Toplina ptičjih klicev sredi dneva
se staplja s šumi hladnega skalovja
in moj korak ga urno dohiteva,
ko vštric z menoj drobi čez plast mahovja.
Tipalke v sunkih vetra trepetajo,
ko noč med stebli suhih bilk proseva,
nožice koprneče migetajo,
na lovu za zdihljaji popoldneva.
Kopneče sonce zdrsne za obzorje.
Za njim odjadra nemost tega stiha,
medtem ko prvo pot neskončne volje
osvinči grom večernega prepiha.
BRAZDE VEČERA
Pred steklom zadimljena sapa večera
podpira peruti premraženih vran,
ki s svojimi krhkimi krili zaman
obujajo kar jim prihodnost zastira.
Iz stekla pa bleda podoba zre vame;
izmenično škili naprej in nazaj,
ter z votlim pogledom sprašuje zakaj
ni nje jasnovidnost nič boljša od vranje.
Na strešnikih skrivoma sneg se nabira
in v dežju v ledene zobe zacveti
ter šavsa in grize, da perje frči,
dokler noč brezzvočna ne skrije večera
in črnih sledi do naslednjega dne.
BRAZDE OB ZORI
Pred jutrom brezsrčno iz sna spet in spet te
v noč zbuja žvenket na ravninah polic,
kjer kosi kristalov iz okenskih lic
izkljuvajo roke v oblake odete.
In čakaš; da zora se s stenami zlije
in sence prežene iz kotov soban
ter s čopičem nežno čez dih tvojih sanj
ti barve začetkov povratka prelije.
Spet vzklije nov dan iznad sivih sledi.
SLEDI
Gladina mirno v dan se pozibava
in moj izdih v spokoju izzveni,
ko v morju sveže jutro odslikava
paleto suhih barv iz starih dni.
Se v vodi spleta rdečkasto oblačje
in boža zoro nežen čričkov glas,
brnenje še odzvanja iz daljave,
kot včeraj, ki zarašča se med čas.
Kjer sreča se iskreče migetanje
z odmevom šuma zlomljenih valov,
ob prodnih tleh drsi podoba bleda
med tih izdih svetlikastih pasov.
Le če zazibljem se v globoke sanje
in če si zemlja prodnike odstre,
podoba spet pred mano se seseda,
dokler se jutro znova ne začne.
ŠUMENJE
Se v dihu jeseni vrti in obrača
suh list, v svojem plesu oranžno-rdeč,
njegova je pesem, že čisto pri tleh,
ob vsakem obratu bolj polna, bogata.
A nikdar v celoti na tleh ne pristane;
ga veter nemira odpihne naprej,
se znova in znova usodi izmakne,
potuje nad mesti, gorami brez mej -
jesen je še dolga, predolga za spanje!
In tamkaj v daljavi, kjer niti svilene
se spletajo v misli ter tiho drhté,
odel se bo v sanje, pomislil na tebe,
predal se puščavi in nežno zbledel.
GRMENJE
Toplina ptičjih klicev sredi dneva
se staplja s šumi hladnega skalovja
in moj korak ga urno dohiteva,
ko vštric z menoj drobi čez plast mahovja.
Tipalke v sunkih vetra trepetajo,
ko noč med stebli suhih bilk proseva,
nožice koprneče migetajo,
na lovu za zdihljaji popoldneva.
Kopneče sonce zdrsne za obzorje.
Za njim odjadra nemost tega stiha,
medtem ko prvo pot neskončne volje
osvinči grom večernega prepiha.
BRAZDE VEČERA
Pred steklom zadimljena sapa večera
podpira peruti premraženih vran,
ki s svojimi krhkimi krili zaman
obujajo kar jim prihodnost zastira.
Iz stekla pa bleda podoba zre vame;
izmenično škili naprej in nazaj,
ter z votlim pogledom sprašuje zakaj
ni nje jasnovidnost nič boljša od vranje.
Na strešnikih skrivoma sneg se nabira
in v dežju v ledene zobe zacveti
ter šavsa in grize, da perje frči,
dokler noč brezzvočna ne skrije večera
in črnih sledi do naslednjega dne.
BRAZDE OB ZORI
Pred jutrom brezsrčno iz sna spet in spet te
v noč zbuja žvenket na ravninah polic,
kjer kosi kristalov iz okenskih lic
izkljuvajo roke v oblake odete.
In čakaš; da zora se s stenami zlije
in sence prežene iz kotov soban
ter s čopičem nežno čez dih tvojih sanj
ti barve začetkov povratka prelije.
Spet vzklije nov dan iznad sivih sledi.
SLEDI
Gladina mirno v dan se pozibava
in moj izdih v spokoju izzveni,
ko v morju sveže jutro odslikava
paleto suhih barv iz starih dni.
Se v vodi spleta rdečkasto oblačje
in boža zoro nežen čričkov glas,
brnenje še odzvanja iz daljave,
kot včeraj, ki zarašča se med čas.
Kjer sreča se iskreče migetanje
z odmevom šuma zlomljenih valov,
ob prodnih tleh drsi podoba bleda
med tih izdih svetlikastih pasov.
Le če zazibljem se v globoke sanje
in če si zemlja prodnike odstre,
podoba spet pred mano se seseda,
dokler se jutro znova ne začne.
ŠUMENJE
Se v dihu jeseni vrti in obrača
suh list, v svojem plesu oranžno-rdeč,
njegova je pesem, že čisto pri tleh,
ob vsakem obratu bolj polna, bogata.
A nikdar v celoti na tleh ne pristane;
ga veter nemira odpihne naprej,
se znova in znova usodi izmakne,
potuje nad mesti, gorami brez mej -
jesen je še dolga, predolga za spanje!
In tamkaj v daljavi, kjer niti svilene
se spletajo v misli ter tiho drhté,
odel se bo v sanje, pomislil na tebe,
predal se puščavi in nežno zbledel.
