Gerškovič je odšel od nadzornika s težkim srcem. Sporočeno mu je bilo, da če ne odide iz Orla s prvim vlakom, ga bodo odposlali po etapah. A oditi – je pomenilo izgubiti posel.
Z denarnico v roki je suhoten in počasen šel po temni ulici. Na vogalu ga je poklicala visoka ženska postava:
– Mucek, prideš k meni?
Gerškovič je dvignil glavo, jo pogledal skozi lesketava očala, pomislil in zadržano rekel:
– Pridem.
Ženska ga je vzela pod roko. Šla sta za vogal
– Kam greva? V gostilno?
– Potrebujem za vso noč, je odgovoril Gerškovič – k tebi.
– To bo stalo tri rublje, očka.
– Dva, je rekel Gerškovič
– Nobenega barantanja, očka …
Zbarantala sta na dva in pol. Šla sta naprej.
Soba prostitutke je bila mala, čista, z raztrganimi zavesami in rožnato lučjo.
Ko sta prišla, je ženska slekla plašč, odpela jopico … in namignila.
– Ej, se je namrščil Gerškovič, – kakšna neumnost.
– Ti si jezen, očka.
Sedla mu je na kolena.
– Bogami, je rekel Gerškovič, imate pet pudov?
– Štiri in trideset.
Na dolgo ga je poljubila na osivela lica.
– Ej, se je znova namrščil Gerškovič, izmučen sem, hočem spati.
– Ti si Žid?
– Ne.
– Očka, je tiho spregovorila prostitutka, to bo stalo desetko.
– Dvignil se je in šel k vratom.
– Petico, je rekla ženska.
Gerškovič se je vrnil.
– Postelji mi, je utrujeno rekel Žid, slekel suknjič in si ogledal, kam naj ga obesi. – Kako te kličejo?
– Margarita.
– Zamenjaj posteljnino, Margarita.
Postelja je bila široka, z mehko pernico.
Gerškovič se je začel počasi slačiti, snel bele nogavice, poravnal prepotene palce na nogah, zaklenil vrata, položil ključ pod vzglavnik in legel. Margarita je zehala, nestrpno snela obleko, obrnila oči na stran, si stisnila izpuščaj na ramenu in si začela ovijati za noč svileno srajčko.
– Kako te kličejo, očka.
– Eli. Elja Isaakovič.
– Trguješ?
– Naša trgovina … je nedoločno odgovoril Gerškovič.
Margarita je upihnila nočno svetilko in legla.
– Bogami, je rekel Gerškovič. Zredila si se.
Kmalu sta zaspala.
Naslednjega jutra je jasna svetloba sonca zalila sobo. Gerškovič se je zbudil, se oblekel, stopil k oknu.
– Pri nas je morje, pri vas polje, je rekel. Dobro.
– Od kod si?
– Iz Odese, je odgovoril Gerškovič. Prvo mesto, dobro mesto. In se je pretkano nasmehnil.
– Vidim, da ti je povsod dobro, je rekla Margarita.
– Tako je, je odgovoril Gerškovič. Povsod je dobro, kjer so ljudje.
– Kakšen bedak si, je spregovorila in se privzdignila na postelji. Ljudje so hudobni.
– Ne, je rekel Gerškovič, ljudje so dobri. Naučili so jih misliti, da so hudobni in oni so temu verjeli.
Margarita je pomislila in se potem nasmehnila.
– Ti si zaposlen, je počasi spregovorila in si ga pozorno ogledala.
– Obrni se. Oblekel se bom.
Potem sta zajtrkovala, pila čaj s prestami. Gerškovič je naučil Margarito namazati kruh z maslom in na poseben način na vrh naložiti klobaso.
– Poskusite, jaz pa se mora med drugim odpraviti.
– Vzemite tri rublje, Margarita. Poskusite, moram nekje kopejko zaslužiti.
Margareta se je nasmehnila.
