Stopnišče ni bilo visoko. Tisočkrat sem preštel stopnice, ko sem se vzpenjal ali se spuščal, a njihovo število v mojem spominu ni več navzoče. Nikoli nisem vedel, ali je treba reči ena z nogo na pločniku in dve z naslednjo nogo na prvi stopnici, in tako naprej, ali pa tista na pločniku ne šteje. Ko sem prišel na vrh, sem trčil ob isto dilemo. V drugi smeri, hočem reči, od zgoraj navzdol, je bilo enako, beseda ni premočna. Nisem vedel, povejmo po pravici, ne kje naj začnem ne kje naj končam. Prišel sem torej do treh popolnoma različnih števil in nikoli nisem vedel, katero je pravo. In ko pravim, da število v mojem spominu ni več navzoče, hočem reči, da ni v mojem spominu navzoče več nobeno od treh števil. In če bi v svojem spominu, kjer zanesljivo nekje je, našel le eno teh števil, bi gotovo našel samo to in po njem ne bi mogel sklepati o drugih dveh. In celo če bi si povrnil dve, ne bi vedel za tretje. Ne, vsa tri bi moral najti v svojem spominu, da bi jih lahko prepoznal, vsa tri. Spomini so neznosni. Torej se ne sme misliti na nekatere stvari, na tiste, ki so nam pri srcu, ali pa ravno moramo misliti na njih, kajti če ne mislimo nanje, tvegamo, da jih, drugo za drugo, spet najdemo v svojem spominu. Kar pomeni, da je treba nanje misliti kak hip, kak dober hip, vsak dan in večkrat na dan, dokler jih blato ne prekrije z nepredirno plastjo. Tak je predpis.
Samuel Beckett
ČLEK VRAN
zaspisan v spastast stas slast v kad dna.
mečiurji soplast zdihan brast kivna nos ga hladna
zibna senca zazna ga, zdrh kontara vasa ga norčju,
v bringu strdin v uh napši. onga klič v griz njum mutata.
albi hudiša nebi zdušam odprt luftan spregled.
hombara se, hombara kulpa mudon. sospat zamed
scuzat zaset. na šur, v ruj kot zmeri v rempo še neba.
zibka sprotanje vlečke člak in zmad stepa pepke
s člumom bedka.
hidra se stra. stopa poliz smast v driz.
kot kara ratatara zmid škripne zdol,
holturase v rose zmenk, kidga zmeri umer.
čepa se spas razvira nas gluh izzel. čempal sluši
slikne umiš, zmrličudal in kal zabrsti kot gral.
v stopse dopla step člunov: hodš v lom, mplaš prelom
hurzuntov spet na spet v up nadet kšaž.
šopleš utlo prejet zavrat.
BREZ BESED
vlečenje za drevesnimi sencami postaja puljenje zob.
svetloba se premika med listi norosti s šepetanjem molekul zraka.
ko zaspiš te želja raztelešenja premika med boke podivjane nevihte.
iz kože ti lastovice brišejo spomine z novimi tujci in treseš posteljo.
v sanjah je kot v krogu jetnikov na sprehodu: tisto kar se sliši,
tisto kar se vidi, tistemu ki je,
bela perut vode.
namočena sebi njeno lastnost lasaš: z, trmasti so najbolj vodljivi.
struge so globlje od mokrote povezanih misli namena, kajti jočejo oči
še preden vidijo svobodi dlani.
na grebenih dotika ugašaš sonca življenja s prižganim oljem katerega vonj
duši sape svetlobe svoje edinosti.
zahod ljubezni poleže jezike v stopnice odnašanja barčic po nebu.
vsak pih vetra upogne voljo s smerjo jadra lepote, ki jo noč razkaže
odprtim vekam trpljenja tistega, ki ob tebi leži in ne diha.
počaka ga njegova zadnja beseda, ko je izrekel, da moč drvi iz mesa v
vakuum ustnic za poljubi brez težnosti.
na njih dotikam tebe brez sebe z neskončnimi možnostmi.
nežnost je ugaslo breme predanosti v smolnatih odsevih znotraj zrkel
zgubljenih tolmunov srca.
ti se kotališ iz središča v središča in kupuješ ritme, ki ponavljajoče
brišejo vse zadnje odgovore z vprašaji.
predana si z lahkoto, obdana s svincem nadzora elementarnosti.
vseeno ni svoboda, samo, priznanje praznosti.
