… MINKA zaklene vrata podstrešnega stanovanja; pokljuka, če so dobro zaklenjena. Pa se še ne more odločiti, da bi odšla.
»Sem mu napisala vse?« boleče zavrta po njej. Na obrazu bolečina, v notranjosti nemir, napetost. Zdrzne se, sunkovito se obrne, odklene vrata, plane v sobo, z naglico preleti besede na papirju, ki ga je pustila na mizi za moža Janeza.
Janez, pogosto si mi rekel, da svobode ne smemo omejevati, ti pa meni delaš prav to. Zadnje čase poznaš samo tisto težko besedo SPLAV. Ne bom ga napravila, čeprav tako vztrajaš. Bo najina pot še skupna? Ko boš razčistil v sebi, pa mi povej! Odhajam k mami.
Grize ustnice; v njej težak občutek, kot bi jo nekdo pehal v prepad. Z naglico spet zaklene vrata. S težko hojo se po vegastih stopnicah odmaje na cesto. Po poljski poti krene k studencu pod vrbami. Sesede se na leseno klopco ob njem. Prav tu sta z Janezom posedala veliko večerov. Zaljubljenost se je poganjala v divjo rast. V hipu jo spreleti vznemirjenost, v njej se zareže trdo vprašanje: »Kako je mogoče, da vsa tista čustva nimajo prave moči, da se izgubljajo?« Vrbe jo z nemirnim drhtenjem vej silijo, naj se odpre, razkrije, zmelje, kar nosi v sebi.
… POČASI, zamaknjeno začne: »Janeza sem poznala že dolgo, saj je bil doma iz bližnje vasi. Sin bogatega kmeta. Domačija ni bila dobro zapisana. Za vsako ped zemlje so se tožarili. Prava pravdarska strast. Povsod so hoteli imeti prvo besedo. Da jih je sam pohlep, je šlo po vasi. Trije pobje so bili pri hiši, a prav zaradi te pogoltnosti deklet niso pritegnili.
Na vaški gasilski veselici sva z Janezom večkrat zaplesala skupaj. Vsakokrat je bil njegov stisk močnejši, besede pa bolj razgrete. Ne da bi se dobro zavedala, se me je nekaj dotaknilo, kot bi me oplazil ogenj, pa tudi v njegovih očeh se je prižigalo. Postaven fant. Pevec z globokim glasom, da si začutil drget, ko je zapel. Po tej veselici sva se kar naprej iskala. Pogovor z njim je bila prava dragocenost. Čudovito je znal razpletati svoje misli o svobodi, hrepenenju. Kot bi se dotikala neba. Spraševala sem se, zakaj so družini naprtili toliko slabega; da njihova pogoltnost seže več rodov nazaj; v sporih zaradi zemlje je bilo v prejšnjih časih nekaj smrti, pa tudi v ječi so se znašli. Nisem mogla verjeti. Videla sem le Janezove oči, vabile so, obljubljale. Končal je strojno fakulteto, v bližnji tovarni je imel dobro delovno mesto. Meni pa so po končani srednji ekonomski šoli ponudili mesto v občinski upravi.
Kako lepi so bili ti zgodnji dnevi najine zaljubljenosti! Veliko sva presanjarila na tej klopci. Tal nisem čutila; kot bi se skupaj sprehajala po mavrici, se izgubljala med njenimi svetlimi barvami, pila nežne, šepetajoče besede, sanjarila v dolgih poljubih, objemih. Svet je bil samo najin. Vsa tista natolcevanja o pravdarski strasti njegove družine so se v meni kar razblinila.
Čisto počasi pa je začel siliti v najina potepanja po mavrici vsakdanji svet. Bila sem začudena, ni mi bilo všeč. V meni so še vztrajale lepote prve zaljubljenosti, še sem sanjarila. Pri Janezu pa je bilo drugače, hitro se je otresel sanj. Nisem mogla verjeti, bila ga je sama naglica. Burjast. Zaletav. Pokazal je čisto drugačen obraz. Kar prekipeval je od načrtov za prihodnost. Vsi pa so veljali le hiši, hiši s posebno lepoto, nekaj izvirnega. Ob pogledu nanjo mora ljudem zastajati dih. Okoli hiše pa bazen in bogato grmičevje. S posebno vnemo je govoril o sobi za prijatelje, za goste. Prevzeti jih mora, kot da stopajo v nov svet. Zdelo se mi je, da mu je kri kar malo podivjala. Nasmehnila sem se mu; zdel se mi je kot nedorasel ptič, poleteti hoče v sinje višave, pa se le zaletava.
Moj nasmeh ga je razjezil, kar butnil je: »V tebi ni nobene prave energije, navdušenja, da izstopiš iz povprečja.«
Vse to njegovo hvalisanje se mi je skoraj zagnusilo. Najine mavrične poti so se izgubljale, tonile nekam v sivkaste meglice. V njegovih mislih je vztrajala le hiška, ki bi po svoje zbegala ljudi. V meni je ves čas drhtela nežna melodija iz prvih dni najinih srečanj. Dotaknil pa se me je tudi strah, težak in oster. Zakaj vsa lepota prejšnjih dni nekam polzi, se izgublja? Kam? Komaj sva začela živeti, pa se med nama že krha. Kot bi rasla daljava.
