Anton Bezenšek spada med pomembne Slovence 19. stoletja vendar smo nanj nekako pozabili in zato ostaja v senci drugih naših znanih osebnostih tega obdobja. Znamo ga sicer povezati z jezikoslovjem in stenografijo, slabo pa je poznano njegovo dopisništvo in kulturno delovanje v Bolgariji, kamor ga je poklicna pot vodila leta 1879.
Bezenšek je bil rojen leta 1854 v Bukovju pri Frankolovem. Kot bistremu učencu so mu na njegovo srečo lahko starši omogočili nadaljnje gimnazijsko šolanje. Maturiral je v Zagrebu ter se tam vpisal na študij slavistike in klasične filologije. Že v gimnazijskih letih je pričel pisati poezijo ter je ustanovil društvo Beseda. Navdušil se je nad stenografijo1, ki je postala njegov poklic-postal je predavatelj le-te in hkrati pisal še učbenike ter izdajal časopise na to temo. Na tem področju je postal strokovnjak in tako ga je poklicna pot vodila v Bolgarijo kjer je ostal do svoje smrti.
V tem prispevku bomo na kratko pogledali v njegovo dopisništvo v časnik Slovenski narod2 med letoma 1879 in 1884, ko je prebival in deloval v Sofiji. Njegovi dopisi so bili povečini politično obarvani a vendar je znal postreči z zanimivimi opisi takrat kneževine Bolgarije, ljudi, njihovih navad in kulture. Ta dežela je bila Slovencem precej neznana in to je veljalo tudi za Evropo, ki je takrat še vedno slabo poznala Balkan. Prepričanje je bilo, da polotok poseljujejo le pravoslavni Grki in muslimanski Osmani, vse ostalo pa so le drobci narodov, ki živijo divjaško življenje in so večinoma le pastirji ter kmetje. Predvidevam, da je bilo podobno mnenje tudi med slovenskimi bralci časnika, ki so sicer poznali hrvaške pokrajine in še kaj dlje na jugu, niso pa vedeli kaj dosti o Bolgarih. Zato so bili njegovi dopisi toliko bolj pomemben doprinos k takratnem poznavanju Balkana, predvsem Bolgarov o katerih je še danes precej stereotipov in nepoznavanja. Bezenšek se je na eni strani sprehajal po mestnih ulicah in deželi, na drugi strani pa je obiskoval svečane dvorne zabave in sprejeme ter se srečeval s pomembnimi političnimi osebnostnimi. Tako je bralcem lahko približal večinoma nedosegljive stvari, kot so dvorne svečanosti na primer. Že kmalu po prihodu v Sofijo je tudi ustanovil društvo Slavjanska beseda in tako spodbudil organizirano kulturno življenje v tem mestu in državi. Društvo je bilo zelo podobno našim takratnim čitalnicam, ki so razen za kulturo skrbele še za politično, narodno in družabno življenje. In ravno s to potezo se je zapisal v bolgarsko zgodovino, ki ga razen po njegovem doprinosu k stenografiji, pomnijo tudi po njegovem kulturnem delovanju.
SOFIJA (1879-1884)
Kaj je Bezenška sploh privedlo v Bolgarijo? Leta 1877 je namreč izbruhnila zadnja v nizu rusko-osmanskih vojn 19. stoletja na Balkanu. Rusi so vkorakali v Bolgarijo in iz nje pregnali Osmane. Bolgari so bili po skoraj 500 letih ponovno svobodni, vendar zaradi evropske politike niso smeli imeti tako velike države kot jo poznamo danes. Povojni Berlinski kongres leta 1878 je Bolgarijo razdelil na tri dele: na kneževino Bolgarijo (obsegala je ozemlje severno od gorovja Balkan do reke Donave), na Vzhodno Rumelijo (tako se je imenovalo ozemlje južno od gorovja Balkan) in na Makedonijo. Dejansko samostojna je bila samo kneževina, severni del, ostala dva dela sta bila še vedno podrejena sultanu. Tako je samostojni severni del po vojni čakalo ogromno dela v zvezi z organizacijo države in se je jel mrzlično postavljati na noge. Zato je avgusta 1879 takratni bolgarski finančni minister Grigor Načević povabil Bezenška v Sofijo, da bi Gabelsbergerjevo stenografijo3 priredil še za bolgarski jezik, kot je to storil za slovenski, srbski in hrvaški jezik, ter prišel poučevat bolgarske stenografe za potrebe parlamenta. Ponudili so mu tudi profesuro na sofijski gimnaziji, saj je že takrat slovel kot eden najboljših strokovnjakov na tem področju.4 Bezenšek je ponudbo sprejel in odšel v Sofijo.
Prve njegove dopise v časnik Slovenski narod zasledimo kmalu po prihodu v Bolgarijo, jeseni 1879. Razumljivo se je najprej posvetil političnim zadevam in prav zaradi narave njegovega dela (stenografi so bili nepogrešljivi pri zasedanjih parlamenta) je lahko Bezenšek o tem pisal iz prve roke. V drugi polovici novembra pa je Slovenski narod objavil v podlistku njegov prispevek z naslovom »Knez pride!«. Tokrat je opisoval ljudi v Sofiji, življenje tamkaj in okolico. Dopis je bil datiran na nedeljo 19. oktobra, ko je bilo še posebej praznično vzdušje v prestolnici saj so pričakovali vrnitev kneza Aleksandra5 z obiska v Romuniji. Pisal je o okrašenem mestu, ki je z zastavami in napisi slavil nedavno zmago nad Osmani. Čeprav je bila Bolgarija precej bolj nerazvita kot dežele v Avstro-Ogrski, njihove slovesnosti niso prav nič zaostajale, je pisal. Tega dne so se ljudje zabavali tudi s plesanje »hora«, bolgarskega narodnega plesa, je pisal Bezenšek in se ob tem čudil, kako živahne so bile ob plesih njihove pesmi, glede na to, da so bili toliko let nesvobodni in zatirani. Po njegovem mnenju so bili Bolgari sicer plašni a nikakor mrtvega in potrtega duha. Nadalje je v dopisu opisoval vsakdan na ulicah Sofije: ob strani ceste so po svoji navadi s prekrižanimi nogami sedeli osmanski in judovski trgovci, ki so kadili cigarete ali pa čibuk. Njihove ženske so bile plahe in zadržane, niso veliko hodile na ulice, še posebej osmanske ženske so si z belimi robci zakrivale obraze in bile oblečene v črnino. Bezenšek je opazil, da mlajše ženske to navado opuščajo in že imajo odkrite obraze. Najbolj všeč so mu bile mlade Bolgarke, ki so sicer bile sramežljive, vendar so ob takih slovesnostih skupaj z materami prihajale na ulice, po katerih so drdrale kočije, druga za drugo, pogosto tudi prehitro in nevarno, je pisal Bezenšek. Da se še do zdaj ni pripetila kakšna nesreča, je pripisoval previdnosti pešcev in spretnosti kočijažev. Še posebej osmanski fijakerji so mu bili všeč, ki so ponosno sedeli na svojih lepih vozovih, pisano oblečeni s fesom na glavi, s vpreženimi čilimi konji in nizko ceno za vožnjo. Dunajski kočijaži se lahko skrijejo pred njimi, je pisal Bezenšek.»Sploh sem opazil, da se v Sofiji tri reči nahajajo boljše nego koderkoli sem jaz drugod izkusil: duban (tobak), kava in fijakarji.« Slednjih je bilo v Sofiji okrog 150, precej za mesto s 15000 prebivalci, je pisal in zgleda, da so bili vendar precej potrebni saj so bile ceste neurejene, blatne, ponoči pa ulice slabo osvetljene z lučmi na petrolej. »Kdor ima kurja očesa na nogah, ta si naj samo vzame fijakerja, posebno ponoči, a kdor ima slabe oči v glavi, tudi njemu bo fijaker bolje služil kot najboljša očala.« V času osmanske države niso imeli niti petrolejk zato so si ljudje pot osvetljevali z laternami. Bezenška je zabavalo, ko je zvečer opazoval sprehajalce, ki so z laternami pohajali po drevoredih in vrtovih.
