Tatjana Debeljacki: Hiša iz stekla (Kuća od stakla), Udruženje pisaca "Poeta", Beograd 2015
Čeprav naslov ni vedno govoril o naravi ali o pravi identiteti tistega, kar je zbrano med platnicami neke knjige, je vedno, ali skoraj vedno, poudarjal pot, po kateri je bilo treba stopiti k razkrivanju avtorjeve namere ali poslanstva. Pesmi v zbirki Tatjane Debeljacki – Hiša iz stekla so ob pesniški iskrenosti kot konvencija izpoved in kot etično-estetsko obveznost gradijo »hišo pogledov in odsevov«. Skozi steklo lahko gledamo, a se v steklu lahko tudi odražamo. Kot ogledalo, ki podvaja prostor pred seboj in sebe istočasno. Tako tudi ta »hiša iz stekla« ustvarja poseben pogled, daljnogled, s katerim vidimo notranji svet, vendar tudi »stekleni vrt«, v kateme ljudje, stvari, emocije, čas in večnost, življenje in smrt ... obstajajo simultano kot v pesmi »Pravi ljudje« :
Ljudje umirajo samo
ob mraku in ob zori,
večni grobovi ne obstajajo.
Dišim po bazilki
prijetno in božje
in ljubim do svobode.
V velikem številu pesmi se skoraj na ravni pesniškega emblema in pravila sugerira misel in izkušnja človekove odtujitve, da so med zavestjo in tistim, kar so najbolj elementarne potrebe in izvorni nagoni, stopile navade, prepričanja in trde istitucionalne oblike tolmačenja in sprejemanja sveta. Obenem je kot pri dobrih romantikih lepota za Tatjano Debeljacki oblika odpora smrti, a ta ne obstaja v tej poeziji kot estetska kategorija, ampak kot upanje in občutek. Samo tisto, kar je narejeno v izjemnih okoliščinah, lahko preživi lastni trenutek, samo tisto, kar je bilu »tragičnemu občutenju življenja« se lahko približa resnici. V pesmi »Gol obraz« ogoljenost občutenja kot pogoj in posledica vere in ljubezni, ljubezen prerašča v slepo ulico smisla.
V meni je bes od vsega začetka,
vseeno mi je do samega konca igre.
Izgubili so jo.
Kaj je z drugim človekom?
V dvajsetem poglavju v samem redu
ga je izdal gol obraz.
V triindvajsetem poglavju
bilo je zbogom.
Isti obraz pod klobukom,
gol obraz.
Prav v tem pesmi prepoznavamo bistveno neopredeljivost (dobivamo vtis, da pesnica vztraja pri tem) vzajemnih prehodov iz slikovnega reda v pojmovni, iz abstraktnega v realistični red – kot pesmi v celoti kakor tudi posamčnih pesniških podob – v dinamičnem menjanju in povezovanju različnih spoznavnih perspektiv, skozi katere se svet povnanja V okviru takšnega odnosa vzvišeno in posplošeno, sakralno in profano funkcionirajo kot konci pojmovnih meja, navidezni antagonizmi (Iščem v neimetjih / a imam v iskanjih), ki globlje osveljujejo osnovni pesniški princip pesmi v celoti, s čimer oblikuje širok horizont mišljenja, ki pogosto prestopa temo, podkopujoč njene ustaljene meje zaradi odkrivanja tistega nenavadnega in izvirnega, ki se nahaja za njo. Zunaj konvencionalnosti in ustaljenih stereotipov, zunaj pričakovanih vzrokov in posledic. Torej obstaja samo en obraz in množica mask, za katerimi Tatjana Debeljacki dolgo in vztrajno išče in jih najdeva v najbolj uspelih pesmih in posamičnih verzih. Njena avtorefleksivnost ni samo potreba po tem, da globlje vidi vzroke in njihove projekcije na duhovni karti, temveč želi videti tudi vse pogojenosti med vidnim in nevidnim, družbene norme in njene podobe v neposrednosti izkušnje in duhu doživetja (Najslabše je notranje umiranje).
