Kakšen boš, neznani metulj, ki si namenjen meni?
Si zapredek, zlepljena skrivnost, nepremična oblika?
Lupina, predstava, notranja preobrazba.
Možnost.
Če se boš hranil z običajno hrano,
bodo moje shirane cvetlice zate iztisnile strd.
Če se boš hranil s pesmimi,
se pri meni ne boš zredil,
preživel pa boš.
Če se boš hranil z mislimi,
bova prehajala drug v drugega.
2.
Slutiš, da si dodeljen?
Da boš trepetal v ozračju mojega sveta?
So tvoje barve razburkane, komplementarne,
pastelne, varovalne, pomirjujoče?
(Boš moj še, ko boš stvaren?)
se te hočem dotikati z besedami.
Zakaj te imam za resničnega,
če bo k meni prišel le
tvoj odtis iz objektiva?
3.
Razraščaš se v meni, tvoje tipalke se dotikajo moje lobanje,
krila silijo skozi robove in prhutanje me žgečka od znotraj.
Slišim te, kako mi prigovarjaš:
samo še malo pa boš pripravljena, da me zagledaš.
* * *
Grmiščni okarček:
Črna očesca z belimi zenicami
na luninem krajcu, obrobljenem s srebrno črto,
iz katere sije barva zastrtega sonca.
Krila kot drevesni listi z žilami.
Kosmatost, ki spominja na prejšnje stanje.
Čistilne nožice ...
zadnja para členastih nog se oklepata listkov.
Glava z očesi tisočerih pogledov,
tipalke kot črtaste vezalke …
Če bi se poljubila,
bi naju zažgečkalo.
4.
Bila sem ti in milijon mehkih dlačic
je trepetalo v hladu.
Oprijemala sem se stebla in krčevito stiskala krila,
da se ne bi razprla in bi v režo vstopil veter
ter me odnesel stran.
Hočem biti tu in opolojena čakam na sonce,
sočni srk in zavihek lista, kamor bom zalegla jajčeca,
s katerimi bom zasidrana v večnost svoje vrste.
* * *
Veter presahne in notranji kompas me nese k barvam cvetlic.
Z očesci zbiram svetlobe, ki mi prej niso bile dane.
Živim v zastali sliki, v pogledu.
Bubim se v tvoje cevasto srce.
grmiščni okarček (Coenonympha arcania)
1.
Kakšen boš, neznani metulj, ki si namenjen meni?
Si zapredek, zlepljena skrivnost, nepremična oblika?
Lupina, predstava, notranja preobrazba.
Možnost.
Če se boš hranil z običajno hrano,
bodo moje shirane cvetlice zate iztisnile strd.
Če se boš hranil s pesmimi,
se pri meni ne boš zredil,
preživel pa boš.
Če se boš hranil z mislimi,
bova prehajala drug v drugega.
2.
Slutiš, da si dodeljen?
Da boš trepetal v ozračju mojega sveta?
So tvoje barve razburkane, komplementarne,
pastelne, varovalne, pomirjujoče?
(Boš moj še, ko boš stvaren?)
se te hočem dotikati z besedami.
Zakaj te imam za resničnega,
če bo k meni prišel le
tvoj odtis iz objektiva?
3.
Razraščaš se v meni, tvoje tipalke se dotikajo moje lobanje,
krila silijo skozi robove in prhutanje me žgečka od znotraj.
Slišim te, kako mi prigovarjaš:
samo še malo pa boš pripravljena, da me zagledaš.
* * *
Grmiščni okarček:
Črna očesca z belimi zenicami
na luninem krajcu, obrobljenem s srebrno črto,
iz katere sije barva zastrtega sonca.
Krila kot drevesni listi z žilami.
Kosmatost, ki spominja na prejšnje stanje.
Čistilne nožice ...
zadnja para členastih nog se oklepata listkov.
Glava z očesi tisočerih pogledov,
tipalke kot črtaste vezalke …
Če bi se poljubila,
bi naju zažgečkalo.
4.
Bila sem ti in milijon mehkih dlačic
je trepetalo v hladu.
Oprijemala sem se stebla in krčevito stiskala krila,
da se ne bi razprla in bi v režo vstopil veter
ter me odnesel stran.
Hočem biti tu in opolojena čakam na sonce,
sočni srk in zavihek lista, kamor bom zalegla jajčeca,
s katerimi bom zasidrana v večnost svoje vrste.
* * *
Veter presahne in notranji kompas me nese k barvam cvetlic.
Z očesci zbiram svetlobe, ki mi prej niso bile dane.
Živim v zastali sliki, v pogledu.
Bubim se v tvoje cevasto srce.
