Odprla so se vrata. Oče je bil videti še večji in močnejši v policijski uniformi. Prestrelil jo je s pogledom namrščenih obrvi.
– Kaj je to! je kriknil.
Molčala je spuščene glave. Ponovil je.
– Kaj je to?
Skomignila je z rameni in rekla:
– Vidiš, kaj je. Darilo.
– Darilo? Od koga darilo? Ukradla si, priznaj.
– Ne, nisem ukradla. Dobila sem za rojstni dan. Darilo je.
– Od koga, kurba?
– Nisem kurba, se je branila. Imam fanta, a nisem spala s njim. Rad me ima. kaj me nihče ne sme imeti rad.
Dobila je klofuto, eno, drugo, tretjo. Zgrabil jo je za ramena. Padla je na tla. Ni se zaustavil. Brcal jo je s svojimi velikanskimi nogami. Podivjal je. Besno jo je tolkel. Odpel je pendrek in jo mlatil z njim povsod. Od moči udarcev mu je padel iz rok. Snel je opasač in naprej udarjal s tisto stranjo, na kateri je bila široka srebrna zaponka, in rjovel:
– Pankrt, samo sramoto mi delaš, ciganski pankrt, enaka si kot mati, kurba ena, kurba druga. Moral bi te pustiti z njo, da te nauči obrti, ne pa da se tukaj zajebavam s teboj. Kurba, pankrt, ciganski pankrt, zakaj te je pustila.“
Usta so se mu zapenila od besa. Udarjal jo je, kako je le utegnil.
– Pognal te bom od hiše, ne bo mi pankrt delal sramote. Kurba, preklet naj je dan, ko si se rodila, prekleta si ti in tvoj otrok v zibki, je vreščal. Zadnjič je zamahnil z nogo v trebuh.
Mrka je dolgo ležala, zvita na podu med vrati kopalnice in kuhinjsko mizo. Solze so brez prestanka lile iz njenih velikih oči, ki so se zakrvavele. Ko je poskušala vstati in pri tem pazila, kako vstaja, je bila bolečina takšna, da je pomislila, kako bo v njej odpadel kakšen organ.
V joku je odšla s kovčkom iz stanovanja in se več ni vrnila. Na sebi je nosila krvave podplutbe od pendreka in zaponke. Vedela je, da ne pripada tej hiši, temu očetu, vedela je, da mora spet na pot, tokrat sama. Ni vedela, kam naj gre, samo morala je oditi.
* * *
Stopila je v kuhinjo. Podobe so se zvrstile. Videla se je zgrbljeno na podu. Modro, vijolično od podpludb. Spomini, to so samo spomini. Minilo je.
Stala je na istem mestu in ni verjela tistemu, kar se slišala. Prosil jo je za odpuščanje. Je to mogoče. Pri svoji velikosti je bil zanjo tako mali in beden. Jokala je, grenko je jokala skupaj z njim.
– Zdavnaj ti je odpuščeno, a pozabiti ne morem in nočem …
Ni se spomnila, če ga je kdajkoli videla takšnega. Ni občutila nič drugega kot grenkobo in pomilovanje. Tako moča in velik moški in mu je potreben alkohol, da se opraviči za zlo, ki ji ga je storil.
– Oproščam, oproščam, oče.
* * *
Tako nezreli se ji je posrečilo preživeti v velikem svetu.
Mrka je bila vse bolj osamljena. Razen dveh njenih najboljših prijateljic, ki sta jo razumeli, ni imela več nikogar. Od časa do časa so popile kavo. Tudi to ga je začelo motiti. Vse manj ga je lahko razume.a To ni bil več moški, s katerim se je poročila.
Spet je bila ponižana. Vse pogosteje se je vprašala, s čim si je zaslužila takšno njegovo obnašanje. Ni vedela, kako dolgo bo še lahko prenašala njegove muhe. Varal jo je in je bil prepričan, da tudi ona vara njega. Ni imel razumevanje za nič. Vedno jo je brez razloga obtoževal … imenoval jo je kurba in vlačuga.
Vse noči je Mrka jokala.
Pred tednom so jo psihično izmučili prepiri s soprogom. Vsak dan ji je grozil z ločitvijo. Mrka se je že navadila na njegove besede. Ni videla razloga za ločitev. Če bi on prenehal piti, bi vsi njegovi problemi zgledali drugače. Prosila je v sebi, da bi vendarle spoznal količino njene ljubezni.
Na delo je prihajala zabuhla od joka. Mislila je, da bo sledi neprespanih noči lahko zakrila s pudrom, ki ga nikoli prej ni hotela imeti ina obrazu.
– Nočem te videti nikoli več!
– Prekinil je telefonsko zvezo. In ponovno klical nekajkrat na dan.
Prepričeval jo je in jo gledal s svojimi modrimi očmi.
