Nedolžnost sem izgubila v belih hlačkah
Naključje Kar tako Bile so prve na kupu
In tisti dan sem si pobrila noge Popraskane
Ker ne prenesem občutka poletja na prstih
Tudi čutila nisem ničesar – ko sem jedla zajtrk
pomislila na sončni vzhod ki sem za zamudila
In dan poprej smo sedeli na klopci Nekaj
govorili Rešili svet Hamleta Nihče ni
razmišljal o hlačkah Bele so bile Pač tako
Kot je tudi trava včasih rdeča
PETEK, DEŽ IN ON PIŠE SMS
Ne da se mi nositi kril kikel ali kakorkoli že
temu rečeš Ne da se mi soliti juhe ali skrbeti
koliko kave se mora vsipati v džezvo da bo
prava Nosim šale Nosim nogavice različnih barv
Včasih zeham prdim rigam Veliko kašljam
Zato je kriv cvetni prah ki ga je zadnje čase
v zraku za tovornjak Hecno da nisem alergična na
strupe Nanje sem odporna v bistvu in lahko pojém
celo škatlo piškotov ki so sumljive barve Glasbo
poslušam preveč na glas To zdaj ve že telefon in se
trmasto izklaplja Ne da se mi vzeti dežnika In danes
sploh ne dežuje Kdo bi si mislil da je realnost
tako preprosta Notvennotven Zeh Kreh Smrt
Veliko preveč tudi govorim Tako so mi povedali
tisti ki ne znajo govoriti In poslušala sem modre besede
o nastanku vesolja ki je omenjal seks Če stvari opišem tako
sploh ne zvenijo zabavno Pa vam rečem da je
V sami sredici je vse precej smešno Na primer čas
ali Merkur ki ne zna potovati po pravem tiru ker ga
Sonce preveč privlači Nagnjenja vesolja so misterij
Vse ostalo je bullshit In kako pripraviti kavo ali
vstati zjutraj ob šestih Ne da se Ne da se povedati
da bi bil smisel
OSNUTEK
Čez vonj se razraščaš čez
ustnice V podkožju se
usidraš Tam
zabrniš Mogoče
boš samo minuto
Kot vrabec ki išče
izginulo pomlad
In mogoče
ne boš Zgolj pika
ki je zašla iz mesta
pravil
RUMENA, SKORAJ TLAKOVANA POT IZ OZA
Kupila sem pesniško zbirko Nekega
Poljaka Ne znam izgovoriti imena In
klobuk nosim Videti sem približno tako
kot da imam medveda v rokah Ne za na
ploščice Tudi drsi mi
s klobukom in tankim pravokotnikom
papirja Navznoter mi prhutajo netopirji
Zato se moram ustaviti Nekaj reči
neznancu Nekaj kupiti Kupim še
Marsovca majhno torbico ki ni
za nikamor In valj kulico za valj valj
za na mizo Skoraj okrogla postanem
ko tako gledam Ustavim se
spet Netopirji so nehali
brenčati V rokah imam
medveda
ODLITEK KOT PIŠTOLA
Garcina imam v sebi Starega
kosmatlja ki godrnja na svojih
treh prelepih stolih Odlitek
je zguban Mi ga meče v oči
Pritiska ob zenice svojo tišino
In strah Toliko strahu
V sobo
sem ga zaprla Vanjo položila
dve jajci (iz njiju kokoši) In
zdaj so tiho Odlitek nadležno
smrdi Konca ne bo Vrata
se zmeraj znova odpirajo
Potiskam nazaj
globlje
»No, pa nadaljujmo.«
POČNEMO POČENJAMO. MISLIM.
No
Mogoče se malo bojim Kot srna ki ji je nekdo
stopil na kopito Samo prepustiti se moraš ali
misliti Se pretvarjati kot da veš in potem pride
cunami.
Včasih ne pride.
Potem čakaš.
