Jezno je razprl ležalnik na terasi. Preden je sedel nanj, je pobrskal po žepu na riti in se trudil nekaj privleči na plan. Toda zataknilo se je v luknji, ki je najedala žep. Pa je končno le izvlekel na svetlo tobak, ga vrgel na pripravljeno ležišče in nadaljeval z mešanjem po taistem žepu. Končno je zaplaval proti obledelemu rožastemu platnu tudi mini plastičen vžigalnik z motivom nagice z bujnim oprsjem, za njim pa še fantova rit, oblečena v na nekaterih mestih razparane, razcapane, bi rekla mati, kratke džins hlače, ki jih je preuredil iz nekoč drago plačanih kavbojk. In s tem zelo razjezil svojo mater! »Pa tako drago sem jih plačala, ti pa delaš z njimi kot svinja z mehom,« se je pritoževala, medtem ko so škarje z glasnim hrskom zarezovale v močno blago in ko je robove še malo natrgal.
Stegnil je svoje dolge noge daleč naprej, da je ujel pravo ravnotežje in pričel z zvijanjem cigarete. Toda, ko je že pripravil papirček in nasul nanj tobak ter hotel dodati še filter, mu je mini zavojček padel iz rok in le malo je manjkalo, pa bi razsul še tobak in ...
O, šit!
No, pa je končno le šlo. Kljub tresočim rokam in jeznim potezam obraza, ki so kazale na to, da je čisto čisto res zelo zelo razburjen!
Potegnil je prvi, pa hip zatem še naslednji dim, odložil uporabljene pripomočke na tla, se oprl z levico na teraso, da je lahko svoje dolgo, lepo zagorelo telo razporedil po ležalniku, vdihnil še enkrat cigaretno omamo in prekrižal roke na prsih ter se pričel sproščati.
Ime mi je Din.
Najbrž je ime nastalo v času, ko je bil ‘dinar’ v naših krajih še uspešna denarna enota. Ko so vsi živeli dobro, ko so se vsi imeli radi, in vsi so si pomagali. Pa ko je bil še raj na slovenski zemlji!
Kdaj je že bilo to?
Aja, nekje med Vorančevimi in današnjimi časi! No, od kod pa Voranc?
Zamahnil je z desnico, v kateri je dogorevala cigareta, da bi odgnal neumno misel, ki se mu je pritihotapila v možgane.
Voranc, ja! Pa Solzice! Od kod so se le vzele?!?
Ah, seveda, v dnevni sobi na mizici. ‘Mali’ jih mora prebrati in narediti seminarsko nalogo.
Zabrisal je cigaretni čik, ki mu je že malo ožgal sredinec desnice, čez ograjo, pa je pri tem uporabil premalo moči, zato je ogorek pristal na robu terase. Nejevoljno in nerodno je vrgel stopala na tla, dvignil svoje dolgo telo v pokončni položaj in stopil do čika, ki je dogoreval na tleh. Pobral ga je in ga ugasnil v cvetličnem lončku ter ga s kazalcem zavrtal globoko v zemljo, da mati ne bo spet težila. Saj ji je že tisočkrat povedal, da je tako delal tudi njegov dedi, kar sicer mati ve, ampak njemu tega ne dovoli.
»Kaj bodo pa ljudje rekli?« je spraševala. To je najbolj zoprn stavek, ki je kar prevečkrat prihajal iz maminih ust!
In še: »... nič ni bolj grdega kot ...«
Oh, mama, mama! Zelo si sposobna, zelo delovna, zelo prijazna (do drugih), toda tako težko je biti tvoj otrok!
Ko se je želel vrniti k svoji prejšnji dejavnosti, ležanju, ga je zmotil pogled na sosednji hrib.
Gozd. Koliko gozda! Kako lepo, ga je prestrelila misel. Kakšno bogastvo!
Ko so ga pred kratkim obiskali prijatelji, nekdaj sošolci, sami mestni frkolini, niso mogli prehvaliti njihovega načina življenja.
»Lahko njim, ki ne vedo, kakšno je življenje na vasi,« si je, še vedno razburjen, zagodel v brado, da mu je ugasnil ogenj vžigalnika, ki naj bi spet prižgal njegovo, v kratkem času že drugo svaljčico.
