Le kakšne barve pesem bo,
ki nocoj se zliva pod pero?
Bo temna, svetla je lahko,
katera barva prava bo?
Noč je v modrem,
v modrem je nebo,
pesem v modrem,
zapisalo je pero.
zmešnjava
kdor koli to bo bral
rekel bo da je škandal
ločila so se domenila
vsa po vrsti so se skrila
nastala prava je zmešnjava
prijeIa nas je že skušnjava
da bi jih kar pozabili
vsi za to pa nismo bili
končno smo se dogovoriIi
kako nazaj bi jih dobili
glej nekaj se premika
prva se pojavila je pika.
GURMAN
Dobro jem in pijem rad,
mi vedno govori starejši brat,
jaz zvesto ga poslušam,
dobro kapljico poskušam.
To je tisto, kar dolgo sem iskal,
zdaj našel sem, zato bom tu ostal,
bom dobro jedel, zmerno pil,
življenja takega se veselil.
FALOT
Bila je dolga, kriva pot do tod,
sinoči ženi skočil sem čez plot,
s kosilom tem moč spet pridobim,
v dobrem vinu greh svoj utopim.
NAROBE SVET
Slišim nekaj, kar bobni,
to je glasek, ki ga ni.
Sije sonce mi svileno,
a čutim noč megleno.
Zalotim sebe v temi,
ko iščem tisto, česar ni.
V temi izgleda mi tako,
kot narobe vse bi šlo.
Nočem teme igre špasne,
hočem dan in misli jasne.
Na koncu vse se uredi,
se prav obrne, se mi zdi.
V trenutku nekaj zablešči,
mi misli motne izbistri.
KRIK TIŠINE
Praznina,
neizmerna je tišina,
nikjer nikogar,
le brezmejen
in brezimen prazen prostor.
Kričim,
kričim v to praznino,
kričim v to tišino,
v ta brezmejen
in brezimen gluhi prostor.
Jeka ni,
saj ni ničesar,
kar bi ga odbilo
in odmev bi mi vrnilo.
Tako izgubljam
zadnje kar še imam,
tako kot krik naj še pepel
pogoltne ta praznina.
OČETU ALOJZU IZ VAJGNA
Nad hišo kmečko je trta vsajena.,
z žuljavo roko je skrbno vzgojena.
Zdaj vince Alojzu daje sladko,
po grlu nam teče, samo gladko.
Ne suše ne toče ne daj mu o Bog,
reši Alojza in trto vremenskih nadlog.
Za drugo bo oče že sam poskrbel,
da kapljico dobro bo vedno imel.
Še dolgo naj Alojz med nami živi,
želimo mu znanci, prijatelji vsi.
In Bog ohrani nam to zemljico,
ki Alojzu hrani žlahtno trtico.
Spominjali bodo se pozni rodovi,
da v Vajgnu so rasli sladki plodovi.
Najslajše med njimi je grozdje bilo
in z njim v sode je vince prišlo.
In vino veritas je po latinsko,
v vinu je resnica pa slovensko.
To je zelo staro, prav modro reklo,
v Vajgnu bo vedno pristno vino teklo.
MIX
GLUHI POLITIKUS IN NORI GENERALI
Zbrali ste se.- gluhi* politikuS in nori generali,
da ljudstvo bi v pokoro dali,
ker ste ga zmozgali, se vam je uprlo,
okove generalske strlo.
Med generali največji si vojaK heroj,
na goloroko ljudstvo nagnal si cel vojaški stroj,
ta tolče, pleni, požiga in mori,
za tebe, gluhi politikuS, ki ti več pomoči ni.
Gluhi politikuS, zgradil si grozen in velik antispomenik,
sebi, svojim podanikom, potomcem večni pomnik,
ti in tvoji nori vojaKi s topovi,
sami ste zločinski lopovi.
Spominjali se bodo vas zanamci pozni,
kako bili ste srepi, podli, grozni,
človeškega imena ne bodo vam dali,
ker med najhujše zločince, zveri ste se zapisali.
Povem še enkrat vam, kako ste ravnali,
kaj ste narodu, sinovom, vnukom svojim dali:
žalost, bedo in sramoto,
od vas dobili so za doto.
* ne čujem dobro
2. nov. 1991
GROZA
Iz zakotja lastne duše
prikazujejo se mi strahote vojne.
Mrtva telesa polna groze,
plavajo v mlaki krvi svoje.
Nad njimi se sklanjajo morilci,
kot vampirji žejni njihove krvi
in ubiti hočejo še tisto,
kar se ubiti več ne da.
