Са́ша Чёрный pravo ime Алекса́ндр Миха́йлович Гли́кберг (1 oz. 13. oktobra 1880, Odesa, Rusija – 5. Avgust 1932, Le Lavandou/Lo Lavandor, Francija), ruski pesnik Srebrne dobe, prozaist in otroški pisatelj. Rodil se je v judovski družini trgovskega agenta s petimi otroki, od katerih sta se dva imenovala Saša. Svetlolasega so klicali »beli« in temnolasega »črni«. Tako je nastal tudi psevdonim. Da bi lahko obiskoval cerkveno gimnazijo, so ga starši krstili, vendar je v gimnaziji zdržal le malo. Zbežal je od doma in se potepal. O njem so pisali v časopisih in žitomirski uradnik K. K. Roše ga je vzel k sebi in s svojo dobrodelnostjo in ljubeznijo do poezije zelo vplival na Aleksandra. Od leta 1900 do 1902 je Aleksander Glikberg služil za vojaka, potem delal na novoselenski carini. Leta 1904 je žitomirski list Volynskij vestnik natisnil njegov »Dnevnik rezonerja« s podpisom »Sam po sebi«. Leta 1905 se je preselil v Sankt Peterburg, kjer je objavi satirične pesmi v žurnalih Zritelj, Aljmanah, Žurnal, Maski, Lešij in drugih, in te so mu prinesle slavo. Kot je pisal Kornej Čulkovskij: »Ko je bralec dobil novo številko žurnala, je v njej predvsem iskal pesmi Saše Černyja.« Prvo pesem pod psevdonimom Saša Čery, satiro Čepuha, je natisnil 27. novembra 1905. Leta in je pripeljala do ukinitve žurnala Zritelj. Pesniško zbirko »Različni motivi« je cenzura prepovedala. Od 1906 do 1908 je živel v Nemčiji, kjer je nadaljeval izobraževanje na Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg. V Peterburg se je vrnil leta 1908 in delal za žurnal Satirikon. Objavljal je v žurnalih Sovremennyj mir, Argus, Solnce Rossiji, Sovremennik, v časopisih Kijevskaja myslj, Russkaja molva, Oddeskie novosti. Postal je znan kot otroški pisatelj. Med vojno je bil vojak v poljskem lazaretu in delal kot prozaist. Leta 1918 je emigriral, živel v Litvi, Berlinu in Rimu. Leta 1924 se je preselil v Pariz. Leta 1929 je kupil košček zemlje na jugu Francije v mestecu La Favière, si postavil hišo, kamor so prihajali ruski pisatelji, umetniki in glasbeniki. Umrl je od srčne kapi, ko je pomagal pri gašenju požara na sosednji farmi. Pokopan je na pokopališču Le Lavandou/Lo Lavandor. Njegova žena Marija Ivanovna je umrla leta 1961 in je pokopana prav tam. V bojih med drugo svetovno vojno so njegov grob uničili.
Publikacije:
САТИРЫ (Satire), pesniška zbirka, 1910, 1922
САТИРЫ И ЛИРИКА (Satire in lirika), pesniška zbirka, 1911, 1922
ТУК-ТУК! (Tok-tok!), pesmi za otroke, 1913»..
ЖИВАЯ АЗБУКА (Živa abeceda), knjiga za otroke, 1914.
ДЕТСКИЙ ОСТРОВ (Otroški otok), pesniška zbirka, 1920
ЖАЖДА (Žeja), pesniška zbirka, 1923
ДНЕВНИК ФОКСА МИККИ (Dnevnik foksterierja Mikki), knjiga za otroke, 1927, 1929
КОШАЧЬЯ САНАТОРИЯ (Sanatorij za mačke), proza, 1928
НЕСЕРЬЕЗНЫЕ РАССКАЗЫ (Neresne zgodbe), proza, 1928
СЕРЕБРЯНАЯ ЁЛКА (Srebrna jelka), knjiga za otroke, v Beogradu, 1929
ЧУДЕСНОЕ ЛЕТО (Čudovito poletje), proza, 1929
РУМЯНАЯ КНИЖКА (Rdeča knjižica), zgodbe za otroke, v Beogradu, 1930
КОМУ В ЭМИГРАЦИИ ЖИТЬ ХОРОШО (Za koga je v emigraciji življenje dobro), poema, 1931
РУЧЕЙ (Potok), pesmi za otroke, 1932
СОЛДАТСКИЕ СКАЗКИ (Vojaške zgodbice), proza, 1933, posthumno
БЕЛКА-МОРЕПЛАВАТЕЛЬНИЦА (Veverica-morjeplovka), proza, 1933, posthumno
