Mračen obraz v obžgani glini
in rjav zven skovanih opek
drag kot lahkoten presvit luči,
s katerimi so zvezdili turmalini.
Bil sem draguljar, lovec ognja,
katerega hladni plamen so izbrali pavlini,
a zatulil je pelinov veter kakor v bilini
in glej, v vrče zvonko udarja potok.
Kjer je nebo sivo nad brezvodnim logom,
kjer znoj lega z bronenimi ožigom
na telesa, ki jih je izsušil pesek, –
opekasti vodni zajemi vstanejo,
in sveži valovi, svetlejši od stekla,
radostno v čaše glinene bobnijo.
NENASELJENO PRAZNO STANOVANJE
Nenaseljeno prazno stanovanje;
v sobah samo mize in postelje;
ometa se dotakneš – vlažno;
zebe te še pod debelo odejo.
Svečka na svečniku se velo solzi,
Oknice so zaprte, tudi dež pod okencem;
veke priprte; strašno se zdi,
nekogaršnje prestopanje se sliši po tekačih.
A zakaj pes ne zavija
in po steklu ne škrablja noht.
Polnoč je zamrla v prozoren koloid, –
raje ne videti in raje se ne ganiti.
ANNI AHMATOVI
Hrumel je december šestnajstega leta;
Ubili so Griška; s hreščanjem se je zlomil
Imperij.
A v Teniševski dvorani
je sedel v koletu žametnem mladec,
že je izkusil aplavze,
že se je občudoval
v državnih listih, v orisih, v karikaturah,
v biserovinast lornet je gledal
na nizko estrado.
Na estradi
ste stali Vi – v tistem znamenitem šalu,
ki ga je sklesal z vrstico Mandelštam.
Profil z medalje, pridušen glas,
nekako rjav, natančno terakota, –
in čudna bolečina o tem, da bo nekdo
vsem meril beli čeveljček.
In mladenič je, mladeniško predrzen
odločil, da tukaj »enotnosti stila ni«,
da se čeveljček ne sklada s koturnom …
Prešlo je sedem let …
Zvežček s stihi
ste potegnili Vi izpod žimnice v spalnici
in jih prinesli na čajno mizo, – in Muza
je spregovorila z vrstico dnevnika.
In poslušalec, že v salonski plašč oblečen,
v profesorskem strogem oklepu,
je zavistno o Vašem prijateljstvu z Muzo,
o vašem krvnem sestrinstvu pomislil:
Njega Muza ni odkrila.
Ne koturne, ampak ženo Lota,
biblijsko brezdomno ubežnico,
je gledala v daljavo objokana Muza,
in osoljeno s soljo ženskih solz
prepojeno njeno polt in kožo.
Gledala je nazaj … Na obledelo zastavo carinsko?
Ali peto, prazno, ložo?
Ali na osemindvajset bajonetov,
pet samokresov? Ali? … ali? … ali? …
In poslušalec, spet razvojen v domnevah,
je presipal z dlani na dlan
bodljikave samocvete, -
a Vi, z običajno žensko roko,
ste mu ljubeznivo torto pridvigovali …
In dvajset let je še minilo. V izgnanstvu
ste Vi, in on. Pri snežnih grebenih
Nebesnih gor v peskih Maverannahra
ste našli zavetje in drobtine hrane bratske.
V ušesih še grmijo eksplozije bomb,
vzdolž hrbtenice še struji hlad,
in pravijo, da nikoli za vekomaj
ne moremo zbrati cunj samih sebe
iz krvavih drobtinic, kar napravil
iz življenja našega sovrag …
A že očala
z raztreseno roko jemljete,
zvežčiče vzamete iz ovoja
pomečkanega, v nastavkih in pripisih,
in umirjeno, pridušeno skoraj, pojete
o mesecu srebrnim nad Vekom
srebrnim, o polomljeni krizantemi,
ki je ostala od pogreba, – in Čas
spoštljivo odhaja v vogal,
v bakrenem tembru kraljevskih stihov
bronasti šal poravnava Večnost.
DEŽ JE ZAVEL S HLADNIM KRILOM
Dež je zavel s hladnim krilom
po grbatih uličicah,
in v belih kadicah oleandre
osvežujoč v letu,
in že je za Južnim zalivom
nad predmestjem Korabeljno
kakor lenta ordena
na nebu mavrica legla.
