Mala čarovnica LiliLuli,
strašno uživa,
ko straši ljudi,
a, ta mala čopka še vsega ne zna,
saj stara le sto let je
in dneva dva.
Mama ji žuga
in ji grozi,
da padla bo z metle,
ker se ji vedno mudi.
A, mala čarovnica LiliLuli,
neskončno uživa, ko z metlo leti.
Na nebu beli oblak požgečka,
dva sončna žarka grdo zavozlja,
sosedu razmeče cel kup sena
in iz krošnje mu strese vsa jabolka.
Mala čarovnica LiliLuli
pa strašno se rada tudi smeji
in vse to kar dela je za zabavo,
saj pravi, da smeh je – tisto ta pravo.
To je že res,
ti čarovnica mala,
a, glej, da ne bodeš
zlobna postala.
Problem je v tem, LiliLuli,
da vse to le tebi,
smešno se zdi.
LILILULI MORA V ŠOLO
Mala čarovnica LiliLuli,
danes se nekam kislo drži.
Z zobmi glasno škripa,
– da ni morda gripa –
nosek njen res ves
rdeč ji žari.
Naenkrat pa plane
in hitro vstane,
z nožicami jezno zacepeta,
da v šolo ne bo šla,
saj vendar odlično,
po nebu poditi,
z metlo se zna.
A, nič ne pomaga,
saj znati leteti,
pač vsaka čarovnica
majhna že zna,
sedaj pa naučiti
se mora še šteti,
koliko česa
v lonec se da.
Mora naučiti
se tudi še brati,
grozne uroke
na pamet poznati.
Vedeti mora, kdaj
je dovolj,
kdaj je preveč
in kdaj je premalo.
Snovi res veliko je,
res je veliko,
za eno, tako,
čarovnico malo.
LILILULI V ŠOLI
Mali čarovnici LiliLuli,
danes se v šolo ji strašno mudi,
ker bodo se danes, menda, naučili,
kako v malo škatlo leva bi skrili.
Kako narediti tak
rom-pom-pom-pom,
da ustraši, brez dvoma,
se ga tudi slon?
In potlej se bodo,
menda, še za konec,
naučili, kaj da se
v čarovniški lonec.
O šoli navdušeno
zdaj govori,
mala čarovnica LiliLuli,
da prej pač ni vedela,
da se godi,
v šoli toliko,
krasnih reči.
ZALJUBLJENA LILILULI
Mala čarovnica LiliLuli
nekam zamišljena
danes se zdi.
Guba si čelo,
praska si nos,
že cel dan žveči,
kruha svoj kos.
Da bojda ni lačna:
»Hočem svoj MIIIIIIR!«
Uf, res je drugačna,
kot jezen vampir.
Ure in ure
v sobi preždi,
si češe lase,
za nohte skrbi.
Metlo pobarvala
si je na roza,
klobuk obrnila,
da izgleda, kot…
Groza!
Kaj se dogaja z LiliLuli?
Sprašuje se sama,
sprašujejo vsi.
Morda pa odgovor,
povedal nam bi,
mali čarovnik,
iz druge klopi?
ČAROVNIŠKA TRŽNICA
»Sveži kreeeemplji!
Zvezdni praaaaah!
Nove meeeeeetle!
Smrtni daaaaah!«
Ne ve kam obrnit se LiliLuli,
krasno na tržnici vse se ji zdi.
Vse bi imela,
vse bi kupila,
v torbo že tisoč stvari
je stlačila.
Bonbonov iz pajkov
ima celo vrečo,
glavnik tak, ki zna
te počesat na prečo
in čisto na dnu
dve čudni zelišči,
kačjega strupa
pa kar dve prgišči.
Sedaj ima končno
vse tiste stvari,
s katerimi juho
v kolač spremeni.
LILILULI GRE NA POČITNICE
Mala čarovnica LiliLuli
strašno počitnic
se že veseli,
saj njena teta Čiribura,
živi na otoku,
tam sredi morja.
In prav tja veselo
zdaj z metlo leti,
mala čarovnica LiliLuli.