CESTNINSKA POSTAJA, O KAMERADJE!
tl.
v budnih obratih vadi pozornost
muhe na broju.
tonejo puščave in horizonti so tulci močnatih
kep.
postavitve mi kažejo pravilo prvih celic.
v vrisku preklopijo tekoče pragove na brezzračje
in upognejo jelkam trepalnice.
racajo vzorci vaje, da so vzorci vaje.
hladna površina gnojiva od luknje do trka
nazaj v še več možnosti, še več pritiska
še večja pokončnost, ki grebene zapelje
v midva pa ima enega raje kot dva,
tista na vzhodu.
z ogonskimi uhlji se vrtijo kodri namena,
s črnuli pa pogledi pramena s toliko dolarji
kolikor je bevskajočih pesnikov danes
ušlo pozabi.
na breme lastne trme skačem najvišje
zaprtih oči in odprtih ust
in mi mežikajo vesolja s soljo in špehom
pod čebulo dobrih misli.
vsakemu pesniku je iluminacija lastna vaba,
korenček, ki stoka in že stoletja melje
isto prikazen.
ta dolgčas je resnična prava partijska disciplina
nove avtoceste: v nedeljo klobuk vere.
zajebi to!
okna v jame!
DAJANJE BOSTONSKIH ČEBEL
Pohlep zatolče pesek v oči,
stemni se voda in biseri hladijo sneg
S črtami obrvi, kažem ti: hoja zbuja
lokostrele brezmadežne želje
Vhod neznan, zbriše steklo perje
Jeza zlušči jedro do gole kože
Ko tuliš enako v sebi budiš
Zato motri krike kot lesene deske
Da ne škripajo jih maži z medom
in ves ta čas je lepo, smešno,
da poči trebuh na glas
Nekoč je samo želo neumnosti
Priden bodi in verjemi zbiranju dračja
ob jezovih znanja
Ko pritiska, stisne in bliska hladen halo
zadnjih mongolskih psov z ovratnicami
iz mavric: te tolčejo koraki vsakdana?
Lenoba zvestobi podre tlak
Padam z motornimi žagami na kolena
rjastih smrek pod Slivnico
Ležijo krapi v trdi glini z repi pod usti
Takrat šlatajo mirne ovčice bremena
Volkovi so tu za vedno naseljeni
Daj jim možnost uglasitve
Ljubosumje cveti na najbolj sončnih obronkih
strahu: vidim in slišim odklepanje in
zaklepanje orlovih kril
Prah jim ponuca ostri pogled
in z mehkimi koleni položijo
kljune na trne
Z jeziki skidajo vse od sebe
samo sebe ne: slina dolgočasi višino
in kaplje v bolečino
Umito žensko položi s tišino
Bodi samo ona kot pav pred jeguljo
Zvij ji njen sram skozi vrbine seske
Takrat bo praznina žarela skozi dih
ustnic petih strupov z izjemno turkizno
barvo Kailasha
ŽIŽEK
črte mest in poševnih kosti.
od nas daleč pasti gnezdijo na komolcih
živali. hidrogenetika upa in tiktaka z zamolklimi rokavi
bližnjih avtocest. srnjad štopa z nabrušenimi kosami.
ta je divja kot turška zemlja. znotraj mesa je reja zobčastih
kolesc pod katera vdira struga trnuljčic.
okelj in dva očesa: propelerja!
maš mačice, maš motorje, maš norčke: sveže smrklje pesti junakov.
pa ga dej z enim hojladri med šivanke, med jesen in plitko kačico.
natlačen je špirit z mozgom, fajn.
draga, jajca so gola kot brušen dijamant
samo svetijo počasi.
s svilo jim umij popackane gobčke
in besede bojo kot telekomovi sateliti šibali
čez bistro svojino.
kolpa je kot amaconka
z dolgimi stegni
in kratkimi dlakami.
