj celimi šipami) na pusto dvorišče z orjaško brezo brez lesenih garaž, na parkirni prostor uporabnikov iz bloka, »na črno« parkirane tuje avtomobile …
Dolga vrsta betonskih garaž nam pa kot obzidje že nekaj časa krade pogled na vrt, ki ga pa tudi ni več. Na vsem lepem so garaže izpodrinile javor, šolsko uto in zadelale jarek, v katerem so si zagnane vrtnarice, med njimi tudi učiteljice, namakale motike. Morali bi videti zardela lica ene izmed vrtnark, kajpada. Celo njihove šopke rož in košare, prepolne takega korenja in jagod, kakršne bojda ponujajo branjevke na trgih. Kaj šele prepolne gajbice kosmulj, ribeza in višenj, prinesene od nekod s parcel. Nabrane dobrote za vkuhavanje marmelad in sokov. Saj ne bi vedele za vse to, če se ne bi večkrat trkljale zgubljene jagode po nas. In če ne bi bilo tolikokratnega tovorjenja prepolnih kozarcev in steklenic v kletno shrambo. Zaradi sledov kakšnih zgubljenih grudic zemlje in dragocenih pridelkov – z naše strani ni bilo panike. A stanovalka, na katero je padla vrsta skrbi za red in snago, je streljala z očmi. O, marsikakšno bi vam še lahko natrosile. A imamo slabe izkušnje. Prevečkrat naletimo na gluha ušesa!
Samo še tole: nepozaben pogled na Pohorje pa nam vendarle ostaja. Žal, na igrišče ga pač ni več. Tako vsaj mame iz bloka ne morejo nadzorovati svojih otrok in ne slišimo več vreščečih klicev ene izmed njih z mini balkončka: »Natašaa! Domooov! Takoj domov!« še posebej priročno pa se nam je vedno zdelo, kadar so od vhoda k nam prihajala opozorila:
»Otroci, očistite si čevlje!«
Pomislite! Zadnji čas sploh ni več podobnih opozoril! Saj tudi otrok v bloku ni več! In ne živali! Živi dolgčas!
Živi dolgčas!? Saj, kaj bi sploh rade me, blokovske stopnice?! ... Spet malo adrenalina? Morda kak — potresek? Raje ne! Še tretji tresljaj pa bi dodobra iztiril naš srčni ritem! (Pa naj bi si gneča prestrašenih stanovalcev v hudi uri še tako oproščala vse zamerice in zamere!) No, me se ne damo! Čez trdnost v zgradbi je ni! Zato pa smo, me, stopnice, »garant«! Za zdaj še!«
»Bo kar prav, da se vam predstavimo: vseh nas je šestinštirideset. In to število se skoraj pokriva z našo starostjo. Zagotavljamo, da si upamo prenašati še najmanj tri generacije. Domišljamo si, da smo me, stopnice, zelo pomembne. Kot srce! Namreč srce zgradbe v bloku s številko sedemnajst.
Do sedaj še ni bilo govora, da bi nas zamenjali liftom, ups! z dvigalom. Pa le kaj bi z njim?! V dvonadstropnem bloku s pritličjem! Ah, lepo vas prosim!
Piše se zgodovina Zemlje, držav, krajev in kraljev, pomembnih in manj pomembnih stavb in ljudi … zakaj pa se ne bi pisala zgodovina nekih stopnišč? No, pa povejte, zakaj ne! Odvrzite svoje pomisleke in se sprehodite skozi prah – ne, ne, skozi čas!
Najnežnejši prebivalci, to se ve, kdo so, so nas težko spravili v slabo voljo. Že kar štiriindvajset parov drobnih nožic je najprej plaho in negotovo drselo po naših gladkih črno-belih ploskvah. Ne moremo reči, da so nas, stopnice, sledovi blatnih čeveljčkov zelo motili. So nas pa znali prestrašiti! Otroci namreč! To pa to! Ne spominjamo se preveč rade vseh praskic in prask, odrgnin in bušk in krvavečih ran … Tudi sledi voženj po naši ograji. Samo od vrha do kleti! Potem pa toliko vpitja in joka! Me res nismo krive za vse trde pasti!
