Rekla sem mu, da ni nič narobe, lahko potuješ iz enega sveta v drugega in gledaš od ene mačke k drugi, življenje ostane isto. Takrat se mi je zdel bolj tuj, kot sicer. Ne morem reči zakaj, ampak sem ga kar poljubila. Mogoče za to, da ne bi kaj rekel, da bi postavil vprašanje, na katerega ne bi imela odgovora. Kasneje sem se vprašala, zakaj sem dala prednost poljubljanju in ne govorjenju, ampak, še danes ne morem reči zakaj.
Prišel je nazaj na naš otok Lokrum, iz Mexika, je trdil, zakaj, tega nisem nikoli izvedela. S seboj je prinesel nek drug zrak, takoj mi je bil všeč. Ko pa so mačke postale njegove spremljevalke, sem ga vsak dan opazovala bolj od daleč. Kmalu sem spoznala, da je takega človeka težko dalj časa imeti na očeh. Ne morem reči, da sem kaj zamudila. Nikoli se mi ni prikazala druga stran življenja, ampak, da obstaja vem zagotovo.
Mačke so ostale na otoku in pri meni. Moški je nekega dne zopet odšel, v Avstralijo, so govorili ljudje, tisti, ki naj bi to od njega samega slišali. Jaz nisem hotela vedeti, kam gre ta, ki je z mačkami prepeval, priznam, lepše bi se mi zdelo, da bi dlje časa, če ne za vedno ostal na Lokrumu.
Mačke so se mu že na dan njegove vrnitve v pristanišču drgnile ob noge, vztrajno, kot bi že od nekdaj čakale nanj. Nič jim ni dal za jesti, niti najmanjše, niti večje ribe, od nega hočejo nekaj drugega. Žvižgati je začel že drugi dan, samo za njih, eno pesem za drugo in k njemu so se zgrinjale kakor k materinem mleku zjutraj. Srečala sem ga, ko je bil že v Dubrovniku in tudi drugih Elapitskih otokih že poznan po mačjem spremstvu.
Na nek način je požvižgaval predse, da so velike in male mačke enostavno prihajale k njemu, kot bi imel zanje pripravljen neki magnet, mikrofon, v katerem so shranjene njihove mačje sanje. Meni ni nikoli izdal skrivnosti te glasbe, ampak z lastnimi očmi sem videla da so mačke žvižgom podlegle. Pravo mačjo zborovanje je priredil, brez vsake izrečene besede.
Ena od mačk je zamijavkala, druge pa za njo, dan za dnem, vedno isti prizor. Ljudje na tržnici so bili že navajeni mačje glasbe. Kadar se mačke niso že navsezgodaj pojavile na trgu, so se prodajalci že praskali po glavi, se spraševali ali jih ni mačji mož morda zapustil ali jih prepustil samim sebi.
Nekaj časa mačke niso razočarale otočanov, prihajale so na trg, prirejale pod vodstvom žvižgajočega svoje koncerte, se proti poldnevu podale proti slanemu morju, kateremu so ljudje dali ime »Mrtvo morje«. Pred benediktinskim samostanom so obstale nekaj časa, ampak nihče ni pogledal ven skozi okno. Na obzidju so se polegle, da bi zaspale in žvižganje se je umaknilo njihovim spredenim sanjam.
Ob popoldnevih sem hodila na obzidje in opazovala speče mačke, njihovi trebuhi in ušesa so dihali počasi predse. Povratnik gleda izpod svojega klobuka proti meni. Morje sva slišala v daljavi, kot da se nama je oglašalo iz najinega lastnega trebuha. Naslonila sem se na kolena moškemu on pa je položil svoje roke na moje lase. Mačke so takoj videle, lahko bi prisegla, da me stražijo, a nisem rekla nič. On je nekaj zažvižgal, tokrat samo za mene, in čepela sem v pesku poleg njega.
Ni šel nikamor, dokler sem se naslanjala nanj. Ko pa sem vstala, se je tudi on dvignil. Včasih me je nepričakovano poljubil. Molčala sem, Nikoli nisem vedela, kaj naj rečem, ko se ustnice dotaknejo. Na hrbtu sem začutila vse tiste mačje poglede. Da bi videla, ali me imajo res na očeh, sem se hitro obrnila. Že dolgo več niso spale, opazovale so naju že ves čas. Sedaj ni bil več žvižg, ampak najino poljubljanje, kar je sprožilo novo balado, novo mačje petje, novo melodijo.
On in jaz se nisva nikoli pogovarjala, razen z poljubi, samo tako sva si kaj povedala. Ob poljubu sem vedno vedela, kaj je bilo, tisto nekaj. Po tem se nisem mogla več spomniti. Izginilo je vedno, ko je izginil poljub. Mačke so bile vedno prisotne, sledile so njemu in nama, za petami, kot bi pripadale najinim nogam.
Hodila sva okrog po obzidju, opazovala leteče galebe, njihove kljune, njihove oči. V mojem spominu je bilo takrat vedno poletje, drugi letni časi so se odselili, enostavno odšli, v življenja drugih ljudi.
Kasneje, ko je že odšel, sem imela še dolgo domotožje po njem, silovito domotožje, z razpokami in ledenim mrazom samote obdano. On ni prišel več nazaj. Dolgo sem verjela, da bo kmalu spet stal v pristanišču, imel v desni majhen kovček in z levo pozdravil mačke. Predstavljala sem si stvari, ki nikoli niso postale stvari, včasih me je bilo strah, da se moje misli vendar nekoč uresničijo in ne bom več zmogla pomesti z preteklostjo, ko bodo stvari postale dejstva, mene ne bodo več potrebovale, vendar bodo doma v mojem življenju.
Mačke na trg niso več prihajale, in ko se je katera od njih znašla na trgu so jo trgovci spodili, čeprav so jih maloprej še pazljivo poslušali. Meni se je zdel čas silnega domotožja zelo dolg. Večkrat sem pomislila da bi bilo lepo iti v vodo in poiskati mesto kjer je doseglo to globino in sedaj obvlada zemljo z svojo neizmerljivostjo.
Zdržala sem to domotožje in sedaj pohajam okrog po trdnjavi dan za dnem, ne da bi mi kdaj prišlo na misel domotožje predati samemu sebi. Da mi le ne bi uspelo vedno vsega zdržati bi domotožje morda postalo nekaj drugega, neka slutnja, uspešen dan ali pravi, pridi-sem- k- meni- občutek.
Najprej nisem niti opazila, da mi mačke pri mojih sprehodih sledijo. Kot delčki zraka so bile in niso dale od sebe niti glasu. Zgoraj na trdnjavi piha močan veter. Najbrž je bila jesen ali zima te dni, to sem opazila po moji volneni jopici, po debelih nogavicah in po tem, da se moji lasje niso več tako hitro posušili.
Iz obrambne trdnjave Fort Royal gledam na stari Dubrovnik. Sprašujem se, kdo je prinesel dvesto različnih vrst kaktej iz Amerike in Avstralije na Lokrum in veter je završal zunaj in v meni sami, kjer na mestu, kjer domotožje v človeški notranjosti gradi pristanišče in jambor na ladji. Vedno se dvigne veter, kadar si postavljam taka vprašanja in se me dotakne sidrišče domotožja.. Veter, kot bi imel roke moškega, tople, mehke roke, ki mi odpira jopico. Mislim na odsotnega, moškega, vajenega poslavljanja, katerega sem po poljubljanju dolgo brez besed gledala.
Morda sem v tistem trenutku prišla na idejo. Govoriti s svojim glasom, začela sem mu preprosto postavljati vprašanja. Hotela sem vedeti, kje je sedaj, a moj glas je rekel, da ni dobro postavljati preveč vprašanj. Pri tem nisem imela nobenega začetka in ne konca pred očmi, hotela sem samo vedeti ali ima hoteti kakšen smisel, ali je poljubljanje bilo le stvar preteklosti. Razen njega ni bilo nikogar, ki bi ga hotela poljubiti.
Moj glas se je ločil od mene, hodi po Fortu naprej medtem, ko jaz spodaj v ravnini živim s svojimi spomini. Mačke pa hodijo vedno z menoj, to sem videla enkrat, ko sem se obrnila, da bi glasu, ki je pred kratkim bil še moj lasten, rekla na svidenje. Mačje oči so se bleščale. Dvignila sem roko, kot dirigent sem jo dvignila. Pri tem sem čutila zrak med prsti, kot palmov list sem vlekla svojo roko skozi zrak. Ampak mogoče je šel zrak skozi mene, in jaz sem mislila, da to delam jaz. Voditeljica mačk je začela mijavkati, čisto tiho, kot bi me klicala, da bi prišla in jo božala. Ostale mačke so ji sledile. Odšle smo zopet na trdnjavo in njihovi mehki kožuščki so se modrikasto svetili v luči.
Moj glas si je dovolil biti nekaj časa odsoten. Jedla sem oranže z dreves in tudi ponoči sem ostajala na Fort Royalu. Brez svojega glasu nisem hotela iti dol v naselja, k njim pred obraze, usta in oči njim, ki so me videli hoditi v družbi žvižgajočega. Klicala sem svoj glas, velikokrat, tudi v sanjah, to sem slišala v odmevu, ki me na koncu vedno zbudi, da sem se spraševala, kje vendar sem.
Glas mi pravi, ne moreš zahtevati samega sebe nazaj. Vse se spremeni. Glas je organ spremembe. Nekaj moraš narediti zanj, na primer, ga pozdraviti na primer. Kot vejo oleandra. Sprašujem se, kako bi pozdravila vejo oleandra, če bi bilo to odvisno od vrnitve mojega glasu. Bi bil pozdrav napev? Tiho izrečena beseda. Nežnost v mojih mislih, v konicah prstov?
Mačke so predle okrog mene. Verjetno sem zaspala tisti večer, ko je moj glas prišel sam nazaj. Mačke so stale v vrsti pred menoj, ena za drugo, petdeset mačk naslonjenih na prednje tačke me je gledalo, čakajoč na znak.
Dvignila sem roke, dež je prišel, kot bi mu dala dovoljenje. Mačke so ostale na mestu in me gledale. Čez gladino morja se je izlilo. Ko je dež prenehal, smo odšle dol. Mačke so ostale pri meni, in jaz nisem opazila, da je iz hudega domotožja nastala sedanjost, podkrepljena z vsemi temi bleščečimi očmi, ki vidijo vse v meni.
Mačke so odšle včasih tudi brez mene dol na tržnico, ribiči so jim dali kaj malega, kakšno ribjo glavo, košček šunke, a mačke so samo povohale in pustile. Mijavkale so samo na prostoru pred tržnico pod lovorovim drevesom in prodajalci so jim pustili.
Nihče ni rekel nič proti mačkam, pričakale so konec dneva in prišle nazaj k moji hiši, ostale so pred vrati, dokler jim nisem odprla. Notri je našla vsaka mačka svoje mesto. Medtem sem ostala med njimi sredi dnevne sobe. Ulične svetilke zunaj so žarele. Slišati je morje. Nekje na obali so se vračali ribiči domov in prinesli svoj ulov za katerega se jaz in mačke nismo več zmenile.
Rekla sem mu, da ni nič narobe, lahko potuješ iz enega sveta v drugega in gledaš od ene mačke k drugi, življenje ostane isto. Takrat se mi je zdel bolj tuj, kot sicer. Ne morem reči zakaj, ampak sem ga kar poljubila. Mogoče za to, da ne bi kaj rekel, da bi postavil vprašanje, na katerega ne bi imela odgovora. Kasneje sem se vprašala, zakaj sem dala prednost poljubljanju in ne govorjenju, ampak, še danes ne morem reči zakaj.
Prišel je nazaj na naš otok Lokrum, iz Mexika, je trdil, zakaj, tega nisem nikoli izvedela. S seboj je prinesel nek drug zrak, takoj mi je bil všeč. Ko pa so mačke postale njegove spremljevalke, sem ga vsak dan opazovala bolj od daleč. Kmalu sem spoznala, da je takega človeka težko dalj časa imeti na očeh. Ne morem reči, da sem kaj zamudila. Nikoli se mi ni prikazala druga stran življenja, ampak, da obstaja vem zagotovo.
Mačke so ostale na otoku in pri meni. Moški je nekega dne zopet odšel, v Avstralijo, so govorili ljudje, tisti, ki naj bi to od njega samega slišali. Jaz nisem hotela vedeti, kam gre ta, ki je z mačkami prepeval, priznam, lepše bi se mi zdelo, da bi dlje časa, če ne za vedno ostal na Lokrumu.
Mačke so se mu že na dan njegove vrnitve v pristanišču drgnile ob noge, vztrajno, kot bi že od nekdaj čakale nanj. Nič jim ni dal za jesti, niti najmanjše, niti večje ribe, od nega hočejo nekaj drugega. Žvižgati je začel že drugi dan, samo za njih, eno pesem za drugo in k njemu so se zgrinjale kakor k materinem mleku zjutraj. Srečala sem ga, ko je bil že v Dubrovniku in tudi drugih Elapitskih otokih že poznan po mačjem spremstvu.
Na nek način je požvižgaval predse, da so velike in male mačke enostavno prihajale k njemu, kot bi imel zanje pripravljen neki magnet, mikrofon, v katerem so shranjene njihove mačje sanje. Meni ni nikoli izdal skrivnosti te glasbe, ampak z lastnimi očmi sem videla da so mačke žvižgom podlegle. Pravo mačjo zborovanje je priredil, brez vsake izrečene besede.
Ena od mačk je zamijavkala, druge pa za njo, dan za dnem, vedno isti prizor. Ljudje na tržnici so bili že navajeni mačje glasbe. Kadar se mačke niso že navsezgodaj pojavile na trgu, so se prodajalci že praskali po glavi, se spraševali ali jih ni mačji mož morda zapustil ali jih prepustil samim sebi.
Nekaj časa mačke niso razočarale otočanov, prihajale so na trg, prirejale pod vodstvom žvižgajočega svoje koncerte, se proti poldnevu podale proti slanemu morju, kateremu so ljudje dali ime »Mrtvo morje«. Pred benediktinskim samostanom so obstale nekaj časa, ampak nihče ni pogledal ven skozi okno. Na obzidju so se polegle, da bi zaspale in žvižganje se je umaknilo njihovim spredenim sanjam.
Ob popoldnevih sem hodila na obzidje in opazovala speče mačke, njihovi trebuhi in ušesa so dihali počasi predse. Povratnik gleda izpod svojega klobuka proti meni. Morje sva slišala v daljavi, kot da se nama je oglašalo iz najinega lastnega trebuha. Naslonila sem se na kolena moškemu on pa je položil svoje roke na moje lase. Mačke so takoj videle, lahko bi prisegla, da me stražijo, a nisem rekla nič. On je nekaj zažvižgal, tokrat samo za mene, in čepela sem v pesku poleg njega.
Ni šel nikamor, dokler sem se naslanjala nanj. Ko pa sem vstala, se je tudi on dvignil. Včasih me je nepričakovano poljubil. Molčala sem, Nikoli nisem vedela, kaj naj rečem, ko se ustnice dotaknejo. Na hrbtu sem začutila vse tiste mačje poglede. Da bi videla, ali me imajo res na očeh, sem se hitro obrnila. Že dolgo več niso spale, opazovale so naju že ves čas. Sedaj ni bil več žvižg, ampak najino poljubljanje, kar je sprožilo novo balado, novo mačje petje, novo melodijo.
On in jaz se nisva nikoli pogovarjala, razen z poljubi, samo tako sva si kaj povedala. Ob poljubu sem vedno vedela, kaj je bilo, tisto nekaj. Po tem se nisem mogla več spomniti. Izginilo je vedno, ko je izginil poljub. Mačke so bile vedno prisotne, sledile so njemu in nama, za petami, kot bi pripadale najinim nogam.
Hodila sva okrog po obzidju, opazovala leteče galebe, njihove kljune, njihove oči. V mojem spominu je bilo takrat vedno poletje, drugi letni časi so se odselili, enostavno odšli, v življenja drugih ljudi.
Kasneje, ko je že odšel, sem imela še dolgo domotožje po njem, silovito domotožje, z razpokami in ledenim mrazom samote obdano. On ni prišel več nazaj. Dolgo sem verjela, da bo kmalu spet stal v pristanišču, imel v desni majhen kovček in z levo pozdravil mačke. Predstavljala sem si stvari, ki nikoli niso postale stvari, včasih me je bilo strah, da se moje misli vendar nekoč uresničijo in ne bom več zmogla pomesti z preteklostjo, ko bodo stvari postale dejstva, mene ne bodo več potrebovale, vendar bodo doma v mojem življenju.
Mačke na trg niso več prihajale, in ko se je katera od njih znašla na trgu so jo trgovci spodili, čeprav so jih maloprej še pazljivo poslušali. Meni se je zdel čas silnega domotožja zelo dolg. Večkrat sem pomislila da bi bilo lepo iti v vodo in poiskati mesto kjer je doseglo to globino in sedaj obvlada zemljo z svojo neizmerljivostjo.
Zdržala sem to domotožje in sedaj pohajam okrog po trdnjavi dan za dnem, ne da bi mi kdaj prišlo na misel domotožje predati samemu sebi. Da mi le ne bi uspelo vedno vsega zdržati bi domotožje morda postalo nekaj drugega, neka slutnja, uspešen dan ali pravi, pridi-sem- k- meni- občutek.
Najprej nisem niti opazila, da mi mačke pri mojih sprehodih sledijo. Kot delčki zraka so bile in niso dale od sebe niti glasu. Zgoraj na trdnjavi piha močan veter. Najbrž je bila jesen ali zima te dni, to sem opazila po moji volneni jopici, po debelih nogavicah in po tem, da se moji lasje niso več tako hitro posušili.
Iz obrambne trdnjave Fort Royal gledam na stari Dubrovnik. Sprašujem se, kdo je prinesel dvesto različnih vrst kaktej iz Amerike in Avstralije na Lokrum in veter je završal zunaj in v meni sami, kjer na mestu, kjer domotožje v človeški notranjosti gradi pristanišče in jambor na ladji. Vedno se dvigne veter, kadar si postavljam taka vprašanja in se me dotakne sidrišče domotožja.. Veter, kot bi imel roke moškega, tople, mehke roke, ki mi odpira jopico. Mislim na odsotnega, moškega, vajenega poslavljanja, katerega sem po poljubljanju dolgo brez besed gledala.
Morda sem v tistem trenutku prišla na idejo. Govoriti s svojim glasom, začela sem mu preprosto postavljati vprašanja. Hotela sem vedeti, kje je sedaj, a moj glas je rekel, da ni dobro postavljati preveč vprašanj. Pri tem nisem imela nobenega začetka in ne konca pred očmi, hotela sem samo vedeti ali ima hoteti kakšen smisel, ali je poljubljanje bilo le stvar preteklosti. Razen njega ni bilo nikogar, ki bi ga hotela poljubiti.
Moj glas se je ločil od mene, hodi po Fortu naprej medtem, ko jaz spodaj v ravnini živim s svojimi spomini. Mačke pa hodijo vedno z menoj, to sem videla enkrat, ko sem se obrnila, da bi glasu, ki je pred kratkim bil še moj lasten, rekla na svidenje. Mačje oči so se bleščale. Dvignila sem roko, kot dirigent sem jo dvignila. Pri tem sem čutila zrak med prsti, kot palmov list sem vlekla svojo roko skozi zrak. Ampak mogoče je šel zrak skozi mene, in jaz sem mislila, da to delam jaz. Voditeljica mačk je začela mijavkati, čisto tiho, kot bi me klicala, da bi prišla in jo božala. Ostale mačke so ji sledile. Odšle smo zopet na trdnjavo in njihovi mehki kožuščki so se modrikasto svetili v luči.
Moj glas si je dovolil biti nekaj časa odsoten. Jedla sem oranže z dreves in tudi ponoči sem ostajala na Fort Royalu. Brez svojega glasu nisem hotela iti dol v naselja, k njim pred obraze, usta in oči njim, ki so me videli hoditi v družbi žvižgajočega. Klicala sem svoj glas, velikokrat, tudi v sanjah, to sem slišala v odmevu, ki me na koncu vedno zbudi, da sem se spraševala, kje vendar sem.
Glas mi pravi, ne moreš zahtevati samega sebe nazaj. Vse se spremeni. Glas je organ spremembe. Nekaj moraš narediti zanj, na primer, ga pozdraviti na primer. Kot vejo oleandra. Sprašujem se, kako bi pozdravila vejo oleandra, če bi bilo to odvisno od vrnitve mojega glasu. Bi bil pozdrav napev? Tiho izrečena beseda. Nežnost v mojih mislih, v konicah prstov?
Mačke so predle okrog mene. Verjetno sem zaspala tisti večer, ko je moj glas prišel sam nazaj. Mačke so stale v vrsti pred menoj, ena za drugo, petdeset mačk naslonjenih na prednje tačke me je gledalo, čakajoč na znak.
Dvignila sem roke, dež je prišel, kot bi mu dala dovoljenje. Mačke so ostale na mestu in me gledale. Čez gladino morja se je izlilo. Ko je dež prenehal, smo odšle dol. Mačke so ostale pri meni, in jaz nisem opazila, da je iz hudega domotožja nastala sedanjost, podkrepljena z vsemi temi bleščečimi očmi, ki vidijo vse v meni.
Mačke so odšle včasih tudi brez mene dol na tržnico, ribiči so jim dali kaj malega, kakšno ribjo glavo, košček šunke, a mačke so samo povohale in pustile. Mijavkale so samo na prostoru pred tržnico pod lovorovim drevesom in prodajalci so jim pustili.
Nihče ni rekel nič proti mačkam, pričakale so konec dneva in prišle nazaj k moji hiši, ostale so pred vrati, dokler jim nisem odprla. Notri je našla vsaka mačka svoje mesto. Medtem sem ostala med njimi sredi dnevne sobe. Ulične svetilke zunaj so žarele. Slišati je morje. Nekje na obali so se vračali ribiči domov in prinesli svoj ulov za katerega se jaz in mačke nismo več zmenile.