Iz dopisa še izvemo kako je takrat izgledala Sofija z razgleda iz okoliških gričev. Bila je še povsem orientalsko mesto, iz katerega so štrleli minareti in kupole mošej,6 povečini poškodovano zaradi nedavne vojne. Ob njih so se iz mesta dvigali tudi zvoniki cerkva, sicer nižji a bolj široki. Bolgari so imeli navado biti samo na eno plat zvona, kar je spočetka Bezenška večkrat vznemirilo, ker je mislil, da opozarjajo na požar, kot je bilo v navadi v slovenskih deželah. Ob nedeljah so pritrkovali vendar ne tako lepo »kot naši kranjski ali štajerski fantje… In ako bodem jaz imel priliko, ne bom prepustil, da jih naučim ‘trijančiti’, kakor je na Slovenskem navada«, je pisal. Naslednja stvar, ki jo je opazil z razgleda in mu je bila zelo všečna, so bili vrtovi z drevjem in cvetlicami, ki so jih imele skoraj vse hiše. Mesto zaradi tega ni bilo tako monotono kot v Avstro-Ogrski ampak mično in raznoliko. Tretja stvar, ki jo je opazil, je bil najvišji stolp mesta, na vzhodni strani, ki je opozarjal na ogenj. Tam je bival stražar z vsem svojim imetjem in »kadar pere svoje srajce in plahte, lahko ve za to celo mesto, ker jih suši na linah turna«. Tega svečanega dne pa je na vse štiri strani izobesil zastave in ga prav polepšal. Blizu tega stolpa je stal »konak« ali knežja palača, v severo-zahodnem delu mesta pa so bile toplice Banja-baši7 po imenu, ki jih je Bezenšek dan pred tem obiskal. Njihovo poslopje je bilo preprostega izgleda, je pisal, prostori za preoblačenje so bili le kolikor toliko snažni a dvorana s kopeljo je bila obložena z belim marmorjem in iz marmornih cevi je tekla vroča voda. Bezenšek je bil navdušen nad toplicami in jim je napovedoval velik uspeh, čim bo železnica dosegla Sofijo in jo povezala z Evropo. Pol ure vožnje iz Sofije so bile še ene toplice, tik pod goro Vitoša, ki ga je z okolico spominjala na Rogatec. Tudi njim je napovedoval lepo prihodnost. Omenil je, da so nedaleč od mesta bili tudi rudniki in sploh je bila okolica mesta bogata s premogom.
Zvečer je velika množica z glasbo in vzkliki pozdravila monarha, ki je bil s svojo pojavo in vedenjem zelo priljubljen. Priredili so ognjemet in ljudje so se zabavali, je pisal Bezenšek, še posebej, ko je godba zaigrala »horo«, pa tudi druge slovanske pesmi so igrali, tudi slovenske. Godbeniki so bili namreč Čehi, ki so Bolgare šele učili igranja na instrumente, je pisal.8
Zelo slikovit opis je v takratnem bralcu Slovenskega naroda nedvomno prebudil radovednost in zanimanje tako za kneževino kot za nadaljnje spremljanje Bezenškovih dopisov. Obenem je bil nekak dokaz, da na Balkanu vendarle ni vse tako divje in nerazvito. Prav tako kot pri nas so tam živeli ljudje s svojo vero, infrastrukturo in lepo pokrajino. Že v naslednjem dopisu pa izvemo kako pomemben je bil Bezenšek za Bolgare. Bralci so ob tem lahko dobili občutek, da ne gre zgolj za avanturističen, turističen obisk dežele na jugu ampak, da je dopisnik cenjena osebnost, katerega dopisi imajo vendarle veljavo in težo. Tudi takrat se je namreč v časnikih pisalo, kakor se še danes, veliko nepreverjenih in nezanesljivih novic. 11. novembra je namreč Bezenška doletela prav posebna čast, saj ga je na posebno avdienco povabil sam knez Aleksander. Povprašal ga je po počutju v Sofiji in se zanimal za njegovo delo. Bezenšek je bil navdušen nad knezom, njegovim zanimanjem in prijaznostjo, ki sta mu dala še dodaten elan. Zapisal je, da mu bo ta dan ostal večno v spominu saj se je počutil cenjenega, kar je do tedaj pogrešal. Pogosto so nanj in na stenografijo gledali zviška, je zapisal. Obenem iz dopisa izvemo, da je kmalu po prihodu v kneževino z žalostjo opazil, da se mladi bolgarski izobraženci ukvarjajo le s politiko in berejo le politične časnike. Še bolj ga je vznemirilo, da drugih časopisov, razen političnih, tako ali tako ni bilo. Zato se je zelo razveselil, ko je v Sofijo prišel mlad, češki izobraženec, dr. Konstantin Jireček.9 Že naslednji dan po prihodu v Sofijo je dr. Jireček obiskal Bezenška in nanj napravil zelo dober vtis. Njegov prihod je pomenil, da se bo tudi na izobraževalnem področju začelo premikati v bolje. Bezenšek si je želel, da bi začel izhajati znanstveni, koristno-zabavni časnik, s katerimi bi politiki in mladi ljudje širili svojo razgledanost. Morda bi drugače razmišljali in delali, kot so do tedaj, je pisal, manjkalo jim je intelektualne podlage, predvsem nepolitičnega čtiva.10 V tem dopisu se je že rahlo zaznala Bezenškova želja, da bi pomagal k prebujanju kulturnega in izobraževalnega življenja. Kmalu, bomo videli, ga je kulturna suša in preobilje politike že tako bodlo v oči, da se je odločil aktivno posredovati.
V začetku februarja leta 1880 se je mladi bolgarski knez odpravil v Rusijo na praznovanje 25-letnice vladavine svojega strica carja Aleksandra II. Pred njegovim odhodom so pripravili svečani bal, na katerega so povabili bolgarske ministre, tuje diplomate in konzule ter najvišje bolgarske uradnike. Čast udeležbe na plesu je doletela tudi Bezenška, ki je z dopisom slikovito orisal tisti večer 31. januarja v podlistku Slovenskega naroda z naslovom »Sijajni dvorski bal v Sofiji«. Tokrat je bralcem prikazal svečanost dvorne zabave, še posebej take, ki je potekala daleč stran od doma, nekje na jugu, v neki Bolgariji. Bezenšek je tako postregel z novo bralno poslastico: pisal je o uniformiranih gospodih ter damah v finih toaletah, o vojaški godba in mladem knezu, ki je otvoril ples in o okrasitvi dvorane, ki je bila mešanica orientalskih in zahodno-evropskih okraskov. Ob lepih, dragocenih preprogah ter zastorih so stali svečniki iz pariških salonov in velika ogledala, nato osmanski divani zraven zahodno-evropskih foteljev. V kotih dvorane so bili namesto peči postavljeni orientalski »mangali«, velike posode v obliki vaz, iz katerih je tleča žerjavica oddajala toploto. Zaradi eksotičnih rož se mu je prostor zdel prav čaroben. Še posebej so mu bile všeč čudovite ženske, predvsem Rusinje (žene in hčere ruskih častnikov in uradnikov v Bolgariji), Bolgarke in druge, »tu je bilo krasotic vseh mogočih narodnostij, kakor v kaleidoskopu«, je pisal v dopisu. A za največje navdušenje je poskrbel narodni ples »horo«, ki je na noge spravil vso družbo, celo sivolasega župana Sofije, ki je na veselje kneza in drugih »živahno sukal svoje noge«. Ples je trajal vse do jutra, »sploh je človek pri takej sijajnosti pozabil, da je v orijentu, ter se je čutil kakor na kakem pariškem ali beškem aristokratskem balu.«11
Z dopisom je prikazal, da so bile dvorne svečanosti podobne tistim v centralni Evropi le, da je tukaj vse še imelo pridih Orienta. S tem je podiral stereotipe o divjem in barbarskem življenju v deželah daleč na jugu, ki so še nedavno bile pod osmansko oblastjo.
Naslednji dopisi so bili povsem politično obarvani. Politične peripetije v kneževini so postale stalnica za to zgodnje obdobje samostojne Bolgarije, strankarski spori so močno ovirali delovanje države same in stenografi, ki so prisostvovali parlamentarnim srečanjem, so vse skupaj podoživljali zelo neposredno. Tako so bili nekateri politiki Bezenšku bolj ljubi, drugi pa manj, kar se je hitro opazilo v njegovem pisanju. Razen naštevanja, kjer si je kateri politik pridobil izobrazbo in kje je služboval, je Bezenšek rad dodal tudi podatek o tem kdo je bil lepo oblečen in čeden, kdo je bil najboljši govornik in kateri je bil najbogatejši med politiki.12 Tako so bralci namesto suhoparnih podatkov dobili tudi bolj oseben vpogled v te osebnosti.
