Ko sem na skrivaj pogledal skozi okno, sem te nemudoma zagledal. In zdelo se mi je, da si tudi ti pogledal mene. Zelo natančno. Morda si hotel videti, ali se mi po rokah in obrazu kaj pozna iz tistih trenutkov, ko so naju nasilno ločili.
Postavljen si bil na močno zibajočo se mizico iz cenene svetlomodre plastike. Prav na sredi največje sobe v hiši. Edine sobe v hiši. Tvoja štiri krhka plastična stojišča so se mi zdela kot tačke pravkar skotenih bambijev, ki smo jih v srednji šoli gledali v naravoslovnih dokumentarcih.
Ampak vseeno se mi je zdelo prav fajn, da si tako kraljeval sobi in celi hiši. Ta je v strmem pobočju obrobja prestolnice rastla iz temno zbite zemlje, ki je dišala po nečem zelo močnem in gostem. V sožitju s svojimi lepenkastimi, pločevinastimi in golo opečnatimi sosedami. Skupaj z mojim pogledom je vanjo vdirala pohotna vlažnost in gosta prepletenost subtropskega drevja.
V svoji sintetični koži si izgledal utrujen, a bolj obupan kot tisto noč, ko sva se spoznala, zagotovo ne. Zadnja noč, na zadnji dan unovčenja. Šele ko sem malo pred polnočjo prišel v prodajalno na črpalki, sem opazil, da mi je zaradi površnosti tudi tokrat nekaj zmanjkalo. Ena nalepka zvestobe. Že tako sem izdal enega svojih principov, ki so me držali v prepričanju, da mi je namenjeno nekaj smiselnega na tem svetu. Take in drugačne kartice, pike in zvezdice so mi šle hudo na živce, jetra, kurac ... in še kam. Kot del naslajanja nad ubogimi dušami. Na primer nad upokojenci, katerih tudi tistih res duhovitih opazk pobarvane lepotičke za pultom v trgovini ali na pošti niso poslušale. Kaj šele, da bi se zaradi njih zasmejale. Menda je meni isto zadovoljstvo dajalo nasprotovanje in zavračanje uporabe nalepk zvestobe.
Takrat si mi s prodajne police, naslonjen na plastenke avtomobilskega olja 10W-40 in plastične rože, nekam čudno zvito prišepnil. »Seveda ti bo zopet ušlo … Kot vedno le za las.«
Še zdaj ti ne znam povedati, zakaj se zate nisem kar tako predal. Na stranišču bencinske sem si umil zaspan in objokan obraz, z mokroto iz pipe naredil privlačno frizuro in skril prvo sivino v laseh.
Uspelo mi je v trenutku, celo pet minut pred rokom. Potem sem zadaj za črpalko za tri ure obsedel v avtu. Tlačil desno roko v tvoje male in velike predalčke ter vznemirjeno premišljeval. O pomembnosti momentov, ko stvari delam, kot je treba.
Zdaj sem prišel nazaj, da ti povem, da sem se danes zate žrtvoval še bolj. Pravočasno ! Kljub povsem mehkim kolenom sem se na poti navzdol še pred prvo belo cerkvijo obrnil. In se po zbitih blatnih ulicah, med plehnatimi, lepenkastimi in golimi opečnatimi barakami opotekal nazaj navzgor. Čeprav sem moral ves čas gledati dol. Da bi vsaj malo manj čutil prezirljive poglede prebivalcev naselja, ki so se zažirali vame. Ali so bili morda poniževalni? Posmehljivi? Radovedni? Radovedno posmehljivo prezirljivo poniževalni? Pravzaprav se nisem znal prav točno odločiti, kakšni so bili ti pogledi … Mislim v slovenščini, v drugih jezikih bi že šlo. V napadu domoljubnosti me je neznansko mučilo, da najin dogodek in svoje mizerno stanje opišem še v maternem jeziku. Z vrha vzpetine pa mi je na teme sijala legendarna svetost glavne mestne romarske cerkvice. Ko sem na hitro dvignil glavo, je iz njene svetlobe žarelo nekaj hinavskega …
Ne vem, ali sem ti tisto noč v avtu to povedal, ampak mislim, da si začutil. In da veš še zdaj. Da si želijo, da bi me videli takšnega, kot sem sedaj. Z golim hrbtom, brez očal, brez tebe. Da bi mi lahko rekli, da sem si sam kriv, da nisem pazil. Da sprehod med neometanimi stenami ni bila niti predrznost. Ampak čisto navadna bedavost. Pa da nekaj dokazujem, ker potujem sam, brez točno začrtanega itinerarija. Še v isti sapi bi se zgražali nad domačini. »Kaj te niso nič opozorili, pomagali, so to sploh ljudje ...?!«
Z eno zgrbančeno in povešeno naramnico si zdaj v polmraku izgledal prav tako otožen kot moje oči. Ki jih je navzdol vlekel še občutek krivde. Da sem te izgubil. Zaradi svoje želje po odkrivanju mesenih, drugačnih, prvinskih, pristnih in nasploh osupljivih plati velikega eksotičnega mesta. Odkrivanja pravega življenje, ki ti samo po sebi odpre vse pare oči, odpihne notranje zavore in instinktivno požene v prave tokove dejanj. Ki jih bom samo jaz in prvi odkril, skrite le malo zadaj za sprano bleščečimi znamenitostmi. Med neometanimi zidovi predmestnih naselij, trdno zbito in z izločki prepojeno prstjo, pa od smoga, sonca in hrepenenja najbolj temnimi domačini. Domačinkami, ki odprejo in dvignejo še tisto najbolj zaprto in upadlo.
