PJEŠAČIMO PLIVAMO LETIMO / PEŠAČIMO PLAVAMO LETIMO
ČOVJEK – TOČAK
Na brdu traži put
Izgubljeni putnik
Bez krila
Bez čamca
U jezeru troglavi zmaj
Umjesto slamke
Graditelj mostova dade mu strpljenje
Umjesto pera
Čuvar orlova dade mu mudrost
Umjesto snage
Čitač snova podari mu maštu
Postade putnik
Čovjek balon
Čovjek kugla
Čovjek točak
Gleda se u ogledalu
Čita tajne
Mjeri vrijeme
Sada je Spavač Kamen kuće
Dozivač na brdu Tri Smokve
Zaštitnik Kod Vilinog Konjica
Čuvar tajne Princeze riba
Postao je putokaz za izgubljene
MONOLOG TRAGAČA
Majstori skrivaju Iluziju
Izgubljeni stvaraju Istoriju Mogućnosti
Iluzija u nastavcima zida Nadu
Epitaf je Tačka Mudrosti samom sebi
Pronalazač Tačke postaje Čuvar
Biografija je lift pokretni
Ili je »u kvaru«
Na čudnom smo brodu
Zvanom Smisao Života
Pješačimo plivamo letimo
Vrijeme nam je odredilo
Doba Odlaska
Doba Patnje
Doba Hrabrosti
Sagradili smo Zid Sklonište
Preoblačimo Oholost Gnjev Neodlučnost
Preoblačimo Mane i Vrline
Ples završavamo kombinacijama Opravdanja i Kolebanja
Veliki igrač na žici zavisi od sitnica
Male stvari dobijaju glavne uloge
Mrav je preskočio kita
Tragač je pronašao Tačku
I trougao može biti lopta
Srećno smo kada postanemo Most i Prozor
Što duže tražimo Ključ
Izrasta u Damoklov cvijet
Ako ga previše mirišemo otrovaćemo se
Ako ga uberemo posjećemo se
Mogućnost je brvno izmedju dvije obale
Tragač je pronašao Most i Prozor
i... nije se vratio
BIJELI VALCER U PODGORICI
Drhturi smokva, naježio se nar,
gospodstveno trpi maslina.
Đeca se raduju,
stariji ne naviknuti,
uče da hodaju po klizavici.
Iznad Morače plešu galebovi,
plešu pahuljice,
od njihovog padanja raste radost.
Na glavi mi bijela kruna,
u srcu cvjeta ledena orhideja.
Iz sobe profesora čuje se
»Na lijepom plavom Dunavu«.
Ples na krovu,
na asfaltu,
po drveću.
Na prozoru progovara azbuka,
arabeske sanjaju snove.
Automobili pokretne grudve,
zgrade sniježni eksponati.
Bijeli valcer u Podgorici.
Vile pahuljice omađijale prolaznike.
Svako prigrlio svoju želju
da postane stvarnost.
Moje riječi su moja lađa,
Marija mi postaje bliža
i sve draža, i sve slađa.
A ovaj sniježni dan
postaje naša hiža.
Na uličnim reflektorima
Aska pleše svoj zadnji ples.
Pokazuje svoju ljepotu,
vrijeme kratko za vječnost,
pamti se savršenstvo.
Drhturi smokva, naježio se nar,
gospodstveno trpi maslina.
Iznad Morače plešu galebovi,
plešu pahuljice.
Bijeli valcer u Podgorici.
ŽIVOT JE LIJEP
Svjetlosna voćka sa tamnim plodovima
Berači hrane ptice
Nose mrežu straha
Plaše prolaznike
Berači prijete
Prolaznici dozivaju nadu
U magli zalutali prolaznici i berači
Iz mreže jato larvi
Berači izvode predstavu
Publika bez očiju i ušiju
Proguta ih bezglava aždaja
Iz jaja biće Čudomor
Pomračenje opstanka
Svi putevi vode do stabla
Svi su izvođači i svi su publika
Dječak i djevojčica ispod panoa
»Život je lijep«
Oblaci listaju godine
Svjetlosnu voćku nazvaše tišina
BRAVA JE VRIJEME A KLJUČ TI SI
Brava je vrijeme a ključ ti si,
šta očekuješ i kakvo stanje,
i šta iznad tebe visi
istinu si zamijenio za vjerovanje.
Siješ li tamu
očekuj đavola u tikvi .
Ne opravdavaj manu ,
na žetvu se navikni.
Neka ti blaženost bude kompas,
ne traži uvijek zlatno runo,
kada se daviš sam potraži spas,
ne traži zasluge , to je već puno.
Nada je trava koja živi u priči,
čime da je zalijemo da preživi,
sve nam to na nešto liči,
kao dan sunčani, kao dan sivi.
Brava je vrijeme a ključ ti si,
pogledaj šta iznad tebe visi.
Nada je trava koja živi u priči,
sve nam to na nešto liči.