– Ne krbi. Tokrat se mi bo posrečilo. Z življenjem se ti zaklinjam, da bom poiskal pomoč.
Vedela je, da ji laže.
V njuno posteljo je pripeljal drugo žensko, čeprav mu je zdavnaj nekoč govorila, da mu lahko vse oprosti, a tega ne bi prenesla. Odpustila mu je. Bila je globoko užaljena in ponižana, a mu je tudi to oprostila. Ljubezen oprošča vse, se je opravičevala …
Ob nekem pogovoru jo je tako poniževal in žalil, da je presegel vse druge žalitve. Mrka jih ni več hotela poslušati. Bil je pijan.
Vztrajal je jezno.
– Odlično, mu je rekla, ko že vztrajaš, potem izbiraj med alkoholom in mano.
– Tebe, kdo bi izbral tebe, kurba?
– Izbiraj! je vpila. Pomeni to, da si izbral alkohol?
– Ja, je rekel.
Zledenela je. Okamnela, prazna, popolnoma prazna.
* * *
– Krčevito sem se te držala, te obsipala z ljubeznijo za vsako ceno. Takrat še nisem vedela, da moram imeti rada sebe.
– Ljubezni polna sem te ljubila in ti mi nisi vračal …
Zdaj ne joči, da si prazen tako kot tvoja hiša brez moje duše. Ubil si me, a znova živim. Ne ukvarjam se niti s sovraštvom niti s kesanjem, grem naprej, polna ljubezni, še naprej se dajem …
Težko je reči prijatelju, vem – z mano grdo ravnajo.
Tudi mene je vprašal: Sem te mlatil?
– Si. Tudi pozneje si me hotel, a ti nisem pustila. Zato si me emocionalno ubil.
– In prijateljice, po žalosti moje sestrice, pustite solzo, ne skrivajte je. Tako duša nagovarja krvnika, da bi se sramoval.
– Ti si nežnost, ki manjka temu času. Ta od dobrega človeka napravi potepuha, ki išče dostojanstvo, brska po človeških dušah in zbira kapljice človečnosti v njihovih srcih. Za to je potrebna moč planin. Naj nihče ne reče, da nismo močni. Močna sem. Tudi jaz premagujemo svojo bolečino, za razliko od tisti, ki se skrivajo pod svojimi maskami in niso nič drugega kot človeške lupine, ki se bodo razsule, ko bodo nekoč prišli pred obraz pravice nebeške sodbe.
*Odlomki iz romana Ljubavi puna
Odprla so se vrata. Oče je bil videti še večji in močnejši v policijski uniformi. Prestrelil jo je s pogledom namrščenih obrvi.
– Kaj je to! je kriknil.
Molčala je spuščene glave. Ponovil je.
– Kaj je to?
Skomignila je z rameni in rekla:
– Vidiš, kaj je. Darilo.
– Darilo? Od koga darilo? Ukradla si, priznaj.
– Ne, nisem ukradla. Dobila sem za rojstni dan. Darilo je.
– Od koga, kurba?
– Nisem kurba, se je branila. Imam fanta, a nisem spala s njim. Rad me ima. kaj me nihče ne sme imeti rad.
Dobila je klofuto, eno, drugo, tretjo. Zgrabil jo je za ramena. Padla je na tla. Ni se zaustavil. Brcal jo je s svojimi velikanskimi nogami. Podivjal je. Besno jo je tolkel. Odpel je pendrek in jo mlatil z njim povsod. Od moči udarcev mu je padel iz rok. Snel je opasač in naprej udarjal s tisto stranjo, na kateri je bila široka srebrna zaponka, in rjovel:
– Pankrt, samo sramoto mi delaš, ciganski pankrt, enaka si kot mati, kurba ena, kurba druga. Moral bi te pustiti z njo, da te nauči obrti, ne pa da se tukaj zajebavam s teboj. Kurba, pankrt, ciganski pankrt, zakaj te je pustila.“
Usta so se mu zapenila od besa. Udarjal jo je, kako je le utegnil.
– Pognal te bom od hiše, ne bo mi pankrt delal sramote. Kurba, preklet naj je dan, ko si se rodila, prekleta si ti in tvoj otrok v zibki, je vreščal. Zadnjič je zamahnil z nogo v trebuh.
Mrka je dolgo ležala, zvita na podu med vrati kopalnice in kuhinjsko mizo. Solze so brez prestanka lile iz njenih velikih oči, ki so se zakrvavele. Ko je poskušala vstati in pri tem pazila, kako vstaja, je bila bolečina takšna, da je pomislila, kako bo v njej odpadel kakšen organ.
V joku je odšla s kovčkom iz stanovanja in se več ni vrnila. Na sebi je nosila krvave podplutbe od pendreka in zaponke. Vedela je, da ne pripada tej hiši, temu očetu, vedela je, da mora spet na pot, tokrat sama. Ni vedela, kam naj gre, samo morala je oditi.