V začetku oktobra pa spet dobimo dopis, ki ni bil tako strogo politične narave ampak je opisoval obisk kneza Aleksandra v Beogradu. Bezenšek je tjakaj prispel pred njim, iz Siska je z ladjo Zrinjo pripotoval v Beograd in se tekom plovbe o politiki pogovarjal tudi s črnogorskim vojvodo in junakom Peko Pavlovičem, je pisal. Po prihodu v Beograd pa je lahko opazoval slavnostno okrašeno mesto in ljudi v prazničnih oblačilih ter poslušati njihove pogovore, ki so se vrteli le o bolgarskem knezu in Bolgariji. Za vsak dan od srede 6. oktobra do nedelje je opisal kaj se bo v mestu dogajalo na čast knežjega obiska in kaj bo knez počel. Bezenšek je bil vesel, da je prišlo do tega srečanja med monarhoma, saj je bilo pred tem med država čutiti neko ljubosumje ampak po tem srečanju je upal, da bo izginila še zadnja sled antipatije med njima in bosta državi v prihodnje delovali na podlagi bratske slove v dobro jugoslovanstva.13
Novembra 1881 se je pojavil Bezenškov dopis iz Plovdiva, prestolnice Vzhodne Rumelije. Bezenšek je pisal, da ima možnost nekaj časa bivati v tem mestu in je tako kot prvo poslal bralcem Slovenskega naroda opis parlamenta. Omenil je predsednika odbora (ustrezal je takratnim deželnim odborom v Avstro-Ogrski) Ivana Gešova, ki je potoval po Evropi in tako tudi skozi slovenske dežele. Gešov mu je povedal, kako zelo je bil presenečen, ko je v okolici Gorice v bolgarščini nagovoril neko branjevko in ta mu je odvrnila v čisto razumljivem jeziku-v slovenščini. Gešov je kazal precej zanimanja za Slovence in Bezenšek je ob tem zapisal, da je zato povsem razumljivo, da se tudi mi zanimamo za njih. Na splošno mu je bilo všeč v Plovdivu, ljudi Vzhodne Rumelije je ocenil za bolj izobražene kot v kneževini vendar pa zaostale za Avstro-Ogrsko a jim je napovedoval hiter napredek.14
Nato pa so vse do druge polovice 1883 prenehali prihajati dopisi. V kneževini so imeli precejšnje težave s strankarskimi boji in zunanje političnimi pritiski. Bilo bi zelo zanimivo brati o vzdušju v državi in dogajanju, vendar tega ni bilo. Morda je temu botrovala zaposlitev z izdajo njegove nove knjige o stenografiji leta 1883. Naslednji dopis v obliki podlistka je bil objavljen šele konec januarja 1884 in sicer prav na to temo, kot odgovor na kritike, ki jih je prejel v časniku Slovenski narod.15 V žolčnih odgovorih na kritiko, ki so si sledili vse do 29. številke, izvemo, da je bil 11. marca 1883 Bezenšek imenovan za častnega člana stenografskega društva »La Taquigrafia« v Madridu16 ter da je 15. 5. 1883 prejel priznanje ruskega carja in 26. 2. 1882 priznanje srbskega kralja za svoje delo.17
Proti koncu novembra 1884 pa zasledimo novico, da se je Bezenšek preselil v Plovdiv. O tem je poročal tamkajšnji časnik »Marica«, ki je pisal, da ga je uprava Vzhodne Rumelije povabila k sodelovanju. Sestavil bi naj stenografski biro in predaval stenografijo na tamkajšnji realki, »Marica« pa ga je tudi hvalila zaradi njegovih zaslug na področju stenopisja. Slovenski narod je pisal, da je bilo Bezenškovo slovo od Sofije grenko. Kneževino bi naj zapustil, ker ni bil navdušen nad takratnim ministerskim predsednikom (Petko Karavelov) in je bil pristaš njegovega nasprotnika (Dragan Cankov). Zavoljo tega bi naj imel njegov časopis (tukaj je bil omenjen»Balkan Post«) sitnosti in Bezenšek se je odločil preseliti v Plovdiv.18
SLAVJANSKA BESEDA
18. maja 1880 je Bezenšek napravil odločilen korak in ustanovil kulturno društvo Slavjanska beseda. Postal je njen prvi predsednik ter tako nekakšen oče kulturnega življenja v Sofiji. Cilj društva je bila oživitev kulturnega življenja v prestolnici, prirejanje zabav in zbiranja časopisov v vseh slovanskih jezikih ter tako omogočiti bralcem čtivo še v drugih jezikih. Društvo je bilo tako podobno čitalnici v širšem smislu, delilo pa se je na pevski in telovadni oddelek. Za zadnjega izvemo, da ga je vodil češki arhitekt po imenu Roubal.19 Slavjanski besedi so se takoj pridružili bolgarski politiki, višji in nižji uradniki, izobraženci, Čehi, Srbi, Rusi in drugi predstavniki slovanskih narodov, ki so živeli in delali v Sofiji.20 Bezenšek je bil edini Slovenec. Na uvodnem srečanju se je zbralo okrog 150 ljudi, je pisal, in v posebno čast si je štel prisotnost nekdanjega bolgarskega pravosodnega ministra Grekova in zaslužnega urednika časopisa Courier d’Orient iz Carigrada. Slavjanska beseda je imela svoje prostore v prvi sofijski kavarni »Cafe Parisien«, kjer so lahko ponudili do 40 časnikov v različnih slovanskih jezikih. V svojem dopisu, datiranem na 22. junij, je Bezenšek napovedal prvo društveno zabavo 11. julija na pravoslavni praznik sv. Petra in Pavla ter tudi prvi nastop pevskega oddelka konec junija na poroki pravosodnega ministra. Pevski oddelek je v svoj repertoar vključil tudi slovenske pesmi. Napovedal je še, da se bo eden izmed članov društva udeležil Kopitarjeve slovesnosti v Ljubljani.21
11. septembra je Bolgarija slavila god dveh Aleksandrov: svojega kneza in ruskega carja. Bil je to prazničen dan za vso kneževino in Sofija je bila slovesno okrašena. Dopis, pod katerega je bil podpisan M. H. (po vsej verjetnosti Miroslav Hubmajer22) je poročal, da so se zvečer ob 21. 30 zbrali člani Slavjanske Besede v svojih prostorih in nato s 50 baklami krenili do knežjega dvora. Impozantni pohod je spremljala velika množica ljudi. Knez jih je pričakal pred dvorom in tam so mu zapeli pesem »Domovina mili kraj«. Dopisnik ob tem spomni, da so pevci Slavjanske Besede z isto pesmijo in srbsko himno počastili srbskega konzula 21. avgusta, ko je bil rojstni dan srbskega kralja Milana. Le dva kasneje pa je društvo priredilo še zabavni večer v spomin na Jerneja Kopitarja s predavanjem o njegovem življenju.23
Slavjanska beseda je bila dejavna tudi na človekoljubnem področju. Decembra tega leta so organizirali dobrodelni koncert v dvorani samega narodnega sobranja za pomoč prizadetemu Zagrebu, ki ga je novembra doletel močan potres. Društvu so se pri pripravi koncerta pridružile ugledne sofijske žene in dame ter vsi, ki jim je bil Zagreb pri srcu kot učno mesto ali drugače, je pisal Bezenšek.24 Do konca leta so pripravili še dve veliki prireditvi, je poročal Slovenski narod: ena je bila v spomin padcu Plevne, druga pa koncert na starega leta dan.25 Janurja 1881 so se ponovno spomnili nesrečnih Zagrebčanov in v ta namen priredili koncert v dvorani narodnega sobranja z udeležbo kneza in številnih evropskih diplomatov, celo osmanskega. Bezenšek je ob tem navihano zapisal, da je zbor Slavjanske besede ob njegovi navzočnosti z navdušenjem zapel: »U boj, u boj mač iztoka braćo, nek Turčin zna kako mremo mi!« Dodal je, da je bila občinstvu posebno všečna in primerna času.26