Po vrnitvi naj bi izsledki te raziskovalne duše osupnile vsaj nekaj tistih, ki so ostali doma. Jih naredilo za del moje dramatično drugače osebnosti, ki zahteva drugačno ocenjevanje. Zmedli, zavedli in očarali šibke, vse bolj redke samske duše, ki trpijo od prevelike navdušenosti nad silovito romantičnostjo.
Para oči, ki sta se zdaj veliko bliže naslajala nad tvojim sintetičnim, na Kitajskem zašitem telesu, sta bila veliko bolj vesela in svetleča. Vsaj od mene. Z vseh strani si se bogato napenjal in obetal veliko zadovoljstva pri pregledovanju, še več pa pri prodaji vsebine. Suhljata temna fanta, ki sta imela vse zasluge za najino ločitev, sta se ti v žeji, napiti se od prvega vala evforije, brez zadržkov približala. Večji, ki je še pred dobre pol ure švigal po zraku z ozkim, špičastim rezilom, je že segel po tvoji nič več nedolžni zadrgi.
Nenadoma je iz teme jezno zamahnila mesnata temna roka in ju pregnala nazaj v kot. Stisnila sta se ob lesen zaboj ob zadnji steni, ki je menda predstavljal omaro. Napovedan že z valom močnega vonja po potu, je k mizi stopil starejši možakar, ki mu je starost temno kožo nagrbančila v strojeno usnje. Uplahnjene, vrečaste roke je v spodnjem delu slabo oprane majice dopolnjeval hribčkast trebuh. Glede na vonje ocvrte hrane, ki so polnili in povsem prevladali mestne ulice, je bila geografija telesa popolnoma razumljiva.
Stopil je k tebi, te za trenutek ocenil z očmi in prepotenimi rokami, potem pa z rahlo nestrpno potezo odprl zadrgo tvojega največjega predala.
Iz soparnega drevja za mojih hrbtom je zavela topla sapa in nenadoma sem še sam občutil naval njegovega vznemirjenja ... V svojem prvem besu, le malo potem ko sem se s praznim hrbtom in pod, no, posmehljivimi pogledi, opotekel proti prvi beli cerkvi, sem si najprej želel samo maščevanja. Takega ali drugačnega. S katero bi spremenil razmerja med neometanimi zidovi. In si potrdil, da se bo nekoč v meni zbudil Odločni, Neusmiljeni, po potrebi tudi Krvoločni.
Ko sem se odpravil do koče, da te poiščem, mi je ostala le še pritlehna zloba. Prav iz najglobljega dna duše in srca sem si želel, da bi jih tvoja vsebina povsem razočarala. Da se bodo od jeze z glavo tolkli ob mizo in v medsebojnem obtoževanju pretepli, zgrizli in raztrgali.
Zdaj pa me je začela preplavljati čudna želja, da bi jim razkrivanje tvoje skrivnostne notranjosti presenetilo, očaralo in prvinsko omamilo.
Da se bodo spraševali, kdo za vraga je lahko spravil skupaj tako očarljivo in zanimivo mešanico popotniških stvari. In to en sam človek.
Zgoraj si bil pokrit z veliko plastično mapo, v njej pa s celim kupom najboljših zemljevidov in turistično promocijskih gradiv njihove dežele. Redko razpoložljivih in videnih. Po zaslugi še mladostnega videza sem jih pod pultom dobil od ravnokar ostarele gospe, ki je delala v glavnem turističnem biroju. Seveda nasproti mestne katedrala. V teh deželah je vse tisto glavno še vedno nasproti mestne katedrale.
Stari je razsul njeno vsebino po mizi, prebrskal, ali je kaj vrednega, potem pa mapo med smehom zabrisal v kartonasto steno. Zavidal sem mu to neobremenjenost. Da je naredil tisto, kar mu je velel trenuten občutek.
Sledil mu je učni paket njihovega jezika zame in moje sodržavljane. Kar naj bi me razkrivalo kot človeka, ki se poglablja v domačo kulturo, jo hoče dojeti, občutiti in nato povsem izvirno doživeti.
Nekaj časa je vsaj CD držal v roki povsem resno in poskušal na njem najti kakršnokoli prodajno vrednost. Spodaj v mestu je bil ogromen trg za glasbene CD-je, če so le vsebovali ustrezno sentimentalne latino ritme. Kar je najbolje obljubljala silikonska črnolaska na naslovnici. Njena odsotnost naju je oba navdušila, ko je ob steno zabrisal še učni paket.
