Pisatelji so kot cvetovi. Eni zacvetijo zgodaj, te pogosto pomori že prva uredniška slana, drugi razprejo svoja barvita cvetna odevala ob pravem času, tretji pa šele v pozni jeseni, ko jim že grozi pozeba. Pozimi je cvetja bolj malo, je pa zato vsak cvet toliko bolj občudovanja vreden. Daniel Defoe, na primer, je svoj prvi roman Robinson Crusoe izdal pri šestdesetih, Mary Wesley pa po sedemdesetem. Tudi Laura Ingalls Wilder je izdala svojo prvo knjigo iz serije o hišicah pri štiriinšestdesetih. Prva knjiga Franka McCourta Angelin pepel, za katero je prejel Pulitzerjevo nagrado, je izšla pri pisateljevih triinšestdesetih letih. Pri štiriinsedemdesetih je Harriet Doerr bralcem predstavila Stones of Ibarra, prvenec, pozneje nagrajen z National Book Award. Millard Kaufman pa je bil ob izidu svojega prvega romana star devetdeset let. Je to pozno? Pozno je relativen pojem. Pozno glede na kaj? Tvoje pojasnilo poznega ustvarjanja je morda tole:
Najprej se odločiš za kak drug poklic. Pisateljico začasno umakneš iz svojih načrtov. Cilj je namreč lažje doseči, če ga nimaš ves čas pred seboj. Morda se boš kot po naključju kdaj pozneje uveljavila kot pisateljica, a ni še čas za to. Zdaj si želiš postati slavna. Bereš znanstveno fantastiko in sanjaš, da boš komandantka vesoljske ladje, vendar bo Apollo pristal na Luni šele čez nekaj let, o odpravah na Mars pa pišejo samo pisatelji znanstvenofantastičnega žanra. Prebereš »V deželi Škipetarjev« in sanjaš, da boš svetovna popotnica. Prebereš »Mišolovko« in sanjaš, da boš gledališka zvezda, režiserka ali scenaristka. Poskušaš postati filmska igralka, vendar režiserjevemu prijatelju ni všeč tvoja polna ženska zadnjica. Poskušaš postati vzgojiteljica v vrtcu, a brez družbenopolitično potrjenega vzgojnega stila. Nič od naštetega ti ne uspe, in to je dobro. Samokritičnost je najboljša vodnica. Neuspehe je treba doživeti že takoj na začetku, iluzije je treba izgubiti dovolj zgodaj in za zmeraj. To je lahko odlično izhodišče za zgodbo, v kateri oba, bralec in pisec, mrzlično iščeta pomen.
V šoli pišeš ganljive pesmi o neizpolnjenih željah. Prosti spisi so tvoj čudežni vodnjak, cvetoča breskev, topel vetrc, ki nosi postovko sem in tja po pomladnem nebu. Pišeš pesmi. Preden zaspim / se včasih vprašam / kaj bi rada / ne vem. Pesem pokažeš svoji mami. Ne razume je in ni ji všeč. Ne verjame ti. Boli jo glava. Misli, da ima tvoj oče razmerje s podnajemnico. Boji se, da ji preti nevarnost in da jo bodo umorili, zato se zaklepa v sobo. Na vrata svoje spalnice vsak večer potisne težko garderobno omaro. Prepričuje te, da si lahko svoje pesniške blodnje pozdraviš s kisovimi obkladki. Tudi gospodinjska opravila pomagajo, pravi. Pokažeš ji prosti spis, ki ga je učitelj ocenil z odličnim. Zazre se vate z obrazom, praznim kakor pravkar vzhajan kruh. »Kaj pa če bi raje pomila posodo,« reče. Stisneš zobe. Pomiješ posodo. Žlice zložiš v napačen predal in po nesreči razbiješ kozarec. Brezbrižnost, zavrnitev, ponižanje, razočaranje – to so nujne sestavine vzgoje vsake pisateljice. Pomisli na Cankarja! Tudi on se ni ujel s svojo materjo.