Kako uspešno je bilo društvo, lahko vidimo po tem, da je po še ne enem letu delovanja imelo že več kot 200 včlanjenih in se je lahko pohvalilo s sami odličnimi člani: ministri, konzuli, vojaški in državni uradniki, pa tudi meščani in uradniki vseh strok.27 Društvo je razen koncertov in slovesnosti ob pomembnih datumih prirejalo še zgodovinska, pravna in slavistična predavanja. Dopis iz 1. februarja 1881 pravi, da je družabno življenje hitro in nepričakovano zaživelo in sicer prav po zaslugi Slavjanske Besede.28
3. marca so v Bolgariji slavili obletnico Sanstefanskega dogovora29. Za ta namen so v društvu sestavili poseben štiričlanski večnacionalni odbor, seveda z Bezenškom na čelu, ter pripravili program. Na dan praznovanja so se tako zbrali v društvenih prostorih in se najprej udeležili maše, nato pa je odšla posebna deputacija 10 oseb (predsednik in podpredsednik društva ter po en predstavnik vsakega slovanskega naroda) s pokloni do ruskega konzulata. Zvečer ob 21. uri je društvo kljub neugodnemu vremenu priredilo baklado. Okrog 70 mož se je odpravilo od prostorov društva skozi glavne ulice do ruskega konzulata. Spremljala jih je množica ljudi. Pevski zbor društva je zapel rusko himno, »Jaz sem Slovan z dušo telom«, godba pa je igrala »Naprej zastava slave«. Po sprejemu na konzulatu so se ob zvokih »Šumi Marica« vrnili v prostore društva, kjer se je pričel banket z okrog 80 ljudi, kolikor so prostori lahko sprejeli. Dopisnik (ki pa zgleda ni bil Bezenšek) je pisal, da se je nazdravljalo v vseh slovanskih jezikih, v imenu Slovencev je govoril Bezenšek, najbolj pa je množico razvnel Slovak. Dopisnik je bil navdušen: »dosta da rečem, da takega slavnostnega večera pod Balkanom še nikdar nij bilo!« Pisal je, da so bili obiskovalci navdušeni in Bezenšek je bil tisti, ki je skrbel, da je šlo vse kot po maslu. Gala večer se je končal proti jutru, s plesanjem »hora«, kola in drugih slovanskih narodnih plesov. »Slavjanska Beseda si zamore k takemu uspehu čestitati in spoštovanje, katero uže zdaj uživa od vseh strank in stranij, bode se vsled tega gotovo še povečalo,« je pisalo v dopisu.30
Iz tega lahko vidimo, da je društvu po samo letu dni uspelo pritegniti pozornost sofijske smetane in postalo center kulturnega življenja. Nekaj mesecev kasneje izvemo, da je »Beseda« bila v stikih z društvom »Slovenija« na Dunaju, katerim je podarila 16 knjig.31
O Slavjanski Besedi nato nisem zasledila člankov vse do konca maja 1883, ko so v Sofiji slavili praznik sv. Cirila in Metoda. Telegram je poročal le, da se je v okviru društva k slavju zbralo 300 najodličnejših Bolgarov.32
Opombe
1 Stenografija ali tesnopis (hitropis, tudi kratkopis) je hitrejša pisava, s pomočjo krajših znakov. Njen cilj je bila hitrost zapisovanja.
2 Časopis Slovenski narod je izhajal v letih 18681943 in je bil predstavnik liberalnega novinarstva na Slovenskem. Uveljavil se je kot prvi slovenski politični dnevnik. Med znanimi uredniki časopisa sta bila tako Josip Jurčič (1871-1881) in Ivan Tavčar.
3 Franz X. Gabelsberger je bil utemeljitel sistema stenografije, ki je postal osnova za večino sodobnih evropskih stenografij.
4 Ivanova Nadja, Južnoslovanski knjižni jeziki s konca 19.stoljeta med individualnim razvojem in slovansko vzajemnostjo (A.Bezenške in njegov Jugoslavjanski stenograf), Slavistična revija, letnik 55, Ljubljana 2007, št. 1–2, str.212.
5 Knez Aleksander Battenberg je bil nemški plemič in ne Bolgar. Izvolilo ga je Veliko narodno sobranje, nekakšen veliki parlament, ki je z izvoljenimi poslanci odločal o zelo pomembnih zadevah kot je bila npr.izvolitev kneza ali sprememba ustave. Redni bolgarski parlament se je imenoval »narodno sobranje«.
6 A.Bezenšek, Knez prihaja!, Slovenski narod, 18.11.1879, letnik 12, št.265, str.1-3.
7 Danes je pod tem imenom najbolj znana mošeja v Sofiji, ki je bila zgrajena leta 1576 kot del velikega kompleksa okrog zdravilišča.
8 A.Bezenšek, Knez pride!, Slovenski narod, 19.11.1879, letnik 12, št.266, str.1-3
9 Konstantin Jireček je bil češki politik, zgodovinar in slavist ter ga je bolgarska vlada povabila na mesto prvega tajnika na ministerstvu za izobraževanje. Postal je desna roka ministra dr.Atanasoviča, za katerega je Bezenšek pisal, da je bil sicer učen mož vendar ne tako dobro podkovan v takrat najnovejših načelih izobraževanja.
10 A.Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 3.12.1879, letnik 12, št.278, str.3-4.
11 Bezenšek, Sijajni dvorski bal v Sofiji, Slovenski narod, 2.3.1880, letnik 13, št.50, str.1 in 3.
12 Bezenšek, Razmere v Bolgariji-Iz Sofije, Slovenski narod, 14.5.1880, letnik 13, št.109, str.2-3.
13 Bezenšek, Prihod bolgarskega kneza Aleksandra I.v srbsko prestolnico, Slovenski narod, 13.10.1880, letnik 13, št.235, str.1.
14 Bezenške, Dopisi, Slovenski narod, 17.11.1881, letnik 14, št.262, str.2-3.
15 Bezenšek, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 30.1.1884, letnik 17, št.25, str.1-2.
16 Bezenšek, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 04.2.1884, letnik 17, št.28, str.1.
17 Bezenške, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 05.2.1884, letnik 17, št.29, str.1.
18 Slovenski narod, 29.11.1884, letnik 17, št.276, str.3.
19 Iz Sofije, Slovenski narod, 03.7.1880, letnik 13, št.149, str.2,
20 Slovenski narod, 25.5.1880, letnik 13, št.117, str.3.
21 Iz Sofije, Slovenski narod, 03.7.1880, letnik 13, št.149, str.2.
22 Miroslav Hubmajer je bil slovenski udeleženec vstaje v Bosni in Hercegovini leta 1875, s srbsko vojsko je l. 1876 sodeloval v prvi srbsko-turški vojni, nato pa v letih 187879 kot eden izmed »vojvod« sodeloval v uporu Makedoncev v Kresni. Po koncu kresnenske vstaje je kazalo, da se bo Hubmajer pridružil bolgarski vojski a temu ni bilo tako in konec julija se je vrnil v Ljubljano. Ponovno ga zasledimo z dopisom iz Sofije leta 1880 in nato še leta 1881 in 1884.
23 M.H., Iz Sredca, Slovenski narod, 6. 10. 1880, letnik 13, št. 229, str. 3
24 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 2/Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
25 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
26 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
27 Iz Sofije, Slovenski narod, 13.3.1881, letnik 14, št.59, str.2-3
28 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
29 Sanstefanski sporazum je bil podpisan po koncu rusko-osmanske vojne 3.3.1877. Po tem dogovoru je bil predviden nastanek Velike Bolgarije, ki bi se razprostirala od Donave na severu do Egejskega morja na jugu ter, od Ohrida in Srbije na zahodu in Črnega morja na vzhodu. Tako velika država je prestrašila evropske velesile, ki so določila sporazuma spremenila na Berlinskem kongresu 1878.