– Ti skopuh ti. Daj tri. Prideš zvečer?
– Pridem
Zvečer je Gerškovič prinesel večerjo – slanik, steklenico piva, klobase, jabolko. Margarita je bila v temnem pustem površniku. Jedla sta in se razgovorila.
– Dobro se skozi mesec ne pride, je govorila Margarita. Poklic je takšen, da se poceni oblečeš – juhe ne poješ. Za sobo dam petnajst, računaj na to …
– Pri nas v Odessi – je s premislekom odgovoril Gerškovič, ko je z naporom rezal slanika na enake dele, za deset rubljev imate na Moldavanki carsko sobo.
– Računaj na to, da se ljudje pri meni prerivajo, pijanega se ne ubraniš …
– Vsak človek ima svoje neprijetnosti, je spregovoril Gerškovič in povedal o svoji družini, o omajanih poslih, o sinu, ki so ga vzeli v vojaško službo.
Margarita je poslušala, položila je glavo na mizo in njen obraz je bil pozoren, tih in zamišljen.
Po večerji je slekel suknjič, si skrbno otrl naočnike s krpo, sedel za mizico, si primaknil svetilko in začel pisati trgovska pisma. Margarita si je umivala glavo.
Gerškovič je pisal počasi, pozorno, dvigoval obrvi, se občasno zamislil in namakal pero in niti enkrat ni pozabil z njega otresti višek črnila.
Ko je končal s pisanjem, je posadil Margarito na kopirno knjigo.
– Vi ste, bogami, dama s težo. Posedite, Margarita Prokofjevna, proše pana.
Gerškovič se je nasmehnil, očala so se zabliskala, in njegove oči so se zableščale, majhne, smejoče se.
Naslednji dan je odpotoval. Sprehajal se je po peronu, nekaj minut pred odhodom vlaka je Gerškovič opazil Margarito, ki je hitro šla k njemu z majhnim zavojem v rokah. V zavoju so bile pirožke in mastne lise od njih so udarjale skozi papir.
Margaritin obraz je bil rdeč, nesrečen, prsi so ji bile razburjene od hitre hoje.
– Pozdrav v Odeso, je rekla, pozdrav …
– Hvala, je odgovoril Gerškovič, vzel pirožke, dvignil obrvi, se nad nečim zamislil in se zgrbil.
Razlegel se je tretji zvonec. Podala sta drug drugemu roki.
– Nasvidenje, Margarita Prokofjevna.
– Nasvidenje, Elja Isaakovič.
Gerškovič je stopil v vagon. Vlak se je premaknil.
LINIJA IN BARVA
Aleksandra Fedoroviča Kerenskega sem videl prvič dvanajstega decembra tisoč devetsto šestnajstega leta v obednici sanatorija Ollila. Nas je spoznal priseženi poverjenik Zaparenyj iz Turkestana. O Zaparenem sem vedel, da se je obrezal v štiridesetem letu življenja. Veliki knez Peter Nikolaevič, obsojeni norec, poslan v Taškent, je častil z družbo Zacarenega. Veliki knez je hodil po ulici Taškenta z nagcem, ženil se je s kozakinjo, postavil sveče pred portretom Voltairea kakor pred obličjem Jezusa Kristusa, in osušil brezmejne ravnice Amurdarije. Zacarenyj je bil njegov prijatelj.
In tako – Ollila. Na deset kilometrov od nas so sijale sinji graniti Helsingforsa. O, Helsingfors, ljubezen mojega srca. O nebo, ki teče nad esplanado in odletava kot ptica.
In tako – Ollila. Severne cvetice tlijo v vazah. Jelenji rogovi so se razprostrli na mračnih stropih. V obednici diši po boru, prehlajenih prsih grofice Tyškevič in svilenem perilu angleških oficirjev.
