Tisti, ki so minirali, so delali tako naglo, da so se kopali v znoju. Ko so bile mine položene, je dinamitar vključil žico. Vsi skupaj so se nekoliko odmaknili od proge. Šef minercev in Vojko pa sta si poiskala škrapljo, ki bi ju skrila in zavarovala pred drobci ob eksploziji. Spojili so se s temo in čakali. Dinamitar je položil kovinasto škatlo z vžigalno vzmetjo med noge in se zastrmel skozi krošnje dreves v nebo. Neko blaženo čustvo neučakanosti ga je obšlo. Nemir, ki ga je občutil samo ob miniranju.
»Pride, ne pride, pride, ne pride, pride, ne pride,« je šepetal skozi redke in orumenele zobe, kot bi molil, da si je Vojko, ki je ležal poleg njega, mislil, da stari blede. Začelo jih je zebsti. Drgetali so in čakali. Potem so nekaj kilometrov proti mestu zaregljale strojnice, tam, kjer je minirala druga skupina, kar so imeli za slabo znamenje. Dinamitar je klel obveščevalce. Davno je že minila ura, ko so bili napovedani transporti. »Nazadnje pa bo pripeljal kakšen tovorni vlak, pa še ta prazen,« je šepetal Vojku na uho, še vedno s sprožilcem v roki. »Če te strigalice ne bo, bomo mine spremenili v »nagazne«, potem pa naj odleti v zrak, kdor hoče!«
Kmalu se je iz daljave zaslišalo drdranje stroja. Pogledala sta na progo. Iz teme je pridrvela oklopna derezina in švignila mimo kakor velik nočni hrošč. »Uh, toliko, da nisem zasukal,« je zaječal dinamitar. »Za tem hudičem mora priti vojni transport. To je izvidnik. Zdaj bomo ostali, pa četudi bi primrznili k zemlji,« se je odločil Marko in dal zalogaj tobaka v usta.
Niso dolgo čakali. V goščavju nad njimi, koder je vodila proga, so zaslišali hropenje vlaka. Šum je prihajal z vetrom. Naraščal je in vsi so imeli občutek, da prihaja vihar. Videli so ognjeno grivo, roje umirajočih isker, in zdelo se jim je, da drvi proti njim ogromna predpotopna žival s sijočimi zenicami. Kačasto se je zvila, kot bi se pripravila, da bo švignila mimo zasede. Vse je bilo tako nenadno, tako hitro, da so šele pozneje lahko uredili svoje vtise. Zemlja je zabobnela pod udarci jeklenega ritma koles. Lokomotiva, ki je vlekla vagone, je zavozila v usodni lok tam, kjer je reka potiskala progo k pobočju. Ko se je črna gmota dotaknila pogleda, uprtega v konec loka, se je dinamitarjeva roka zasukala in sprožila.
Pri tem je na glas vzdihnil, kot bi odvrgel težko breme.
Noč so razklali ognjeni jeziki. Stroj se je vzpel pokonci kot žival, smrtno zadeta v srce. V naletu se je nagnil in iztiril. Pognal se je po strmini med drevje, kot bi hotel uteči. Vagoni so se razbijali, slišati je bilo, kot bi lomil žive kosti. Kosci kovine in kamenja, pomešani z zemljo, so hušknili mimo glav. V silnem pišu je vzdrhtelo drevje.
Jeklena pošast se je ustavila na rečnem bregu, vagoni pa so se še vedno prekucevali drug čez drugega. V vodi so zagledali kolesa lokomotive, ki so molela kvišku kot posekane noge.
Šele potem so zaslišali vik in krik izpod ruševin. Tema se je zgostila v očeh.