30 Iz Sofije, Slovenski narod, 13.3.1881, letnik 14, št.59, str.2-3.
31 Z Dunaja, Slovenski narod, 14.7.1881, letnik 14, št.157, str.2-3.
32 Telegrami, Slovenski narod, 25.5.1883, letnik 16, št.117, str.4
Sledi nadaljevanje Plovdiv od 1884–
…
Kulturnik in dopisnik iz kneževine Bolgarije
Anton Bezenšek spada med pomembne Slovence 19. stoletja vendar smo nanj nekako pozabili in zato ostaja v senci drugih naših znanih osebnostih tega obdobja. Znamo ga sicer povezati z jezikoslovjem in stenografijo, slabo pa je poznano njegovo dopisništvo in kulturno delovanje v Bolgariji, kamor ga je poklicna pot vodila leta 1879.
Bezenšek je bil rojen leta 1854 v Bukovju pri Frankolovem. Kot bistremu učencu so mu na njegovo srečo lahko starši omogočili nadaljnje gimnazijsko šolanje. Maturiral je v Zagrebu ter se tam vpisal na študij slavistike in klasične filologije. Že v gimnazijskih letih je pričel pisati poezijo ter je ustanovil društvo Beseda. Navdušil se je nad stenografijo1, ki je postala njegov poklic-postal je predavatelj le-te in hkrati pisal še učbenike ter izdajal časopise na to temo. Na tem področju je postal strokovnjak in tako ga je poklicna pot vodila v Bolgarijo kjer je ostal do svoje smrti.
V tem prispevku bomo na kratko pogledali v njegovo dopisništvo v časnik Slovenski narod2 med letoma 1879 in 1884, ko je prebival in deloval v Sofiji. Njegovi dopisi so bili povečini politično obarvani a vendar je znal postreči z zanimivimi opisi takrat kneževine Bolgarije, ljudi, njihovih navad in kulture. Ta dežela je bila Slovencem precej neznana in to je veljalo tudi za Evropo, ki je takrat še vedno slabo poznala Balkan. Prepričanje je bilo, da polotok poseljujejo le pravoslavni Grki in muslimanski Osmani, vse ostalo pa so le drobci narodov, ki živijo divjaško življenje in so večinoma le pastirji ter kmetje. Predvidevam, da je bilo podobno mnenje tudi med slovenskimi bralci časnika, ki so sicer poznali hrvaške pokrajine in še kaj dlje na jugu, niso pa vedeli kaj dosti o Bolgarih. Zato so bili njegovi dopisi toliko bolj pomemben doprinos k takratnem poznavanju Balkana, predvsem Bolgarov o katerih je še danes precej stereotipov in nepoznavanja. Bezenšek se je na eni strani sprehajal po mestnih ulicah in deželi, na drugi strani pa je obiskoval svečane dvorne zabave in sprejeme ter se srečeval s pomembnimi političnimi osebnostnimi. Tako je bralcem lahko približal večinoma nedosegljive stvari, kot so dvorne svečanosti na primer. Že kmalu po prihodu v Sofijo je tudi ustanovil društvo Slavjanska beseda in tako spodbudil organizirano kulturno življenje v tem mestu in državi. Društvo je bilo zelo podobno našim takratnim čitalnicam, ki so razen za kulturo skrbele še za politično, narodno in družabno življenje. In ravno s to potezo se je zapisal v bolgarsko zgodovino, ki ga razen po njegovem doprinosu k stenografiji, pomnijo tudi po njegovem kulturnem delovanju.
SOFIJA (1879-1884)
Kaj je Bezenška sploh privedlo v Bolgarijo? Leta 1877 je namreč izbruhnila zadnja v nizu rusko-osmanskih vojn 19. stoletja na Balkanu. Rusi so vkorakali v Bolgarijo in iz nje pregnali Osmane. Bolgari so bili po skoraj 500 letih ponovno svobodni, vendar zaradi evropske politike niso smeli imeti tako velike države kot jo poznamo danes. Povojni Berlinski kongres leta 1878 je Bolgarijo razdelil na tri dele: na kneževino Bolgarijo (obsegala je ozemlje severno od gorovja Balkan do reke Donave), na Vzhodno Rumelijo (tako se je imenovalo ozemlje južno od gorovja Balkan) in na Makedonijo. Dejansko samostojna je bila samo kneževina, severni del, ostala dva dela sta bila še vedno podrejena sultanu. Tako je samostojni severni del po vojni čakalo ogromno dela v zvezi z organizacijo države in se je jel mrzlično postavljati na noge. Zato je avgusta 1879 takratni bolgarski finančni minister Grigor Načević povabil Bezenška v Sofijo, da bi Gabelsbergerjevo stenografijo3 priredil še za bolgarski jezik, kot je to storil za slovenski, srbski in hrvaški jezik, ter prišel poučevat bolgarske stenografe za potrebe parlamenta. Ponudili so mu tudi profesuro na sofijski gimnaziji, saj je že takrat slovel kot eden najboljših strokovnjakov na tem področju.4 Bezenšek je ponudbo sprejel in odšel v Sofijo.
Prve njegove dopise v časnik Slovenski narod zasledimo kmalu po prihodu v Bolgarijo, jeseni 1879. Razumljivo se je najprej posvetil političnim zadevam in prav zaradi narave njegovega dela (stenografi so bili nepogrešljivi pri zasedanjih parlamenta) je lahko Bezenšek o tem pisal iz prve roke. V drugi polovici novembra pa je Slovenski narod objavil v podlistku njegov prispevek z naslovom »Knez pride!«. Tokrat je opisoval ljudi v Sofiji, življenje tamkaj in okolico. Dopis je bil datiran na nedeljo 19. oktobra, ko je bilo še posebej praznično vzdušje v prestolnici saj so pričakovali vrnitev kneza Aleksandra5 z obiska v Romuniji. Pisal je o okrašenem mestu, ki je z zastavami in napisi slavil nedavno zmago nad Osmani. Čeprav je bila Bolgarija precej bolj nerazvita kot dežele v Avstro-Ogrski, njihove slovesnosti niso prav nič zaostajale, je pisal. Tega dne so se ljudje zabavali tudi s plesanje »hora«, bolgarskega narodnega plesa, je pisal Bezenšek in se ob tem čudil, kako živahne so bile ob plesih njihove pesmi, glede na to, da so bili toliko let nesvobodni in zatirani. Po njegovem mnenju so bili Bolgari sicer plašni a nikakor mrtvega in potrtega duha. Nadalje je v dopisu opisoval vsakdan na ulicah Sofije: ob strani ceste so po svoji navadi s prekrižanimi nogami sedeli osmanski in judovski trgovci, ki so kadili cigarete ali pa čibuk. Njihove ženske so bile plahe in zadržane, niso veliko hodile na ulice, še posebej osmanske ženske so si z belimi robci zakrivale obraze in bile oblečene v črnino. Bezenšek je opazil, da mlajše ženske to navado opuščajo in že imajo odkrite obraze. Najbolj všeč so mu bile mlade Bolgarke, ki so sicer bile sramežljive, vendar so ob takih slovesnostih skupaj z materami prihajale na ulice, po katerih so drdrale kočije, druga za drugo, pogosto tudi prehitro in nevarno, je pisal Bezenšek. Da se še do zdaj ni pripetila kakšna nesreča, je pripisoval previdnosti pešcev in spretnosti kočijažev. Še posebej osmanski fijakerji so mu bili všeč, ki so ponosno sedeli na svojih lepih vozovih, pisano oblečeni s fesom na glavi, s vpreženimi čilimi konji in nizko ceno za vožnjo. Dunajski kočijaži se lahko skrijejo pred njimi, je pisal Bezenšek.»Sploh sem opazil, da se v Sofiji tri reči nahajajo boljše nego koderkoli sem jaz drugod izkusil: duban (tobak), kava in fijakarji.« Slednjih je bilo v Sofiji okrog 150, precej za mesto s 15000 prebivalci, je pisal in zgleda, da so bili vendar precej potrebni saj so bile ceste neurejene, blatne, ponoči pa ulice slabo osvetljene z lučmi na petrolej. »Kdor ima kurja očesa na nogah, ta si naj samo vzame fijakerja, posebno ponoči, a kdor ima slabe oči v glavi, tudi njemu bo fijaker bolje služil kot najboljša očala.« V času osmanske države niso imeli niti petrolejk zato so si ljudje pot osvetljevali z laternami. Bezenška je zabavalo, ko je zvečer opazoval sprehajalce, ki so z laternami pohajali po drevoredih in vrtovih.