Za mizo skupaj s Kerenskim sedi spoštljivi pokrščenec iz policijskega oddelka. Desno od njega Norvežan Nikkelsen, gospodar kitolovske ladje. Levo – grofica Tyškevič, prelema, kot Marie-Antoinette.
Kerenski je pojedel tri sladice in odšel z menoj v gozd. Mimo nas so tekli na smučeh freken Kirsti.
– Kdo je to? je vprašal Aleksander Fedorovič.
– To je hčerka Nikkelsena, freken Kirsti, sem rekel, – ker je dobro …
Potem sva videla vejko starega Iohanesa.
– Kdo je to? je vprašal Aleksander Fedorovič.
– To je stari Iohannes, sem rekel. On vozi iz Helsingforsa konjak in sadje. Mar ne poznate kočijaža Iohannesa?
– Poznam tukaj vse, je odgovoril Kerenski, a nikogar ne vidim.
– Ste kratkovidni, Aleksander Fedorovič.
– Ja, kratkoviden.
– Nujna so očala, Aleksander Fedorovič.
– Nikoli.
Tedaj sem povedal z mladostno živostjo:
– Pomislite, vi niste samo slepi, vi ste skoraj mrtvi. Linija, božanska črta, je gospodar sveta, se vam je izmuznila za vedno. Hodimo z vami po vrtu čarov v neopisnem finskem lesu. Do naše zadnje ure ne bomo spoznali nič boljšega. In glej, vi ne vidite zaledenelih i rožnatih krajev slapu, tam, pri reki. Ne vidite japonske rezbe vrbe žalujke, ki se sklanja nad slapom. Rdečih borovih debel, ki jih osipa sneg. Zrnati sijaj roji v snegu. Začenja se z mrtvaško linijo, ki se stiska k lesu in na valoviti površini, kot linija Lenarda, ovenčan z odsevom plamenečih oblakov. In svilenih nogavic freken Kristi njene že zrele noge? Kupite očala, Aleksander Fedorovič, prosim vas …
– Otroci, je odgovoril, ne tratite smodnika.Pol rublja za očala – to je edinega pol rublja, ki ga bom prihranil. Ne potrebujem vaše linije, neznatne, kot dejanskost. Vi ne živite bolje kot učitelj trigonometriji, mene pa obdajajo čudesa še v Kljazmi. Kajmi bodo pege na obrazu freken Kristi, če pa jo komaj razlikujem in uganjujem v tej deklici vse tisto, kar hočem uganiti? Kaj mi bodo oblaki na tem čuhonskem nebu, če vidim premetavajoči se ocean nad svojo glavo? Kaj mi bodo linije – ko imam pa barve? Ves svet je za mene – velikansko gledališče, v katerem sem edini gledalec brez binokla. Orkester igra vstop k tretjemu dejanju, scena je od mene daleč, kot v sanjah, srce je razvneto od navdušenja, vidim vijolični žamet na Juliji, lilasto svilo na Romeu in niti ene umetne brade … In vi me hočete oslepiti z očali za pol rublja …
Zvečer sem odpotoval v mesto. O Helsingfors, pristanišče moje domišljije …
A Aleksandra Fedoroviča sem videl čez pol leta, junija sedemnajstega, ko je bil vrhovni poveljnik ruske armate in gospodar naših usod.
Tistega dne je bil Trojicki most razstavljen. Putilovski delavci so šli na Arsenal. Tramvajski vagoni so ležali na ulicah na boku kot izdahnuli konji.
Miting je bil napovedan v Narodnem domu. Aleksander Fedorovič je govoril o Rusiji – materi in ženski. Množica ga je zadušila s sebičnostjo svojih strasti. Kaj je videl v razjarjenih šubarah on – enkratni gledalec brez binokla? Ne vem …
A takoj za njim je na tribuno stopil Trocki, nakrivil ustnice in rekel z glasom, ki ni puščal nobenega upanja:
– Tovariši in bratje …
ELJA ISAAKOVIČ IN MARGARITA PROKOFJEVNA
Gerškovič je odšel od nadzornika s težkim srcem. Sporočeno mu je bilo, da če ne odide iz Orla s prvim vlakom, ga bodo odposlali po etapah. A oditi – je pomenilo izgubiti posel.