Malo zanaša jo sem,
malo tja,
a, ne, ne zato,
ker leteti ne zna.
Kaj vse stlačila
si je v torbo,
uganiti nikoli nihče
ne bi znal
in čisto na vrhu
sedi – ne, kraljuje,
njen novi mucek,
črni Mrnjav.
Morda na otoku
rabila bo trobljo,
da zmaja pregnala
bi iz votline.
Morda bo rabila
hrastovo skorjo,
si skuhala čaj,
da glavobol mine.
Pa svojo blazino
je tudi vzela
in roza odejo,
da jo bo grela.
Čarovniško palico
v torbo je skrila,
v stekleničko
parfuma nalila,
ker nikdar ne veš,
morda pride prav,
če se pojavi čarovnik,
kak zal.
LILILULI ODKRIJE PODSTREŠJE
Mala čarovnica LiliLuli
vsa zdolgočasena v krošnji sedi.
Gleda oblake, glasno vzdihuje,
ničesar početi je resnično najhuje.
Naenkrat pa dih ji v prsih zastane,
vsa nasršena hitro vstane,
ko njen se pogled na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu, v njeni glavi.
Tiho, previdno skozenj zleti
in znajde se v svetu, ki kot, da ga ni.
Polno omar in nešteto predalov,
koliko knjig na policah leži,
pa metel, klobukov in čudnih zelišč
izpod črnega stropa na glavo visi.
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna, v zlato okovana,
a glej si ga – čudo - ko seže po njej,
v trenutku postane neskončno zaspana.
Zaziblje jo v sanje čudežna moč
in kar naenkrat ne more več proč.
Potem pa jo, k sreči, nekdo prebudi,
mami pokliče jo:«LiliLuli!«
»Le kaj na podstrešju si sama iskala,
tam so prehude čarovne reči
in ti si še zanje čisto premala!«
A že je prepozno za LiliLuli,
saj moč je čarovna
v očkah prižgala ogenj,
ki strašno zvedavo gori.
MALA ČAROVNICA LILILULI
Mala čarovnica LiliLuli,
strašno uživa,
ko straši ljudi,
a, ta mala čopka še vsega ne zna,
saj stara le sto let je
in dneva dva.
Mama ji žuga
in ji grozi,
da padla bo z metle,
ker se ji vedno mudi.
A, mala čarovnica LiliLuli,
neskončno uživa, ko z metlo leti.
Na nebu beli oblak požgečka,
dva sončna žarka grdo zavozlja,
sosedu razmeče cel kup sena
in iz krošnje mu strese vsa jabolka.
Mala čarovnica LiliLuli
pa strašno se rada tudi smeji
in vse to kar dela je za zabavo,
saj pravi, da smeh je – tisto ta pravo.
To je že res,
ti čarovnica mala,
a, glej, da ne bodeš
zlobna postala.
Problem je v tem, LiliLuli,
da vse to le tebi,
smešno se zdi.
LILILULI MORA V ŠOLO
Mala čarovnica LiliLuli,
danes se nekam kislo drži.
Z zobmi glasno škripa,
– da ni morda gripa –
nosek njen res ves
rdeč ji žari.
Naenkrat pa plane
in hitro vstane,
z nožicami jezno zacepeta,
da v šolo ne bo šla,
saj vendar odlično,
po nebu poditi,
z metlo se zna.
A, nič ne pomaga,
saj znati leteti,
pač vsaka čarovnica
majhna že zna,
sedaj pa naučiti
se mora še šteti,
koliko česa
v lonec se da.
Mora naučiti
se tudi še brati,
grozne uroke
na pamet poznati.
Vedeti mora, kdaj
je dovolj,
kdaj je preveč
in kdaj je premalo.
Snovi res veliko je,
res je veliko,
za eno, tako,
čarovnico malo.
LILILULI V ŠOLI
Mali čarovnici LiliLuli,
danes se v šolo ji strašno mudi,
ker bodo se danes, menda, naučili,
kako v malo škatlo leva bi skrili.