Iz dopisa še izvemo kako je takrat izgledala Sofija z razgleda iz okoliških gričev. Bila je še povsem orientalsko mesto, iz katerega so štrleli minareti in kupole mošej,6 povečini poškodovano zaradi nedavne vojne. Ob njih so se iz mesta dvigali tudi zvoniki cerkva, sicer nižji a bolj široki. Bolgari so imeli navado biti samo na eno plat zvona, kar je spočetka Bezenška večkrat vznemirilo, ker je mislil, da opozarjajo na požar, kot je bilo v navadi v slovenskih deželah. Ob nedeljah so pritrkovali vendar ne tako lepo »kot naši kranjski ali štajerski fantje… In ako bodem jaz imel priliko, ne bom prepustil, da jih naučim ‘trijančiti’, kakor je na Slovenskem navada«, je pisal. Naslednja stvar, ki jo je opazil z razgleda in mu je bila zelo všečna, so bili vrtovi z drevjem in cvetlicami, ki so jih imele skoraj vse hiše. Mesto zaradi tega ni bilo tako monotono kot v Avstro-Ogrski ampak mično in raznoliko. Tretja stvar, ki jo je opazil, je bil najvišji stolp mesta, na vzhodni strani, ki je opozarjal na ogenj. Tam je bival stražar z vsem svojim imetjem in »kadar pere svoje srajce in plahte, lahko ve za to celo mesto, ker jih suši na linah turna«. Tega svečanega dne pa je na vse štiri strani izobesil zastave in ga prav polepšal. Blizu tega stolpa je stal »konak« ali knežja palača, v severo-zahodnem delu mesta pa so bile toplice Banja-baši7 po imenu, ki jih je Bezenšek dan pred tem obiskal. Njihovo poslopje je bilo preprostega izgleda, je pisal, prostori za preoblačenje so bili le kolikor toliko snažni a dvorana s kopeljo je bila obložena z belim marmorjem in iz marmornih cevi je tekla vroča voda. Bezenšek je bil navdušen nad toplicami in jim je napovedoval velik uspeh, čim bo železnica dosegla Sofijo in jo povezala z Evropo. Pol ure vožnje iz Sofije so bile še ene toplice, tik pod goro Vitoša, ki ga je z okolico spominjala na Rogatec. Tudi njim je napovedoval lepo prihodnost. Omenil je, da so nedaleč od mesta bili tudi rudniki in sploh je bila okolica mesta bogata s premogom.
Zvečer je velika množica z glasbo in vzkliki pozdravila monarha, ki je bil s svojo pojavo in vedenjem zelo priljubljen. Priredili so ognjemet in ljudje so se zabavali, je pisal Bezenšek, še posebej, ko je godba zaigrala »horo«, pa tudi druge slovanske pesmi so igrali, tudi slovenske. Godbeniki so bili namreč Čehi, ki so Bolgare šele učili igranja na instrumente, je pisal.8
Zelo slikovit opis je v takratnem bralcu Slovenskega naroda nedvomno prebudil radovednost in zanimanje tako za kneževino kot za nadaljnje spremljanje Bezenškovih dopisov. Obenem je bil nekak dokaz, da na Balkanu vendarle ni vse tako divje in nerazvito. Prav tako kot pri nas so tam živeli ljudje s svojo vero, infrastrukturo in lepo pokrajino. Že v naslednjem dopisu pa izvemo kako pomemben je bil Bezenšek za Bolgare. Bralci so ob tem lahko dobili občutek, da ne gre zgolj za avanturističen, turističen obisk dežele na jugu ampak, da je dopisnik cenjena osebnost, katerega dopisi imajo vendarle veljavo in težo. Tudi takrat se je namreč v časnikih pisalo, kakor se še danes, veliko nepreverjenih in nezanesljivih novic. 11. novembra je namreč Bezenška doletela prav posebna čast, saj ga je na posebno avdienco povabil sam knez Aleksander. Povprašal ga je po počutju v Sofiji in se zanimal za njegovo delo. Bezenšek je bil navdušen nad knezom, njegovim zanimanjem in prijaznostjo, ki sta mu dala še dodaten elan. Zapisal je, da mu bo ta dan ostal večno v spominu saj se je počutil cenjenega, kar je do tedaj pogrešal. Pogosto so nanj in na stenografijo gledali zviška, je zapisal. Obenem iz dopisa izvemo, da je kmalu po prihodu v kneževino z žalostjo opazil, da se mladi bolgarski izobraženci ukvarjajo le s politiko in berejo le politične časnike. Še bolj ga je vznemirilo, da drugih časopisov, razen političnih, tako ali tako ni bilo. Zato se je zelo razveselil, ko je v Sofijo prišel mlad, češki izobraženec, dr. Konstantin Jireček.9 Že naslednji dan po prihodu v Sofijo je dr. Jireček obiskal Bezenška in nanj napravil zelo dober vtis. Njegov prihod je pomenil, da se bo tudi na izobraževalnem področju začelo premikati v bolje. Bezenšek si je želel, da bi začel izhajati znanstveni, koristno-zabavni časnik, s katerimi bi politiki in mladi ljudje širili svojo razgledanost. Morda bi drugače razmišljali in delali, kot so do tedaj, je pisal, manjkalo jim je intelektualne podlage, predvsem nepolitičnega čtiva.10 V tem dopisu se je že rahlo zaznala Bezenškova želja, da bi pomagal k prebujanju kulturnega in izobraževalnega življenja. Kmalu, bomo videli, ga je kulturna suša in preobilje politike že tako bodlo v oči, da se je odločil aktivno posredovati.
V začetku februarja leta 1880 se je mladi bolgarski knez odpravil v Rusijo na praznovanje 25-letnice vladavine svojega strica carja Aleksandra II. Pred njegovim odhodom so pripravili svečani bal, na katerega so povabili bolgarske ministre, tuje diplomate in konzule ter najvišje bolgarske uradnike. Čast udeležbe na plesu je doletela tudi Bezenška, ki je z dopisom slikovito orisal tisti večer 31. januarja v podlistku Slovenskega naroda z naslovom »Sijajni dvorski bal v Sofiji«. Tokrat je bralcem prikazal svečanost dvorne zabave, še posebej take, ki je potekala daleč stran od doma, nekje na jugu, v neki Bolgariji. Bezenšek je tako postregel z novo bralno poslastico: pisal je o uniformiranih gospodih ter damah v finih toaletah, o vojaški godba in mladem knezu, ki je otvoril ples in o okrasitvi dvorane, ki je bila mešanica orientalskih in zahodno-evropskih okraskov. Ob lepih, dragocenih preprogah ter zastorih so stali svečniki iz pariških salonov in velika ogledala, nato osmanski divani zraven zahodno-evropskih foteljev. V kotih dvorane so bili namesto peči postavljeni orientalski »mangali«, velike posode v obliki vaz, iz katerih je tleča žerjavica oddajala toploto. Zaradi eksotičnih rož se mu je prostor zdel prav čaroben. Še posebej so mu bile všeč čudovite ženske, predvsem Rusinje (žene in hčere ruskih častnikov in uradnikov v Bolgariji), Bolgarke in druge, »tu je bilo krasotic vseh mogočih narodnostij, kakor v kaleidoskopu«, je pisal v dopisu. A za največje navdušenje je poskrbel narodni ples »horo«, ki je na noge spravil vso družbo, celo sivolasega župana Sofije, ki je na veselje kneza in drugih »živahno sukal svoje noge«. Ples je trajal vse do jutra, »sploh je človek pri takej sijajnosti pozabil, da je v orijentu, ter se je čutil kakor na kakem pariškem ali beškem aristokratskem balu.«11
Z dopisom je prikazal, da so bile dvorne svečanosti podobne tistim v centralni Evropi le, da je tukaj vse še imelo pridih Orienta. S tem je podiral stereotipe o divjem in barbarskem življenju v deželah daleč na jugu, ki so še nedavno bile pod osmansko oblastjo.
Naslednji dopisi so bili povsem politično obarvani. Politične peripetije v kneževini so postale stalnica za to zgodnje obdobje samostojne Bolgarije, strankarski spori so močno ovirali delovanje države same in stenografi, ki so prisostvovali parlamentarnim srečanjem, so vse skupaj podoživljali zelo neposredno. Tako so bili nekateri politiki Bezenšku bolj ljubi, drugi pa manj, kar se je hitro opazilo v njegovem pisanju. Razen naštevanja, kjer si je kateri politik pridobil izobrazbo in kje je služboval, je Bezenšek rad dodal tudi podatek o tem kdo je bil lepo oblečen in čeden, kdo je bil najboljši govornik in kateri je bil najbogatejši med politiki.12 Tako so bralci namesto suhoparnih podatkov dobili tudi bolj oseben vpogled v te osebnosti.