Nekako ga je udarila misel, da preveč kadi, zato je nemudoma stlačil vžigalnik nazaj v žep, cigareto pa previdno odložil na ležalnik, da bi ga počakala na ‘potem’.
Mama, mama, je spet živčno pomislil nanjo, ki ga je pred nekaj dolgimi trenutki vrgla iz umirjenega ravnotežja in ki je sedaj, gotovo tudi ona zelo razburjena, ropotala z lonci in krožniki v hitri pripravi kosila.
Bosonog je premeril teraso in se na južnem delu hiše ustavil ter se zazrl v skrbno obdelan vrt pod seboj.
Ha, kako so se fantje basali s korenčkom! Teo je bil najbolj zavzet.
»Muni muni,1« so ga začeli klicati. Prav mogoče je, da mu bo cumen2 ostal!
V spodnjem kotu vrta je zagledal nekaj rdečega in ob misli na domače, dišeče jagode so se mu pocedile sline.
Urnih korakov je stopil mimo raztegnjenega ležalnika, ki je še vedno razvajal nepokajeno, skrbno zvito cigareto, pri vratih nataknil na noge krokse in skoraj stekel iz hiše. Na vrt. K jagodam.
Trgal je, zobal, se oblizoval. Najbrž bi bilo lepo in prav, da bi jih nabral in ponudil tudi drugim članom družine, toda glavo so mu zasedale drugačne misli. Ko je potešil svoje največje lušte, je, spet presenetljivo hitro, stopil do garderobe v kleti, sezul poletno obuvalo in se preobul v gojzerje, stlačil v žep plastično vrečko, ki se mu je ponujala s police in z dolgimi koraki zapustil hišo.
Kot bi bežal.
V gozdu, nekaj sto metrov od hiše, se je ustavil.
Ozrl se je okrog sebe in v bližini zagledal štor, primeren za počitek. Toliko je že vedel, da zna sedalo puščati tudi smolo, in da vsaj poslej ne bi mame več tako zelo jezil, je izkopal iz žepa vrečko, jo razprl na les in sedel. Srce mu je glasno razbijalo, da je čutil bliskovito pretakanje krvi na obeh straneh vratu.
Telo je zadrhtelo po cigaretni omami.
Ko je izpuhnil nekaj dimov, je pomirjen pogledal malo naokrog, se ozrl gor, v krošnje, pa dol, pod noge, ki so nemirno počivale na debeli veji, ki se je že čisto ugnezdila v odmirajoče, že zdavnaj odpadlo listje.
»Čri rik,« je zaslišal z bližnje veje. S pogledom je hotel najti nesramneža, ki ga je prebudil iz utrujenih misli, pa je videl le še migajoče veje in pozibavajoče se listje, živali pa nikjer.
Hotel je misli usmeriti v kaj prijetnega, pa so kar naprej kričale vanj mamine besede:
»Morala bi ti jih naložiti s pasom po riti že takrat, ko si kot srednješolec začel izostajati od pouka! Namesto da bi pomagal doma, si raje popival in se zavijal v cigaretni dim. Se dan za dnem, noč za nočjo, ‘družil’. Družil z ljudmi, ki niso bili po pravi meri! Najbrž bi jih moral skupiti že takrat, ko si se kot mulc začel zgovarjati in posmehovati očetu in lagati meni – mami.«
Mami!?
Od cigaret obarvani prsti so zopet zatlačili ogorek v zemljo, nato pa pokrili utrujeni obraz in ga naslonili v roke, ki so poiskale oporo na špičastih kolenih.
Težka glava je v objemu rok ostala dolgo dolgo.
Po gozdni avanturi se je čutil utrujenega, v želodcu pa mu je krulilo kot že dolgo ne. Zato je prekrižal kazalce in sredince rok, z ostalimi prsti pa oblikoval krog, finto, ki jo je nekoč spoznal na nekem tečaju, preveril pa je še nikoli ni, s katero bi prevaral svoj um za dodatek prepotrebne energije, da bi lažje dosegel domači prag.
Že nekaj metrov pred domačijo je zaznal vonj pristne, domače rpičeve3 župe, pa tudi cimeta, ki ga je mama rada posipala na, za očeta z grumpi4, za otroke pa z maslom zabeljene nudlne5.