Opazuješ drhteče prste na rokah svojega učitelja slovenščine. Prsti so pomembni, pomisliš. So najbolj očitni del telesa pri pisanju. Napišeš realističen spis o starem očetu, ki ti ob večerih greje mleko in s tresočimi prsti oblaga pravkar pečen kruh z mazavim kozjim sirom. Ne poznaš nobenega od svojih starih očetov. Svoji družini sta zapustila pred tvojim rojstvom. Še nikoli nisi jedla kozjega sira, vendar moraš dovoliti Heidi v sebi, da najde v planinah svojega dedka. Johanna Spyri je knjigo o Heidi napisala šele pri triinpetdesetih, torej imaš več kot dovolj časa, da se dobro pripraviš na pisateljevanje. Učitelj zapiše ob rob tvoje zgodbe:
»Nekateri opisi so zelo dobri, vendar manjka moralni nauk.« Pod njegovo opombo pripišeš s svinčnikom narahlo, komaj vidno: »Moralni nauki so za farje, fosil.«
Med počitnicami varuješ otroke v popoldanskem varstvu. Otroci te imajo radi. Pripoveduješ jim stare pravljice na nov način. Rdeča kapica je bila v resnici deček, a nekaj v njej se je globoko upiralo istovetenju s fantom v sebi; sploh pa, kaj bi pridobila s tem? Poglejte volka ali pa lovca! Kaj imata od življenja? Prepevaš jim pesmice dve mačici / povzdigneta gor srajčici / nehaj, mačka zakriči / tega mama ne pusti. Otroci so navdušeni, a po mesecu dni te pokliče ravnateljica, zahvali se ti za sodelovanje in ti vrne študentsko napotnico.
Kdaj pa kdaj vadiš klavir v hiši odcvetele koncertne pianistke Hermine. Igraš kar tako, iz veselja, brez ambicij in vedno v enakem vrstnem redu: Odo radosti, Za Elizo in Uspavanko. Brez slabe vesti pozoblješ vse slane oreščke, s katerimi Hermina polni skodelice in jih pušča na raznih koncih sobe kot vabljive pasti. Kadar je ni doma, se ti ne ljubi igrati, glasba ni tvoj medij. Pregleduješ njene knjige in prebiraš njene seksualne priročnike. Čudiš se, kako lahko ljudje počnejo kaj takega. Zaspiš v naslonjaču, in ko se profesorica vrne domov, te potreplja po rami, opazi drobtine oreščkov na tvojih prsih, nato zagleda knjigo v tvojem naročju in osupne. Želiš si, da bi se pogreznila v zemljo, ona pa te nežno objame. Ne, ne moreš pisati o nečem, česar ne razumeš, zato se vpišeš na psihologijo.
Na prvo uro predavanj iz statistike prideš pozno. Ko vstopiš v predavalnico 144, so vsi študenti že tam in živahno razpravljajo o metaforah vsakdanjega življenja. V množici je toplo, a tudi smrdi (Krleža). Poslušaš. Ko si na vrsti, vprašaš: »Oprostite, ali ni to predavanje o statističnih množicah?« Predavalnica utihne. Vsi se obrnejo in zastrmijo vate. Zdi se ti, da imajo vsi enak obraz, raven in prazen kakor neuporabljena papirna vrečka. Predavatelj stisne debele ustnice v šobo (pavijanova rit, pomisliš) in butne osorno: »Ne, zmotili ste se. To je primerjalna književnost.« Rečeš: »Oh – ja, seveda,« kot da nisi presenečena. Pogledaš v svoj urnik predavanj. Zmotila si se v dnevu, nadstropju in predavalnici. Začneš vstajati – za hip te zamika, da bi sedla nazaj, mogoče bi kar ostala pri tej pomoti, a pograbiš jopico (predavatelj res odbija) in odideš. Kasneje se boš še večkrat spomnila na ta trenutek, ko te je prešinilo, da je utegnil imeti tvoj oče prav, ko je govoril, da spadajo ženske k pisalnim strojem, a pomislila si, da se očetom ne sme verjeti, ker imajo pri svojih hčerah vedno kakšne skrite cilje.
Všeč ti je študentsko življenje. Zanimive ljudi srečuješ, nekateri so bistri, drugi nerodni v izražanju. Tudi kasneje v življenju boš na svet gledala v teh preprostih oznakah modrosti, povprečnosti, duhovitosti, lahkomiselnosti. V eni izmed praktičnih izpeljav takšnega gledanja na ljudi bo profesor statistike zapečatil tvojo usodo na psihologiji. (Nekateri moški enostavno ne razumejo šale.) Naslednje leto se vpišeš na angleščino in italijanščino. Dobro ti gre. Nadarjena si za jezike. Ena izmed metod preverjanja jezikovnih veščin te pripelje k profesorju domov na njegov vrt. Spoznaš njegovo ženo in končaš študij jezikov. Vpišeš socialno delo. Rada imaš ljudi. Sočustvuješ z revnimi, nesrečnimi in zakajenimi.