Kako narediti tak
rom-pom-pom-pom,
da ustraši, brez dvoma,
se ga tudi slon?
In potlej se bodo,
menda, še za konec,
naučili, kaj da se
v čarovniški lonec.
O šoli navdušeno
zdaj govori,
mala čarovnica LiliLuli,
da prej pač ni vedela,
da se godi,
v šoli toliko,
krasnih reči.
ZALJUBLJENA LILILULI
Mala čarovnica LiliLuli
nekam zamišljena
danes se zdi.
Guba si čelo,
praska si nos,
že cel dan žveči,
kruha svoj kos.
Da bojda ni lačna:
»Hočem svoj MIIIIIIR!«
Uf, res je drugačna,
kot jezen vampir.
Ure in ure
v sobi preždi,
si češe lase,
za nohte skrbi.
Metlo pobarvala
si je na roza,
klobuk obrnila,
da izgleda, kot…
Groza!
Kaj se dogaja z LiliLuli?
Sprašuje se sama,
sprašujejo vsi.
Morda pa odgovor,
povedal nam bi,
mali čarovnik,
iz druge klopi?
ČAROVNIŠKA TRŽNICA
»Sveži kreeeemplji!
Zvezdni praaaaah!
Nove meeeeeetle!
Smrtni daaaaah!«
Ne ve kam obrnit se LiliLuli,
krasno na tržnici vse se ji zdi.
Vse bi imela,
vse bi kupila,
v torbo že tisoč stvari
je stlačila.
Bonbonov iz pajkov
ima celo vrečo,
glavnik tak, ki zna
te počesat na prečo
in čisto na dnu
dve čudni zelišči,
kačjega strupa
pa kar dve prgišči.
Sedaj ima končno
vse tiste stvari,
s katerimi juho
v kolač spremeni.
LILILULI GRE NA POČITNICE
Mala čarovnica LiliLuli
strašno počitnic
se že veseli,
saj njena teta Čiribura,
živi na otoku,
tam sredi morja.
In prav tja veselo
zdaj z metlo leti,
mala čarovnica LiliLuli.
Malo zanaša jo sem,
malo tja,
a, ne, ne zato,
ker leteti ne zna.
Kaj vse stlačila
si je v torbo,
uganiti nikoli nihče
ne bi znal
in čisto na vrhu
sedi – ne, kraljuje,
njen novi mucek,
črni Mrnjav.
Morda na otoku
rabila bo trobljo,
da zmaja pregnala
bi iz votline.
Morda bo rabila
hrastovo skorjo,
si skuhala čaj,
da glavobol mine.
Pa svojo blazino
je tudi vzela
in roza odejo,
da jo bo grela.
Čarovniško palico
v torbo je skrila,
v stekleničko
parfuma nalila,
ker nikdar ne veš,
morda pride prav,
če se pojavi čarovnik,
kak zal.
LILILULI ODKRIJE PODSTREŠJE
Mala čarovnica LiliLuli
vsa zdolgočasena v krošnji sedi.
Gleda oblake, glasno vzdihuje,
ničesar početi je resnično najhuje.
Naenkrat pa dih ji v prsih zastane,
vsa nasršena hitro vstane,
ko njen se pogled na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu, v njeni glavi.
Tiho, previdno skozenj zleti
in znajde se v svetu, ki kot, da ga ni.
Polno omar in nešteto predalov,
koliko knjig na policah leži,
pa metel, klobukov in čudnih zelišč
izpod črnega stropa na glavo visi.
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna, v zlato okovana,
a glej si ga – čudo - ko seže po njej,
v trenutku postane neskončno zaspana.
Zaziblje jo v sanje čudežna moč
in kar naenkrat ne more več proč.
Potem pa jo, k sreči, nekdo prebudi,
mami pokliče jo:«LiliLuli!«
»Le kaj na podstrešju si sama iskala,
tam so prehude čarovne reči
in ti si še zanje čisto premala!«
A že je prepozno za LiliLuli,
saj moč je čarovna
v očkah prižgala ogenj,
ki strašno zvedavo gori.