* * *
Ura se je nagnila čez polnoč. Brigada se je vračala v zavetje hribov. Votlo bobnenje topov, ki so tolkli v prazno, je ostalo za njimi in je nazadnje prenehalo. Hodili so neutrudno. Vojko je lovil redke zvezde po nebu. Bil je žalosten. Nemčevih krikov ni mogel pozabiti. Nekaj je bilo v njegovem glasu, kar ga je pretreslo. Ta je umiral drugače kot drugi. Ko so v koritu izgubljene grape počivali in posedli po nahrbtnikih v sneg, se je skozi veje zalesketal mesec. Vojko je priprl oči. Zdelo se mu je, da iz daljave gleda na zemljo, ko potuje po svoji vklenjeni poti nezmotljivo skozi vesolje. V trenutke se zgoščajo tisočletja in razgrinja se zgodovina človeka. Kakor mravlje gomaze ljudje po planetu. Od vekov se ljubijo in plodijo, sovražijo, koljejo in umirajo. Morje krvi zaliva daljne rodove. Otoke ljubezni preplavlja sovraštvo. Ljudje delajo, gradijo, upajo. Potem pa se napadajo in ropajo. Uničevanje nima meja. Kje je napredek? Rafali namesto puščic. Bombe namesto kopij. Trpljenje in smrt pa ostajata. Kakor mravlje se uničujejo med seboj. Kot žuželke in ribe. Slabši so kakor zveri. In odprlo se je vprašanje, ki ga ni mogel rešiti: čemu? Potem je pomislil: tudi ti si se rodil zato, da boš ubijal ali da boš ubit. Primož, Orlov, tragično in smešno. V njem se je prebudila misel, ki je ni nikoli zaznal v sebi: osovraženi Nemec se mu je spremenil v človeka. Ubit od njegovega strela in Primoževega rafala je padal v temo pozabljenja. Čudno! Šele pred obličjem ničevosti, ko je ležal na tleh brez moči in že odhajal, ni bil več to, kar je bil. Otresel se je narejene oholosti in se učlovečil. Umiral je s skrito bolestjo, ki je zdrava usta ne bi smela izreči: moji otroci. Pozabil je na vsa gesla različnih bogov in političnih malikov in njihovih znakov in mitov. V zadnji minuti življenja je pretrgal verige, s katerimi je bil priklenjen od rojstva do groba. Videl ga je tega otroka Evrope skozi stoletja. Odet v pisane cape, zdaj zmagovalec ali premaganec. Sredi neskončnih poti in bojnih poljan. Izmučen. Lačen. Oropan in slep. Zažrt v nesmisel. Čemu tako dobro kalijo semena zla? Zaman je grebel vase. Nič ni ostalo v njem razen tesnobe, ki jo je porodilo razmišljanje o človeški neumnosti.
* * *
Skušal je pozabiti na ves svet, na krike prepadov, kri po skalah, na zvezane ljudi in na grobove. Mukoma jih je izrival iz zavesti. Dušo mu je polnila melanholija njenih oči, nežnost njenih las, ki so mu drseli po obrazu. Začutil je živahni utrip njenega srca in toploto njenega telesa. Objela ju je sladka omotica.
Prišlo je tako iznenada, da ni mogla dojeti, kaj se z njo dogaja. Branila se je tega, česar si je najbolj želela. Kot bi se bala, da se ji bo zgodilo nekaj hudega … Toda njen odpor je bil izzivanje, odmikanje je bilo iskanje. Vsa je utonila v čar poletne noči. Mesečina se je neslišno prelivala skozi drhteče lističje bukve, ki je stezala veje kakor dobre roke nad odprtino senika. Golo telo je vzdrhtelo v ženitovanjskem objemu. Dolgo zatajevano pričakovanje nebes je doživljala z bolečino, ki jo je premagovala s tihimi kriki in objemi, ki so ga bolj spodbujali kot prosili prizanašanja. Njuni telesi sta goreli v strasti, njuni duši tonili v pozabljenju. Stopila sta se drug z drugim kot dan z nočjo, kot zvezde z nebom, kot bližine z daljavami. Pozabila sta na rjovenje smrti, ki se je oglašala izza gora, in mislila na milijone zvezd, utripajočih v nastajanju in umiranju.
Čvrsto jo je držal v rokah, ko da bo za večno samo njegova, kot svoje življenje, ki mu dan za dnem drsi iz rok, pa vendar še obstaja. Strašni privid neprespanih noči in ubitih sanj se je razblinil v valovih opoja. Pogum se je spremenil v drznost. Čutil je njene vitke prste v laseh in goreči obraz, ki mu je šepetal v ušesa besede, katerih pomen je utonil v tisočletjih.
Dolg, oster in plah krik, kot bi zajokala umirajoča srna … in telo ji je vztrepetalo, kot bi hotela pobegniti, pa je vendar ostala.
Potem sta obmirovala, kot bi nenadoma umrla. Mesec je zdrsnil za krošnje bukev, na streho senika so padle plahe sence. V daljavi je zabokal srnjak.