kot le on se peni in spušča odtoke
med prsti. švic ji v hrbte špona grebene
in solzne češplje razprejo koščice.
hiša je spomin, je centrala drv na kurjenje.
ta moja telefonska tajnica je danes z minico
ob bregovih, postrv z mozolji.
ta moja postrv z mozolji je včeraj bila kot
rudnik zlata, očiščena neba.
ta moja očiščena neba bo s soljo opita
in na koruzo nasajena.
ta koruza s tono stroncija je rdeča od ugrizov
potolčenih pik s cviljenjem barvnih akvarelov.
in ta barva je žaba polna bajonetov
zato osedlam modrega konja
mu žgem rit in hojla zgostit zadnje dneve
narcis na zemlji, cigaret v ustih, logično
filozofskega traktata hladnih jezikov.
CUKER NA TIEPOLU
nastopim po klavirskih trčkih.
vmes med gromom in bliskom
tolkala.
v črnih perutih dvojni čas zajema
sprednje vrste skomin.
tunel v plejadah plunka
telo ob telo in lica
čisto blizu, da se tisti gumbi odpnejo.
odpnejo drveče lokomotive.
podivjajo tire leteče jate gosi.
ta žamet v brkih pogleda!
nasičene atonalnosti iz skorje v štrudelj
sladkajo rozine.
v mivki sedijo sivi mački,
na policah spijo ptiči.
blond giotto na krsti, duše dviga na obrvi.
sanje so položile asfalt
med masivne napade granitnih skladov,
kjer šepeta mrzli kolem.
tvoj repek zaspi na encijanu.
boso dojko zalije mesečina.
v vrtu renči volkulja
za nohti pleše sijamsko govedo.
na ražnju pečen polh
sondira ritem srca.
nahranite lačne s karbidom.
naj počijo bele košute.
brite si glave z zamahom
plavuti grbastega kita.
in naj se sočne jagode
skidajo s snegom.
POSCANE GRAPE
hod snopov v blatne doli.
s klici jih oslinita lazarja.
v peč na kovane nohte
se izgrist v pesek plitvin.
mične žilce pajčevine.
zmazani spuščaji tujine.
trde sklede suhih hrušk
starikave kile.
madonca, so kosi trdi
med žagovino žgati podplati.
nag suknem oble noči,
si jih s švicem premažem
in zakotalim čez drč
v gejzir.
med blato svinj,
repo in kolorabo.
med vihro treslajev
mousti futr ust.
ko konkretno zalomi hlode
in zbudi brloge kosmatih jerebi
sveža se vrže na skale
svila las.
voda oteče ovinke slasti,
hrbte in rite.
mirna se zlije iz luknje
v luknje, tja skozi kanale
v bose votline žuboreče
polti.
da sveti ozebla trava,
da šelesti nemo listje,
da nosi goniče.
da spere ponovitve
z zlatom storžev.
BRAČ
angeli spraznijo kobram strupnike s tiščanjem ob oči.
spanje so kodri njenih las.
klobčič je naprej in nazaj zapolnjen s trikom
morda ima copate,
morda samo pič,
kitke.
prestop,
praznm ga.
prehod,
mura in ovinki.
pusta dežela,
ko so kostanji zacveteli.
.
ludizem je tek na dolge proge.
bosa stopala,
gola krepelca,
sponzorji.
večnost sprazni svoja rebra skozi tuljenje trebuhov
enakonočja.
to ti povem, ti ,
ki nisi pljunil pernate
kače.
voda se ne čudi hitrim vidram.
čudijo se vrabci hitrim vidram.
hitre vidre, hitrim ribam
lovijo komolce.
ponovi 5X
jambrač.
