pred tem požarom
nihče ne ubeži
vnema ga sonce
ki bo utonilo
v kupu teh smeti
nikar ne beži
papir teh pesmi
vrzi v smeti
naj zapisano na njem
zgori
ODSOTNOST
ti ki pišeš to
ni te
tudi ni sveta
in ne žarečih klešč
ki lomijo
ta modri oreh
tudi tega ni
je čisti nič
in od tukaj
se rojevajo te sanje
* * *
Bi znala ti stkati
vse te misli
iz tistega
kar veže te
na bolečino
ko se je skotila
tista divja zver
ki ji je ime
ljubezen
* * *
Samo ti veš
kako molčiš
puhtiš od žaljivega
sočutja
in se igraš
z metuljem
ki ga imenujemo
črni zmaj
* * *
prav narahlo je zabodla
nož v moje prsi
prav nežno me je
zabodla v srde
a kaj je bolje
sočutna nežnost
te sivine
ali krvav pečat
z neba
KOČIJAŽ
hropenje je ustavilo
vsa dih
in bič je švistnil
in se zažrl v meso
boli
to so sklepali vsi
ki so videli
konjsko vprego
a piscu
teh par besed
so zlomili srce
s hudo vnemo
nadvse slučajno
* * *
vseeno je
ali ješ kruh
ali solato
v tej debati
je vse jedrnato
tako kot si na cilju
prej z letalom
lahko letiš
tudi s padalom
življenje
tako predolgo traja
še posebej
če si izgnan iz raja
* * *
slišal sem šelest listja
v puščavi
in videl sem rože rasti
v veliki naglici
a preslišal sem
odmev
in sem spregledal bistvo
stvari
ki to ni
* * *
ta opoj ti zasolzi oči
pogled odtava na dolgo pot
in v temi, v ognju se rodi
ta past
ki te posrka vase
da pozabiš odstreti
solzne oči.
PA NAJ BO SLOVO
let brez kril
in riba brez plavuti
zakaj se kdo sprašuje
iz oči jim veje čist obup
a jaz vam pravim
trpljenje se začne
s pohabo
a vzeti nekomu vse
hromi pozabljenemu
ne le telo
ampak srce
* * *
pred tem požarom
nihče ne ubeži
vnema ga sonce
ki bo utonilo
v kupu teh smeti
nikar ne beži
papir teh pesmi
vrzi v smeti
naj zapisano na njem
zgori
ODSOTNOST
ti ki pišeš to
ni te
tudi ni sveta
in ne žarečih klešč
ki lomijo
ta modri oreh
tudi tega ni
je čisti nič
in od tukaj
se rojevajo te sanje
* * *
Bi znala ti stkati
vse te misli
iz tistega
kar veže te
na bolečino
ko se je skotila
tista divja zver
ki ji je ime
ljubezen
* * *
Samo ti veš
kako molčiš
puhtiš od žaljivega
sočutja
in se igraš
z metuljem
ki ga imenujemo
črni zmaj
* * *
prav narahlo je zabodla
nož v moje prsi
prav nežno me je
zabodla v srde
a kaj je bolje
sočutna nežnost
te sivine
ali krvav pečat
z neba
KOČIJAŽ
hropenje je ustavilo
vsa dih
in bič je švistnil
in se zažrl v meso
boli
to so sklepali vsi
ki so videli
konjsko vprego
a piscu
teh par besed
so zlomili srce
s hudo vnemo
nadvse slučajno
* * *
vseeno je
ali ješ kruh
ali solato
v tej debati
je vse jedrnato
tako kot si na cilju
prej z letalom
lahko letiš
tudi s padalom
življenje
tako predolgo traja
še posebej
če si izgnan iz raja
* * *
slišal sem šelest listja
v puščavi
in videl sem rože rasti
v veliki naglici
a preslišal sem
odmev
in sem spregledal bistvo
stvari
ki to ni
* * *
ta opoj ti zasolzi oči
pogled odtava na dolgo pot
in v temi, v ognju se rodi
ta past
ki te posrka vase
da pozabiš odstreti
solzne oči.
PA NAJ BO SLOVO
let brez kril
in riba brez plavuti
zakaj se kdo sprašuje
iz oči jim veje čist obup
a jaz vam pravim
trpljenje se začne
s pohabo
a vzeti nekomu vse
hromi pozabljenemu
ne le telo
ampak srce