Nekako je treba živeti. Jesti je treba in plačevati najemnino za študentsko sobico. Tudi trava ni poceni. Zatečeš se v klet osmega bloka v študentskem naselju. Če že ne filmska, boš vsaj radijska zvezda. Pišeš o svojem doživljanju zasedbe filozofske fakultete, ostro zavračaš vse vrste uniformiranosti, tudi študentske. Pišeš o padlih in ranjenih v bitki za avtonomnost univerze. Pišeš, kako je bila v sporu za prenosni magnetofon ena od obeh študentskih novinark ob noht, druga pa si je priprla joške med nihajna vrata v študentski menzi. Urednik politično-kulturne redakcije prebere tvoj prispevek in ti ga vrne z opombo: »Pišeš lahkotno in duhovito, vendar brez smisla za politično ozadje.« Urednik kulturno-politično-zabavne redakcije meni, da imaš lep obraz in glas in te angažira kot napovedovalko in osebno zaupnico. Ne pišeš več prispevkov. Zdaj pačiš ime svojega urednika in ga zapisuješ ob robove njegovih uredniških prispevkov, naslove pa krasiš z majcenimi zakrivljenimi penisi. Prav smešno je, kako mikroskopsko majhen je tudi njegov smisel za humor.
Pišeš na skrivaj; napisano spravljaš v steklenice in jih mečeš v Savo. Bereš besedila svojih moških kolegov z dramatičnim in spoštljivim glasom. Zgrabi te vrtinec njihove nadarjenosti in te vrti kakor makovo zrno. Alkalaj, Bulič, Dekleva, Dolenc, Duša, Gradišnik, Hanžek, Jesih – nobenega dekleta – Kocbek, Ovsec, Pungartnik, Rogelj, Švabić, Štrajn, Šuligoj, Valentinčič, Vidmar, Zorn, Zajc, Zlobec. Oni vsi rojeni za Besedo, ti pa manjša od makovega zrna. Pogrezneš se globoko na dno temnega tolmuna, v katerem čepijo ženske okrog zarjavelega kotla in v njem mešajo žabjo slino in sladke koreninice.
Na šoli ti očitajo, da zanemarjaš teoretska predavanja in se preveč vživljaš pri praktičnih vajah. Tipično žensko. Da nimaš kritične distance do lastnih miselnih izkrivljanj, pravijo. Pišeš dnevnik prakse na oddelku za adolescenčno psihiatrijo. Pišeš o tem, kaj si misliš o prisilnih metodah dela z mladostnicami. Pokličejo te na razgovor in ti povedo, da to delo najbrž ni zate. Priporočajo ti, da se lotiš česa drugega. »Dobro pišete,« rečejo. »Imate bujno domišljijo. Zakaj si ne bi poiskali kakega dela na tem področju?« A res, česa ne poveste?Preveč časa porabiš za samoizpraševanje. Fant ti predlaga telovadbo, plavanje na primer. Cimra ti predlaga, da zamenjaš fanta. Žalostna si, a razumeš, kaj moraš storiti. Nuja in streznitev prideta zjutraj po prekrokani noči, v kateri ti je V. Z. rekel, citirajoč Borgesa, da sentimentalna in zanikrna pisateljica ne sme metati svoje malenkostne sence na pisanje. Ne zmoreš se hkrati ukvarjati s pisanjem in s sabo. Ne še. Vrneš se na filofaks. Odločaš se med knjižničarko in pedagoginjo. Knjižničarstvo? Ne, ne, to bi bilo preveč očitno. Vpišeš se na pedagogiko. Potem se zapleteš v neizogibna institucionalna omrežja človeške Družbe, kot so Diploma, Delo, Družina, Deca, Denar. Ne nujno v tem zaporedju. Pisanje se preprosto mora umakniti pred vsakdanom, tako nepomembnim, da o njem ni vredno pisati. O čem in zakaj bi pisala? Od kot ti sploh ideja, se sprašuješ. Kot bi te kdo vprašal, od kod ves ta smog, ali če je bog, zakaj šeriatsko pravo. Mož ti reče, da je najbrž treba o tem razmišljati, ni pa razmišljanje o tem gradivo za roman. Ne dolgovezi o svojem življenju! Koga pa to zanima? Pisanje ni terapija. Včasih kdaj pozno zvečer napišeš stavek, ki bi bil lahko iztočnica za zgodbo, na primer, … ko zasliši žvižg vlaka v daljavi, dvigne glavo in zagleda, kako se na njeno prazno življenje spuščajo zapornice. Pri zajtrku ga prebereš možu. »Zanimivo,« reče in razgrne predse časopis. Čas beži. Začneš poležavati na kavču in preklapljati med televizijskimi programi. Gledaš ljudi na