Z denarnico v roki je suhoten in počasen šel po temni ulici. Na vogalu ga je poklicala visoka ženska postava:
– Mucek, prideš k meni?
Gerškovič je dvignil glavo, jo pogledal skozi lesketava očala, pomislil in zadržano rekel:
– Pridem.
Ženska ga je vzela pod roko. Šla sta za vogal
– Kam greva? V gostilno?
– Potrebujem za vso noč, je odgovoril Gerškovič – k tebi.
– To bo stalo tri rublje, očka.
– Dva, je rekel Gerškovič
– Nobenega barantanja, očka …
Zbarantala sta na dva in pol. Šla sta naprej.
Soba prostitutke je bila mala, čista, z raztrganimi zavesami in rožnato lučjo.
Ko sta prišla, je ženska slekla plašč, odpela jopico … in namignila.
– Ej, se je namrščil Gerškovič, – kakšna neumnost.
– Ti si jezen, očka.
Sedla mu je na kolena.
– Bogami, je rekel Gerškovič, imate pet pudov?
– Štiri in trideset.
Na dolgo ga je poljubila na osivela lica.
– Ej, se je znova namrščil Gerškovič, izmučen sem, hočem spati.
– Ti si Žid?
– Ne.
– Očka, je tiho spregovorila prostitutka, to bo stalo desetko.
– Dvignil se je in šel k vratom.
– Petico, je rekla ženska.
Gerškovič se je vrnil.
– Postelji mi, je utrujeno rekel Žid, slekel suknjič in si ogledal, kam naj ga obesi. – Kako te kličejo?
– Margarita.
– Zamenjaj posteljnino, Margarita.
Postelja je bila široka, z mehko pernico.
Gerškovič se je začel počasi slačiti, snel bele nogavice, poravnal prepotene palce na nogah, zaklenil vrata, položil ključ pod vzglavnik in legel. Margarita je zehala, nestrpno snela obleko, obrnila oči na stran, si stisnila izpuščaj na ramenu in si začela ovijati za noč svileno srajčko.
– Kako te kličejo, očka.
– Eli. Elja Isaakovič.
– Trguješ?
– Naša trgovina … je nedoločno odgovoril Gerškovič.
Margarita je upihnila nočno svetilko in legla.
– Bogami, je rekel Gerškovič. Zredila si se.
Kmalu sta zaspala.
Naslednjega jutra je jasna svetloba sonca zalila sobo. Gerškovič se je zbudil, se oblekel, stopil k oknu.
– Pri nas je morje, pri vas polje, je rekel. Dobro.
– Od kod si?
– Iz Odese, je odgovoril Gerškovič. Prvo mesto, dobro mesto. In se je pretkano nasmehnil.
– Vidim, da ti je povsod dobro, je rekla Margarita.
– Tako je, je odgovoril Gerškovič. Povsod je dobro, kjer so ljudje.
– Kakšen bedak si, je spregovorila in se privzdignila na postelji. Ljudje so hudobni.
– Ne, je rekel Gerškovič, ljudje so dobri. Naučili so jih misliti, da so hudobni in oni so temu verjeli.
Margarita je pomislila in se potem nasmehnila.
– Ti si zaposlen, je počasi spregovorila in si ga pozorno ogledala.
– Obrni se. Oblekel se bom.
Potem sta zajtrkovala, pila čaj s prestami. Gerškovič je naučil Margarito namazati kruh z maslom in na poseben način na vrh naložiti klobaso.
– Poskusite, jaz pa se mora med drugim odpraviti.
– Vzemite tri rublje, Margarita. Poskusite, moram nekje kopejko zaslužiti.