Ko se je le privlekel v kuhinjo, so bili vsi družinski člani za mizo. Mama je gledala v krožnik in risala z žlico po njem, oče je nekam visoko v čelo dvignil obrvi, a brez besed nadaljeval s trebljenjem zob, ‘mali’ pa se je zarežal, se neumno spačil in se hudomušno potegnil vase.
Žlehtnoba, je pomislil Din.
Brata, malega razvajenca, ni imel rad. Tudi zaradi njega je bil tak, kot je pač bil.
Moral je biti drugačen. Moral je biti samosvoj. Moral je biti upornik. Le tako so sploh vedeli zanj.
Prisedel je in si nadeval poln krožnik juhe.
Zelo vročo je nesel k ustom, da jo je moral glasno posrebati z žlice, če si ni želel opariti jezika.
Nato se je z užitkom predal občutjem, ki jih je vroča jed puščala na poti do želodca.
Po nekaj žlicah je pridobil na moči, zato se je toliko ustavil, da je lahko pogledal po ostalih. Presenečen je opazil, da vse oči zrejo vanj. ‘Mali’ ga je prav butasto gledal!
»Kje si bil?« ga je tiho vprašala mama.
»V gozdu,« je odgovoril Din.
Oče je opazoval zdaj ženo zdaj sina in končno živčno rekel:
»Kako pa to? A si se izgubil?«
»Izgubil? Zakaj bi se izgubil? Saj sem vendar tu doma,« je fant presenetljivo mirno odgovoril.
»Sem mislil, da veš samo za posteljo, mizo in ležalnik. In da od vseh naporov poznaš samo zvijanje cigaret,« je oče sarkastično pripomnil.
‘Mali’ pa si je spet nadel tisti zoprn, režunast obraz.
Mama je odnesla z mize juho in prinesla nudlne.
Preden je spet sedla, pa se je Din izstrelil izza mize in izginil iz kuhinje. Toda zelo kmalu se je vrnil s polno vrečko gob.
»Glej, mama, gobe sem nabral.«
Razsul jih je po kuhinjskem pultu in ponosno pogledal po svojih domačih.
»Kako pa to?« je mama utrujena vprašala.
Nežno nasmejan je razložil: »Moram se oddolžiti za jagode, ki sem jih prej pojedel.« Nato je odgovor dopolnil: »Tako zelo so se mi ponujale med hojo po gozdu, da sem jih res moral pobrati.«
Oče pa je še vedno mrščil čelo in ponovil vprašanje: »Zakaj si šel v gozd?«
»Šel sem te iskat,« je preprosto povedal Din.
»Mene,« je bil presenečen oče. »Zakaj?«
»Odločil sem se, da bom ostal doma in ti pomagal pri delu,« je iskreno in odločno razložil očetu.
»O, seveda,« je bil oče ironičen. »Do prvega plačila. Potem pa hajd nazaj med prijatelje!«
‘Mali’ se je zarežal, Din pa ga je preslišal.
»Ne, ati, ne bo tako! Naredil bom tako, kot sem rekel. Tako, da boš ponosen name!«
»Ne vem, no,« je odkimaval oče. Din si je naložil na krožnik kar nekaj nudlnov ter si jih posladkal in posul s cimetom. Pomislil je, da bi povprašal še po kompotu, pa si je, ko se je ozrl po mami, premislil.
Sedela je tiho, z rokami v naročju, zrla pa je nekam daleč ...
Din je z njenega obraza razbral, da jo je njegova izjava prepojila z zadovoljstvom.
Zato se je ojunačil in skušal z očetom razviti pravi pogovor. Ni šlo zlahka. Oče je odgovarjal z enozložnicami, vprašanja je postavljal zelo natančno, o trdnosti Dinovih odločitev pa je ves čas po malem dvomil.
‘Mali’ je nekaj časa še skrbno spremljal besedovanje starejših moških, ko pa je doumel, da stvari tečejo drugače, kot si jih je on zamišljal, se je odplazil iz kuhinje.
Ko je Din nekako začutil, da se bo oče najbrž vendarle omehčal, je z vročim upanjem zopet pogledal mamo.
Še vedno je sedela negibno, le pogled je imela tokrat uprt nekam na sredo mize.
Iz njenih oči pa se je po licih potrkljalo nekaj malih, drobnih sólzic.