Pa da ne boste mislili, da je z odraslimi blokovčani kako drugače! Vemo, da se ni lepo smejati nerodnostim in nesreči drugih. A v tem primeru – žal ni bilo nikjer skrite kamere – bi se nam pridružili tudi vi! Še vedno jo vidimo intelektualko, drsečo po nas, stopnicah, kot po toboganu, na nogah seveda moderni in lepo spolzki natikači, kot čolnički, za njo – kavopivko oblak vonjav po kavi. Nekaj je krilila po železni ograji in na osmi stopnici vzdihovala: »Pa saj ne more biti res! Ne more biti …« Pa še kako zares je šlo! Nekaj minut je morda razmišljala, ali naj ostane kar tam, kjer je obležala, ali naj koga pokliče. A koga, povejte mi, v dopoldanskem času?... Seveda so nas prestrašili njeni jezni pogledi. Samo to smo si želel, da zaradi roke, reber in noge ne bi več tako jadikovala. Nevzdržno, ni »za povedat«! Kaj je bilo potem, ko se je mukoma odplazila navzgor in so se rahlo zaprla vrata v prvem nadstropju za njo, ne vemo. Vemo le, da učiteljice nekaj časa ni bilo »na spregled«!
Naj vam še izdamo, da je taista neroda nerodna pred dobrima dvema desetletjema, celo z dojenčkom v naročju telebnila blizu vhoda v blok. Že na drugi stopnici! Saj, zakaj pa je imela oči samo za našo redko čistočo … Za nekaj pa smo ji vendarle hvaležne. V našo družbo je kmalu pošiljala svojo hčerkico z barbikami, oblekicami zanjo in z medvedki in še s kartami. Seveda smo se z njo vred veselile mlajše prijateljice za igro izza sosednjih vrat. Zato smo vedno komaj, komaj dočakale počitnic!
Tako je to! Po svoje si tudi krojimo življenje. Vsrkavamo najrazličnejše zvoke: zvoke korakov, ki se takoj zmehčajo za vrati, škrtanje ključev, treskanje vrat – to je sploh zanimivo, ker lahko potem ure in ure ugibamo, kaj vse bi to lahko pomenilo. Še posebej rade prisluškujemo pogovoru dveh, od službe v šoli naelektrenih učiteljic, bližnjih sosed. Kar na stopnišču pred stanovanji. Za nobeno ceno pa ne bi po nekaj letih zamudile zaupnih pomenkov dveh najstnic, seveda, daleč od nepovabljenih ušes.
Tole morate slišati: iz tira nas je enkrat za cel teden vrgel avtomat. Razsvetljava na stopniščih je pač delovala ob nepravem času, ko se je pokvaril avtomat namreč. Takrat se nam je zdelo svetleje podnevi in ponoči temneje. In tako smo v temi vse stopnice prestrašene zadrževale dih: Kaj bo, če nas kakšni negotovi koraki zgrešijo? Prava sreča, da je svetila polna luna!
Poseben utrip pa nam ponuja čas med prazniki in po praznikih. Takrat se vonj po vlagi, trohnobi in odpadkih iz kleti hočeš nočeš mora umakniti drugačnim vonjavam. Omamnim vonjavam! Kaj omamnim – nebeškim vonjavam vabljivih sladic in kuharskih mojstrovin!... Kmalu za tem začutimo smele prihajajoče in odhajajoče korake nadišavljenih gostov. Še kako dobro začutimo, kako brišejo naše robove s plašči, pod katerimi je skrita večerna toaleta. Pa veselo mladostno preskakovanje nas, stopnic!... Vrtoglava prazničnost! Izza vsakih vrat uhajajoča! Takrat se šele zavemo: poglej si no, za vrati naših stanovalcev se skrivajo razkošje in blišč in dišeča svežina! No ja, skoraj povsod!
Drži pa kot pribito! Mnogokrat se počutim ujete med stenami in ograjo. Odpadajoči omet, bogsigavedi čigavo jabolko spora, nas kar naprej straši, prah na ograji pa toliko, da nas ne sili h kihanju. Že leta in leta čakamo na kak dober grafit. Ostaja nam samo tale, v prvem nadstropju, v ihti izpraskan vzdih: N & ?