DVA NA MOSTU
Pobjednik je ko iz kamena oživi srce
A kamen bude biće
Ko duže baci slavljen je
Ko oživi kamen živjeće
Jedan most dva čovjeka
I ostaje jedan i jedan
Traže slavu
I davitelj i davljenik
Pobjednik je jedan
Pravila su ista
I istina ima jedno ruho
Bez obzira ko duže laže
Brže putuje sto laži
Od jedne istine
Most do mosta čovjek
Čovjek do čovjeka nesporazum
ČLOVEK – KOLO
Na hribu išče pot
Izgubljeni potnik
Brez kril
Brez čolna
V jezeru triglavi zmaj
Namesto slamice
Mu je graditelj mostov dal potrpljenje
Namesto peresa
Mu je čuvaj orlov dal modrost
Namesto moči
Mu je bralec sanj podaril domišljijo
Postal je potnik
Človek balon
Človek krogla
Človek kolo
Gleda se v ogledalu
Bere skrivnosti
Meri čas
Zdaj je Spalec Kamen hiše
Klicalec na hribu Tri smokve
Zaščitnik Pri Kačjem Pastirju
Čuvaj skrivnosti Ribje princese
Postal je kažipot za izgubljene
MONOLOG ISKALCA
Mojstri skrivajo Iluzijo
Izgubljeni ustvarjajo Zgodovino Možnosti
Iluzija v nadaljevanjih zida Nado
Epitaf Točka Modrosti samemu sebi
Iznajditelj Točke postaja Čuvaj
Biografija je lif gibljivi
Ali je »v okvari«
Na čudni ladji smo
Imenovani Smisel življenja
Pešačimo plavamo letimo
Čas nam je določil
Dobo Odhoda
Dobo Trpljenja
Dobo poguma
Zgradili smo Zid Zatočišče
Preoblačimo Oholost, Gnev, Neodločnost
Preoblačimo Slabosti in Vrline
Ples končujemo s kombinacijami Opravičevanja in Kolebanja
Veliki igralec na struni je odvisen od malenkosti
Male stvari dobivajo glavne vloge
Mravlja je preskočila kita
Iskalec je našel Točko
Tudi trikotnik je lahko žoga
Srečni smo ko postanemo Most in Okno
Kar se da dolgo iščemo Ključ
Raste v Damoklov cvet
Če ga preveč vonjamo se zastrupimo
Če ga utrgamo, se posekamo
Možnost je bruno med dvema obalama
Iskalec je našel Most in Okno
in ... se ni vrnil
BELI VALČEK V PODGORICI
Trepeta smokva, naježil se je granatovec,
gosposko trpi oljka.
Otroci se veselijo,
starejši se ne navajeni
učijo hoditi po poledici.
Nam Moračo plešejo galebi,
plešejo snežinke,
od njihovega padanja raste radost.
Na glavi imam belo krono,
v srcu cvete ledena orhideja.
Iz sobe profesorja sliši se
»Na lepi modri Donavi«
Ples na strehi,
na asfaltu,
po drevju.
Na oknu spregovarja abeceda,
arabeske sanjajo sanje.
Avtomobili gibljive grude,
zgradbe snežni eksponati.
Beli valček v Podgorici.
Vile snežinke so začarale mimoidoče.
Vsakdo je objel svojo željo,
da se uresniči.
Moje besede so moja ladja,
Marija mi postaja bližja
in vse draža, in vse slajša.
A a snežni dan
postaja naša hiša.
Na uličnih reflektorjih
Aska pleše zadnji ples.
Kaže svojo lepoto,
čas kratek za večnost,
pomni se popolnost.
Trepeta smokva, naježil se je granatovec,
gosposko trpi oljka.
Nad Moračo plešejo galebi,
plešejo snežinke.
Beli valček v Podgorici.
ŽIVLJENJE JE LEPO
Svetlobna jablana s temnimi plodovi
Brači hranijo ptice
Nosijo mrežo strahu
Plašijo mimoidoče
Brači grozijo
Mimoidoči kličejo upanje
V megli zatavali mimoidoči brači
Iz mreže truma ličink
Brači izvajajo predstavo
Publika brez oči in ušes
Pogoltne jih brezglavi zmaj
Iz jajca bo Čudomor
Zamračitev obstanka
Vse poti vodijo do drevesa
Vsi so izvajalci in vsi so publika.
Deček in deklica pod panojem
»Življenje je lepo«
Oblaki listajo leta
Svetlobno jablano so imenovali tišina
KLJUČAVNICA JE ČAS, IN KLJUČ SI TI
Ključavnica je čas, inključ si ti,
kar pričakuješ in kakšno stanje,
in kaj nad teboj visi,
resnico si zamenjal za vero.
Če temo seješ,
pričakuj hudiča v buči.
Slabosti ne opravičuj,
na žetev se navadi.
Naj ti bo blaženost kompas,
ne išči vedno zlatega runa,
ko se utapljaš, sam poišči rešitev,
ne išči zaslug, to je že veliko.
Upanje je trava, ki živi v pravljici,
s čim naj jo zalijemo, da preživi,
vse to je po nekakšni podobi,
kot sončni dan, kot dan sivi.
Ključavnica je čas in ključ si ti,
poglej, kaj nad teboj visi.
Upanje je trava, ki živi v pravljici,
vse to je po nekakšni podobi.
DVA NA MOSTU
Zmagovalec je, kdor iz kamna oživi srce
In kamen bo bitje
Kdor dalje vrže, slavljen je
Kdor oživi kamen, bo živel.
En most, dva človeka
In ostaja eden in eden.
Slavo iščeta
tako davitelj kot davljenec
Zmagovalec je eden
Pravila so enaka
Tudi resnica ima eno oblačilo
Ne glede na to, kdo dlje laže
Hitreje potuje sto laži
Kot ena resnica
Most do mostu človek
Človek do človeka nesporazum