Odlomki
Tisti, ki so minirali, so delali tako naglo, da so se kopali v znoju. Ko so bile mine položene, je dinamitar vključil žico. Vsi skupaj so se nekoliko odmaknili od proge. Šef minercev in Vojko pa sta si poiskala škrapljo, ki bi ju skrila in zavarovala pred drobci ob eksploziji. Spojili so se s temo in čakali. Dinamitar je položil kovinasto škatlo z vžigalno vzmetjo med noge in se zastrmel skozi krošnje dreves v nebo. Neko blaženo čustvo neučakanosti ga je obšlo. Nemir, ki ga je občutil samo ob miniranju.
»Pride, ne pride, pride, ne pride, pride, ne pride,« je šepetal skozi redke in orumenele zobe, kot bi molil, da si je Vojko, ki je ležal poleg njega, mislil, da stari blede. Začelo jih je zebsti. Drgetali so in čakali. Potem so nekaj kilometrov proti mestu zaregljale strojnice, tam, kjer je minirala druga skupina, kar so imeli za slabo znamenje. Dinamitar je klel obveščevalce. Davno je že minila ura, ko so bili napovedani transporti. »Nazadnje pa bo pripeljal kakšen tovorni vlak, pa še ta prazen,« je šepetal Vojku na uho, še vedno s sprožilcem v roki. »Če te strigalice ne bo, bomo mine spremenili v »nagazne«, potem pa naj odleti v zrak, kdor hoče!«
Kmalu se je iz daljave zaslišalo drdranje stroja. Pogledala sta na progo. Iz teme je pridrvela oklopna derezina in švignila mimo kakor velik nočni hrošč. »Uh, toliko, da nisem zasukal,« je zaječal dinamitar. »Za tem hudičem mora priti vojni transport. To je izvidnik. Zdaj bomo ostali, pa četudi bi primrznili k zemlji,« se je odločil Marko in dal zalogaj tobaka v usta.
Niso dolgo čakali. V goščavju nad njimi, koder je vodila proga, so zaslišali hropenje vlaka. Šum je prihajal z vetrom. Naraščal je in vsi so imeli občutek, da prihaja vihar. Videli so ognjeno grivo, roje umirajočih isker, in zdelo se jim je, da drvi proti njim ogromna predpotopna žival s sijočimi zenicami. Kačasto se je zvila, kot bi se pripravila, da bo švignila mimo zasede. Vse je bilo tako nenadno, tako hitro, da so šele pozneje lahko uredili svoje vtise. Zemlja je zabobnela pod udarci jeklenega ritma koles. Lokomotiva, ki je vlekla vagone, je zavozila v usodni lok tam, kjer je reka potiskala progo k pobočju. Ko se je črna gmota dotaknila pogleda, uprtega v konec loka, se je dinamitarjeva roka zasukala in sprožila.
Pri tem je na glas vzdihnil, kot bi odvrgel težko breme.
Noč so razklali ognjeni jeziki. Stroj se je vzpel pokonci kot žival, smrtno zadeta v srce. V naletu se je nagnil in iztiril. Pognal se je po strmini med drevje, kot bi hotel uteči. Vagoni so se razbijali, slišati je bilo, kot bi lomil žive kosti. Kosci kovine in kamenja, pomešani z zemljo, so hušknili mimo glav. V silnem pišu je vzdrhtelo drevje.
Jeklena pošast se je ustavila na rečnem bregu, vagoni pa so se še vedno prekucevali drug čez drugega. V vodi so zagledali kolesa lokomotive, ki so molela kvišku kot posekane noge.
Šele potem so zaslišali vik in krik izpod ruševin. Tema se je zgostila v očeh.