Pa mislite, da nam je bilo kdaj dolgčas? Kje pa! Naj vam samo zaupamo, kako smo me, stopnice, radodarne kot le kaj. Kar se, seveda, zatočišč tiče! Pa ne samo brusilcem nožev in popravljavcem starih dežnikov – ti so za sabo puščali čuden vonj po pokvarjeni maščobi – tudi neprizemljenim zaljubljencem in – ne boste verjeli – celo živalim. Kako da ne verjamete? Čisto zares! Ne pretiravamo!
Samo v opozorilo in razmislek tem, ki vrata radi puščajo odprta.
Zablodele ptice so v iskanju ob zaprtih šipah omagovale; za njimi le rdeče kapljice sledi … Z zapuščenimi je mačkami bilo drugače: ker so stanovalke prepogosto pozabljale na mleko zanje in bili so nekateri stanovalci alergični na mačje dlake, so nas prej ko slej rade volje zapustile … Celo kokoši so si kdaj pa kdaj prav tu, na naših ploskvah, izvolile gladke sprehajalne poti – do kleti od vhoda, seveda! Še kroži spomin na kokošjo nujnost v bloku; ni minil dan, da ne bi ena izmed mamic v skrbi preveliki spraševala svojo hčerkico okroglolično: »Jerček, boš jajček?« In celo koza je bila že naša obiskovalka, mlada koza! Uspelo ji je spretno pridrsati šest stopnic v pritličje (prav tisti zgodnji avgust bile smo čiste do najvišje čistoče). Na desni pa vrata v stanovanje odprta! Mlada koza Mika pa kar takole, nepovabljena na obisk – predrznost pa taka! – k stanovalki, ki je bila zaljubljena v cvetje! Stanovalko bi skoraj kap, in to kar vpričo nas! Zgrožena je pririnila vsiljivko belo nazaj na nas. Tako kozi pač ni bilo treba prestavljati tac! Huh! Kakšna škripajoča vleka po nas! Vse do vhodnih vrat! Ko bi se le mogle v tekoče stopnice spremeniti takrat! ... Osupli trenutni lastnici je koza sledila nekam za garaže. Tisti dan smo jo videle prvič in zadnjič in – še sreča – nikoli več! No, pogrešale je nismo, te koze! Slišale pa smo, da je na neki pohorski kmetiji s svojima mladičkoma zganjala prave vragolije.
Mladički?! Saj res! Zamolčati vam ne moremo nekakšnih »slepih potnikov« oziroma »slepih stanovalcev«. Ena izmed usmiljenk vsega, kar je živalskega rodu, je čudno pogostokrat v bloku odklepala kletna vrata. Pomislite! Podtalno skrbela je za številno družino zajčjo! Lepo vas prosim! Stanovanjski blok s stopnicami in z – zajci! Še dobro, da jih ni spustila na sprehod po nas, prometnih in strmih stopnicah!
A te živali, bog ne daj res niso krive, da vitalni deli v bloku odpovedujejo. Saj si lahko predstavljate, kaj se jih je polotilo! Časa zob vendar! Tako se naši stanovalci borijo s podtalnico v kletnih prostorih, se jezijo drug na drugega zavoljo odtokov v greznico. Ta jim je tako zagodla, da smo bile v skrbeh za zdravje vseh. Baje slabo kaže stanje dimnikov in strehe, ki marsikje lahkomiselno pušča mokroto na nas. A včasih – saj ne vemo, ali vam naj razkrijemo ali ne – čemu je še služil del pločevinaste strehe na vrhu naše zgradbe …
Vroče poletje je bilo. Pa šele začetek sezone. Na našo, severno stran stopnišča, ni mogla nevzdržna pripeka. Hvala Bogu! Pa so se zatekle najbolj pogumne vrle stanovalke na ravno streho in tam verjetno razkazovale soncu še mlečno svojo kožo. In se jim je splačalo! S komaj zatajevanim smehom pa se spomnimo tiste učiteljice, ki se je naveličala vsakoletnega sončenja na vrtu med gredami. Da bo prej porjavela na strehi kot na zemlji, si je domišljala. Vsa tresoča se je komaj zvlekla skozi podstrešno okno visoko na drsečo ploskev. Niti pet minut ni zdržala tam. Rdeča pa je imela samo komolce in kolena. Pa ne od sonca! Zgubljena krema za sončenje pa se je senčila še nekaj ur na eni izmed zgornjih stopnic.