Trenutek sreče zanj in olajšanja zame je prinesel šele dotik njegovih velikih rok s črnim usnjenim etuijem. Ki je v sebi skrival klasično velik fotoaparat. Tu se jim je obetala sreča, merjena v sto tisoče pesov. Ta opravičuje in zadovoljuje vse tisto vznemirjenje po uspešno izvedeni akciji. Daje obete za nekaj trenutkov, morda dni, normalnega življenja. In na redke trenutke predajanja sladki slabosti postavljanja pred sosedi. Trenutke uživanja pod njihovimi pohvalnimi in občudujočimi, predvsem pa končno nevoščljivimi pogledi. Celo tistimi iz spodnjih, bolj imenitnih ulic. Z ometanimi hišami in stenami iz pravih zidakov.
Oči in roke so mu to potrjevale, beli zobje so se med mesnatimi ustnicami vse bolj široko svetlikali. Funkcije fotoaparata so delovale in zadovoljno pregledovanje ustroja kamere je povzročilo naraščanje zadovoljstva.
In nekje zadaj, v poltemi, je bilo čutiti vse glasnejše dihanje, ihtenje in posamičen zadušen smeh temnih fantinov. Potem ko sta iz poskakujočih in ponorelih bitij, ki sta grozila z nožem in napovedjo smrti, tiho zlila s ravno ploskvijo stenske omare, se je od tam zdaj počasi plazil pridih njune povsem otroške sreče.
Uspela sta, dokazala sta se, poskrbela sta za skupno Srečo. Več kot nejasno zavedanje prijetne topline v želodcu, ob bližajočih se polnih loncih in krožnikih jima je bilo v veselje zadovoljno prikimavanje starega. Zagotovo je moral biti vsaj stric, če ne celo oče.
V njunem pogledu je bilo po začetku pregledovanja fotokamere veliko več kot le ugodje izginotja strahu. Primaknila sta se bliže mizi in sijala v naraščajoči slutnji ljubezni.
Nato je prišel le en nepravi gib pri obračanju kamere in le en pogled na znamko je bil dovolj, da je staremu žar v očeh ugasnil. Hitro je pregledal še baterijo in spoznal tisto, na kar sem na začetku upal, da jih razočara in znori, pozneje pa sanjaril, da jih bo očaralo.
Bila je prekleta klasično izdelana kamera, z alkalnimi, in ne litijevimi baterijami. Podoba logotipa znamke je samo posnemala tistega uveljavljene znamke. Kočija se je več kot očitno v hipu spremenila nazaj v bučo in še dlje. Prizori blaginje pod občudujočimi očmi soseske so se spremenili v slutnjo običajnih mučnih trenutkov. Ko jim bo kamero le s težavo, veliko sreče, izmišljenimi hvalami in neskončnimi tavanji po ulicah črne tržnice uspelo preprodati za več kot 50.000 pesov …
To, da je pripadala alternativni, glavni antiglobalistični, malce tudi retroblagovni znamki, verjetno niso vedeli. Pa jih verjetno niti ne bi zanimalo. Še najmanj starega. Z jezno zaničljivostjo je pogledal oba fanta, ki ju je nagla sprememba razpoloženja najprej povsem potrla, potem pa neznansko prestrašila. Pa ne zaradi slutnje fizičnega nasilja, ampak krute izgube milosti in sreče, ki se je še trenutek prej ponujala tako blizu. Občutenja so morala biti res strašljiva. Ko se s precejšnje globine tvoja sreča najprej dvigne do samega vrhunca, od tam pa kot vlakec smrti z vso silo pade nate, povsem stisnjenega na dnu.
Toplino, ki se je za hip razlila med mizo in omaro, je kot vakumski sesalnik ponovno izsesalo ven, v temo … in mimo mene, zlepljenega ob zunanjo steno. Vseeno se nista vdala in sprijaznila s tem. Ta manjši in mlajši, star kakšnih 15 let, je s prstom plaho pokazal na dno nahrbtnika. Prijetno ga je pogrel ponovno milejši pogled starega, ko je ta od tam privlekel moj črni mobitel.
Ampak pri mobitelu se je možnost sreče razblinila še veliko prej, saj je stari opazil povsem obtolčeno ohišje in oslabelo baterijo. Rezultat moje pozabljivosti, ki so jo napajala moja izgubljanja v sanjarjenjih, kaj vse bom še naredil v življenju. »Le še enkrat se moram usesti dol, zapreti oči in dobro premisliti kako. Samo še tokrat … zares dobro premisliti. Potem bom že dal polniti mobitel … Ja, ja, saj slišim, kako piska skoraj izpraznjena baterija!«
Vse skupaj, s polnilcem in etuijem fotokamere vred, je stari zabrisal v steno, malo nad glavami fantov. Še pred kratkim sijoče oči so jima povsem ugasnile.
»Ja, hudiča,« je zdaj pogrelo še mene. »A se morajo res čisto vsi tako razburiti zaradi prazne baterije. Pa če sem pozabil, res nisem imel časa!« Tudi ona je tako penila, zadnjič le pred nekaj tedni. Po tistem mi je ostalo le še potovanje.