V začetku oktobra pa spet dobimo dopis, ki ni bil tako strogo politične narave ampak je opisoval obisk kneza Aleksandra v Beogradu. Bezenšek je tjakaj prispel pred njim, iz Siska je z ladjo Zrinjo pripotoval v Beograd in se tekom plovbe o politiki pogovarjal tudi s črnogorskim vojvodo in junakom Peko Pavlovičem, je pisal. Po prihodu v Beograd pa je lahko opazoval slavnostno okrašeno mesto in ljudi v prazničnih oblačilih ter poslušati njihove pogovore, ki so se vrteli le o bolgarskem knezu in Bolgariji. Za vsak dan od srede 6. oktobra do nedelje je opisal kaj se bo v mestu dogajalo na čast knežjega obiska in kaj bo knez počel. Bezenšek je bil vesel, da je prišlo do tega srečanja med monarhoma, saj je bilo pred tem med država čutiti neko ljubosumje ampak po tem srečanju je upal, da bo izginila še zadnja sled antipatije med njima in bosta državi v prihodnje delovali na podlagi bratske slove v dobro jugoslovanstva.13
Novembra 1881 se je pojavil Bezenškov dopis iz Plovdiva, prestolnice Vzhodne Rumelije. Bezenšek je pisal, da ima možnost nekaj časa bivati v tem mestu in je tako kot prvo poslal bralcem Slovenskega naroda opis parlamenta. Omenil je predsednika odbora (ustrezal je takratnim deželnim odborom v Avstro-Ogrski) Ivana Gešova, ki je potoval po Evropi in tako tudi skozi slovenske dežele. Gešov mu je povedal, kako zelo je bil presenečen, ko je v okolici Gorice v bolgarščini nagovoril neko branjevko in ta mu je odvrnila v čisto razumljivem jeziku-v slovenščini. Gešov je kazal precej zanimanja za Slovence in Bezenšek je ob tem zapisal, da je zato povsem razumljivo, da se tudi mi zanimamo za njih. Na splošno mu je bilo všeč v Plovdivu, ljudi Vzhodne Rumelije je ocenil za bolj izobražene kot v kneževini vendar pa zaostale za Avstro-Ogrsko a jim je napovedoval hiter napredek.14
Nato pa so vse do druge polovice 1883 prenehali prihajati dopisi. V kneževini so imeli precejšnje težave s strankarskimi boji in zunanje političnimi pritiski. Bilo bi zelo zanimivo brati o vzdušju v državi in dogajanju, vendar tega ni bilo. Morda je temu botrovala zaposlitev z izdajo njegove nove knjige o stenografiji leta 1883. Naslednji dopis v obliki podlistka je bil objavljen šele konec januarja 1884 in sicer prav na to temo, kot odgovor na kritike, ki jih je prejel v časniku Slovenski narod.15 V žolčnih odgovorih na kritiko, ki so si sledili vse do 29. številke, izvemo, da je bil 11. marca 1883 Bezenšek imenovan za častnega člana stenografskega društva »La Taquigrafia« v Madridu16 ter da je 15. 5. 1883 prejel priznanje ruskega carja in 26. 2. 1882 priznanje srbskega kralja za svoje delo.17
Proti koncu novembra 1884 pa zasledimo novico, da se je Bezenšek preselil v Plovdiv. O tem je poročal tamkajšnji časnik »Marica«, ki je pisal, da ga je uprava Vzhodne Rumelije povabila k sodelovanju. Sestavil bi naj stenografski biro in predaval stenografijo na tamkajšnji realki, »Marica« pa ga je tudi hvalila zaradi njegovih zaslug na področju stenopisja. Slovenski narod je pisal, da je bilo Bezenškovo slovo od Sofije grenko. Kneževino bi naj zapustil, ker ni bil navdušen nad takratnim ministerskim predsednikom (Petko Karavelov) in je bil pristaš njegovega nasprotnika (Dragan Cankov). Zavoljo tega bi naj imel njegov časopis (tukaj je bil omenjen»Balkan Post«) sitnosti in Bezenšek se je odločil preseliti v Plovdiv.18
SLAVJANSKA BESEDA
18. maja 1880 je Bezenšek napravil odločilen korak in ustanovil kulturno društvo Slavjanska beseda. Postal je njen prvi predsednik ter tako nekakšen oče kulturnega življenja v Sofiji. Cilj društva je bila oživitev kulturnega življenja v prestolnici, prirejanje zabav in zbiranja časopisov v vseh slovanskih jezikih ter tako omogočiti bralcem čtivo še v drugih jezikih. Društvo je bilo tako podobno čitalnici v širšem smislu, delilo pa se je na pevski in telovadni oddelek. Za zadnjega izvemo, da ga je vodil češki arhitekt po imenu Roubal.19 Slavjanski besedi so se takoj pridružili bolgarski politiki, višji in nižji uradniki, izobraženci, Čehi, Srbi, Rusi in drugi predstavniki slovanskih narodov, ki so živeli in delali v Sofiji.20 Bezenšek je bil edini Slovenec. Na uvodnem srečanju se je zbralo okrog 150 ljudi, je pisal, in v posebno čast si je štel prisotnost nekdanjega bolgarskega pravosodnega ministra Grekova in zaslužnega urednika časopisa Courier d’Orient iz Carigrada. Slavjanska beseda je imela svoje prostore v prvi sofijski kavarni »Cafe Parisien«, kjer so lahko ponudili do 40 časnikov v različnih slovanskih jezikih. V svojem dopisu, datiranem na 22. junij, je Bezenšek napovedal prvo društveno zabavo 11. julija na pravoslavni praznik sv. Petra in Pavla ter tudi prvi nastop pevskega oddelka konec junija na poroki pravosodnega ministra. Pevski oddelek je v svoj repertoar vključil tudi slovenske pesmi. Napovedal je še, da se bo eden izmed članov društva udeležil Kopitarjeve slovesnosti v Ljubljani.21
11. septembra je Bolgarija slavila god dveh Aleksandrov: svojega kneza in ruskega carja. Bil je to prazničen dan za vso kneževino in Sofija je bila slovesno okrašena. Dopis, pod katerega je bil podpisan M. H. (po vsej verjetnosti Miroslav Hubmajer22) je poročal, da so se zvečer ob 21. 30 zbrali člani Slavjanske Besede v svojih prostorih in nato s 50 baklami krenili do knežjega dvora. Impozantni pohod je spremljala velika množica ljudi. Knez jih je pričakal pred dvorom in tam so mu zapeli pesem »Domovina mili kraj«. Dopisnik ob tem spomni, da so pevci Slavjanske Besede z isto pesmijo in srbsko himno počastili srbskega konzula 21. avgusta, ko je bil rojstni dan srbskega kralja Milana. Le dva kasneje pa je društvo priredilo še zabavni večer v spomin na Jerneja Kopitarja s predavanjem o njegovem življenju.23
Slavjanska beseda je bila dejavna tudi na človekoljubnem področju. Decembra tega leta so organizirali dobrodelni koncert v dvorani samega narodnega sobranja za pomoč prizadetemu Zagrebu, ki ga je novembra doletel močan potres. Društvu so se pri pripravi koncerta pridružile ugledne sofijske žene in dame ter vsi, ki jim je bil Zagreb pri srcu kot učno mesto ali drugače, je pisal Bezenšek.24 Do konca leta so pripravili še dve veliki prireditvi, je poročal Slovenski narod: ena je bila v spomin padcu Plevne, druga pa koncert na starega leta dan.25 Janurja 1881 so se ponovno spomnili nesrečnih Zagrebčanov in v ta namen priredili koncert v dvorani narodnega sobranja z udeležbo kneza in številnih evropskih diplomatov, celo osmanskega. Bezenšek je ob tem navihano zapisal, da je zbor Slavjanske besede ob njegovi navzočnosti z navdušenjem zapel: »U boj, u boj mač iztoka braćo, nek Turčin zna kako mremo mi!« Dodal je, da je bila občinstvu posebno všečna in primerna času.26