Bile pa smo priča tudi izjemnim trenutkom. Pred nekaj leti smo se razveselile fotografskega aparata z novinarjem. Žal, prehitro! Me ga sploh nismo zanimale! Zato pa se je nerodno spotikal, zato. Le kje je imel oči?! Ah, seveda! Skozi stopniščno – naše okno je tik pod streho zavzeto fotografiral novo telovadnico v bližini. Upale smo, da bo ovekovečil vsaj brezo — nekakšno zakleto kraljično sredi popleskanega dvorišča. Če bi pokazal več zanimanja za nas, stopnice, bi mu naslikale nekdanji naš razgled iz bloka: leseno garažo s prepolno zajčnico, gnečo otrok na modri gugalnici in peskovniku z igračami, nekakšne Kremenčkove hiške iz kartonov v bližnjih grmičih, macesne in bore, košček parka — imenitne pogoje za enajsto šolo blizu preresne šole, kajpada za kratkohlačnike in kratkokrilčnice, za nameček pa še nepogrešljivo brezo s premajhno senco za vozičke z dojenčki. Zdaj se moramo, hočeš nočeš, zadovoljiti s pogledom skozi oboje dotrajanih stopniščnih oken (da ne omenjamo odprtih vrat z redkokdaj celimi šipami) na pusto dvorišče z orjaško brezo brez lesenih garaž, na parkirni prostor uporabnikov iz bloka, »na črno« parkirane tuje avtomobile …
Dolga vrsta betonskih garaž nam pa kot obzidje že nekaj časa krade pogled na vrt, ki ga pa tudi ni več. Na vsem lepem so garaže izpodrinile javor, šolsko uto in zadelale jarek, v katerem so si zagnane vrtnarice, med njimi tudi učiteljice, namakale motike. Morali bi videti zardela lica ene izmed vrtnark, kajpada. Celo njihove šopke rož in košare, prepolne takega korenja in jagod, kakršne bojda ponujajo branjevke na trgih. Kaj šele prepolne gajbice kosmulj, ribeza in višenj, prinesene od nekod s parcel. Nabrane dobrote za vkuhavanje marmelad in sokov. Saj ne bi vedele za vse to, če se ne bi večkrat trkljale zgubljene jagode po nas. In če ne bi bilo tolikokratnega tovorjenja prepolnih kozarcev in steklenic v kletno shrambo. Zaradi sledov kakšnih zgubljenih grudic zemlje in dragocenih pridelkov – z naše strani ni bilo panike. A stanovalka, na katero je padla vrsta skrbi za red in snago, je streljala z očmi. O, marsikakšno bi vam še lahko natrosile. A imamo slabe izkušnje. Prevečkrat naletimo na gluha ušesa!
Samo še tole: nepozaben pogled na Pohorje pa nam vendarle ostaja. Žal, na igrišče ga pač ni več. Tako vsaj mame iz bloka ne morejo nadzorovati svojih otrok in ne slišimo več vreščečih klicev ene izmed njih z mini balkončka: »Natašaa! Domooov! Takoj domov!« še posebej priročno pa se nam je vedno zdelo, kadar so od vhoda k nam prihajala opozorila:
»Otroci, očistite si čevlje!«
Pomislite! Zadnji čas sploh ni več podobnih opozoril! Saj tudi otrok v bloku ni več! In ne živali! Živi dolgčas!
Živi dolgčas!? Saj, kaj bi sploh rade me, blokovske stopnice?! ... Spet malo adrenalina? Morda kak — potresek? Raje ne! Še tretji tresljaj pa bi dodobra iztiril naš srčni ritem! (Pa naj bi si gneča prestrašenih stanovalcev v hudi uri še tako oproščala vse zamerice in zamere!) No, me se ne damo! Čez trdnost v zgradbi je ni! Zato pa smo, me, stopnice, »garant«! Za zdaj še!«