Ko je stari povlekel ven še otroški zemljevid moje dežele, z navihano spogledljivim medvedkom kot raziskovalcem popotnikom na naslovnici, je bil že onstran jeze. V deliriju obupa, razočaranja in izpraznjenih obetov. Samo zmetal ga je v isti del sobe, skupaj s fascinantnim koledarjem naše domače kulinarike. Oba sta bila namenjena drugačnemu navezovanju in spoznavanju z domačin. V bistvu sem ju imel zelo rad. In ob drugačnem razpletu bi bila verjetno prijeten in humoren zaključek pregledovanja plena iz nahrbtnika. Mogoče bi dobila celo častno mesto nad domačim kuhalnikom. Ki ga sicer v edini sobi ni bilo videti.
Obupano se je sesedel na tla, iz stene ob zidu pa je se je utihnil kakršenkoli znak življenja.
Verjetno je bila nenadne tišine tista, ki je privabila v hišo nove obiskovalce. Vanjo je priracal fantek dveh let in se kljub občutenju vojnega stanja z sijoče navdušenimi očmi ozrl nad čudovito razsuto vsebino tvoje notranjosti.
Najprej ga Stari sploh ni opazil. V bistvu sploh nihče razen mene. Pozornost mu je zbudil otroški zemljevid moje dežele. Najprej prve platnice, od koder se mu je še dokaj čist nasmehnil medvedek z nahrbtnikom. Potem je s prstom navdušeno začel slediti medvedkovemu potovanju … Medvedek s karabinko v podzemni jami … medvedek s kopalkami pri skoku v alpsko jezero … medvedek s simpatično zmešano glavo med vrtečimi se kosmatimi pustnimi maskami … medvedek, ki opazuje medveda …, in medvedek, ki slastno je … Hvala bogu za tako dobro kremno sladica! Za njim je v sobo stopila še starejša ženska. Poleg očaranega in do nosu nasmejanega fantina je pod tabo našla slike kulinaričnih jedi. In poskušala brati njihova imena v mojem jeziku. Kot da bi kljub lingvistični razliki na vsak način hotela obogatiti svoje poznavanje svetovne kulinarike in pripravo nedeljskih kosil. Poutitica … Žlikrouuougu … Ghijbejnica … Zgejnci … Martinuva gos …
Najprej jo ostali sploh niso slišali. Potem so postali jezni, penasti, divji … Verjetno se jim je zdelo, da se zajebava iz njih in njihovega plena. Ali pa da je samo vesela ob zares nepravem času. Potem se je enemu zasmejalo. Druga dva sta se nalezla in skupaj so bruhnili v smeh. Ata, stric ali karkoli je že bil, se je nasloni na mizo, se hotel iz srca nasmejati. Pa se je uboga srnca od cenene mize uklonila pod trebuhom polnim uličnega cvrtja. Vsa razpadla ga je na tleh objela med svojo glavno ploskev in nožice.
Stari je brcnil v preklet neuporaben mobilnik, ki je še ležal na tleh in nenadoma objel fante. Nato še žensko. Nekaj jim je govoril z rahlim nasmehom in blaženim pogledom v očeh. Nekaj, česar še niso slišali, ali pa vsaj že dolgo ne. Fanta in ženska so ga poslušali pozorno, kot da tega trenutka ne bi hotela za nič na svetu zamuditi. Kot da prihaja nekaj, kar jim bo spremenilo življenje.
Ob novi energiji so se ženski z divjo življenjsko srečo napolnili boki. In se ji začeli zibati. Kot da bi mi pri svojih skoraj petdesetih, skritemu za oknom posmehljivo, pa vseeno ženstveno, izzivalno navrgla: ,, A vidiš, gringo, če se jaz tukaj in zdaj lahko takole zibam, boš tudi ti znal premagati svoje nerodnosti in neumnosti in plesati skozi življenje v pravem ritmu.««
Mogoče bi ji v teh gostih meglicah družinske sreče, evforije, bil celo všeč moj pesniški poklon tvoji usodi:
Ne slišim jih,
ampak zdaj sem končno vedel …
Kupljen za darilne pike,
rešen rentgenskih luči,
si med rdečimi opekami,
sušenjem večno umazanih brisač,
po navzkrižnem bliskanju počrnelih zob in noža,
končno našel svoj ljubeči dom.
Po scenariju filma, tistega umetniške sorte, bi se moral zdaj tiho in ganjen, korak za korakom, oddaljiti od okna. Po blatni poti navzdol, s čisto drugačnimi pogledi na živjenje. In tam doli, že ob prvi beli cerkvi, bi me večerni hlad toplo objel okrog prsi. A mislim, da si se zbal, da bom zopet kaj neumnega naredil. In ti ne bom hotel pustiti, da resnično uživaš. In ostaneš. Mogoče, da bom hotel, da srečo deliš še z mano. Osvobojen moje vsebine si prav nenavadno glasno padel ob steno, pod okno, kjer sem se skrival s svojo zmešano dušo.
Ko sem noge končno le obrnil tako, da so me usmerjale navzdol, proti centru mesta, vsaj proti prvi beli cerkvi … sem vedel, da je že zdavnaj prepozno.
Ampak vzorec, ki sem ga pri tem naredil s sandali v toplo andsko blato je bil res lep … In blesk kovine se mu bo prav čedno podal.