HROŠČI V MASLU
mesto se zlomi z rokami naprej. tipa v meglo rane na streho.
pod njo vre, spozabiti se, na vseh cestnih lučeh v kolone mrčesa.
podoba razigra sive stene. odebeli jih nametana glasba črnih
vran. jate bombnikov sipajo semena. kerozin ljudstva je preplašen.
zajci.
s smrek zorijo češnje.
koščice so napete; pokajo po šivih.
trske na kopnem zgorijo v plamenih.
v dimu se krače mesa spotijo s telesi golih obzorij.
na tla položim glavo.
zibam površino.
v njej melje zemlja korenino.
v njej jutro poči kot plastični lonček jogurta.
sadni.
jeziki spomina
sredi vrta rdeča pesa.
nevidni kolorit pojača navado, da pod posteljo skriješ
žensko prejšnjega dne.
prihodnja prihaja s pesticidi.
zdajšnja; obe hkrati molčita.
zid sprememb.
au!
ivje nabreka slutnjo in brinjevko.
abrnki zavozlanih trenutkov ene in iste jase
v pesteh.
če čutiš jo poči
možgani so neobčutljivi na bolečino.
s kladivom in....
žebelj not.
izolacija med mislimi.
okušam kovino, ki tuli kot čreda volkov.
raztrgam še zadnje pregrinjalo in nad mano
razpre tisoč potapljačev svoja pljuča.
dajo mi dihat helij.
z racami poletim na pobočje okovanga
na hrbte metuljastih antilop.
v njih slišim prasketanje žerjavice na jesenicah.
zadnja liga je nepotrebna.
jeklo je brez okvirja.
buli pred vrati.
nosorog v ustih.
umetna svetloba
peče.
tajitve predstav o obalah brez dneva.
soline noči pred suhimi podplati.
gobci rjovečih psov
odprti, da pristanišča pretovorijo nafto.
sluh ubija zapoznele muhe.
brenčijo samo ob čereh napeta sidra.
trgam alge s svetlim odbojem svojih las.
gori na gori zeleni vrh moje papige.
ponovitve, ponovitve kot vesla.
ritem ustvarja pljuske rjave plundre.
na usnju čevljev srečam sol nesrečne ljubezni.
izohipse narišejo zemljevid:
tja, vem, tja grem.
tja, kamor spustijo boki barke galebe
na pot neštetih dotikov v mraku.
zato zvezde spremenijo nagib.
nekako prevrnejo se kot kislo zelje
v polivinil vrečki.
vonj steče od mene do mene,
vmes vihrajo zastave.
zvezde spotijo gredice.
štiham zadnje solze.
Stopnišče ni bilo visoko. Tisočkrat sem preštel stopnice, ko sem se vzpenjal ali se spuščal, a njihovo število v mojem spominu ni več navzoče. Nikoli nisem vedel, ali je treba reči ena z nogo na pločniku in dve z naslednjo nogo na prvi stopnici, in tako naprej, ali pa tista na pločniku ne šteje. Ko sem prišel na vrh, sem trčil ob isto dilemo. V drugi smeri, hočem reči, od zgoraj navzdol, je bilo enako, beseda ni premočna. Nisem vedel, povejmo po pravici, ne kje naj začnem ne kje naj končam. Prišel sem torej do treh popolnoma različnih števil in nikoli nisem vedel, katero je pravo. In ko pravim, da število v mojem spominu ni več navzoče, hočem reči, da ni v mojem spominu navzoče več nobeno od treh števil. In če bi v svojem spominu, kjer zanesljivo nekje je, našel le eno teh števil, bi gotovo našel samo to in po njem ne bi mogel sklepati o drugih dveh. In celo če bi si povrnil dve, ne bi vedel za tretje. Ne, vsa tri bi moral najti v svojem spominu, da bi jih lahko prepoznal, vsa tri. Spomini so neznosni. Torej se ne sme misliti na nekatere stvari, na tiste, ki so nam pri srcu, ali pa ravno moramo misliti na njih, kajti če ne mislimo nanje, tvegamo, da jih, drugo za drugo, spet najdemo v svojem spominu. Kar pomeni, da je treba nanje misliti kak hip, kak dober hip, vsak dan in večkrat na dan, dokler jih blato ne prekrije z nepredirno plastjo. Tak je predpis.
Samuel Beckett
ČLEK VRAN
zaspisan v spastast stas slast v kad dna.
mečiurji soplast zdihan brast kivna nos ga hladna
zibna senca zazna ga, zdrh kontara vasa ga norčju,
v bringu strdin v uh napši. onga klič v griz njum mutata.
albi hudiša nebi zdušam odprt luftan spregled.
hombara se, hombara kulpa mudon. sospat zamed
scuzat zaset. na šur, v ruj kot zmeri v rempo še neba.
zibka sprotanje vlečke člak in zmad stepa pepke
s člumom bedka.
hidra se stra. stopa poliz smast v driz.
kot kara ratatara zmid škripne zdol,
holturase v rose zmenk, kidga zmeri umer.