In že tečejo na bulvarje
častniki in podčastniki
v snežnobelih nedotrogah
v neomadeževanih suknjičih;
midva pa, človeka priletna, –
jaz in admiral Unikovskij, –
modro kadiva na balkonu
in dolivala v kavo rum.
CVETI AKACIJA. MOLK SOZVEZDIJ …
Cveti akacija. Molk sozvezdij,
Molk lune nad svetom sinjim.
Fantič in deklica se poljubljata v podhodu, –
in tako jima je dobro, tako brezumno jima je.
ANNI AHMATOVI
Sanjali ste o Bloku, in mladosti in morju,
o jahti lahki z lahkimi krili,
vi ste ji sunek dali – in v prostoru
je brez povratka odplavala …
In žalost videl sem v vašem sivem pogledu,
ko sem vas poslušal ob čajni mizi.
Tudi jaz poznam dvomerni, silhuetni
svet sanjskih zrenj, kjer se za pot ne ve,
kjer že mrtvih so glasi pozdravni,
in se čudesom niti ne čudimo …
Resnično, škoda je v mračni uri svitanja
s pleč to ujetništvo, kot peno, otresti.
30. december 1949
KOT VLADIMIRSKA VIŠNJA
J. I. S.
Kot vladimirska višnja
s sladkim sokom brizgnejo ustne,
če jih s svojim tedanjim
poljubom razmaknem;
in v trepalnicah moka črnih
se razlije pogled nespečni,
če jih moje trepalnice
s prejšnjim drgetom odpahljajo …
Odnesite ta posnetek! ...
Brez njega je težav nemalo …
Saj nam sploh ni žal Preteklosti,
ampak vsega, kar se ni zgodilo.
PUŠČAVNIK
V plamenečem poldnevu, sredi kamnitih dolin,
kjer se tenko vije nit brezvodnega Cedrona,
s palico obrača vroči gramoz klanca,
in koraka tiho, brezizhodno sam.
Sede v pusto senco izsušenih oljk,
izmučeno gleda v prostore obzorja
in v pepel starih oči, v njihovo brezdanje naročje
se izgublja jabolka neviden rajski cvet.
In v glino trdo vtika težko palico
in spet gre po poti, ki škriplje v strminah,
in pustinjo večno zapisuje v pogledu.
In z rumenim zlatom pod tem bledim nebom
drsi velblodova srst na upognjenih plečih,
tam, kjer je Favor legel kot okamneli hleb.
RAZDEJANJE
Kri se je strdila od žeje vnetljive.
Izsušeno grlo ni prepuščalo kruha.
In mesto carsko se je vso spremenilo v grobnico.
In v soparnih ulicah se je valila megla smrdljiva.
In glej – zadavljeni. Razkosane stebri
in pokorjeni cesar pod iglami oslepel,
in zmagovalci kot po pšenici s cepcem
so šli po vsej deželi z grozo besno.
Iz čaše žrtvene so pojili živino,
raztrgali mantije za sedla in vajeti
in Letopis Cesarjev za vedno zaznamovali.
Minila, izginila je sveta preteklost.
A v Rami požgani se je zjokala Rahela
in ta ihtenja so skozi čas preletela.
SEMITI
Razklenjen horizont, in na prostost iz ujetništva
z butanjem besnim hitijo sinovi zemlje.
V prelomih bregov trdnjave postavljene,
pristanišča Sidona in moli, kjer je Kartagina.
A na pusti vzhod, kjer kamnita pena
Libanonskih gora gori, vsa v prodnatem prahu,
so v goreči pripeki vignja trdno polegli, -
v dvanajstih deželah, – ljubosumni rodovi.
Njih črne oči v globino obrnjene,
štejejo viharje sil v prepadih globine,
kjer v temnem zrcalu migota podoba Jehove.
Kjer z nakovalom in s kladivom duša
sama v sebi oblikuje večne okove,
daleč od svobodnih voda brezizhodno greši …
ZAHARIJEVA KRI
Ubili so Zaharija. In njegova kri je sedem let
stala v luži, dimila se je z vročo paro,
in o zločinu govorila v gnevu svetlem
in prosila Gospoda za nebeško gorje.
In je s svojo toplo krvjo poškropila sled,
Nabuhodonosor je padel pod železnim udarcem;
Jeruzalem ovit v vreli požar,
a kri Zaharijeva – kot nezbrisljiv privid.
Od kod ta kri? Cesar je poprosil Hebrejce
in sežgali sto bikov so in s pepelom kri posuli
znova so lužo svežo uzrli na mestu tem.
Sto fantov je sežgal in še je kri plamenela.
