Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane, mi zjutraj pod okno pripelji cigane. Povej mi o sanjah četudi so grešne, zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo. Usoda je živa in mrtvi junaki, naj še hrepenijo postaje in vlaki.
V parku klop z menoj deliš, kupujeva si za drobiž, povabim te le k reki kdaj, ponuditi ti nimam kaj.
Pa vendar z mano zopet greš po stezi, kjer se mora peš, zopet greš na mojo stran, lepo ti tu mineva dan.
V travi z mano rad ležiš, oblake z mano si deliš, naberem ti le rože kdaj, v pesek ti narišem kaj.
Ponoči z mano zopet greš, kaj hoče noč, že dobro veš, vračaš se v moj pristan, lepo te tu prebuja dan.
Ker najin dan ni počesan, najin smeh ni zaigran, ker najin vrt ni ograjen, najin svet ni omejen.
Ljubim svilo tvoje kože, ko po njej moj prst drsi, čutim tiste drobne mravlje, ki si iščejo poti.
Ljubim toplo sled jezika, ki mi nežno šepeta, čutim plimo nore želje, ki prevzela je oba.
Ljubim drugi breg pogleda, ko potem zapreš oči, čutim roko, ki je legla, kakor misel obleži.
Ljubim zadnji rob dotika, ko potem že skoraj spim, čutim zopet da sem tvoj in da s tabo res živim.