Raznolika ritmičnost ne duši misli in asociativnosti in posreči se ji, da skoncentrira pozornost na raznovrstnost in sugestivnost podob. Pesnica želi najti in odslikati mistiko odnosa med zunanjo in notranjo dramatičnostjo, v njihovem prežemanju najti pravo mero za svoja lirska premišljanja. Z gotovostjo lahko trdim, da se ji v večjem številu pesmi to tudi posreči in da je to povezano s pesniškim konceptom pesnice, ki teži k temu, da ima vsaka pesem jasna miselno-vsebinska okostja, vendar da je vsaka podoba posebnega psihološkega stanja in lirskega čutenja sveta.
Tatjana Debeljacki je pesnica atmosfere in sicer ne samo tiste vizualno oblikovane. Anticipacija življenjske izkušnje in meditativnost teh pesmi nosijo potrebu, da ustvarijo kompleksno lirsko sliko in tudi preverijo smisel in dramatičnost prehojene poti. Ta občutek, za katerega lahko trdim, da je dominantna lastnost te zbirke, približuje pesnico in njenega bralca k drugemu polu pesniško polivaletne osebnosti, k svojemu, k svojevrstnemu spoju skeptičnega in vitalističnega občutja svea. K pesniškemu fluidu, ustvarjenim iz podobe in emocije, ki se pojavlja pred vsako intelektualno sintezo.
Stih in pesem v celoti je za Tatjano Debeljacki del prizadevanja, da ustvarja pesniški svet (zamenjava za negostoljubno in varljivo stvarnost), ki bo imel vsaj nekakšne konstante in v katerem bo nestalno in kratkotrajno človeško življenje, izmučen v krizi smisla, našel pot osmišljanja. Če ne v kakšnem novem smislu, pa vsaj v spoznanju sedanjega nesmisla.
Tatjana Debeljacki: Hiša iz stekla (Kuća od stakla), Udruženje pisaca "Poeta", Beograd 2015
Čeprav naslov ni vedno govoril o naravi ali o pravi identiteti tistega, kar je zbrano med platnicami neke knjige, je vedno, ali skoraj vedno, poudarjal pot, po kateri je bilo treba stopiti k razkrivanju avtorjeve namere ali poslanstva. Pesmi v zbirki Tatjane Debeljacki – Hiša iz stekla so ob pesniški iskrenosti kot konvencija izpoved in kot etično-estetsko obveznost gradijo »hišo pogledov in odsevov«. Skozi steklo lahko gledamo, a se v steklu lahko tudi odražamo. Kot ogledalo, ki podvaja prostor pred seboj in sebe istočasno. Tako tudi ta »hiša iz stekla« ustvarja poseben pogled, daljnogled, s katerim vidimo notranji svet, vendar tudi »stekleni vrt«, v kateme ljudje, stvari, emocije, čas in večnost, življenje in smrt ... obstajajo simultano kot v pesmi »Pravi ljudje« :
Ljudje umirajo samo
ob mraku in ob zori,
večni grobovi ne obstajajo.
Dišim po bazilki
prijetno in božje
in ljubim do svobode.
V velikem številu pesmi se skoraj na ravni pesniškega emblema in pravila sugerira misel in izkušnja človekove odtujitve, da so med zavestjo in tistim, kar so najbolj elementarne potrebe in izvorni nagoni, stopile navade, prepričanja in trde istitucionalne oblike tolmačenja in sprejemanja sveta. Obenem je kot pri dobrih romantikih lepota za Tatjano Debeljacki oblika odpora smrti, a ta ne obstaja v tej poeziji kot estetska kategorija, ampak kot upanje in občutek. Samo tisto, kar je narejeno v izjemnih okoliščinah, lahko preživi lastni trenutek, samo tisto, kar je bilu »tragičnemu občutenju življenja« se lahko približa resnici. V pesmi »Gol obraz« ogoljenost občutenja kot pogoj in posledica vere in ljubezni, ljubezen prerašča v slepo ulico smisla.