V podzavesti podli,
imajo skrito poželenje,
da vse je treba pomoriti,
še trupla morajo razbiti.
Udinjajo se vodjem,
v veri blazni,
ki zmotno jih učijo,
da se rešili bodo
božje kazni.
Dolga roka je pravice,
polovila srepe bo zločince,
takrat dobijo povračilo
in zasluženo plačilo.
SPOMINI NA LETA SREČE
Veter topel zavel je po deželi
in iz nje pregnal ledeni hlad,
po lehah veselo ptički so zapeli,
rodila se nam čudovita je pomlad.
In sprostijo se mladostne sanje,
v poletnem gaju ljubezni zagorijo,
ostanejo spomini lepi nanje,
ki v nas do konca dni živijo.
Dolgo po parku se sprehajam,
tu prelestnih barv je nebroj,
spominom poletja se predajam,
jesenska mavrica je le z menoj.
Iz hriba v dol globoka gaz,
topijo dan s soncem obsijan,
ta odganja tudi zimo, mraz
in prebuja teloh še zaspan.
Pripis
Na polici je mirno čakala pesniška zbirka Mihaela Lotriča Pesmi navdiha, da jo znova vzamem v branje. Ko mi jo je avtor poslal, je šla skoraj mimo mene, čeprav sva se pred njenim izidom ukvarjala z nekaterimi vprašanji – denimo o priložnostnih pesmih. A knjiga je izšla takšna, kot jo je želel Mihael Lotrič – in tako je bilo tudi prav. Prebral sem jo in v spominu mi je ostala kot ena od ne preveč pogostih glasov koroških pesnikov. Šele njegova smrt mi je potrkala na srce, ko sem na koncu, v malem tisku našel dvostišje, ki sem ga v tej objavi postavil v motto: Z vsakim stihom / je duša bolj prazna., ki ne govori o zlivanju duše v verze temveč o tem, kakšno moč ima poezija. Ostal mi bo v spominu kot ljubó miren in miroljuben človek, ki ga je skupaj ena sama zvestoba drugim in samemu sebi. Ta kratki izbor posvečam spominu nanj, mehki pesniški duši, Mihaelu Lotriču.
Urednik
Z vsakim verzom
je duša bolj prazna.
PESEM V MODREM
Le kakšne barve pesem bo,
ki nocoj se zliva pod pero?
Bo temna, svetla je lahko,
katera barva prava bo?
Noč je v modrem,
v modrem je nebo,
pesem v modrem,
zapisalo je pero.
zmešnjava
kdor koli to bo bral
rekel bo da je škandal
ločila so se domenila
vsa po vrsti so se skrila
nastala prava je zmešnjava
prijeIa nas je že skušnjava
da bi jih kar pozabili
vsi za to pa nismo bili
končno smo se dogovoriIi
kako nazaj bi jih dobili
glej nekaj se premika
prva se pojavila je pika.
GURMAN
Dobro jem in pijem rad,
mi vedno govori starejši brat,
jaz zvesto ga poslušam,
dobro kapljico poskušam.
To je tisto, kar dolgo sem iskal,
zdaj našel sem, zato bom tu ostal,
bom dobro jedel, zmerno pil,
življenja takega se veselil.
FALOT
Bila je dolga, kriva pot do tod,
sinoči ženi skočil sem čez plot,
s kosilom tem moč spet pridobim,
v dobrem vinu greh svoj utopim.
NAROBE SVET
Slišim nekaj, kar bobni,
to je glasek, ki ga ni.
Sije sonce mi svileno,
a čutim noč megleno.
Zalotim sebe v temi,
ko iščem tisto, česar ni.
V temi izgleda mi tako,
kot narobe vse bi šlo.
Nočem teme igre špasne,
hočem dan in misli jasne.
Na koncu vse se uredi,
se prav obrne, se mi zdi.
V trenutku nekaj zablešči,
mi misli motne izbistri.
KRIK TIŠINE
Praznina,
neizmerna je tišina,
nikjer nikogar,
le brezmejen
in brezimen prazen prostor.
Kričim,
kričim v to praznino,
kričim v to tišino,
v ta brezmejen
in brezimen gluhi prostor.
Jeka ni,
saj ni ničesar,
kar bi ga odbilo
in odmev bi mi vrnilo.
Tako izgubljam
zadnje kar še imam,
tako kot krik naj še pepel
pogoltne ta praznina.