Kako uspešno je bilo društvo, lahko vidimo po tem, da je po še ne enem letu delovanja imelo že več kot 200 včlanjenih in se je lahko pohvalilo s sami odličnimi člani: ministri, konzuli, vojaški in državni uradniki, pa tudi meščani in uradniki vseh strok.27 Društvo je razen koncertov in slovesnosti ob pomembnih datumih prirejalo še zgodovinska, pravna in slavistična predavanja. Dopis iz 1. februarja 1881 pravi, da je družabno življenje hitro in nepričakovano zaživelo in sicer prav po zaslugi Slavjanske Besede.28
3. marca so v Bolgariji slavili obletnico Sanstefanskega dogovora29. Za ta namen so v društvu sestavili poseben štiričlanski večnacionalni odbor, seveda z Bezenškom na čelu, ter pripravili program. Na dan praznovanja so se tako zbrali v društvenih prostorih in se najprej udeležili maše, nato pa je odšla posebna deputacija 10 oseb (predsednik in podpredsednik društva ter po en predstavnik vsakega slovanskega naroda) s pokloni do ruskega konzulata. Zvečer ob 21. uri je društvo kljub neugodnemu vremenu priredilo baklado. Okrog 70 mož se je odpravilo od prostorov društva skozi glavne ulice do ruskega konzulata. Spremljala jih je množica ljudi. Pevski zbor društva je zapel rusko himno, »Jaz sem Slovan z dušo telom«, godba pa je igrala »Naprej zastava slave«. Po sprejemu na konzulatu so se ob zvokih »Šumi Marica« vrnili v prostore društva, kjer se je pričel banket z okrog 80 ljudi, kolikor so prostori lahko sprejeli. Dopisnik (ki pa zgleda ni bil Bezenšek) je pisal, da se je nazdravljalo v vseh slovanskih jezikih, v imenu Slovencev je govoril Bezenšek, najbolj pa je množico razvnel Slovak. Dopisnik je bil navdušen: »dosta da rečem, da takega slavnostnega večera pod Balkanom še nikdar nij bilo!« Pisal je, da so bili obiskovalci navdušeni in Bezenšek je bil tisti, ki je skrbel, da je šlo vse kot po maslu. Gala večer se je končal proti jutru, s plesanjem »hora«, kola in drugih slovanskih narodnih plesov. »Slavjanska Beseda si zamore k takemu uspehu čestitati in spoštovanje, katero uže zdaj uživa od vseh strank in stranij, bode se vsled tega gotovo še povečalo,« je pisalo v dopisu.30
Iz tega lahko vidimo, da je društvu po samo letu dni uspelo pritegniti pozornost sofijske smetane in postalo center kulturnega življenja. Nekaj mesecev kasneje izvemo, da je »Beseda« bila v stikih z društvom »Slovenija« na Dunaju, katerim je podarila 16 knjig.31
O Slavjanski Besedi nato nisem zasledila člankov vse do konca maja 1883, ko so v Sofiji slavili praznik sv. Cirila in Metoda. Telegram je poročal le, da se je v okviru društva k slavju zbralo 300 najodličnejših Bolgarov.32
Opombe
1 Stenografija ali tesnopis (hitropis, tudi kratkopis) je hitrejša pisava, s pomočjo krajših znakov. Njen cilj je bila hitrost zapisovanja.
2 Časopis Slovenski narod je izhajal v letih 18681943 in je bil predstavnik liberalnega novinarstva na Slovenskem. Uveljavil se je kot prvi slovenski politični dnevnik. Med znanimi uredniki časopisa sta bila tako Josip Jurčič (1871-1881) in Ivan Tavčar.
3 Franz X. Gabelsberger je bil utemeljitel sistema stenografije, ki je postal osnova za večino sodobnih evropskih stenografij.
4 Ivanova Nadja, Južnoslovanski knjižni jeziki s konca 19.stoljeta med individualnim razvojem in slovansko vzajemnostjo (A.Bezenške in njegov Jugoslavjanski stenograf), Slavistična revija, letnik 55, Ljubljana 2007, št. 1–2, str.212.
5 Knez Aleksander Battenberg je bil nemški plemič in ne Bolgar. Izvolilo ga je Veliko narodno sobranje, nekakšen veliki parlament, ki je z izvoljenimi poslanci odločal o zelo pomembnih zadevah kot je bila npr.izvolitev kneza ali sprememba ustave. Redni bolgarski parlament se je imenoval »narodno sobranje«.
6 A.Bezenšek, Knez prihaja!, Slovenski narod, 18.11.1879, letnik 12, št.265, str.1-3.
7 Danes je pod tem imenom najbolj znana mošeja v Sofiji, ki je bila zgrajena leta 1576 kot del velikega kompleksa okrog zdravilišča.
8 A.Bezenšek, Knez pride!, Slovenski narod, 19.11.1879, letnik 12, št.266, str.1-3
9 Konstantin Jireček je bil češki politik, zgodovinar in slavist ter ga je bolgarska vlada povabila na mesto prvega tajnika na ministerstvu za izobraževanje. Postal je desna roka ministra dr.Atanasoviča, za katerega je Bezenšek pisal, da je bil sicer učen mož vendar ne tako dobro podkovan v takrat najnovejših načelih izobraževanja.
10 A.Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 3.12.1879, letnik 12, št.278, str.3-4.
11 Bezenšek, Sijajni dvorski bal v Sofiji, Slovenski narod, 2.3.1880, letnik 13, št.50, str.1 in 3.
12 Bezenšek, Razmere v Bolgariji-Iz Sofije, Slovenski narod, 14.5.1880, letnik 13, št.109, str.2-3.
13 Bezenšek, Prihod bolgarskega kneza Aleksandra I.v srbsko prestolnico, Slovenski narod, 13.10.1880, letnik 13, št.235, str.1.
14 Bezenške, Dopisi, Slovenski narod, 17.11.1881, letnik 14, št.262, str.2-3.
15 Bezenšek, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 30.1.1884, letnik 17, št.25, str.1-2.
16 Bezenšek, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 04.2.1884, letnik 17, št.28, str.1.
17 Bezenške, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 05.2.1884, letnik 17, št.29, str.1.
18 Slovenski narod, 29.11.1884, letnik 17, št.276, str.3.
19 Iz Sofije, Slovenski narod, 03.7.1880, letnik 13, št.149, str.2,
20 Slovenski narod, 25.5.1880, letnik 13, št.117, str.3.
21 Iz Sofije, Slovenski narod, 03.7.1880, letnik 13, št.149, str.2.
22 Miroslav Hubmajer je bil slovenski udeleženec vstaje v Bosni in Hercegovini leta 1875, s srbsko vojsko je l. 1876 sodeloval v prvi srbsko-turški vojni, nato pa v letih 187879 kot eden izmed »vojvod« sodeloval v uporu Makedoncev v Kresni. Po koncu kresnenske vstaje je kazalo, da se bo Hubmajer pridružil bolgarski vojski a temu ni bilo tako in konec julija se je vrnil v Ljubljano. Ponovno ga zasledimo z dopisom iz Sofije leta 1880 in nato še leta 1881 in 1884.
23 M.H., Iz Sredca, Slovenski narod, 6. 10. 1880, letnik 13, št. 229, str. 3
24 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 2/Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
25 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
26 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
27 Iz Sofije, Slovenski narod, 13.3.1881, letnik 14, št.59, str.2-3
28 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
29 Sanstefanski sporazum je bil podpisan po koncu rusko-osmanske vojne 3.3.1877. Po tem dogovoru je bil predviden nastanek Velike Bolgarije, ki bi se razprostirala od Donave na severu do Egejskega morja na jugu ter, od Ohrida in Srbije na zahodu in Črnega morja na vzhodu. Tako velika država je prestrašila evropske velesile, ki so določila sporazuma spremenila na Berlinskem kongresu 1878.
30 Iz Sofije, Slovenski narod, 13.3.1881, letnik 14, št.59, str.2-3.
31 Z Dunaja, Slovenski narod, 14.7.1881, letnik 14, št.157, str.2-3.
32 Telegrami, Slovenski narod, 25.5.1883, letnik 16, št.117, str.4