– Takrat bom vse ljudstvo pobil z mečem! –
in sedemletno bolečino je prst popila.
SPINOZA
Oni so razpršeni. Tudi tihi Amsterdam
jim je zaščitniško dodelil dva kvarta,
in žolta voda odtočnega kanala
je pripeljala v njihov ubožni hram.
Ko je rasel prezir do nevernih plemen
in ko je v srce drezalo neizvlečeno želo,
jim je njihova bol prastara roke vezala
in jim je biti edini velevala tam.
A njihov nežni modrec ne spoštuje Tore,
z epikurejci se predaja v spore
in v času, ko gorijo svečniki sobot,
on, sklonjen nad mizo, brusi leče
ali misli o usodi in naprej pelje
traktata grešnega brezumne strani.
HRAM
Zmagovalnega Izraela branik
in B-ga Višnjega zavetišče neuničljivo!
Kje je slava ponosna? Izginila je, kako dim,
in v razvalinah sten ubožni mah raste,
da spretna čebela, ki zbira divji med,
žužnja in obletavase tam, kjer so peli serafini,
in večno s premočno bolečino izčrpano,
pri vratih svetišča ihtenje lije ljudstvo.
A hram razrušeni je vendar bil na straži B-ga:
Ko je odpadnika vlekla njegova cesta,
in je J-hvejeve oltarje dal bogovom zemnim, -
okrog idolov ogenj se je razplamtel škrlatno.
Izrael, raduj se razvalinam svojim:
V njih je grob poganstva in tnalo Julijana.
JUDOVSTVO
Ljudstvo, katerega ime proslavljeno – Judje,
ki vleče na sebe svojo usodo, -
o, niso v tvojem zaklenjenem grobu
dozorele plameneče rude?
Mar ni tam B-g skril svojo trobento,
katere krik pomete zadnje jezove,
ko na sodbo privrejo mrličev tropi
in se ponosni kralj prikloni sužnju?
Ljudstvo! Vleče žvenkljajoče okove:
Ti si izbrano po ukazu Jehova
razširjati posvečenost svetlobe.
V miru oznanjaj odrešitev,
pojdi! Pojdi z daritvijo odpuščenja,
in o svojem trpljenju – molči.
OGENJ IN GLINA
Mračen obraz v obžgani glini
in rjav zven skovanih opek
drag kot lahkoten presvit luči,
s katerimi so zvezdili turmalini.
Bil sem draguljar, lovec ognja,
katerega hladni plamen so izbrali pavlini,
a zatulil je pelinov veter kakor v bilini
in glej, v vrče zvonko udarja potok.
Kjer je nebo sivo nad brezvodnim logom,
kjer znoj lega z bronenimi ožigom
na telesa, ki jih je izsušil pesek, –
opekasti vodni zajemi vstanejo,
in sveži valovi, svetlejši od stekla,
radostno v čaše glinene bobnijo.
NENASELJENO PRAZNO STANOVANJE
Nenaseljeno prazno stanovanje;
v sobah samo mize in postelje;
ometa se dotakneš – vlažno;
zebe te še pod debelo odejo.
Svečka na svečniku se velo solzi,
Oknice so zaprte, tudi dež pod okencem;
veke priprte; strašno se zdi,
nekogaršnje prestopanje se sliši po tekačih.
A zakaj pes ne zavija
in po steklu ne škrablja noht.
Polnoč je zamrla v prozoren koloid, –
raje ne videti in raje se ne ganiti.
ANNI AHMATOVI
Hrumel je december šestnajstega leta;
Ubili so Griška; s hreščanjem se je zlomil
Imperij.
A v Teniševski dvorani
je sedel v koletu žametnem mladec,
že je izkusil aplavze,
že se je občudoval
v državnih listih, v orisih, v karikaturah,
v biserovinast lornet je gledal
na nizko estrado.
Na estradi
ste stali Vi – v tistem znamenitem šalu,
ki ga je sklesal z vrstico Mandelštam.
Profil z medalje, pridušen glas,
nekako rjav, natančno terakota, –
in čudna bolečina o tem, da bo nekdo
vsem meril beli čeveljček.
In mladenič je, mladeniško predrzen
odločil, da tukaj »enotnosti stila ni«,
da se čeveljček ne sklada s koturnom …
Prešlo je sedem let …
Zvežček s stihi
ste potegnili Vi izpod žimnice v spalnici
in jih prinesli na čajno mizo, – in Muza
je spregovorila z vrstico dnevnika.