zaslonu, kako se smejejo, pogovarjajo, zaljubljajo, ločujejo, delajo in jedo, ti pa ždiš obnemela in nepremična v prostoru, ki je neresničen in brez življenja. V tvoji glavi je temačno in skrivnostno kakor ponoči v knjižnici, med platnicami spomina pa ležijo koščki tvojega življenja. Pomisliš, da je v življenju morda le malo trenutkov, ko se ti zgodi kaj zares pomembnega, vsi drugi, tudi usodni ali odločilni, zdrsnejo mimo, medtem ko počneš vsakdanje reči. Na lepem se zaveš, da nimaš več izgovorov. Ostane ti le še en sam poskus. Vstani! Globoko vdihni! Prekrižaj prste obeh rok, iztegni roke s prepletenimi prsti in jih obrni z dlanmi vstran od sebe! Naj členki zapokljajo! Izdihni! Tako, zdaj se usedi in napiši zgodbo! Začne naj se takole:
Bila je pozna jesen, ko se je očarljiva bistra gospa P vrnila iz bolnice na svoj dom v Trnovski pristan. Na njeni odpustnici je pisalo »občasno zmedena, zgodnja znamenja spominskega obubožanja«. Šele takrat, ko začnemo izgubljati spomine, se zavemo, da so naša življenja sestavljena iz njih, je pomislila gospa P, ko si je v kuhinji pripravljala čaj. Brez spominov nismo nič, si je dejala. Saj ne da bi jo spomini že zapustili. Nasprotno. Živo se je spominjala neverjetnih prigod iz svojega življenja, kot da bi se pripetile včeraj. O njih je lahko pripovedovala podrobno in z navdušenjem, vse do trenutka, ko je od JSKD prejela pismo, ki se je začenjalo s »Spoštovana gospa P«. Od tu naprej pa se ni mogla spomniti ničesar več, ne kaj je pisalo v sporočilu in ne kam je odložila pismo. Domnevala je, da so ji pisali kaj spodbudnega v povezavi z njenimi proznimi rokopisi. Gospa P je namreč pisala kratke zgodbe. V svoji zadnji, na katero je bila zelo ponosna, je opisovala starejši par, moža in ženo na počitnicah. Pripoved je končala s prizorom v hotelski sobi, v kateri sta njena lika prenočevala, ko sta se vračala proti domu. Pripetljaj, za bralca morda docela nezanimiv, je v njej že takrat, ko ga je opisovala, in potem vsakokrat, ko se je spomnila nanj, izzival močna čustva, skoraj vznesenost. Takole ga je opisala:
Mož že leži v postelji in prebira Teofrastove značaje, ko ona še pospravlja oblačila, zlaga posteljno pregrinjalo in odstranjuje ovenele cvetove iz šopka jesenskih aster, ki umirajo v kozarcu za vodo, pozabljenem na robu klubske mizice. Nato vzame iz kovčka beležnico in pisalo. Dolgo časa poplesuje svinčnik v njeni roki, ona pa se s pogledom sprehaja po nezanimivi hotelski sobi, iščoč navdih. Potem zapiše »Pozno cvetoča roža«. To bo naslov. Preden se bo lotila pripovedi, mora razmisliti o sebi in svojem jesenskem konjičku.
»Se ti zdim smešna?« vpraša moža.
Mož dvigne pogled, rahlo nejevoljen je, ravno prebira poglavje Zapoznela norost, zato reče poudarjeno prijazno:
»Seveda si smešna, ampak ne zaradi pisanja. Navsezadnje nisi prva, ki je začela pisati na stara leta. Daniel Defoe je svoj prvi roman Robinson Crusoe izdal pri šestdesetih, Mary Wesley in Harriet Doerr po sedemdesetem, Millard Kaufman pa je bil ob izidu svojega prvenca star devetdeset let.«
»Če bi začela pisati že prej, ali bi bilo najino življenje drugačno?«
Mož, zdaj že pri poglavju Nergaštvo, odvrne, ne da bi prenehal brati:
»Seveda … vsaj malo … no, ali pa ne.«
V spominu gospe P je še prizor, ko je prepognila liste, gosto popisane s svojo pripovedjo o Pozno cvetoči roži, in jih vtaknila v ovojnico. Nasproti hiše, v kateri je stanovala, je bila šola za filmske montažerje, tik ob njej pa poštni nabiralnik, kamor bi lahko odvrgla ovojnico. Stopila je iz hiše in obstala na robu pločnika. Mimo nje so hitele študentke na predavanja. Hitele so naproti trenutkom, za katere še niso vedele, da jih bodo doživele in ne kako jih bodo umeščale v svoja življenja.