* * *
Ura se je nagnila čez polnoč. Brigada se je vračala v zavetje hribov. Votlo bobnenje topov, ki so tolkli v prazno, je ostalo za njimi in je nazadnje prenehalo. Hodili so neutrudno. Vojko je lovil redke zvezde po nebu. Bil je žalosten. Nemčevih krikov ni mogel pozabiti. Nekaj je bilo v njegovem glasu, kar ga je pretreslo. Ta je umiral drugače kot drugi. Ko so v koritu izgubljene grape počivali in posedli po nahrbtnikih v sneg, se je skozi veje zalesketal mesec. Vojko je priprl oči. Zdelo se mu je, da iz daljave gleda na zemljo, ko potuje po svoji vklenjeni poti nezmotljivo skozi vesolje. V trenutke se zgoščajo tisočletja in razgrinja se zgodovina človeka. Kakor mravlje gomaze ljudje po planetu. Od vekov se ljubijo in plodijo, sovražijo, koljejo in umirajo. Morje krvi zaliva daljne rodove. Otoke ljubezni preplavlja sovraštvo. Ljudje delajo, gradijo, upajo. Potem pa se napadajo in ropajo. Uničevanje nima meja. Kje je napredek? Rafali namesto puščic. Bombe namesto kopij. Trpljenje in smrt pa ostajata. Kakor mravlje se uničujejo med seboj. Kot žuželke in ribe. Slabši so kakor zveri. In odprlo se je vprašanje, ki ga ni mogel rešiti: čemu? Potem je pomislil: tudi ti si se rodil zato, da boš ubijal ali da boš ubit. Primož, Orlov, tragično in smešno. V njem se je prebudila misel, ki je ni nikoli zaznal v sebi: osovraženi Nemec se mu je spremenil v človeka. Ubit od njegovega strela in Primoževega rafala je padal v temo pozabljenja. Čudno! Šele pred obličjem ničevosti, ko je ležal na tleh brez moči in že odhajal, ni bil več to, kar je bil. Otresel se je narejene oholosti in se učlovečil. Umiral je s skrito bolestjo, ki je zdrava usta ne bi smela izreči: moji otroci. Pozabil je na vsa gesla različnih bogov in političnih malikov in njihovih znakov in mitov. V zadnji minuti življenja je pretrgal verige, s katerimi je bil priklenjen od rojstva do groba. Videl ga je tega otroka Evrope skozi stoletja. Odet v pisane cape, zdaj zmagovalec ali premaganec. Sredi neskončnih poti in bojnih poljan. Izmučen. Lačen. Oropan in slep. Zažrt v nesmisel. Čemu tako dobro kalijo semena zla? Zaman je grebel vase. Nič ni ostalo v njem razen tesnobe, ki jo je porodilo razmišljanje o človeški neumnosti.
* * *
Skušal je pozabiti na ves svet, na krike prepadov, kri po skalah, na zvezane ljudi in na grobove. Mukoma jih je izrival iz zavesti. Dušo mu je polnila melanholija njenih oči, nežnost njenih las, ki so mu drseli po obrazu. Začutil je živahni utrip njenega srca in toploto njenega telesa. Objela ju je sladka omotica.
Prišlo je tako iznenada, da ni mogla dojeti, kaj se z njo dogaja. Branila se je tega, česar si je najbolj želela. Kot bi se bala, da se ji bo zgodilo nekaj hudega … Toda njen odpor je bil izzivanje, odmikanje je bilo iskanje. Vsa je utonila v čar poletne noči. Mesečina se je neslišno prelivala skozi drhteče lističje bukve, ki je stezala veje kakor dobre roke nad odprtino senika. Golo telo je vzdrhtelo v ženitovanjskem objemu. Dolgo zatajevano pričakovanje nebes je doživljala z bolečino, ki jo je premagovala s tihimi kriki in objemi, ki so ga bolj spodbujali kot prosili prizanašanja. Njuni telesi sta goreli v strasti, njuni duši tonili v pozabljenju. Stopila sta se drug z drugim kot dan z nočjo, kot zvezde z nebom, kot bližine z daljavami. Pozabila sta na rjovenje smrti, ki se je oglašala izza gora, in mislila na milijone zvezd, utripajočih v nastajanju in umiranju.
Čvrsto jo je držal v rokah, ko da bo za večno samo njegova, kot svoje življenje, ki mu dan za dnem drsi iz rok, pa vendar še obstaja. Strašni privid neprespanih noči in ubitih sanj se je razblinil v valovih opoja. Pogum se je spremenil v drznost. Čutil je njene vitke prste v laseh in goreči obraz, ki mu je šepetal v ušesa besede, katerih pomen je utonil v tisočletjih.
Dolg, oster in plah krik, kot bi zajokala umirajoča srna … in telo ji je vztrepetalo, kot bi hotela pobegniti, pa je vendar ostala.
Potem sta obmirovala, kot bi nenadoma umrla. Mesec je zdrsnil za krošnje bukev, na streho senika so padle plahe sence. V daljavi je zabokal srnjak.