Jezno je razprl ležalnik na terasi. Preden je sedel nanj, je pobrskal po žepu na riti in se trudil nekaj privleči na plan. Toda zataknilo se je v luknji, ki je najedala žep. Pa je končno le izvlekel na svetlo tobak, ga vrgel na pripravljeno ležišče in nadaljeval z mešanjem po taistem žepu. Končno je zaplaval proti obledelemu rožastemu platnu tudi mini plastičen vžigalnik z motivom nagice z bujnim oprsjem, za njim pa še fantova rit, oblečena v na nekaterih mestih razparane, razcapane, bi rekla mati, kratke džins hlače, ki jih je preuredil iz nekoč drago plačanih kavbojk. In s tem zelo razjezil svojo mater! »Pa tako drago sem jih plačala, ti pa delaš z njimi kot svinja z mehom,« se je pritoževala, medtem ko so škarje z glasnim hrskom zarezovale v močno blago in ko je robove še malo natrgal.
Stegnil je svoje dolge noge daleč naprej, da je ujel pravo ravnotežje in pričel z zvijanjem cigarete. Toda, ko je že pripravil papirček in nasul nanj tobak ter hotel dodati še filter, mu je mini zavojček padel iz rok in le malo je manjkalo, pa bi razsul še tobak in ...
O, šit!
No, pa je končno le šlo. Kljub tresočim rokam in jeznim potezam obraza, ki so kazale na to, da je čisto čisto res zelo zelo razburjen!
Potegnil je prvi, pa hip zatem še naslednji dim, odložil uporabljene pripomočke na tla, se oprl z levico na teraso, da je lahko svoje dolgo, lepo zagorelo telo razporedil po ležalniku, vdihnil še enkrat cigaretno omamo in prekrižal roke na prsih ter se pričel sproščati.
Ime mi je Din.
Najbrž je ime nastalo v času, ko je bil ‘dinar’ v naših krajih še uspešna denarna enota. Ko so vsi živeli dobro, ko so se vsi imeli radi, in vsi so si pomagali. Pa ko je bil še raj na slovenski zemlji!
Kdaj je že bilo to?
Aja, nekje med Vorančevimi in današnjimi časi! No, od kod pa Voranc?
Zamahnil je z desnico, v kateri je dogorevala cigareta, da bi odgnal neumno misel, ki se mu je pritihotapila v možgane.
Voranc, ja! Pa Solzice! Od kod so se le vzele?!?
Ah, seveda, v dnevni sobi na mizici. ‘Mali’ jih mora prebrati in narediti seminarsko nalogo.
Zabrisal je cigaretni čik, ki mu je že malo ožgal sredinec desnice, čez ograjo, pa je pri tem uporabil premalo moči, zato je ogorek pristal na robu terase. Nejevoljno in nerodno je vrgel stopala na tla, dvignil svoje dolgo telo v pokončni položaj in stopil do čika, ki je dogoreval na tleh. Pobral ga je in ga ugasnil v cvetličnem lončku ter ga s kazalcem zavrtal globoko v zemljo, da mati ne bo spet težila. Saj ji je že tisočkrat povedal, da je tako delal tudi njegov dedi, kar sicer mati ve, ampak njemu tega ne dovoli.
»Kaj bodo pa ljudje rekli?« je spraševala. To je najbolj zoprn stavek, ki je kar prevečkrat prihajal iz maminih ust!
In še: »... nič ni bolj grdega kot ...«
Oh, mama, mama! Zelo si sposobna, zelo delovna, zelo prijazna (do drugih), toda tako težko je biti tvoj otrok!
Ko se je želel vrniti k svoji prejšnji dejavnosti, ležanju, ga je zmotil pogled na sosednji hrib.
Gozd. Koliko gozda! Kako lepo, ga je prestrelila misel. Kakšno bogastvo!
Ko so ga pred kratkim obiskali prijatelji, nekdaj sošolci, sami mestni frkolini, niso mogli prehvaliti njihovega načina življenja.
»Lahko njim, ki ne vedo, kakšno je življenje na vasi,« si je, še vedno razburjen, zagodel v brado, da mu je ugasnil ogenj vžigalnika, ki naj bi spet prižgal njegovo, v kratkem času že drugo svaljčico.