Ko sem na skrivaj pogledal skozi okno, sem te nemudoma zagledal. In zdelo se mi je, da si tudi ti pogledal mene. Zelo natančno. Morda si hotel videti, ali se mi po rokah in obrazu kaj pozna iz tistih trenutkov, ko so naju nasilno ločili.
Postavljen si bil na močno zibajočo se mizico iz cenene svetlomodre plastike. Prav na sredi največje sobe v hiši. Edine sobe v hiši. Tvoja štiri krhka plastična stojišča so se mi zdela kot tačke pravkar skotenih bambijev, ki smo jih v srednji šoli gledali v naravoslovnih dokumentarcih.
Ampak vseeno se mi je zdelo prav fajn, da si tako kraljeval sobi in celi hiši. Ta je v strmem pobočju obrobja prestolnice rastla iz temno zbite zemlje, ki je dišala po nečem zelo močnem in gostem. V sožitju s svojimi lepenkastimi, pločevinastimi in golo opečnatimi sosedami. Skupaj z mojim pogledom je vanjo vdirala pohotna vlažnost in gosta prepletenost subtropskega drevja.
V svoji sintetični koži si izgledal utrujen, a bolj obupan kot tisto noč, ko sva se spoznala, zagotovo ne. Zadnja noč, na zadnji dan unovčenja. Šele ko sem malo pred polnočjo prišel v prodajalno na črpalki, sem opazil, da mi je zaradi površnosti tudi tokrat nekaj zmanjkalo. Ena nalepka zvestobe. Že tako sem izdal enega svojih principov, ki so me držali v prepričanju, da mi je namenjeno nekaj smiselnega na tem svetu. Take in drugačne kartice, pike in zvezdice so mi šle hudo na živce, jetra, kurac ... in še kam. Kot del naslajanja nad ubogimi dušami. Na primer nad upokojenci, katerih tudi tistih res duhovitih opazk pobarvane lepotičke za pultom v trgovini ali na pošti niso poslušale. Kaj šele, da bi se zaradi njih zasmejale. Menda je meni isto zadovoljstvo dajalo nasprotovanje in zavračanje uporabe nalepk zvestobe.
Takrat si mi s prodajne police, naslonjen na plastenke avtomobilskega olja 10W-40 in plastične rože, nekam čudno zvito prišepnil. »Seveda ti bo zopet ušlo … Kot vedno le za las.«
Še zdaj ti ne znam povedati, zakaj se zate nisem kar tako predal. Na stranišču bencinske sem si umil zaspan in objokan obraz, z mokroto iz pipe naredil privlačno frizuro in skril prvo sivino v laseh.
Uspelo mi je v trenutku, celo pet minut pred rokom. Potem sem zadaj za črpalko za tri ure obsedel v avtu. Tlačil desno roko v tvoje male in velike predalčke ter vznemirjeno premišljeval. O pomembnosti momentov, ko stvari delam, kot je treba.
Zdaj sem prišel nazaj, da ti povem, da sem se danes zate žrtvoval še bolj. Pravočasno ! Kljub povsem mehkim kolenom sem se na poti navzdol še pred prvo belo cerkvijo obrnil. In se po zbitih blatnih ulicah, med plehnatimi, lepenkastimi in golimi opečnatimi barakami opotekal nazaj navzgor. Čeprav sem moral ves čas gledati dol. Da bi vsaj malo manj čutil prezirljive poglede prebivalcev naselja, ki so se zažirali vame. Ali so bili morda poniževalni? Posmehljivi? Radovedni? Radovedno posmehljivo prezirljivo poniževalni? Pravzaprav se nisem znal prav točno odločiti, kakšni so bili ti pogledi … Mislim v slovenščini, v drugih jezikih bi že šlo. V napadu domoljubnosti me je neznansko mučilo, da najin dogodek in svoje mizerno stanje opišem še v maternem jeziku. Z vrha vzpetine pa mi je na teme sijala legendarna svetost glavne mestne romarske cerkvice. Ko sem na hitro dvignil glavo, je iz njene svetlobe žarelo nekaj hinavskega …
Ne vem, ali sem ti tisto noč v avtu to povedal, ampak mislim, da si začutil. In da veš še zdaj. Da si želijo, da bi me videli takšnega, kot sem sedaj. Z golim hrbtom, brez očal, brez tebe. Da bi mi lahko rekli, da sem si sam kriv, da nisem pazil. Da sprehod med neometanimi stenami ni bila niti predrznost. Ampak čisto navadna bedavost. Pa da nekaj dokazujem, ker potujem sam, brez točno začrtanega itinerarija. Še v isti sapi bi se zgražali nad domačini. »Kaj te niso nič opozorili, pomagali, so to sploh ljudje ...?!«
Z eno zgrbančeno in povešeno naramnico si zdaj v polmraku izgledal prav tako otožen kot moje oči. Ki jih je navzdol vlekel še občutek krivde. Da sem te izgubil. Zaradi svoje želje po odkrivanju mesenih, drugačnih, prvinskih, pristnih in nasploh osupljivih plati velikega eksotičnega mesta. Odkrivanja pravega življenje, ki ti samo po sebi odpre vse pare oči, odpihne notranje zavore in instinktivno požene v prave tokove dejanj. Ki jih bom samo jaz in prvi odkril, skrite le malo zadaj za sprano bleščečimi znamenitostmi. Med neometanimi zidovi predmestnih naselij, trdno zbito in z izločki prepojeno prstjo, pa od smoga, sonca in hrepenenja najbolj temnimi domačini. Domačinkami, ki odprejo in dvignejo še tisto najbolj zaprto in upadlo.
