Nebo pada na zemljo.
Noge so težke.
Misli vrtinčaste. Sočna jabolka na sliki
postajajo gnila.
Ne morem ostati.
Ne morem zbežati.
Od tam prinesene podobe delijo očitke.
Za sosedovim plotom je prenehal
mahati s krili star čmrlj.
Koža na vratu se mi krči,
ko bi tu in zdaj
morala zamahniti z roko
in si razčesati
umetni koder las.
Od tam prinesene podobe postajajo grobe.
Koža na vratu se mi krči
in nebo pada na zemljo.
Sem predolgo ostala tam,
ko so me tu čakali zaman?
Vreme je iskalo robčke.
Ljudje so odpirali dežnike.
Mrkih obrazov in lepljivih las.
Med vogali je počasi pletla mrežo jesen.
Pugubno za vedno počasnejše
muhe poletja.
Nisem se zapletla.
Vreme je iskalo robčke.
Oblaki v meni
pa so se smejali
in oranžno zelene marjetice
so poganjale na mestih,
kjer je smeh poljubil zemljo.
Letela sem proti
snežnim kosmičem
in nosovom iz korenčka.
Bila sem pripravljena,
da se spremenim v poletje,
še preden nastopi enakonočje.
Okoli naju so počivali mrtvi.
Tišina je lezla pod kožo.
Tvoji prsti so bili dolgi in koščeni.
Iskala sem prebujanje.
Razpeto na lesene križe
in vklesano v marmor.
Enako bi bilo,
če bi izkopala lobanjo
in ji rekla:
»Pogovarjaj se z menoj.
Tako votlo in polno črvov
se počutim nocoj.«
Ne bi mogla.
Ne bi razumela.
Tudi ti nisi.
Okoli naju so počivali mrtvi.
Tvoji prsti so bili dolgi in koščeni.
Vem, da so.
Vesoljske ladje.
Utripajoče lučke.
Zeleni možici z antenami na glavi.
Vem, da je.
Bog, ki si išče domovanje
v mojem telesu,
da bi se lahko razodel
in javno opravičil Judeža,
ki je brez sramu
večerjal z njim.
Vem, da sem.
Ko se koraki obrnejo.
Ko besede pobegnejo.
Ko na televiziji ni več programa.
Vem, da bom.
Dokončno.
Ko bom zmogla pomežikniti
podobi v ogledalu
in si brez strahu
pripraviti večerjo.
Lahko bi ti napisala pesem tudi drugače.
Te primerjala s kupom gnoja
in nabreklim lubjem
zmočenih dreves.
Lahko bi barvo tvojih oči
opisala z vodenostjo gnijočih trav.
Potem bi mogoče bila
moderna pesnica.
Bodičasti kaktusi v meni
pa silijo k rasti cvetov.
Ne bom se spremenila.
Ne bom odvrgla preprostih besed.
Tudi midva sva preprosta.
Drugače bi ne bila tukaj.
Svojo vodo pijem,
ko na ulici utihne vrišč otrok
in je še prahu težko,
da ga dan za dnem
pohodi toliko različnih nog.
Potem se objamem
s svojimi rokami
in potolažim
s svojimi besedami.
Ni še čas snežink.
Najbrž bo samo varljivost.
Prosojna belina,
ki me gleda
na izmučenem obrazu v ogledalu.
Prileti
moj angel smeha.
Nasmejva se.
Ne zaradi naju.
Zaradi njih,
katerih podplat si me želi.
NEBO PADA NA ZEMLJO
Nebo pada na zemljo.
Noge so težke.
Misli vrtinčaste. Sočna jabolka na sliki
postajajo gnila.
Ne morem ostati.
Ne morem zbežati.
Od tam prinesene podobe delijo očitke.
Za sosedovim plotom je prenehal
mahati s krili star čmrlj.
Koža na vratu se mi krči,
ko bi tu in zdaj
morala zamahniti z roko
in si razčesati
umetni koder las.
Od tam prinesene podobe postajajo grobe.
Koža na vratu se mi krči
in nebo pada na zemljo.
Sem predolgo ostala tam,
ko so me tu čakali zaman?
Vreme je iskalo robčke.
Ljudje so odpirali dežnike.
Mrkih obrazov in lepljivih las.
Med vogali je počasi pletla mrežo jesen.
Pugubno za vedno počasnejše
muhe poletja.
Nisem se zapletla.
Vreme je iskalo robčke.
Oblaki v meni
pa so se smejali
in oranžno zelene marjetice
so poganjale na mestih,
kjer je smeh poljubil zemljo.
Letela sem proti
snežnim kosmičem
in nosovom iz korenčka.
Bila sem pripravljena,
da se spremenim v poletje,
še preden nastopi enakonočje.
Okoli naju so počivali mrtvi.
Tišina je lezla pod kožo.
Tvoji prsti so bili dolgi in koščeni.
Iskala sem prebujanje.
Razpeto na lesene križe
in vklesano v marmor.
Enako bi bilo,
če bi izkopala lobanjo
in ji rekla:
»Pogovarjaj se z menoj.
Tako votlo in polno črvov
se počutim nocoj.«
Ne bi mogla.
Ne bi razumela.
Tudi ti nisi.
Okoli naju so počivali mrtvi.
Tvoji prsti so bili dolgi in koščeni.
Vem, da so.
Vesoljske ladje.
Utripajoče lučke.
Zeleni možici z antenami na glavi.
Vem, da je.
Bog, ki si išče domovanje
v mojem telesu,
da bi se lahko razodel
in javno opravičil Judeža,
ki je brez sramu
večerjal z njim.
Vem, da sem.
Ko se koraki obrnejo.
Ko besede pobegnejo.
Ko na televiziji ni več programa.
Vem, da bom.
Dokončno.
Ko bom zmogla pomežikniti
podobi v ogledalu
in si brez strahu
pripraviti večerjo.
Lahko bi ti napisala pesem tudi drugače.
Te primerjala s kupom gnoja
in nabreklim lubjem
zmočenih dreves.
Lahko bi barvo tvojih oči
opisala z vodenostjo gnijočih trav.
Potem bi mogoče bila
moderna pesnica.
Bodičasti kaktusi v meni
pa silijo k rasti cvetov.
Ne bom se spremenila.
Ne bom odvrgla preprostih besed.
Tudi midva sva preprosta.
Drugače bi ne bila tukaj.
Svojo vodo pijem,
ko na ulici utihne vrišč otrok
in je še prahu težko,
da ga dan za dnem
pohodi toliko različnih nog.
Potem se objamem
s svojimi rokami
in potolažim
s svojimi besedami.
Ni še čas snežink.
Najbrž bo samo varljivost.
Prosojna belina,
ki me gleda
na izmučenem obrazu v ogledalu.
Prileti
moj angel smeha.
Nasmejva se.
Ne zaradi naju.
Zaradi njih,
katerih podplat si me želi.