In poslušalec, že v salonski plašč oblečen,
v profesorskem strogem oklepu,
je zavistno o Vašem prijateljstvu z Muzo,
o vašem krvnem sestrinstvu pomislil:
Njega Muza ni odkrila.
Ne koturne, ampak ženo Lota,
biblijsko brezdomno ubežnico,
je gledala v daljavo objokana Muza,
in osoljeno s soljo ženskih solz
prepojeno njeno polt in kožo.
Gledala je nazaj … Na obledelo zastavo carinsko?
Ali peto, prazno, ložo?
Ali na osemindvajset bajonetov,
pet samokresov? Ali? … ali? … ali? …
In poslušalec, spet razvojen v domnevah,
je presipal z dlani na dlan
bodljikave samocvete, -
a Vi, z običajno žensko roko,
ste mu ljubeznivo torto pridvigovali …
In dvajset let je še minilo. V izgnanstvu
ste Vi, in on. Pri snežnih grebenih
Nebesnih gor v peskih Maverannahra
ste našli zavetje in drobtine hrane bratske.
V ušesih še grmijo eksplozije bomb,
vzdolž hrbtenice še struji hlad,
in pravijo, da nikoli za vekomaj
ne moremo zbrati cunj samih sebe
iz krvavih drobtinic, kar napravil
iz življenja našega sovrag …
A že očala
z raztreseno roko jemljete,
zvežčiče vzamete iz ovoja
pomečkanega, v nastavkih in pripisih,
in umirjeno, pridušeno skoraj, pojete
o mesecu srebrnim nad Vekom
srebrnim, o polomljeni krizantemi,
ki je ostala od pogreba, – in Čas
spoštljivo odhaja v vogal,
v bakrenem tembru kraljevskih stihov
bronasti šal poravnava Večnost.
DEŽ JE ZAVEL S HLADNIM KRILOM
Dež je zavel s hladnim krilom
po grbatih uličicah,
in v belih kadicah oleandre
osvežujoč v letu,
in že je za Južnim zalivom
nad predmestjem Korabeljno
kakor lenta ordena
na nebu mavrica legla.
In že tečejo na bulvarje
častniki in podčastniki
v snežnobelih nedotrogah
v neomadeževanih suknjičih;
midva pa, človeka priletna, –
jaz in admiral Unikovskij, –
modro kadiva na balkonu
in dolivala v kavo rum.
CVETI AKACIJA. MOLK SOZVEZDIJ …
Cveti akacija. Molk sozvezdij,
Molk lune nad svetom sinjim.
Fantič in deklica se poljubljata v podhodu, –
in tako jima je dobro, tako brezumno jima je.
ANNI AHMATOVI
Sanjali ste o Bloku, in mladosti in morju,
o jahti lahki z lahkimi krili,
vi ste ji sunek dali – in v prostoru
je brez povratka odplavala …
In žalost videl sem v vašem sivem pogledu,
ko sem vas poslušal ob čajni mizi.
Tudi jaz poznam dvomerni, silhuetni
svet sanjskih zrenj, kjer se za pot ne ve,
kjer že mrtvih so glasi pozdravni,
in se čudesom niti ne čudimo …
Resnično, škoda je v mračni uri svitanja
s pleč to ujetništvo, kot peno, otresti.
30. december 1949
KOT VLADIMIRSKA VIŠNJA
J. I. S.
Kot vladimirska višnja
s sladkim sokom brizgnejo ustne,
če jih s svojim tedanjim
poljubom razmaknem;
in v trepalnicah moka črnih
se razlije pogled nespečni,
če jih moje trepalnice
s prejšnjim drgetom odpahljajo …
Odnesite ta posnetek! ...
Brez njega je težav nemalo …
Saj nam sploh ni žal Preteklosti,
ampak vsega, kar se ni zgodilo.
PUŠČAVNIK
V plamenečem poldnevu, sredi kamnitih dolin,
kjer se tenko vije nit brezvodnega Cedrona,
s palico obrača vroči gramoz klanca,
in koraka tiho, brezizhodno sam.
Sede v pusto senco izsušenih oljk,
izmučeno gleda v prostore obzorja
in v pepel starih oči, v njihovo brezdanje naročje
se izgublja jabolka neviden rajski cvet.
In v glino trdo vtika težko palico
in spet gre po poti, ki škriplje v strminah,
in pustinjo večno zapisuje v pogledu.