Po vrnitvi naj bi izsledki te raziskovalne duše osupnile vsaj nekaj tistih, ki so ostali doma. Jih naredilo za del moje dramatično drugače osebnosti, ki zahteva drugačno ocenjevanje. Zmedli, zavedli in očarali šibke, vse bolj redke samske duše, ki trpijo od prevelike navdušenosti nad silovito romantičnostjo.
Para oči, ki sta se zdaj veliko bliže naslajala nad tvojim sintetičnim, na Kitajskem zašitem telesu, sta bila veliko bolj vesela in svetleča. Vsaj od mene. Z vseh strani si se bogato napenjal in obetal veliko zadovoljstva pri pregledovanju, še več pa pri prodaji vsebine. Suhljata temna fanta, ki sta imela vse zasluge za najino ločitev, sta se ti v žeji, napiti se od prvega vala evforije, brez zadržkov približala. Večji, ki je še pred dobre pol ure švigal po zraku z ozkim, špičastim rezilom, je že segel po tvoji nič več nedolžni zadrgi.
Nenadoma je iz teme jezno zamahnila mesnata temna roka in ju pregnala nazaj v kot. Stisnila sta se ob lesen zaboj ob zadnji steni, ki je menda predstavljal omaro. Napovedan že z valom močnega vonja po potu, je k mizi stopil starejši možakar, ki mu je starost temno kožo nagrbančila v strojeno usnje. Uplahnjene, vrečaste roke je v spodnjem delu slabo oprane majice dopolnjeval hribčkast trebuh. Glede na vonje ocvrte hrane, ki so polnili in povsem prevladali mestne ulice, je bila geografija telesa popolnoma razumljiva.
Stopil je k tebi, te za trenutek ocenil z očmi in prepotenimi rokami, potem pa z rahlo nestrpno potezo odprl zadrgo tvojega največjega predala.
Iz soparnega drevja za mojih hrbtom je zavela topla sapa in nenadoma sem še sam občutil naval njegovega vznemirjenja ... V svojem prvem besu, le malo potem ko sem se s praznim hrbtom in pod, no, posmehljivimi pogledi, opotekel proti prvi beli cerkvi, sem si najprej želel samo maščevanja. Takega ali drugačnega. S katero bi spremenil razmerja med neometanimi zidovi. In si potrdil, da se bo nekoč v meni zbudil Odločni, Neusmiljeni, po potrebi tudi Krvoločni.
Ko sem se odpravil do koče, da te poiščem, mi je ostala le še pritlehna zloba. Prav iz najglobljega dna duše in srca sem si želel, da bi jih tvoja vsebina povsem razočarala. Da se bodo od jeze z glavo tolkli ob mizo in v medsebojnem obtoževanju pretepli, zgrizli in raztrgali.
Zdaj pa me je začela preplavljati čudna želja, da bi jim razkrivanje tvoje skrivnostne notranjosti presenetilo, očaralo in prvinsko omamilo.
Da se bodo spraševali, kdo za vraga je lahko spravil skupaj tako očarljivo in zanimivo mešanico popotniških stvari. In to en sam človek.
Zgoraj si bil pokrit z veliko plastično mapo, v njej pa s celim kupom najboljših zemljevidov in turistično promocijskih gradiv njihove dežele. Redko razpoložljivih in videnih. Po zaslugi še mladostnega videza sem jih pod pultom dobil od ravnokar ostarele gospe, ki je delala v glavnem turističnem biroju. Seveda nasproti mestne katedrala. V teh deželah je vse tisto glavno še vedno nasproti mestne katedrale.
Stari je razsul njeno vsebino po mizi, prebrskal, ali je kaj vrednega, potem pa mapo med smehom zabrisal v kartonasto steno. Zavidal sem mu to neobremenjenost. Da je naredil tisto, kar mu je velel trenuten občutek.
Sledil mu je učni paket njihovega jezika zame in moje sodržavljane. Kar naj bi me razkrivalo kot človeka, ki se poglablja v domačo kulturo, jo hoče dojeti, občutiti in nato povsem izvirno doživeti.
Nekaj časa je vsaj CD držal v roki povsem resno in poskušal na njem najti kakršnokoli prodajno vrednost. Spodaj v mestu je bil ogromen trg za glasbene CD-je, če so le vsebovali ustrezno sentimentalne latino ritme. Kar je najbolje obljubljala silikonska črnolaska na naslovnici. Njena odsotnost naju je oba navdušila, ko je ob steno zabrisal še učni paket.