Pisatelji so kot cvetovi. Eni zacvetijo zgodaj, te pogosto pomori že prva uredniška slana, drugi razprejo svoja barvita cvetna odevala ob pravem času, tretji pa šele v pozni jeseni, ko jim že grozi pozeba. Pozimi je cvetja bolj malo, je pa zato vsak cvet toliko bolj občudovanja vreden. Daniel Defoe, na primer, je svoj prvi roman Robinson Crusoe izdal pri šestdesetih, Mary Wesley pa po sedemdesetem. Tudi Laura Ingalls Wilder je izdala svojo prvo knjigo iz serije o hišicah pri štiriinšestdesetih. Prva knjiga Franka McCourta Angelin pepel, za katero je prejel Pulitzerjevo nagrado, je izšla pri pisateljevih triinšestdesetih letih. Pri štiriinsedemdesetih je Harriet Doerr bralcem predstavila Stones of Ibarra, prvenec, pozneje nagrajen z National Book Award. Millard Kaufman pa je bil ob izidu svojega prvega romana star devetdeset let. Je to pozno? Pozno je relativen pojem. Pozno glede na kaj? Tvoje pojasnilo poznega ustvarjanja je morda tole:
Najprej se odločiš za kak drug poklic. Pisateljico začasno umakneš iz svojih načrtov. Cilj je namreč lažje doseči, če ga nimaš ves čas pred seboj. Morda se boš kot po naključju kdaj pozneje uveljavila kot pisateljica, a ni še čas za to. Zdaj si želiš postati slavna. Bereš znanstveno fantastiko in sanjaš, da boš komandantka vesoljske ladje, vendar bo Apollo pristal na Luni šele čez nekaj let, o odpravah na Mars pa pišejo samo pisatelji znanstvenofantastičnega žanra. Prebereš »V deželi Škipetarjev« in sanjaš, da boš svetovna popotnica. Prebereš »Mišolovko« in sanjaš, da boš gledališka zvezda, režiserka ali scenaristka. Poskušaš postati filmska igralka, vendar režiserjevemu prijatelju ni všeč tvoja polna ženska zadnjica. Poskušaš postati vzgojiteljica v vrtcu, a brez družbenopolitično potrjenega vzgojnega stila. Nič od naštetega ti ne uspe, in to je dobro. Samokritičnost je najboljša vodnica. Neuspehe je treba doživeti že takoj na začetku, iluzije je treba izgubiti dovolj zgodaj in za zmeraj. To je lahko odlično izhodišče za zgodbo, v kateri oba, bralec in pisec, mrzlično iščeta pomen.
V šoli pišeš ganljive pesmi o neizpolnjenih željah. Prosti spisi so tvoj čudežni vodnjak, cvetoča breskev, topel vetrc, ki nosi postovko sem in tja po pomladnem nebu. Pišeš pesmi. Preden zaspim / se včasih vprašam / kaj bi rada / ne vem. Pesem pokažeš svoji mami. Ne razume je in ni ji všeč. Ne verjame ti. Boli jo glava. Misli, da ima tvoj oče razmerje s podnajemnico. Boji se, da ji preti nevarnost in da jo bodo umorili, zato se zaklepa v sobo. Na vrata svoje spalnice vsak večer potisne težko garderobno omaro. Prepričuje te, da si lahko svoje pesniške blodnje pozdraviš s kisovimi obkladki. Tudi gospodinjska opravila pomagajo, pravi. Pokažeš ji prosti spis, ki ga je učitelj ocenil z odličnim. Zazre se vate z obrazom, praznim kakor pravkar vzhajan kruh. »Kaj pa če bi raje pomila posodo,« reče. Stisneš zobe. Pomiješ posodo. Žlice zložiš v napačen predal in po nesreči razbiješ kozarec. Brezbrižnost, zavrnitev, ponižanje, razočaranje – to so nujne sestavine vzgoje vsake pisateljice. Pomisli na Cankarja! Tudi on se ni ujel s svojo materjo.