* * *
Stopila je v kuhinjo. Podobe so se zvrstile. Videla se je zgrbljeno na podu. Modro, vijolično od podpludb. Spomini, to so samo spomini. Minilo je.
Stala je na istem mestu in ni verjela tistemu, kar se slišala. Prosil jo je za odpuščanje. Je to mogoče. Pri svoji velikosti je bil zanjo tako mali in beden. Jokala je, grenko je jokala skupaj z njim.
– Zdavnaj ti je odpuščeno, a pozabiti ne morem in nočem …
Ni se spomnila, če ga je kdajkoli videla takšnega. Ni občutila nič drugega kot grenkobo in pomilovanje. Tako moča in velik moški in mu je potreben alkohol, da se opraviči za zlo, ki ji ga je storil.
– Oproščam, oproščam, oče.
* * *
Tako nezreli se ji je posrečilo preživeti v velikem svetu.
Mrka je bila vse bolj osamljena. Razen dveh njenih najboljših prijateljic, ki sta jo razumeli, ni imela več nikogar. Od časa do časa so popile kavo. Tudi to ga je začelo motiti. Vse manj ga je lahko razume.a To ni bil več moški, s katerim se je poročila.
Spet je bila ponižana. Vse pogosteje se je vprašala, s čim si je zaslužila takšno njegovo obnašanje. Ni vedela, kako dolgo bo še lahko prenašala njegove muhe. Varal jo je in je bil prepričan, da tudi ona vara njega. Ni imel razumevanje za nič. Vedno jo je brez razloga obtoževal … imenoval jo je kurba in vlačuga.
Vse noči je Mrka jokala.
Pred tednom so jo psihično izmučili prepiri s soprogom. Vsak dan ji je grozil z ločitvijo. Mrka se je že navadila na njegove besede. Ni videla razloga za ločitev. Če bi on prenehal piti, bi vsi njegovi problemi zgledali drugače. Prosila je v sebi, da bi vendarle spoznal količino njene ljubezni.
Na delo je prihajala zabuhla od joka. Mislila je, da bo sledi neprespanih noči lahko zakrila s pudrom, ki ga nikoli prej ni hotela imeti ina obrazu.
– Nočem te videti nikoli več!
– Prekinil je telefonsko zvezo. In ponovno klical nekajkrat na dan.
Prepričeval jo je in jo gledal s svojimi modrimi očmi.
– Ne krbi. Tokrat se mi bo posrečilo. Z življenjem se ti zaklinjam, da bom poiskal pomoč.
Vedela je, da ji laže.
V njuno posteljo je pripeljal drugo žensko, čeprav mu je zdavnaj nekoč govorila, da mu lahko vse oprosti, a tega ne bi prenesla. Odpustila mu je. Bila je globoko užaljena in ponižana, a mu je tudi to oprostila. Ljubezen oprošča vse, se je opravičevala …
Ob nekem pogovoru jo je tako poniževal in žalil, da je presegel vse druge žalitve. Mrka jih ni več hotela poslušati. Bil je pijan.
Vztrajal je jezno.
– Odlično, mu je rekla, ko že vztrajaš, potem izbiraj med alkoholom in mano.
– Tebe, kdo bi izbral tebe, kurba?
– Izbiraj! je vpila. Pomeni to, da si izbral alkohol?
– Ja, je rekel.
Zledenela je. Okamnela, prazna, popolnoma prazna.
* * *
– Krčevito sem se te držala, te obsipala z ljubeznijo za vsako ceno. Takrat še nisem vedela, da moram imeti rada sebe.
– Ljubezni polna sem te ljubila in ti mi nisi vračal …
Zdaj ne joči, da si prazen tako kot tvoja hiša brez moje duše. Ubil si me, a znova živim. Ne ukvarjam se niti s sovraštvom niti s kesanjem, grem naprej, polna ljubezni, še naprej se dajem …
Težko je reči prijatelju, vem – z mano grdo ravnajo.
Tudi mene je vprašal: Sem te mlatil?
– Si. Tudi pozneje si me hotel, a ti nisem pustila. Zato si me emocionalno ubil.
– In prijateljice, po žalosti moje sestrice, pustite solzo, ne skrivajte je. Tako duša nagovarja krvnika, da bi se sramoval.
– Ti si nežnost, ki manjka temu času. Ta od dobrega človeka napravi potepuha, ki išče dostojanstvo, brska po človeških dušah in zbira kapljice človečnosti v njihovih srcih. Za to je potrebna moč planin. Naj nihče ne reče, da nismo močni. Močna sem. Tudi jaz premagujemo svojo bolečino, za razliko od tisti, ki se skrivajo pod svojimi maskami in niso nič drugega kot človeške lupine, ki se bodo razsule, ko bodo nekoč prišli pred obraz pravice nebeške sodbe.