Dobro se moraš naučiti čakati To je vse In medtem
se naučiš še nekaj o slovnici in kako je v bistvu nihče
ne zna znanstveno pojasniti Tvoji možgani so seveda
premajhni Perspektive imaš ravno toliko kot kakec
komarja (včasih so ogromni) Zastrašujoča je možnost:
»samo to.«
Mož-nost.
Ki ne dopušča nobenega oklevanja Ti si tam na sredini
in nihče te ne gleda Niti pokuka ne Zgolj buljijo v tvojo rit
Zadnjico da bomo politični korektni kot so "obarvani ljudje"
pod ekvatorjem V glavnem - nihče ne vidi Tako je to
Komarji drekci.
Misleči ljudje.
Možgani.
S pikami.
Politično korektnostjo.
Kot bi kdo vedel
kaj počne
TOLIKO KOT LAHKO TOLIKO KOT MORAŠ (… SE STOPITI)
(uvod)
Rdeča konstrukcija sedenja ko
se ogrneš v šal in (pre)prosto
si Vadiš ošiljenost svinčnika
Stanje preko kot misel ali
celo neobstoj V besedah
ni zatočišča Mravlje so pobegnile
med količine Toliko Zelo Preveč
Dvainštirideset Rahlo se
bojiš da ne bo dovolj Toliko
kot prenese jutrišnji dan Klečeče
pikapolonice ki so se podredile
pikam Nekje vmes bi moral
biti prostor za svobodo Nadzor
Veriga vzrokov s spontanim
vžigom Dvomiš da lahko
Dvomiš da ne boš Besede v šalu
te mehko zakrivajo Ti pa sploh
ničesar ne moreš
Toliko
(1. prizor)
Koliko?
mižim
Koliko?
sem trajanje tam zadaj
tam
preko
Ampak ni besede, ki bi
lahko popisala stvarnost.
Kakšne so potem stvari?
mehke
Tudi telo …
kolena so trdna
so kot zgrajena iz skale
ko se premikajo
in valovijo in
so rakovice
Rakovic ne razumem.
hodijo po-strani
iz samih besed
Si beseda?
(ženska)
Svet se izgublja v prepadih
razpršenega listja pomenov
ki so stkali rdeče niti okoli
biti da bi bili bližje ritmu bili
odbiti od daljave kot čaplja
kot drozg
»Poezija je prostor,
kjer nisi varen.«
Ali vidiš isti svet? Smo
drobovje merjascev ki
ne vidijo čez lastne sence
V možganih je luč je
razsvetljenje vélikih mož
Nobenih zadržkov razmišljanja
o zlomljenih ušesih
angelov Ljudje smo drobci
uničenih knjig Pisave
mrtvih Je to isti
svet? Svetišče poganov
ki so vpregli besede da bi
preglasili
lastno morje
(2. prizor)
Klokotaš v prazno.
Čisto ničesar ne slišim.
momljam
Koliko?
kot misli?
Misli so ujede,
ki se zajedo v možgane.
misli so manjše ko(t) misliš
Te je samo za kozarec?
pol
Polovice nikoli ne vidijo
celo. Ne sliši
se te. Mislim, da
si ženska.
kot misel?