Opazuješ drhteče prste na rokah svojega učitelja slovenščine. Prsti so pomembni, pomisliš. So najbolj očitni del telesa pri pisanju. Napišeš realističen spis o starem očetu, ki ti ob večerih greje mleko in s tresočimi prsti oblaga pravkar pečen kruh z mazavim kozjim sirom. Ne poznaš nobenega od svojih starih očetov. Svoji družini sta zapustila pred tvojim rojstvom. Še nikoli nisi jedla kozjega sira, vendar moraš dovoliti Heidi v sebi, da najde v planinah svojega dedka. Johanna Spyri je knjigo o Heidi napisala šele pri triinpetdesetih, torej imaš več kot dovolj časa, da se dobro pripraviš na pisateljevanje. Učitelj zapiše ob rob tvoje zgodbe:
»Nekateri opisi so zelo dobri, vendar manjka moralni nauk.« Pod njegovo opombo pripišeš s svinčnikom narahlo, komaj vidno: »Moralni nauki so za farje, fosil.«
Med počitnicami varuješ otroke v popoldanskem varstvu. Otroci te imajo radi. Pripoveduješ jim stare pravljice na nov način. Rdeča kapica je bila v resnici deček, a nekaj v njej se je globoko upiralo istovetenju s fantom v sebi; sploh pa, kaj bi pridobila s tem? Poglejte volka ali pa lovca! Kaj imata od življenja? Prepevaš jim pesmice dve mačici / povzdigneta gor srajčici / nehaj, mačka zakriči / tega mama ne pusti. Otroci so navdušeni, a po mesecu dni te pokliče ravnateljica, zahvali se ti za sodelovanje in ti vrne študentsko napotnico.
Kdaj pa kdaj vadiš klavir v hiši odcvetele koncertne pianistke Hermine. Igraš kar tako, iz veselja, brez ambicij in vedno v enakem vrstnem redu: Odo radosti, Za Elizo in Uspavanko. Brez slabe vesti pozoblješ vse slane oreščke, s katerimi Hermina polni skodelice in jih pušča na raznih koncih sobe kot vabljive pasti. Kadar je ni doma, se ti ne ljubi igrati, glasba ni tvoj medij. Pregleduješ njene knjige in prebiraš njene seksualne priročnike. Čudiš se, kako lahko ljudje počnejo kaj takega. Zaspiš v naslonjaču, in ko se profesorica vrne domov, te potreplja po rami, opazi drobtine oreščkov na tvojih prsih, nato zagleda knjigo v tvojem naročju in osupne. Želiš si, da bi se pogreznila v zemljo, ona pa te nežno objame. Ne, ne moreš pisati o nečem, česar ne razumeš, zato se vpišeš na psihologijo.
Na prvo uro predavanj iz statistike prideš pozno. Ko vstopiš v predavalnico 144, so vsi študenti že tam in živahno razpravljajo o metaforah vsakdanjega življenja. V množici je toplo, a tudi smrdi (Krleža). Poslušaš. Ko si na vrsti, vprašaš: »Oprostite, ali ni to predavanje o statističnih množicah?« Predavalnica utihne. Vsi se obrnejo in zastrmijo vate. Zdi se ti, da imajo vsi enak obraz, raven in prazen kakor neuporabljena papirna vrečka. Predavatelj stisne debele ustnice v šobo (pavijanova rit, pomisliš) in butne osorno: »Ne, zmotili ste se. To je primerjalna književnost.« Rečeš: »Oh – ja, seveda,« kot da nisi presenečena. Pogledaš v svoj urnik predavanj. Zmotila si se v dnevu, nadstropju in predavalnici. Začneš vstajati – za hip te zamika, da bi sedla nazaj, mogoče bi kar ostala pri tej pomoti, a pograbiš jopico (predavatelj res odbija) in odideš. Kasneje se boš še večkrat spomnila na ta trenutek, ko te je prešinilo, da je utegnil imeti tvoj oče prav, ko je govoril, da spadajo ženske k pisalnim strojem, a pomislila si, da se očetom ne sme verjeti, ker imajo pri svojih hčerah vedno kakšne skrite cilje.
Všeč ti je študentsko življenje. Zanimive ljudi srečuješ, nekateri so bistri, drugi nerodni v izražanju. Tudi kasneje v življenju boš na svet gledala v teh preprostih oznakah modrosti, povprečnosti, duhovitosti, lahkomiselnosti. V eni izmed praktičnih izpeljav takšnega gledanja na ljudi bo profesor statistike zapečatil tvojo usodo na psihologiji. (Nekateri moški enostavno ne razumejo šale.) Naslednje leto se vpišeš na angleščino in italijanščino. Dobro ti gre. Nadarjena si za jezike. Ena izmed metod preverjanja jezikovnih veščin te pripelje k profesorju domov na njegov vrt. Spoznaš njegovo ženo in končaš študij jezikov. Vpišeš socialno delo. Rada imaš ljudi. Sočustvuješ z revnimi, nesrečnimi in zakajenimi.