čepa se spas razvira nas gluh izzel. čempal sluši
slikne umiš, zmrličudal in kal zabrsti kot gral.
v stopse dopla step člunov: hodš v lom, mplaš prelom
hurzuntov spet na spet v up nadet kšaž.
šopleš utlo prejet zavrat.
BREZ BESED
vlečenje za drevesnimi sencami postaja puljenje zob.
svetloba se premika med listi norosti s šepetanjem molekul zraka.
ko zaspiš te želja raztelešenja premika med boke podivjane nevihte.
iz kože ti lastovice brišejo spomine z novimi tujci in treseš posteljo.
v sanjah je kot v krogu jetnikov na sprehodu: tisto kar se sliši,
tisto kar se vidi, tistemu ki je,
bela perut vode.
namočena sebi njeno lastnost lasaš: z, trmasti so najbolj vodljivi.
struge so globlje od mokrote povezanih misli namena, kajti jočejo oči
še preden vidijo svobodi dlani.
na grebenih dotika ugašaš sonca življenja s prižganim oljem katerega vonj
duši sape svetlobe svoje edinosti.
zahod ljubezni poleže jezike v stopnice odnašanja barčic po nebu.
vsak pih vetra upogne voljo s smerjo jadra lepote, ki jo noč razkaže
odprtim vekam trpljenja tistega, ki ob tebi leži in ne diha.
počaka ga njegova zadnja beseda, ko je izrekel, da moč drvi iz mesa v
vakuum ustnic za poljubi brez težnosti.
na njih dotikam tebe brez sebe z neskončnimi možnostmi.
nežnost je ugaslo breme predanosti v smolnatih odsevih znotraj zrkel
zgubljenih tolmunov srca.
ti se kotališ iz središča v središča in kupuješ ritme, ki ponavljajoče
brišejo vse zadnje odgovore z vprašaji.
predana si z lahkoto, obdana s svincem nadzora elementarnosti.
vseeno ni svoboda, samo, priznanje praznosti.
CESTNINSKA POSTAJA, O KAMERADJE!
tl.
v budnih obratih vadi pozornost
muhe na broju.
tonejo puščave in horizonti so tulci močnatih
kep.
postavitve mi kažejo pravilo prvih celic.
v vrisku preklopijo tekoče pragove na brezzračje
in upognejo jelkam trepalnice.
racajo vzorci vaje, da so vzorci vaje.
hladna površina gnojiva od luknje do trka
nazaj v še več možnosti, še več pritiska
še večja pokončnost, ki grebene zapelje
v midva pa ima enega raje kot dva,
tista na vzhodu.
z ogonskimi uhlji se vrtijo kodri namena,
s črnuli pa pogledi pramena s toliko dolarji
kolikor je bevskajočih pesnikov danes
ušlo pozabi.
na breme lastne trme skačem najvišje
zaprtih oči in odprtih ust
in mi mežikajo vesolja s soljo in špehom
pod čebulo dobrih misli.
vsakemu pesniku je iluminacija lastna vaba,
korenček, ki stoka in že stoletja melje
isto prikazen.
ta dolgčas je resnična prava partijska disciplina
nove avtoceste: v nedeljo klobuk vere.
zajebi to!
okna v jame!
DAJANJE BOSTONSKIH ČEBEL
Pohlep zatolče pesek v oči,
stemni se voda in biseri hladijo sneg
S črtami obrvi, kažem ti: hoja zbuja
lokostrele brezmadežne želje
Vhod neznan, zbriše steklo perje
Jeza zlušči jedro do gole kože
Ko tuliš enako v sebi budiš
Zato motri krike kot lesene deske
Da ne škripajo jih maži z medom
in ves ta čas je lepo, smešno,
da poči trebuh na glas
Nekoč je samo želo neumnosti
Priden bodi in verjemi zbiranju dračja
ob jezovih znanja
Ko pritiska, stisne in bliska hladen halo
zadnjih mongolskih psov z ovratnicami
iz mavric: te tolčejo koraki vsakdana?