(zaključek)
Nekaj časa bi morala še čakati
in se ne pretvarjati da znam
napisati pesem v tretji osebi
množine Kdo bi vendar lahko
stopil na ravnino zemlje in
nagovoril oblake kot da
govori v jeziku rib Že dolgo
sem pritrjena na hodulje kjer
pestujem svoje prste in jim
prigovarjam naj začutijo prst
Pa se drobci prahu v zraku
razletijo in potem so samo
še kresnice mimoleteče ladje
ki lovijo hobotnice Nič težavno
globokega kar sicer potrebuješ
da se razčleniš na prafaktorje
v užitni obliki Toliko o sedenjih
za mizo in papirju ki ga zlagam
v letala Samo stopiti še moram
nanj Samo stopiti …
BLEDA JUTRA, NEKA SREDA
Nedolžnost sem izgubila v belih hlačkah
Naključje Kar tako Bile so prve na kupu
In tisti dan sem si pobrila noge Popraskane
Ker ne prenesem občutka poletja na prstih
Tudi čutila nisem ničesar – ko sem jedla zajtrk
pomislila na sončni vzhod ki sem za zamudila
In dan poprej smo sedeli na klopci Nekaj
govorili Rešili svet Hamleta Nihče ni
razmišljal o hlačkah Bele so bile Pač tako
Kot je tudi trava včasih rdeča
PETEK, DEŽ IN ON PIŠE SMS
Ne da se mi nositi kril kikel ali kakorkoli že
temu rečeš Ne da se mi soliti juhe ali skrbeti
koliko kave se mora vsipati v džezvo da bo
prava Nosim šale Nosim nogavice različnih barv
Včasih zeham prdim rigam Veliko kašljam
Zato je kriv cvetni prah ki ga je zadnje čase
v zraku za tovornjak Hecno da nisem alergična na
strupe Nanje sem odporna v bistvu in lahko pojém
celo škatlo piškotov ki so sumljive barve Glasbo
poslušam preveč na glas To zdaj ve že telefon in se
trmasto izklaplja Ne da se mi vzeti dežnika In danes
sploh ne dežuje Kdo bi si mislil da je realnost
tako preprosta Notvennotven Zeh Kreh Smrt
Veliko preveč tudi govorim Tako so mi povedali
tisti ki ne znajo govoriti In poslušala sem modre besede
o nastanku vesolja ki je omenjal seks Če stvari opišem tako
sploh ne zvenijo zabavno Pa vam rečem da je
V sami sredici je vse precej smešno Na primer čas
ali Merkur ki ne zna potovati po pravem tiru ker ga
Sonce preveč privlači Nagnjenja vesolja so misterij
Vse ostalo je bullshit In kako pripraviti kavo ali
vstati zjutraj ob šestih Ne da se Ne da se povedati
da bi bil smisel
OSNUTEK
Čez vonj se razraščaš čez
ustnice V podkožju se
usidraš Tam
zabrniš Mogoče
boš samo minuto
Kot vrabec ki išče
izginulo pomlad
In mogoče
ne boš Zgolj pika
ki je zašla iz mesta
pravil
RUMENA, SKORAJ TLAKOVANA POT IZ OZA
Kupila sem pesniško zbirko Nekega
Poljaka Ne znam izgovoriti imena In
klobuk nosim Videti sem približno tako
kot da imam medveda v rokah Ne za na
ploščice Tudi drsi mi
s klobukom in tankim pravokotnikom
papirja Navznoter mi prhutajo netopirji
Zato se moram ustaviti Nekaj reči
neznancu Nekaj kupiti Kupim še
Marsovca majhno torbico ki ni
za nikamor In valj kulico za valj valj
za na mizo Skoraj okrogla postanem
ko tako gledam Ustavim se
spet Netopirji so nehali
brenčati V rokah imam
medveda
ODLITEK KOT PIŠTOLA
Garcina imam v sebi Starega
kosmatlja ki godrnja na svojih
treh prelepih stolih Odlitek
je zguban Mi ga meče v oči
Pritiska ob zenice svojo tišino
In strah Toliko strahu
V sobo
sem ga zaprla Vanjo položila
dve jajci (iz njiju kokoši) In
zdaj so tiho Odlitek nadležno
smrdi Konca ne bo Vrata
se zmeraj znova odpirajo
Potiskam nazaj
globlje
»No, pa nadaljujmo.«
POČNEMO POČENJAMO. MISLIM.
No
Mogoče se malo bojim Kot srna ki ji je nekdo
stopil na kopito Samo prepustiti se moraš ali
misliti Se pretvarjati kot da veš in potem pride
cunami.
Včasih ne pride.
Potem čakaš.