Nekako je treba živeti. Jesti je treba in plačevati najemnino za študentsko sobico. Tudi trava ni poceni. Zatečeš se v klet osmega bloka v študentskem naselju. Če že ne filmska, boš vsaj radijska zvezda. Pišeš o svojem doživljanju zasedbe filozofske fakultete, ostro zavračaš vse vrste uniformiranosti, tudi študentske. Pišeš o padlih in ranjenih v bitki za avtonomnost univerze. Pišeš, kako je bila v sporu za prenosni magnetofon ena od obeh študentskih novinark ob noht, druga pa si je priprla joške med nihajna vrata v študentski menzi. Urednik politično-kulturne redakcije prebere tvoj prispevek in ti ga vrne z opombo: »Pišeš lahkotno in duhovito, vendar brez smisla za politično ozadje.« Urednik kulturno-politično-zabavne redakcije meni, da imaš lep obraz in glas in te angažira kot napovedovalko in osebno zaupnico. Ne pišeš več prispevkov. Zdaj pačiš ime svojega urednika in ga zapisuješ ob robove njegovih uredniških prispevkov, naslove pa krasiš z majcenimi zakrivljenimi penisi. Prav smešno je, kako mikroskopsko majhen je tudi njegov smisel za humor.
Pišeš na skrivaj; napisano spravljaš v steklenice in jih mečeš v Savo. Bereš besedila svojih moških kolegov z dramatičnim in spoštljivim glasom. Zgrabi te vrtinec njihove nadarjenosti in te vrti kakor makovo zrno. Alkalaj, Bulič, Dekleva, Dolenc, Duša, Gradišnik, Hanžek, Jesih – nobenega dekleta – Kocbek, Ovsec, Pungartnik, Rogelj, Švabić, Štrajn, Šuligoj, Valentinčič, Vidmar, Zorn, Zajc, Zlobec. Oni vsi rojeni za Besedo, ti pa manjša od makovega zrna. Pogrezneš se globoko na dno temnega tolmuna, v katerem čepijo ženske okrog zarjavelega kotla in v njem mešajo žabjo slino in sladke koreninice.
Na šoli ti očitajo, da zanemarjaš teoretska predavanja in se preveč vživljaš pri praktičnih vajah. Tipično žensko. Da nimaš kritične distance do lastnih miselnih izkrivljanj, pravijo. Pišeš dnevnik prakse na oddelku za adolescenčno psihiatrijo. Pišeš o tem, kaj si misliš o prisilnih metodah dela z mladostnicami. Pokličejo te na razgovor in ti povedo, da to delo najbrž ni zate. Priporočajo ti, da se lotiš česa drugega. »Dobro pišete,« rečejo. »Imate bujno domišljijo. Zakaj si ne bi poiskali kakega dela na tem področju?« A res, česa ne poveste?Preveč časa porabiš za samoizpraševanje. Fant ti predlaga telovadbo, plavanje na primer. Cimra ti predlaga, da zamenjaš fanta. Žalostna si, a razumeš, kaj moraš storiti. Nuja in streznitev prideta zjutraj po prekrokani noči, v kateri ti je V. Z. rekel, citirajoč Borgesa, da sentimentalna in zanikrna pisateljica ne sme metati svoje malenkostne sence na pisanje. Ne zmoreš se hkrati ukvarjati s pisanjem in s sabo. Ne še. Vrneš se na filofaks. Odločaš se med knjižničarko in pedagoginjo. Knjižničarstvo? Ne, ne, to bi bilo preveč očitno. Vpišeš se na pedagogiko. Potem se zapleteš v neizogibna institucionalna omrežja človeške Družbe, kot so Diploma, Delo, Družina, Deca, Denar. Ne nujno v tem zaporedju. Pisanje se preprosto mora umakniti pred vsakdanom, tako nepomembnim, da o njem ni vredno pisati. O čem in zakaj bi pisala? Od kot ti sploh ideja, se sprašuješ. Kot bi te kdo vprašal, od kod ves ta smog, ali če je bog, zakaj šeriatsko pravo. Mož ti reče, da je najbrž treba o tem razmišljati, ni pa razmišljanje o tem gradivo za roman. Ne dolgovezi o svojem življenju! Koga pa to zanima? Pisanje ni terapija. Včasih kdaj pozno zvečer napišeš stavek, ki bi bil lahko iztočnica za zgodbo, na primer, … ko zasliši žvižg vlaka v daljavi, dvigne glavo in zagleda, kako se na njeno prazno življenje spuščajo zapornice. Pri zajtrku ga prebereš možu. »Zanimivo,« reče in razgrne predse časopis. Čas beži. Začneš poležavati na kavču in preklapljati med televizijskimi programi. Gledaš ljudi na