Lenoba zvestobi podre tlak
Padam z motornimi žagami na kolena
rjastih smrek pod Slivnico
Ležijo krapi v trdi glini z repi pod usti
Takrat šlatajo mirne ovčice bremena
Volkovi so tu za vedno naseljeni
Daj jim možnost uglasitve
Ljubosumje cveti na najbolj sončnih obronkih
strahu: vidim in slišim odklepanje in
zaklepanje orlovih kril
Prah jim ponuca ostri pogled
in z mehkimi koleni položijo
kljune na trne
Z jeziki skidajo vse od sebe
samo sebe ne: slina dolgočasi višino
in kaplje v bolečino
Umito žensko položi s tišino
Bodi samo ona kot pav pred jeguljo
Zvij ji njen sram skozi vrbine seske
Takrat bo praznina žarela skozi dih
ustnic petih strupov z izjemno turkizno
barvo Kailasha
ŽIŽEK
črte mest in poševnih kosti.
od nas daleč pasti gnezdijo na komolcih
živali. hidrogenetika upa in tiktaka z zamolklimi rokavi
bližnjih avtocest. srnjad štopa z nabrušenimi kosami.
ta je divja kot turška zemlja. znotraj mesa je reja zobčastih
kolesc pod katera vdira struga trnuljčic.
okelj in dva očesa: propelerja!
maš mačice, maš motorje, maš norčke: sveže smrklje pesti junakov.
pa ga dej z enim hojladri med šivanke, med jesen in plitko kačico.
natlačen je špirit z mozgom, fajn.
draga, jajca so gola kot brušen dijamant
samo svetijo počasi.
s svilo jim umij popackane gobčke
in besede bojo kot telekomovi sateliti šibali
čez bistro svojino.
kolpa je kot amaconka
z dolgimi stegni
in kratkimi dlakami.
kot le on se peni in spušča odtoke
med prsti. švic ji v hrbte špona grebene
in solzne češplje razprejo koščice.
hiša je spomin, je centrala drv na kurjenje.
ta moja telefonska tajnica je danes z minico
ob bregovih, postrv z mozolji.
ta moja postrv z mozolji je včeraj bila kot
rudnik zlata, očiščena neba.
ta moja očiščena neba bo s soljo opita
in na koruzo nasajena.
ta koruza s tono stroncija je rdeča od ugrizov
potolčenih pik s cviljenjem barvnih akvarelov.
in ta barva je žaba polna bajonetov
zato osedlam modrega konja
mu žgem rit in hojla zgostit zadnje dneve
narcis na zemlji, cigaret v ustih, logično
filozofskega traktata hladnih jezikov.
CUKER NA TIEPOLU
nastopim po klavirskih trčkih.
vmes med gromom in bliskom
tolkala.
v črnih perutih dvojni čas zajema
sprednje vrste skomin.
tunel v plejadah plunka
telo ob telo in lica
čisto blizu, da se tisti gumbi odpnejo.
odpnejo drveče lokomotive.
podivjajo tire leteče jate gosi.
ta žamet v brkih pogleda!
nasičene atonalnosti iz skorje v štrudelj
sladkajo rozine.
v mivki sedijo sivi mački,
na policah spijo ptiči.
blond giotto na krsti, duše dviga na obrvi.
sanje so položile asfalt
med masivne napade granitnih skladov,
kjer šepeta mrzli kolem.
tvoj repek zaspi na encijanu.
boso dojko zalije mesečina.
v vrtu renči volkulja
za nohti pleše sijamsko govedo.
na ražnju pečen polh
sondira ritem srca.
nahranite lačne s karbidom.
naj počijo bele košute.
brite si glave z zamahom
plavuti grbastega kita.
in naj se sočne jagode
skidajo s snegom.