In z rumenim zlatom pod tem bledim nebom
drsi velblodova srst na upognjenih plečih,
tam, kjer je Favor legel kot okamneli hleb.
RAZDEJANJE
Kri se je strdila od žeje vnetljive.
Izsušeno grlo ni prepuščalo kruha.
In mesto carsko se je vso spremenilo v grobnico.
In v soparnih ulicah se je valila megla smrdljiva.
In glej – zadavljeni. Razkosane stebri
in pokorjeni cesar pod iglami oslepel,
in zmagovalci kot po pšenici s cepcem
so šli po vsej deželi z grozo besno.
Iz čaše žrtvene so pojili živino,
raztrgali mantije za sedla in vajeti
in Letopis Cesarjev za vedno zaznamovali.
Minila, izginila je sveta preteklost.
A v Rami požgani se je zjokala Rahela
in ta ihtenja so skozi čas preletela.
SEMITI
Razklenjen horizont, in na prostost iz ujetništva
z butanjem besnim hitijo sinovi zemlje.
V prelomih bregov trdnjave postavljene,
pristanišča Sidona in moli, kjer je Kartagina.
A na pusti vzhod, kjer kamnita pena
Libanonskih gora gori, vsa v prodnatem prahu,
so v goreči pripeki vignja trdno polegli, -
v dvanajstih deželah, – ljubosumni rodovi.
Njih črne oči v globino obrnjene,
štejejo viharje sil v prepadih globine,
kjer v temnem zrcalu migota podoba Jehove.
Kjer z nakovalom in s kladivom duša
sama v sebi oblikuje večne okove,
daleč od svobodnih voda brezizhodno greši …
ZAHARIJEVA KRI
Ubili so Zaharija. In njegova kri je sedem let
stala v luži, dimila se je z vročo paro,
in o zločinu govorila v gnevu svetlem
in prosila Gospoda za nebeško gorje.
In je s svojo toplo krvjo poškropila sled,
Nabuhodonosor je padel pod železnim udarcem;
Jeruzalem ovit v vreli požar,
a kri Zaharijeva – kot nezbrisljiv privid.
Od kod ta kri? Cesar je poprosil Hebrejce
in sežgali sto bikov so in s pepelom kri posuli
znova so lužo svežo uzrli na mestu tem.
Sto fantov je sežgal in še je kri plamenela.
– Takrat bom vse ljudstvo pobil z mečem! –
in sedemletno bolečino je prst popila.
SPINOZA
Oni so razpršeni. Tudi tihi Amsterdam
jim je zaščitniško dodelil dva kvarta,
in žolta voda odtočnega kanala
je pripeljala v njihov ubožni hram.
Ko je rasel prezir do nevernih plemen
in ko je v srce drezalo neizvlečeno želo,
jim je njihova bol prastara roke vezala
in jim je biti edini velevala tam.
A njihov nežni modrec ne spoštuje Tore,
z epikurejci se predaja v spore
in v času, ko gorijo svečniki sobot,
on, sklonjen nad mizo, brusi leče
ali misli o usodi in naprej pelje
traktata grešnega brezumne strani.
HRAM
Zmagovalnega Izraela branik
in B-ga Višnjega zavetišče neuničljivo!
Kje je slava ponosna? Izginila je, kako dim,
in v razvalinah sten ubožni mah raste,
da spretna čebela, ki zbira divji med,
žužnja in obletavase tam, kjer so peli serafini,
in večno s premočno bolečino izčrpano,
pri vratih svetišča ihtenje lije ljudstvo.
A hram razrušeni je vendar bil na straži B-ga:
Ko je odpadnika vlekla njegova cesta,
in je J-hvejeve oltarje dal bogovom zemnim, -
okrog idolov ogenj se je razplamtel škrlatno.
Izrael, raduj se razvalinam svojim:
V njih je grob poganstva in tnalo Julijana.
JUDOVSTVO
Ljudstvo, katerega ime proslavljeno – Judje,
ki vleče na sebe svojo usodo, -
o, niso v tvojem zaklenjenem grobu
dozorele plameneče rude?
Mar ni tam B-g skril svojo trobento,
katere krik pomete zadnje jezove,
ko na sodbo privrejo mrličev tropi
in se ponosni kralj prikloni sužnju?
Ljudstvo! Vleče žvenkljajoče okove:
Ti si izbrano po ukazu Jehova
razširjati posvečenost svetlobe.
V miru oznanjaj odrešitev,
pojdi! Pojdi z daritvijo odpuščenja,
in o svojem trpljenju – molči.