Nekako ga je udarila misel, da preveč kadi, zato je nemudoma stlačil vžigalnik nazaj v žep, cigareto pa previdno odložil na ležalnik, da bi ga počakala na ‘potem’.
Mama, mama, je spet živčno pomislil nanjo, ki ga je pred nekaj dolgimi trenutki vrgla iz umirjenega ravnotežja in ki je sedaj, gotovo tudi ona zelo razburjena, ropotala z lonci in krožniki v hitri pripravi kosila.
Bosonog je premeril teraso in se na južnem delu hiše ustavil ter se zazrl v skrbno obdelan vrt pod seboj.
Ha, kako so se fantje basali s korenčkom! Teo je bil najbolj zavzet.
»Muni muni,1« so ga začeli klicati. Prav mogoče je, da mu bo cumen2 ostal!
V spodnjem kotu vrta je zagledal nekaj rdečega in ob misli na domače, dišeče jagode so se mu pocedile sline.
Urnih korakov je stopil mimo raztegnjenega ležalnika, ki je še vedno razvajal nepokajeno, skrbno zvito cigareto, pri vratih nataknil na noge krokse in skoraj stekel iz hiše. Na vrt. K jagodam.
Trgal je, zobal, se oblizoval. Najbrž bi bilo lepo in prav, da bi jih nabral in ponudil tudi drugim članom družine, toda glavo so mu zasedale drugačne misli. Ko je potešil svoje največje lušte, je, spet presenetljivo hitro, stopil do garderobe v kleti, sezul poletno obuvalo in se preobul v gojzerje, stlačil v žep plastično vrečko, ki se mu je ponujala s police in z dolgimi koraki zapustil hišo.
Kot bi bežal.
V gozdu, nekaj sto metrov od hiše, se je ustavil.
Ozrl se je okrog sebe in v bližini zagledal štor, primeren za počitek. Toliko je že vedel, da zna sedalo puščati tudi smolo, in da vsaj poslej ne bi mame več tako zelo jezil, je izkopal iz žepa vrečko, jo razprl na les in sedel. Srce mu je glasno razbijalo, da je čutil bliskovito pretakanje krvi na obeh straneh vratu.
Telo je zadrhtelo po cigaretni omami.
Ko je izpuhnil nekaj dimov, je pomirjen pogledal malo naokrog, se ozrl gor, v krošnje, pa dol, pod noge, ki so nemirno počivale na debeli veji, ki se je že čisto ugnezdila v odmirajoče, že zdavnaj odpadlo listje.
»Čri rik,« je zaslišal z bližnje veje. S pogledom je hotel najti nesramneža, ki ga je prebudil iz utrujenih misli, pa je videl le še migajoče veje in pozibavajoče se listje, živali pa nikjer.
Hotel je misli usmeriti v kaj prijetnega, pa so kar naprej kričale vanj mamine besede:
»Morala bi ti jih naložiti s pasom po riti že takrat, ko si kot srednješolec začel izostajati od pouka! Namesto da bi pomagal doma, si raje popival in se zavijal v cigaretni dim. Se dan za dnem, noč za nočjo, ‘družil’. Družil z ljudmi, ki niso bili po pravi meri! Najbrž bi jih moral skupiti že takrat, ko si se kot mulc začel zgovarjati in posmehovati očetu in lagati meni – mami.«
Mami!?
Od cigaret obarvani prsti so zopet zatlačili ogorek v zemljo, nato pa pokrili utrujeni obraz in ga naslonili v roke, ki so poiskale oporo na špičastih kolenih.
Težka glava je v objemu rok ostala dolgo dolgo.
Po gozdni avanturi se je čutil utrujenega, v želodcu pa mu je krulilo kot že dolgo ne. Zato je prekrižal kazalce in sredince rok, z ostalimi prsti pa oblikoval krog, finto, ki jo je nekoč spoznal na nekem tečaju, preveril pa je še nikoli ni, s katero bi prevaral svoj um za dodatek prepotrebne energije, da bi lažje dosegel domači prag.
Že nekaj metrov pred domačijo je zaznal vonj pristne, domače rpičeve3 župe, pa tudi cimeta, ki ga je mama rada posipala na, za očeta z grumpi4, za otroke pa z maslom zabeljene nudlne5.