Margareta se je nasmehnila.
– Ti skopuh ti. Daj tri. Prideš zvečer?
– Pridem
Zvečer je Gerškovič prinesel večerjo – slanik, steklenico piva, klobase, jabolko. Margarita je bila v temnem pustem površniku. Jedla sta in se razgovorila.
– Dobro se skozi mesec ne pride, je govorila Margarita. Poklic je takšen, da se poceni oblečeš – juhe ne poješ. Za sobo dam petnajst, računaj na to …
– Pri nas v Odessi – je s premislekom odgovoril Gerškovič, ko je z naporom rezal slanika na enake dele, za deset rubljev imate na Moldavanki carsko sobo.
– Računaj na to, da se ljudje pri meni prerivajo, pijanega se ne ubraniš …
– Vsak človek ima svoje neprijetnosti, je spregovoril Gerškovič in povedal o svoji družini, o omajanih poslih, o sinu, ki so ga vzeli v vojaško službo.
Margarita je poslušala, položila je glavo na mizo in njen obraz je bil pozoren, tih in zamišljen.
Po večerji je slekel suknjič, si skrbno otrl naočnike s krpo, sedel za mizico, si primaknil svetilko in začel pisati trgovska pisma. Margarita si je umivala glavo.
Gerškovič je pisal počasi, pozorno, dvigoval obrvi, se občasno zamislil in namakal pero in niti enkrat ni pozabil z njega otresti višek črnila.
Ko je končal s pisanjem, je posadil Margarito na kopirno knjigo.
– Vi ste, bogami, dama s težo. Posedite, Margarita Prokofjevna, proše pana.
Gerškovič se je nasmehnil, očala so se zabliskala, in njegove oči so se zableščale, majhne, smejoče se.
Naslednji dan je odpotoval. Sprehajal se je po peronu, nekaj minut pred odhodom vlaka je Gerškovič opazil Margarito, ki je hitro šla k njemu z majhnim zavojem v rokah. V zavoju so bile pirožke in mastne lise od njih so udarjale skozi papir.
Margaritin obraz je bil rdeč, nesrečen, prsi so ji bile razburjene od hitre hoje.
– Pozdrav v Odeso, je rekla, pozdrav …
– Hvala, je odgovoril Gerškovič, vzel pirožke, dvignil obrvi, se nad nečim zamislil in se zgrbil.
Razlegel se je tretji zvonec. Podala sta drug drugemu roki.
– Nasvidenje, Margarita Prokofjevna.
– Nasvidenje, Elja Isaakovič.
Gerškovič je stopil v vagon. Vlak se je premaknil.
LINIJA IN BARVA
Aleksandra Fedoroviča Kerenskega sem videl prvič dvanajstega decembra tisoč devetsto šestnajstega leta v obednici sanatorija Ollila. Nas je spoznal priseženi poverjenik Zaparenyj iz Turkestana. O Zaparenem sem vedel, da se je obrezal v štiridesetem letu življenja. Veliki knez Peter Nikolaevič, obsojeni norec, poslan v Taškent, je častil z družbo Zacarenega. Veliki knez je hodil po ulici Taškenta z nagcem, ženil se je s kozakinjo, postavil sveče pred portretom Voltairea kakor pred obličjem Jezusa Kristusa, in osušil brezmejne ravnice Amurdarije. Zacarenyj je bil njegov prijatelj.
In tako – Ollila. Na deset kilometrov od nas so sijale sinji graniti Helsingforsa. O, Helsingfors, ljubezen mojega srca. O nebo, ki teče nad esplanado in odletava kot ptica.
In tako – Ollila. Severne cvetice tlijo v vazah. Jelenji rogovi so se razprostrli na mračnih stropih. V obednici diši po boru, prehlajenih prsih grofice Tyškevič in svilenem perilu angleških oficirjev.