POSCANE GRAPE
hod snopov v blatne doli.
s klici jih oslinita lazarja.
v peč na kovane nohte
se izgrist v pesek plitvin.
mične žilce pajčevine.
zmazani spuščaji tujine.
trde sklede suhih hrušk
starikave kile.
madonca, so kosi trdi
med žagovino žgati podplati.
nag suknem oble noči,
si jih s švicem premažem
in zakotalim čez drč
v gejzir.
med blato svinj,
repo in kolorabo.
med vihro treslajev
mousti futr ust.
ko konkretno zalomi hlode
in zbudi brloge kosmatih jerebi
sveža se vrže na skale
svila las.
voda oteče ovinke slasti,
hrbte in rite.
mirna se zlije iz luknje
v luknje, tja skozi kanale
v bose votline žuboreče
polti.
da sveti ozebla trava,
da šelesti nemo listje,
da nosi goniče.
da spere ponovitve
z zlatom storžev.
BRAČ
angeli spraznijo kobram strupnike s tiščanjem ob oči.
spanje so kodri njenih las.
klobčič je naprej in nazaj zapolnjen s trikom
morda ima copate,
morda samo pič,
kitke.
prestop,
praznm ga.
prehod,
mura in ovinki.
pusta dežela,
ko so kostanji zacveteli.
.
ludizem je tek na dolge proge.
bosa stopala,
gola krepelca,
sponzorji.
večnost sprazni svoja rebra skozi tuljenje trebuhov
enakonočja.
to ti povem, ti ,
ki nisi pljunil pernate
kače.
voda se ne čudi hitrim vidram.
čudijo se vrabci hitrim vidram.
hitre vidre, hitrim ribam
lovijo komolce.
ponovi 5X
jambrač.
HROŠČI V MASLU
mesto se zlomi z rokami naprej. tipa v meglo rane na streho.
pod njo vre, spozabiti se, na vseh cestnih lučeh v kolone mrčesa.
podoba razigra sive stene. odebeli jih nametana glasba črnih
vran. jate bombnikov sipajo semena. kerozin ljudstva je preplašen.
zajci.
s smrek zorijo češnje.
koščice so napete; pokajo po šivih.
trske na kopnem zgorijo v plamenih.
v dimu se krače mesa spotijo s telesi golih obzorij.
na tla položim glavo.
zibam površino.
v njej melje zemlja korenino.
v njej jutro poči kot plastični lonček jogurta.
sadni.
jeziki spomina
sredi vrta rdeča pesa.
nevidni kolorit pojača navado, da pod posteljo skriješ
žensko prejšnjega dne.
prihodnja prihaja s pesticidi.
zdajšnja; obe hkrati molčita.
zid sprememb.
au!
ivje nabreka slutnjo in brinjevko.
abrnki zavozlanih trenutkov ene in iste jase
v pesteh.
če čutiš jo poči
možgani so neobčutljivi na bolečino.
s kladivom in....
žebelj not.
izolacija med mislimi.
okušam kovino, ki tuli kot čreda volkov.
raztrgam še zadnje pregrinjalo in nad mano
razpre tisoč potapljačev svoja pljuča.
dajo mi dihat helij.
z racami poletim na pobočje okovanga
na hrbte metuljastih antilop.
v njih slišim prasketanje žerjavice na jesenicah.
zadnja liga je nepotrebna.
jeklo je brez okvirja.
buli pred vrati.
nosorog v ustih.
umetna svetloba
peče.
tajitve predstav o obalah brez dneva.
soline noči pred suhimi podplati.
gobci rjovečih psov
odprti, da pristanišča pretovorijo nafto.
sluh ubija zapoznele muhe.
brenčijo samo ob čereh napeta sidra.
trgam alge s svetlim odbojem svojih las.
gori na gori zeleni vrh moje papige.
ponovitve, ponovitve kot vesla.
ritem ustvarja pljuske rjave plundre.
na usnju čevljev srečam sol nesrečne ljubezni.
izohipse narišejo zemljevid:
tja, vem, tja grem.
tja, kamor spustijo boki barke galebe
na pot neštetih dotikov v mraku.
zato zvezde spremenijo nagib.
nekako prevrnejo se kot kislo zelje
v polivinil vrečki.
vonj steče od mene do mene,
vmes vihrajo zastave.
zvezde spotijo gredice.
štiham zadnje solze.