OČETU ALOJZU IZ VAJGNA
Nad hišo kmečko je trta vsajena.,
z žuljavo roko je skrbno vzgojena.
Zdaj vince Alojzu daje sladko,
po grlu nam teče, samo gladko.
Ne suše ne toče ne daj mu o Bog,
reši Alojza in trto vremenskih nadlog.
Za drugo bo oče že sam poskrbel,
da kapljico dobro bo vedno imel.
Še dolgo naj Alojz med nami živi,
želimo mu znanci, prijatelji vsi.
In Bog ohrani nam to zemljico,
ki Alojzu hrani žlahtno trtico.
Spominjali bodo se pozni rodovi,
da v Vajgnu so rasli sladki plodovi.
Najslajše med njimi je grozdje bilo
in z njim v sode je vince prišlo.
In vino veritas je po latinsko,
v vinu je resnica pa slovensko.
To je zelo staro, prav modro reklo,
v Vajgnu bo vedno pristno vino teklo.
MIX
GLUHI POLITIKUS IN NORI GENERALI
Zbrali ste se.- gluhi* politikuS in nori generali,
da ljudstvo bi v pokoro dali,
ker ste ga zmozgali, se vam je uprlo,
okove generalske strlo.
Med generali največji si vojaK heroj,
na goloroko ljudstvo nagnal si cel vojaški stroj,
ta tolče, pleni, požiga in mori,
za tebe, gluhi politikuS, ki ti več pomoči ni.
Gluhi politikuS, zgradil si grozen in velik antispomenik,
sebi, svojim podanikom, potomcem večni pomnik,
ti in tvoji nori vojaKi s topovi,
sami ste zločinski lopovi.
Spominjali se bodo vas zanamci pozni,
kako bili ste srepi, podli, grozni,
človeškega imena ne bodo vam dali,
ker med najhujše zločince, zveri ste se zapisali.
Povem še enkrat vam, kako ste ravnali,
kaj ste narodu, sinovom, vnukom svojim dali:
žalost, bedo in sramoto,
od vas dobili so za doto.
* ne čujem dobro
2. nov. 1991
GROZA
Iz zakotja lastne duše
prikazujejo se mi strahote vojne.
Mrtva telesa polna groze,
plavajo v mlaki krvi svoje.
Nad njimi se sklanjajo morilci,
kot vampirji žejni njihove krvi
in ubiti hočejo še tisto,
kar se ubiti več ne da.
V podzavesti podli,
imajo skrito poželenje,
da vse je treba pomoriti,
še trupla morajo razbiti.
Udinjajo se vodjem,
v veri blazni,
ki zmotno jih učijo,
da se rešili bodo
božje kazni.
Dolga roka je pravice,
polovila srepe bo zločince,
takrat dobijo povračilo
in zasluženo plačilo.
SPOMINI NA LETA SREČE
Veter topel zavel je po deželi
in iz nje pregnal ledeni hlad,
po lehah veselo ptički so zapeli,
rodila se nam čudovita je pomlad.
In sprostijo se mladostne sanje,
v poletnem gaju ljubezni zagorijo,
ostanejo spomini lepi nanje,
ki v nas do konca dni živijo.
Dolgo po parku se sprehajam,
tu prelestnih barv je nebroj,
spominom poletja se predajam,
jesenska mavrica je le z menoj.
Iz hriba v dol globoka gaz,
topijo dan s soncem obsijan,
ta odganja tudi zimo, mraz
in prebuja teloh še zaspan.
Pripis
Na polici je mirno čakala pesniška zbirka Mihaela Lotriča Pesmi navdiha, da jo znova vzamem v branje. Ko mi jo je avtor poslal, je šla skoraj mimo mene, čeprav sva se pred njenim izidom ukvarjala z nekaterimi vprašanji – denimo o priložnostnih pesmih. A knjiga je izšla takšna, kot jo je želel Mihael Lotrič – in tako je bilo tudi prav. Prebral sem jo in v spominu mi je ostala kot ena od ne preveč pogostih glasov koroških pesnikov. Šele njegova smrt mi je potrkala na srce, ko sem na koncu, v malem tisku našel dvostišje, ki sem ga v tej objavi postavil v motto: Z vsakim stihom / je duša bolj prazna., ki ne govori o zlivanju duše v verze temveč o tem, kakšno moč ima poezija. Ostal mi bo v spominu kot ljubó miren in miroljuben človek, ki ga je skupaj ena sama zvestoba drugim in samemu sebi. Ta kratki izbor posvečam spominu nanj, mehki pesniški duši, Mihaelu Lotriču.