zaslonu, kako se smejejo, pogovarjajo, zaljubljajo, ločujejo, delajo in jedo, ti pa ždiš obnemela in nepremična v prostoru, ki je neresničen in brez življenja. V tvoji glavi je temačno in skrivnostno kakor ponoči v knjižnici, med platnicami spomina pa ležijo koščki tvojega življenja. Pomisliš, da je v življenju morda le malo trenutkov, ko se ti zgodi kaj zares pomembnega, vsi drugi, tudi usodni ali odločilni, zdrsnejo mimo, medtem ko počneš vsakdanje reči. Na lepem se zaveš, da nimaš več izgovorov. Ostane ti le še en sam poskus. Vstani! Globoko vdihni! Prekrižaj prste obeh rok, iztegni roke s prepletenimi prsti in jih obrni z dlanmi vstran od sebe! Naj členki zapokljajo! Izdihni! Tako, zdaj se usedi in napiši zgodbo! Začne naj se takole:
Bila je pozna jesen, ko se je očarljiva bistra gospa P vrnila iz bolnice na svoj dom v Trnovski pristan. Na njeni odpustnici je pisalo »občasno zmedena, zgodnja znamenja spominskega obubožanja«. Šele takrat, ko začnemo izgubljati spomine, se zavemo, da so naša življenja sestavljena iz njih, je pomislila gospa P, ko si je v kuhinji pripravljala čaj. Brez spominov nismo nič, si je dejala. Saj ne da bi jo spomini že zapustili. Nasprotno. Živo se je spominjala neverjetnih prigod iz svojega življenja, kot da bi se pripetile včeraj. O njih je lahko pripovedovala podrobno in z navdušenjem, vse do trenutka, ko je od JSKD prejela pismo, ki se je začenjalo s »Spoštovana gospa P«. Od tu naprej pa se ni mogla spomniti ničesar več, ne kaj je pisalo v sporočilu in ne kam je odložila pismo. Domnevala je, da so ji pisali kaj spodbudnega v povezavi z njenimi proznimi rokopisi. Gospa P je namreč pisala kratke zgodbe. V svoji zadnji, na katero je bila zelo ponosna, je opisovala starejši par, moža in ženo na počitnicah. Pripoved je končala s prizorom v hotelski sobi, v kateri sta njena lika prenočevala, ko sta se vračala proti domu. Pripetljaj, za bralca morda docela nezanimiv, je v njej že takrat, ko ga je opisovala, in potem vsakokrat, ko se je spomnila nanj, izzival močna čustva, skoraj vznesenost. Takole ga je opisala:
Mož že leži v postelji in prebira Teofrastove značaje, ko ona še pospravlja oblačila, zlaga posteljno pregrinjalo in odstranjuje ovenele cvetove iz šopka jesenskih aster, ki umirajo v kozarcu za vodo, pozabljenem na robu klubske mizice. Nato vzame iz kovčka beležnico in pisalo. Dolgo časa poplesuje svinčnik v njeni roki, ona pa se s pogledom sprehaja po nezanimivi hotelski sobi, iščoč navdih. Potem zapiše »Pozno cvetoča roža«. To bo naslov. Preden se bo lotila pripovedi, mora razmisliti o sebi in svojem jesenskem konjičku.
»Se ti zdim smešna?« vpraša moža.
Mož dvigne pogled, rahlo nejevoljen je, ravno prebira poglavje Zapoznela norost, zato reče poudarjeno prijazno:
»Seveda si smešna, ampak ne zaradi pisanja. Navsezadnje nisi prva, ki je začela pisati na stara leta. Daniel Defoe je svoj prvi roman Robinson Crusoe izdal pri šestdesetih, Mary Wesley in Harriet Doerr po sedemdesetem, Millard Kaufman pa je bil ob izidu svojega prvenca star devetdeset let.«
»Če bi začela pisati že prej, ali bi bilo najino življenje drugačno?«
Mož, zdaj že pri poglavju Nergaštvo, odvrne, ne da bi prenehal brati:
»Seveda … vsaj malo … no, ali pa ne.«
V spominu gospe P je še prizor, ko je prepognila liste, gosto popisane s svojo pripovedjo o Pozno cvetoči roži, in jih vtaknila v ovojnico. Nasproti hiše, v kateri je stanovala, je bila šola za filmske montažerje, tik ob njej pa poštni nabiralnik, kamor bi lahko odvrgla ovojnico. Stopila je iz hiše in obstala na robu pločnika. Mimo nje so hitele študentke na predavanja. Hitele so naproti trenutkom, za katere še niso vedele, da jih bodo doživele in ne kako jih bodo umeščale v svoja življenja.
