Kdor jasno govori,
marsikomu prihrani skrbi.
Brez olepšavanja, šumov
in neznanega.
Da vem, na čem stojim,
lesu, asfaltu, morju ali travi.
Da mi veter v laseh pove, kaj prinaša.
Da vem, katero melodijo poje kos,
da znam z njim zapeti.
Lažje pluje ladja, polna stkanih vezi,
brez visokih valov, slanih dotikov in nevihtnih oblakov.
V jasnem nebu nam svetijo zvezde,
ki nam kažejo poti,
da se ne izgubimo v morski modrini.
Bodimo tisti, ki odpihajo oblačnost,
posujmo nebo z zvezdami,
da bomo lažje pluli
z našimi velikimi in malimi jadri.
MEMENTO
Živimo za zadnje kaplje
potu in krvi,
ta čas utrujenosti ne dovoljuje.
Pogajamo se z lastnimi telesi,
ki trepetajo pod našimi težkimi pričakovanji,
dušo slepimo,
preveč zahtevamo od sebe.
Oči gledajo, glava ne vidi,
kot počasna infuzija
požiramo pljunke lastne vode,
dodajamo minute spanja,
ugrize kruha,
vdihe in izdihe.
Utrujeni od misli,
skrbi, pomladi in želja,
telo se sesuva vase,
želi in prosi nas počitka.
Gledamo in ne vidimo,
mislimo in ne razmislimo,
hodimo, a lebdimo.
Dihamo, a ne spimo.
Živimo za zadnje kaplje potu in krvi,
telo pa si le želi spokojnega počitka.
KO SVA SKUPAJ
Končno sva le ti in jaz,
sediva si blizu kot sončnice na polju
in blizu so najine vihrave misli,
v tihem pomladnem dnevu
ob sončni zeleni reki.
Mirna in usklajena je energija,
povezuje naju tok ponosa.
Poznanstvo, ki seže globoko
kot je globoko morje,
polno pisanega, raznovrstnega življenja.
Podobnost med nama ruši zidove,
ki jih gradijo tisti,
ki naju ne razumejo,
ne čutijo.
Ne čutijo duše, ki si jo deliva.
Ena duša v dveh telesih,
kar ljudje iščejo
celo življenje.
Ko iz naju vre veselje,
odvrževa zahtevane maske,
ali boleče hrepenenje,
teže življenja jok,
sva si v oporo kot ljubeča mati otroku,
mož ženi, sestra sestri,
vrana vrani.
Si, kar nikoli nisem imela,
nisem našla in nisem iskala.
Nisem vedela, da je mogoče,
dokler se mi to ni zgodilo,
Ena duša v različnih telesih.
To iščemo celo življenje.
ZAVRNITEV
Od opustošenega, žejnega odnosa,
sem shranjevala kapljice plemenite moči,
da ponudila sem ti nit prijateljstva.
Od preteklih nepobotljivih dejanj,
je to največ, kar sedaj lahko dam.
Tebi je to preveč in premalo.
Želela sem splesti novo vez,
z novo barvo volne.
Tebi to ni všeč, raje se me izogneš.
Prijateljstva ne zmoreš.
Ko bi se ljudje zavedali minljivosti,
ne bi toliko zahtevali.
Še tistega, kar človek ne zmore.
Raje vzamejo nič in s tem ničem živijo.
V drugi luči me ne želijo pogledati v oči.
Ne glejte le sebe,
uvidite tudi mene.
Izgubljam ljudi, ker ne zmorejo.
To jim je premalo.
In preveč.
Kdor me ima rad,
me bo v svojem življenju hotel obdržati.
Temu ne bo ne premalo, ne preveč.
POTEPUŠKA
Kdor jasno govori,
marsikomu prihrani skrbi.
Brez olepšavanja, šumov
in neznanega.
Da vem, na čem stojim,
lesu, asfaltu, morju ali travi.
Da mi veter v laseh pove, kaj prinaša.
Da vem, katero melodijo poje kos,
da znam z njim zapeti.
Lažje pluje ladja, polna stkanih vezi,
brez visokih valov, slanih dotikov in nevihtnih oblakov.
V jasnem nebu nam svetijo zvezde,
ki nam kažejo poti,
da se ne izgubimo v morski modrini.
Bodimo tisti, ki odpihajo oblačnost,
posujmo nebo z zvezdami,
da bomo lažje pluli
z našimi velikimi in malimi jadri.
MEMENTO
Živimo za zadnje kaplje
potu in krvi,
ta čas utrujenosti ne dovoljuje.
Pogajamo se z lastnimi telesi,
ki trepetajo pod našimi težkimi pričakovanji,
dušo slepimo,
preveč zahtevamo od sebe.
Oči gledajo, glava ne vidi,
kot počasna infuzija
požiramo pljunke lastne vode,
dodajamo minute spanja,
ugrize kruha,
vdihe in izdihe.
Utrujeni od misli,
skrbi, pomladi in želja,
telo se sesuva vase,
želi in prosi nas počitka.
Gledamo in ne vidimo,
mislimo in ne razmislimo,
hodimo, a lebdimo.
Dihamo, a ne spimo.
Živimo za zadnje kaplje potu in krvi,
telo pa si le želi spokojnega počitka.
KO SVA SKUPAJ
Končno sva le ti in jaz,
sediva si blizu kot sončnice na polju
in blizu so najine vihrave misli,
v tihem pomladnem dnevu
ob sončni zeleni reki.
Mirna in usklajena je energija,
povezuje naju tok ponosa.
Poznanstvo, ki seže globoko
kot je globoko morje,
polno pisanega, raznovrstnega življenja.
Podobnost med nama ruši zidove,
ki jih gradijo tisti,
ki naju ne razumejo,
ne čutijo.
Ne čutijo duše, ki si jo deliva.
Ena duša v dveh telesih,
kar ljudje iščejo
celo življenje.
Ko iz naju vre veselje,
odvrževa zahtevane maske,
ali boleče hrepenenje,
teže življenja jok,
sva si v oporo kot ljubeča mati otroku,
mož ženi, sestra sestri,
vrana vrani.
Si, kar nikoli nisem imela,
nisem našla in nisem iskala.
Nisem vedela, da je mogoče,
dokler se mi to ni zgodilo,
Ena duša v različnih telesih.
To iščemo celo življenje.
ZAVRNITEV
Od opustošenega, žejnega odnosa,
sem shranjevala kapljice plemenite moči,
da ponudila sem ti nit prijateljstva.
Od preteklih nepobotljivih dejanj,
je to največ, kar sedaj lahko dam.
Tebi je to preveč in premalo.
Želela sem splesti novo vez,
z novo barvo volne.
Tebi to ni všeč, raje se me izogneš.
Prijateljstva ne zmoreš.
Ko bi se ljudje zavedali minljivosti,
ne bi toliko zahtevali.
Še tistega, kar človek ne zmore.
Raje vzamejo nič in s tem ničem živijo.
V drugi luči me ne želijo pogledati v oči.
Ne glejte le sebe,
uvidite tudi mene.
Izgubljam ljudi, ker ne zmorejo.
To jim je premalo.
In preveč.
Kdor me ima rad,
me bo v svojem življenju hotel obdržati.
Temu ne bo ne premalo, ne preveč.