Ko se je le privlekel v kuhinjo, so bili vsi družinski člani za mizo. Mama je gledala v krožnik in risala z žlico po njem, oče je nekam visoko v čelo dvignil obrvi, a brez besed nadaljeval s trebljenjem zob, ‘mali’ pa se je zarežal, se neumno spačil in se hudomušno potegnil vase.
Žlehtnoba, je pomislil Din.
Brata, malega razvajenca, ni imel rad. Tudi zaradi njega je bil tak, kot je pač bil.
Moral je biti drugačen. Moral je biti samosvoj. Moral je biti upornik. Le tako so sploh vedeli zanj.
Prisedel je in si nadeval poln krožnik juhe.
Zelo vročo je nesel k ustom, da jo je moral glasno posrebati z žlice, če si ni želel opariti jezika.
Nato se je z užitkom predal občutjem, ki jih je vroča jed puščala na poti do želodca.
Po nekaj žlicah je pridobil na moči, zato se je toliko ustavil, da je lahko pogledal po ostalih. Presenečen je opazil, da vse oči zrejo vanj. ‘Mali’ ga je prav butasto gledal!
»Kje si bil?« ga je tiho vprašala mama.
»V gozdu,« je odgovoril Din.
Oče je opazoval zdaj ženo zdaj sina in končno živčno rekel:
»Kako pa to? A si se izgubil?«
»Izgubil? Zakaj bi se izgubil? Saj sem vendar tu doma,« je fant presenetljivo mirno odgovoril.
»Sem mislil, da veš samo za posteljo, mizo in ležalnik. In da od vseh naporov poznaš samo zvijanje cigaret,« je oče sarkastično pripomnil.
‘Mali’ pa si je spet nadel tisti zoprn, režunast obraz.
Mama je odnesla z mize juho in prinesla nudlne.
Preden je spet sedla, pa se je Din izstrelil izza mize in izginil iz kuhinje. Toda zelo kmalu se je vrnil s polno vrečko gob.
»Glej, mama, gobe sem nabral.«
Razsul jih je po kuhinjskem pultu in ponosno pogledal po svojih domačih.
»Kako pa to?« je mama utrujena vprašala.
Nežno nasmejan je razložil: »Moram se oddolžiti za jagode, ki sem jih prej pojedel.« Nato je odgovor dopolnil: »Tako zelo so se mi ponujale med hojo po gozdu, da sem jih res moral pobrati.«
Oče pa je še vedno mrščil čelo in ponovil vprašanje: »Zakaj si šel v gozd?«
»Šel sem te iskat,« je preprosto povedal Din.
»Mene,« je bil presenečen oče. »Zakaj?«
»Odločil sem se, da bom ostal doma in ti pomagal pri delu,« je iskreno in odločno razložil očetu.
»O, seveda,« je bil oče ironičen. »Do prvega plačila. Potem pa hajd nazaj med prijatelje!«
‘Mali’ se je zarežal, Din pa ga je preslišal.
»Ne, ati, ne bo tako! Naredil bom tako, kot sem rekel. Tako, da boš ponosen name!«
»Ne vem, no,« je odkimaval oče. Din si je naložil na krožnik kar nekaj nudlnov ter si jih posladkal in posul s cimetom. Pomislil je, da bi povprašal še po kompotu, pa si je, ko se je ozrl po mami, premislil.
Sedela je tiho, z rokami v naročju, zrla pa je nekam daleč ...
Din je z njenega obraza razbral, da jo je njegova izjava prepojila z zadovoljstvom.
Zato se je ojunačil in skušal z očetom razviti pravi pogovor. Ni šlo zlahka. Oče je odgovarjal z enozložnicami, vprašanja je postavljal zelo natančno, o trdnosti Dinovih odločitev pa je ves čas po malem dvomil.
‘Mali’ je nekaj časa še skrbno spremljal besedovanje starejših moških, ko pa je doumel, da stvari tečejo drugače, kot si jih je on zamišljal, se je odplazil iz kuhinje.
Ko je Din nekako začutil, da se bo oče najbrž vendarle omehčal, je z vročim upanjem zopet pogledal mamo.
Še vedno je sedela negibno, le pogled je imela tokrat uprt nekam na sredo mize.
Iz njenih oči pa se je po licih potrkljalo nekaj malih, drobnih sólzic.