Dobro se moraš naučiti čakati To je vse In medtem
se naučiš še nekaj o slovnici in kako je v bistvu nihče
ne zna znanstveno pojasniti Tvoji možgani so seveda
premajhni Perspektive imaš ravno toliko kot kakec
komarja (včasih so ogromni) Zastrašujoča je možnost:
»samo to.«
Mož-nost.
Ki ne dopušča nobenega oklevanja Ti si tam na sredini
in nihče te ne gleda Niti pokuka ne Zgolj buljijo v tvojo rit
Zadnjico da bomo politični korektni kot so "obarvani ljudje"
pod ekvatorjem V glavnem - nihče ne vidi Tako je to
Komarji drekci.
Misleči ljudje.
Možgani.
S pikami.
Politično korektnostjo.
Kot bi kdo vedel
kaj počne
TOLIKO KOT LAHKO TOLIKO KOT MORAŠ (… SE STOPITI)
(uvod)
Rdeča konstrukcija sedenja ko
se ogrneš v šal in (pre)prosto
si Vadiš ošiljenost svinčnika
Stanje preko kot misel ali
celo neobstoj V besedah
ni zatočišča Mravlje so pobegnile
med količine Toliko Zelo Preveč
Dvainštirideset Rahlo se
bojiš da ne bo dovolj Toliko
kot prenese jutrišnji dan Klečeče
pikapolonice ki so se podredile
pikam Nekje vmes bi moral
biti prostor za svobodo Nadzor
Veriga vzrokov s spontanim
vžigom Dvomiš da lahko
Dvomiš da ne boš Besede v šalu
te mehko zakrivajo Ti pa sploh
ničesar ne moreš
Toliko
(1. prizor)
Koliko?
mižim
Koliko?
sem trajanje tam zadaj
tam
preko
Ampak ni besede, ki bi
lahko popisala stvarnost.
Kakšne so potem stvari?
mehke
Tudi telo …
kolena so trdna
so kot zgrajena iz skale
ko se premikajo
in valovijo in
so rakovice
Rakovic ne razumem.
hodijo po-strani
iz samih besed
Si beseda?
(ženska)
Svet se izgublja v prepadih
razpršenega listja pomenov
ki so stkali rdeče niti okoli
biti da bi bili bližje ritmu bili
odbiti od daljave kot čaplja
kot drozg
»Poezija je prostor,
kjer nisi varen.«
Ali vidiš isti svet? Smo
drobovje merjascev ki
ne vidijo čez lastne sence
V možganih je luč je
razsvetljenje vélikih mož
Nobenih zadržkov razmišljanja
o zlomljenih ušesih
angelov Ljudje smo drobci
uničenih knjig Pisave
mrtvih Je to isti
svet? Svetišče poganov
ki so vpregli besede da bi
preglasili
lastno morje
(2. prizor)
Klokotaš v prazno.
Čisto ničesar ne slišim.
momljam
Koliko?
kot misli?
Misli so ujede,
ki se zajedo v možgane.
misli so manjše ko(t) misliš
Te je samo za kozarec?
pol
Polovice nikoli ne vidijo
celo. Ne sliši
se te. Mislim, da
si ženska.
kot misel?
(zaključek)
Nekaj časa bi morala še čakati
in se ne pretvarjati da znam
napisati pesem v tretji osebi
množine Kdo bi vendar lahko
stopil na ravnino zemlje in
nagovoril oblake kot da
govori v jeziku rib Že dolgo
sem pritrjena na hodulje kjer
pestujem svoje prste in jim
prigovarjam naj začutijo prst
Pa se drobci prahu v zraku
razletijo in potem so samo
še kresnice mimoleteče ladje
ki lovijo hobotnice Nič težavno
globokega kar sicer potrebuješ
da se razčleniš na prafaktorje
v užitni obliki Toliko o sedenjih
za mizo in papirju ki ga zlagam
v letala Samo stopiti še moram
nanj Samo stopiti …