V meni je bes od vsega začetka,
vseeno mi je do samega konca igre.
Izgubili so jo.
Kaj je z drugim človekom?
V dvajsetem poglavju v samem redu
ga je izdal gol obraz.
V triindvajsetem poglavju
bilo je zbogom.
Isti obraz pod klobukom,
gol obraz.
Prav v tem pesmi prepoznavamo bistveno neopredeljivost (dobivamo vtis, da pesnica vztraja pri tem) vzajemnih prehodov iz slikovnega reda v pojmovni, iz abstraktnega v realistični red – kot pesmi v celoti kakor tudi posamčnih pesniških podob – v dinamičnem menjanju in povezovanju različnih spoznavnih perspektiv, skozi katere se svet povnanja V okviru takšnega odnosa vzvišeno in posplošeno, sakralno in profano funkcionirajo kot konci pojmovnih meja, navidezni antagonizmi (Iščem v neimetjih / a imam v iskanjih), ki globlje osveljujejo osnovni pesniški princip pesmi v celoti, s čimer oblikuje širok horizont mišljenja, ki pogosto prestopa temo, podkopujoč njene ustaljene meje zaradi odkrivanja tistega nenavadnega in izvirnega, ki se nahaja za njo. Zunaj konvencionalnosti in ustaljenih stereotipov, zunaj pričakovanih vzrokov in posledic. Torej obstaja samo en obraz in množica mask, za katerimi Tatjana Debeljacki dolgo in vztrajno išče in jih najdeva v najbolj uspelih pesmih in posamičnih verzih. Njena avtorefleksivnost ni samo potreba po tem, da globlje vidi vzroke in njihove projekcije na duhovni karti, temveč želi videti tudi vse pogojenosti med vidnim in nevidnim, družbene norme in njene podobe v neposrednosti izkušnje in duhu doživetja (Najslabše je notranje umiranje).
Raznolika ritmičnost ne duši misli in asociativnosti in posreči se ji, da skoncentrira pozornost na raznovrstnost in sugestivnost podob. Pesnica želi najti in odslikati mistiko odnosa med zunanjo in notranjo dramatičnostjo, v njihovem prežemanju najti pravo mero za svoja lirska premišljanja. Z gotovostjo lahko trdim, da se ji v večjem številu pesmi to tudi posreči in da je to povezano s pesniškim konceptom pesnice, ki teži k temu, da ima vsaka pesem jasna miselno-vsebinska okostja, vendar da je vsaka podoba posebnega psihološkega stanja in lirskega čutenja sveta.
Tatjana Debeljacki je pesnica atmosfere in sicer ne samo tiste vizualno oblikovane. Anticipacija življenjske izkušnje in meditativnost teh pesmi nosijo potrebu, da ustvarijo kompleksno lirsko sliko in tudi preverijo smisel in dramatičnost prehojene poti. Ta občutek, za katerega lahko trdim, da je dominantna lastnost te zbirke, približuje pesnico in njenega bralca k drugemu polu pesniško polivaletne osebnosti, k svojemu, k svojevrstnemu spoju skeptičnega in vitalističnega občutja svea. K pesniškemu fluidu, ustvarjenim iz podobe in emocije, ki se pojavlja pred vsako intelektualno sintezo.
Stih in pesem v celoti je za Tatjano Debeljacki del prizadevanja, da ustvarja pesniški svet (zamenjava za negostoljubno in varljivo stvarnost), ki bo imel vsaj nekakšne konstante in v katerem bo nestalno in kratkotrajno človeško življenje, izmučen v krizi smisla, našel pot osmišljanja. Če ne v kakšnem novem smislu, pa vsaj v spoznanju sedanjega nesmisla.