Trenutek sreče zanj in olajšanja zame je prinesel šele dotik njegovih velikih rok s črnim usnjenim etuijem. Ki je v sebi skrival klasično velik fotoaparat. Tu se jim je obetala sreča, merjena v sto tisoče pesov. Ta opravičuje in zadovoljuje vse tisto vznemirjenje po uspešno izvedeni akciji. Daje obete za nekaj trenutkov, morda dni, normalnega življenja. In na redke trenutke predajanja sladki slabosti postavljanja pred sosedi. Trenutke uživanja pod njihovimi pohvalnimi in občudujočimi, predvsem pa končno nevoščljivimi pogledi. Celo tistimi iz spodnjih, bolj imenitnih ulic. Z ometanimi hišami in stenami iz pravih zidakov.
Oči in roke so mu to potrjevale, beli zobje so se med mesnatimi ustnicami vse bolj široko svetlikali. Funkcije fotoaparata so delovale in zadovoljno pregledovanje ustroja kamere je povzročilo naraščanje zadovoljstva.
In nekje zadaj, v poltemi, je bilo čutiti vse glasnejše dihanje, ihtenje in posamičen zadušen smeh temnih fantinov. Potem ko sta iz poskakujočih in ponorelih bitij, ki sta grozila z nožem in napovedjo smrti, tiho zlila s ravno ploskvijo stenske omare, se je od tam zdaj počasi plazil pridih njune povsem otroške sreče.
Uspela sta, dokazala sta se, poskrbela sta za skupno Srečo. Več kot nejasno zavedanje prijetne topline v želodcu, ob bližajočih se polnih loncih in krožnikih jima je bilo v veselje zadovoljno prikimavanje starega. Zagotovo je moral biti vsaj stric, če ne celo oče.
V njunem pogledu je bilo po začetku pregledovanja fotokamere veliko več kot le ugodje izginotja strahu. Primaknila sta se bliže mizi in sijala v naraščajoči slutnji ljubezni.
Nato je prišel le en nepravi gib pri obračanju kamere in le en pogled na znamko je bil dovolj, da je staremu žar v očeh ugasnil. Hitro je pregledal še baterijo in spoznal tisto, na kar sem na začetku upal, da jih razočara in znori, pozneje pa sanjaril, da jih bo očaralo.
Bila je prekleta klasično izdelana kamera, z alkalnimi, in ne litijevimi baterijami. Podoba logotipa znamke je samo posnemala tistega uveljavljene znamke. Kočija se je več kot očitno v hipu spremenila nazaj v bučo in še dlje. Prizori blaginje pod občudujočimi očmi soseske so se spremenili v slutnjo običajnih mučnih trenutkov. Ko jim bo kamero le s težavo, veliko sreče, izmišljenimi hvalami in neskončnimi tavanji po ulicah črne tržnice uspelo preprodati za več kot 50.000 pesov …
To, da je pripadala alternativni, glavni antiglobalistični, malce tudi retroblagovni znamki, verjetno niso vedeli. Pa jih verjetno niti ne bi zanimalo. Še najmanj starega. Z jezno zaničljivostjo je pogledal oba fanta, ki ju je nagla sprememba razpoloženja najprej povsem potrla, potem pa neznansko prestrašila. Pa ne zaradi slutnje fizičnega nasilja, ampak krute izgube milosti in sreče, ki se je še trenutek prej ponujala tako blizu. Občutenja so morala biti res strašljiva. Ko se s precejšnje globine tvoja sreča najprej dvigne do samega vrhunca, od tam pa kot vlakec smrti z vso silo pade nate, povsem stisnjenega na dnu.
Toplino, ki se je za hip razlila med mizo in omaro, je kot vakumski sesalnik ponovno izsesalo ven, v temo … in mimo mene, zlepljenega ob zunanjo steno. Vseeno se nista vdala in sprijaznila s tem. Ta manjši in mlajši, star kakšnih 15 let, je s prstom plaho pokazal na dno nahrbtnika. Prijetno ga je pogrel ponovno milejši pogled starega, ko je ta od tam privlekel moj črni mobitel.
Ampak pri mobitelu se je možnost sreče razblinila še veliko prej, saj je stari opazil povsem obtolčeno ohišje in oslabelo baterijo. Rezultat moje pozabljivosti, ki so jo napajala moja izgubljanja v sanjarjenjih, kaj vse bom še naredil v življenju. »Le še enkrat se moram usesti dol, zapreti oči in dobro premisliti kako. Samo še tokrat … zares dobro premisliti. Potem bom že dal polniti mobitel … Ja, ja, saj slišim, kako piska skoraj izpraznjena baterija!«
Vse skupaj, s polnilcem in etuijem fotokamere vred, je stari zabrisal v steno, malo nad glavami fantov. Še pred kratkim sijoče oči so jima povsem ugasnile.
»Ja, hudiča,« je zdaj pogrelo še mene. »A se morajo res čisto vsi tako razburiti zaradi prazne baterije. Pa če sem pozabil, res nisem imel časa!« Tudi ona je tako penila, zadnjič le pred nekaj tedni. Po tistem mi je ostalo le še potovanje.