Za mizo skupaj s Kerenskim sedi spoštljivi pokrščenec iz policijskega oddelka. Desno od njega Norvežan Nikkelsen, gospodar kitolovske ladje. Levo – grofica Tyškevič, prelema, kot Marie-Antoinette.
Kerenski je pojedel tri sladice in odšel z menoj v gozd. Mimo nas so tekli na smučeh freken Kirsti.
– Kdo je to? je vprašal Aleksander Fedorovič.
– To je hčerka Nikkelsena, freken Kirsti, sem rekel, – ker je dobro …
Potem sva videla vejko starega Iohanesa.
– Kdo je to? je vprašal Aleksander Fedorovič.
– To je stari Iohannes, sem rekel. On vozi iz Helsingforsa konjak in sadje. Mar ne poznate kočijaža Iohannesa?
– Poznam tukaj vse, je odgovoril Kerenski, a nikogar ne vidim.
– Ste kratkovidni, Aleksander Fedorovič.
– Ja, kratkoviden.
– Nujna so očala, Aleksander Fedorovič.
– Nikoli.
Tedaj sem povedal z mladostno živostjo:
– Pomislite, vi niste samo slepi, vi ste skoraj mrtvi. Linija, božanska črta, je gospodar sveta, se vam je izmuznila za vedno. Hodimo z vami po vrtu čarov v neopisnem finskem lesu. Do naše zadnje ure ne bomo spoznali nič boljšega. In glej, vi ne vidite zaledenelih i rožnatih krajev slapu, tam, pri reki. Ne vidite japonske rezbe vrbe žalujke, ki se sklanja nad slapom. Rdečih borovih debel, ki jih osipa sneg. Zrnati sijaj roji v snegu. Začenja se z mrtvaško linijo, ki se stiska k lesu in na valoviti površini, kot linija Lenarda, ovenčan z odsevom plamenečih oblakov. In svilenih nogavic freken Kristi njene že zrele noge? Kupite očala, Aleksander Fedorovič, prosim vas …
– Otroci, je odgovoril, ne tratite smodnika.Pol rublja za očala – to je edinega pol rublja, ki ga bom prihranil. Ne potrebujem vaše linije, neznatne, kot dejanskost. Vi ne živite bolje kot učitelj trigonometriji, mene pa obdajajo čudesa še v Kljazmi. Kajmi bodo pege na obrazu freken Kristi, če pa jo komaj razlikujem in uganjujem v tej deklici vse tisto, kar hočem uganiti? Kaj mi bodo oblaki na tem čuhonskem nebu, če vidim premetavajoči se ocean nad svojo glavo? Kaj mi bodo linije – ko imam pa barve? Ves svet je za mene – velikansko gledališče, v katerem sem edini gledalec brez binokla. Orkester igra vstop k tretjemu dejanju, scena je od mene daleč, kot v sanjah, srce je razvneto od navdušenja, vidim vijolični žamet na Juliji, lilasto svilo na Romeu in niti ene umetne brade … In vi me hočete oslepiti z očali za pol rublja …
Zvečer sem odpotoval v mesto. O Helsingfors, pristanišče moje domišljije …
A Aleksandra Fedoroviča sem videl čez pol leta, junija sedemnajstega, ko je bil vrhovni poveljnik ruske armate in gospodar naših usod.
Tistega dne je bil Trojicki most razstavljen. Putilovski delavci so šli na Arsenal. Tramvajski vagoni so ležali na ulicah na boku kot izdahnuli konji.
Miting je bil napovedan v Narodnem domu. Aleksander Fedorovič je govoril o Rusiji – materi in ženski. Množica ga je zadušila s sebičnostjo svojih strasti. Kaj je videl v razjarjenih šubarah on – enkratni gledalec brez binokla? Ne vem …
A takoj za njim je na tribuno stopil Trocki, nakrivil ustnice in rekel z glasom, ki ni puščal nobenega upanja:
