Večina nekaj nosi (»vleče«) – poglejte jo
Večina nekam hiti (poglejte jo)
Večina nenehno nekaj popravlja (poglejte jo)
Večina je v glavnem nervozna
Večina misli o enakem enako
Večina želi enake stvari (ali skoraj takšne)
Večina kakor da verjame v neko (neočrtano) prihodnost
Da, večina je masa, ki dere, se vali, klanja, gazi
Večina ne mara ednine (čeprav pogosto uporablja osebni zaimek jaz)
Večina se vojskuje
Večina globoko miruje
Večina je osrečena z ustavnimi zagotovili
Večina podzavestno (vendarle) sebe visoko ceni
(Vsi drugi so za njo »oni«)
Ima rada neko abstraktno toplino doma
Toda: večina (se razume) le redko ima prav.
Ali nikoli
Toda: večina odzdavnaj ne vodi nič
in nikamor
(je enostavno večina)
Večina stari
(Ne traja in ne sluti, kaj pravzaprav stvarnost je in v čem je)
Če pa je tam: življenje je v bistvu fantastično
ELITA
Danes se ne objavljajo spomini piscev
danes se objavljajo spomini teroristov in ubijalcev
Ostajam pisec
Danes se ne objavljajo spomini slikarjev,
danes se objavljajo spomini korumpiranih zvezd t. im. javnega življenja
Ostajam slikar
Danes se ne izdajajo prizadevanja zgodovinarjev
danes razgrajajo podrepniki in ostri trabanti
Ostajam zgodovinar
Kje so knjige arheologov?
Danes izhajajo razprave novoveških barbarov
Ostajam arheolog
(ki gre, s futurologom, k nebesnemu oboku)
Pripomba
V rokopisnem arhivu sem našel prevedeni dve pesmi Milivoja Slavička, milega, v slovanstvo zaverovanega hrvaškega pesnika , ki sem ga srečal na Goranovem proljeću in sem ga pozneje, v znak spoštovanja in prijateljstva, povabil na tako imenovane Dneve Komunista v Novo mesto. Ni bil soglasen pesnik, a tak je bil najdragocenejši v nastajajoči klimi sovražnosti, ki se je začela razraščati med nacionalnimi komunističnimi strankami. Trganje države je ločila tudi naju – ni bilo več prostora, kjer bi se srečevala, in prav to sem si očital ob njegovi smrti leta 2012, ker ga nisem mogel poklicati k sodelovanju k noremu programu Literarne hiše Maribor tisto leto.
A iz njegovih iz pesmi se vidi, da nismo živeli v norem času, ampak da smo se v norega šele napotili.
FRAGMENTARNI ESEJ O VEČINI (ALI O T. IM. MASI)
Večina nekaj nosi (»vleče«) – poglejte jo
Večina nekam hiti (poglejte jo)
Večina nenehno nekaj popravlja (poglejte jo)
Večina je v glavnem nervozna
Večina misli o enakem enako
Večina želi enake stvari (ali skoraj takšne)
Večina kakor da verjame v neko (neočrtano) prihodnost
Da, večina je masa, ki dere, se vali, klanja, gazi
Večina ne mara ednine (čeprav pogosto uporablja osebni zaimek jaz)
Večina se vojskuje
Večina globoko miruje
Večina je osrečena z ustavnimi zagotovili
Večina podzavestno (vendarle) sebe visoko ceni
(Vsi drugi so za njo »oni«)
Ima rada neko abstraktno toplino doma
Toda: večina (se razume) le redko ima prav.
Ali nikoli
Toda: večina odzdavnaj ne vodi nič
in nikamor
(je enostavno večina)
Večina stari
(Ne traja in ne sluti, kaj pravzaprav stvarnost je in v čem je)
Če pa je tam: življenje je v bistvu fantastično
ELITA
Danes se ne objavljajo spomini piscev
danes se objavljajo spomini teroristov in ubijalcev
Ostajam pisec
Danes se ne objavljajo spomini slikarjev,
danes se objavljajo spomini korumpiranih zvezd t. im. javnega življenja
Ostajam slikar
Danes se ne izdajajo prizadevanja zgodovinarjev
danes razgrajajo podrepniki in ostri trabanti
Ostajam zgodovinar
Kje so knjige arheologov?
Danes izhajajo razprave novoveških barbarov
Ostajam arheolog
(ki gre, s futurologom, k nebesnemu oboku)
Pripomba
V rokopisnem arhivu sem našel prevedeni dve pesmi Milivoja Slavička, milega, v slovanstvo zaverovanega hrvaškega pesnika , ki sem ga srečal na Goranovem proljeću in sem ga pozneje, v znak spoštovanja in prijateljstva, povabil na tako imenovane Dneve Komunista v Novo mesto. Ni bil soglasen pesnik, a tak je bil najdragocenejši v nastajajoči klimi sovražnosti, ki se je začela razraščati med nacionalnimi komunističnimi strankami. Trganje države je ločila tudi naju – ni bilo več prostora, kjer bi se srečevala, in prav to sem si očital ob njegovi smrti leta 2012, ker ga nisem mogel poklicati k sodelovanju k noremu programu Literarne hiše Maribor tisto leto.
A iz njegovih iz pesmi se vidi, da nismo živeli v norem času, ampak da smo se v norega šele napotili.