Ko je stari povlekel ven še otroški zemljevid moje dežele, z navihano spogledljivim medvedkom kot raziskovalcem popotnikom na naslovnici, je bil že onstran jeze. V deliriju obupa, razočaranja in izpraznjenih obetov. Samo zmetal ga je v isti del sobe, skupaj s fascinantnim koledarjem naše domače kulinarike. Oba sta bila namenjena drugačnemu navezovanju in spoznavanju z domačin. V bistvu sem ju imel zelo rad. In ob drugačnem razpletu bi bila verjetno prijeten in humoren zaključek pregledovanja plena iz nahrbtnika. Mogoče bi dobila celo častno mesto nad domačim kuhalnikom. Ki ga sicer v edini sobi ni bilo videti.
Obupano se je sesedel na tla, iz stene ob zidu pa je se je utihnil kakršenkoli znak življenja.
Verjetno je bila nenadne tišine tista, ki je privabila v hišo nove obiskovalce. Vanjo je priracal fantek dveh let in se kljub občutenju vojnega stanja z sijoče navdušenimi očmi ozrl nad čudovito razsuto vsebino tvoje notranjosti.
Najprej ga Stari sploh ni opazil. V bistvu sploh nihče razen mene. Pozornost mu je zbudil otroški zemljevid moje dežele. Najprej prve platnice, od koder se mu je še dokaj čist nasmehnil medvedek z nahrbtnikom. Potem je s prstom navdušeno začel slediti medvedkovemu potovanju … Medvedek s karabinko v podzemni jami … medvedek s kopalkami pri skoku v alpsko jezero … medvedek s simpatično zmešano glavo med vrtečimi se kosmatimi pustnimi maskami … medvedek, ki opazuje medveda …, in medvedek, ki slastno je … Hvala bogu za tako dobro kremno sladica! Za njim je v sobo stopila še starejša ženska. Poleg očaranega in do nosu nasmejanega fantina je pod tabo našla slike kulinaričnih jedi. In poskušala brati njihova imena v mojem jeziku. Kot da bi kljub lingvistični razliki na vsak način hotela obogatiti svoje poznavanje svetovne kulinarike in pripravo nedeljskih kosil. Poutitica … Žlikrouuougu … Ghijbejnica … Zgejnci … Martinuva gos …
Najprej jo ostali sploh niso slišali. Potem so postali jezni, penasti, divji … Verjetno se jim je zdelo, da se zajebava iz njih in njihovega plena. Ali pa da je samo vesela ob zares nepravem času. Potem se je enemu zasmejalo. Druga dva sta se nalezla in skupaj so bruhnili v smeh. Ata, stric ali karkoli je že bil, se je nasloni na mizo, se hotel iz srca nasmejati. Pa se je uboga srnca od cenene mize uklonila pod trebuhom polnim uličnega cvrtja. Vsa razpadla ga je na tleh objela med svojo glavno ploskev in nožice.
Stari je brcnil v preklet neuporaben mobilnik, ki je še ležal na tleh in nenadoma objel fante. Nato še žensko. Nekaj jim je govoril z rahlim nasmehom in blaženim pogledom v očeh. Nekaj, česar še niso slišali, ali pa vsaj že dolgo ne. Fanta in ženska so ga poslušali pozorno, kot da tega trenutka ne bi hotela za nič na svetu zamuditi. Kot da prihaja nekaj, kar jim bo spremenilo življenje.
Ob novi energiji so se ženski z divjo življenjsko srečo napolnili boki. In se ji začeli zibati. Kot da bi mi pri svojih skoraj petdesetih, skritemu za oknom posmehljivo, pa vseeno ženstveno, izzivalno navrgla: ,, A vidiš, gringo, če se jaz tukaj in zdaj lahko takole zibam, boš tudi ti znal premagati svoje nerodnosti in neumnosti in plesati skozi življenje v pravem ritmu.««
Mogoče bi ji v teh gostih meglicah družinske sreče, evforije, bil celo všeč moj pesniški poklon tvoji usodi:
Ne slišim jih,
ampak zdaj sem končno vedel …
Kupljen za darilne pike,
rešen rentgenskih luči,
si med rdečimi opekami,
sušenjem večno umazanih brisač,
po navzkrižnem bliskanju počrnelih zob in noža,
končno našel svoj ljubeči dom.
Po scenariju filma, tistega umetniške sorte, bi se moral zdaj tiho in ganjen, korak za korakom, oddaljiti od okna. Po blatni poti navzdol, s čisto drugačnimi pogledi na živjenje. In tam doli, že ob prvi beli cerkvi, bi me večerni hlad toplo objel okrog prsi. A mislim, da si se zbal, da bom zopet kaj neumnega naredil. In ti ne bom hotel pustiti, da resnično uživaš. In ostaneš. Mogoče, da bom hotel, da srečo deliš še z mano. Osvobojen moje vsebine si prav nenavadno glasno padel ob steno, pod okno, kjer sem se skrival s svojo zmešano dušo.
Ko sem noge končno le obrnil tako, da so me usmerjale navzdol, proti centru mesta, vsaj proti prvi beli cerkvi … sem vedel, da je že zdavnaj prepozno.
Ampak vzorec, ki sem ga pri tem naredil s sandali v toplo andsko blato je bil res lep … In blesk kovine se mu bo prav čedno podal.