»Da bi imela le preprosto stanovanje, službo in kopico zdravih otrok!« sem zasanjano šepnila. V besedah sem razkrila svoje hrepenenje, odstrla želje za prihodnost. Premeril me je z ostrim pogledom, s posmehljivo robatostjo je zagodrnjal: »Otroci lahko počakajo! Zadnji pridejo na vrsto! Hiška, pravljična hiška! Življenje na veliki nogi!«
S stisnjenimi zobmi sem kriknila: »Otroci dajo hiši dušo!«
Zakrohotal se je, stisnil oči, s kletvico pa trdo pribil: »Sto hudičev! Dušo ji da le dolg, razpotegnjen avto pred hišo, najnovejše izdelave!«
Stresla sem se v razočaranju. Zazdelo se mi je, da so se na najini mavrici pokazale temne lise, svetloba se je izgubljala, tanjšala. A v meni je utripalo upanje, da bo poroka spet vse prepletla z novim hrepenenjem, z novim pogledom v prihodnost.
Odlomek
… MINKA zaklene vrata podstrešnega stanovanja; pokljuka, če so dobro zaklenjena. Pa se še ne more odločiti, da bi odšla.
»Sem mu napisala vse?« boleče zavrta po njej. Na obrazu bolečina, v notranjosti nemir, napetost. Zdrzne se, sunkovito se obrne, odklene vrata, plane v sobo, z naglico preleti besede na papirju, ki ga je pustila na mizi za moža Janeza.
Janez, pogosto si mi rekel, da svobode ne smemo omejevati, ti pa meni delaš prav to. Zadnje čase poznaš samo tisto težko besedo SPLAV. Ne bom ga napravila, čeprav tako vztrajaš. Bo najina pot še skupna? Ko boš razčistil v sebi, pa mi povej! Odhajam k mami.
Grize ustnice; v njej težak občutek, kot bi jo nekdo pehal v prepad. Z naglico spet zaklene vrata. S težko hojo se po vegastih stopnicah odmaje na cesto. Po poljski poti krene k studencu pod vrbami. Sesede se na leseno klopco ob njem. Prav tu sta z Janezom posedala veliko večerov. Zaljubljenost se je poganjala v divjo rast. V hipu jo spreleti vznemirjenost, v njej se zareže trdo vprašanje: »Kako je mogoče, da vsa tista čustva nimajo prave moči, da se izgubljajo?« Vrbe jo z nemirnim drhtenjem vej silijo, naj se odpre, razkrije, zmelje, kar nosi v sebi.
… POČASI, zamaknjeno začne: »Janeza sem poznala že dolgo, saj je bil doma iz bližnje vasi. Sin bogatega kmeta. Domačija ni bila dobro zapisana. Za vsako ped zemlje so se tožarili. Prava pravdarska strast. Povsod so hoteli imeti prvo besedo. Da jih je sam pohlep, je šlo po vasi. Trije pobje so bili pri hiši, a prav zaradi te pogoltnosti deklet niso pritegnili.
Na vaški gasilski veselici sva z Janezom večkrat zaplesala skupaj. Vsakokrat je bil njegov stisk močnejši, besede pa bolj razgrete. Ne da bi se dobro zavedala, se me je nekaj dotaknilo, kot bi me oplazil ogenj, pa tudi v njegovih očeh se je prižigalo. Postaven fant. Pevec z globokim glasom, da si začutil drget, ko je zapel. Po tej veselici sva se kar naprej iskala. Pogovor z njim je bila prava dragocenost. Čudovito je znal razpletati svoje misli o svobodi, hrepenenju. Kot bi se dotikala neba. Spraševala sem se, zakaj so družini naprtili toliko slabega; da njihova pogoltnost seže več rodov nazaj; v sporih zaradi zemlje je bilo v prejšnjih časih nekaj smrti, pa tudi v ječi so se znašli. Nisem mogla verjeti. Videla sem le Janezove oči, vabile so, obljubljale. Končal je strojno fakulteto, v bližnji tovarni je imel dobro delovno mesto. Meni pa so po končani srednji ekonomski šoli ponudili mesto v občinski upravi.
Kako lepi so bili ti zgodnji dnevi najine zaljubljenosti! Veliko sva presanjarila na tej klopci. Tal nisem čutila; kot bi se skupaj sprehajala po mavrici, se izgubljala med njenimi svetlimi barvami, pila nežne, šepetajoče besede, sanjarila v dolgih poljubih, objemih. Svet je bil samo najin. Vsa tista natolcevanja o pravdarski strasti njegove družine so se v meni kar razblinila.
Čisto počasi pa je začel siliti v najina potepanja po mavrici vsakdanji svet. Bila sem začudena, ni mi bilo všeč. V meni so še vztrajale lepote prve zaljubljenosti, še sem sanjarila. Pri Janezu pa je bilo drugače, hitro se je otresel sanj. Nisem mogla verjeti, bila ga je sama naglica. Burjast. Zaletav. Pokazal je čisto drugačen obraz. Kar prekipeval je od načrtov za prihodnost. Vsi pa so veljali le hiši, hiši s posebno lepoto, nekaj izvirnega. Ob pogledu nanjo mora ljudem zastajati dih. Okoli hiše pa bazen in bogato grmičevje. S posebno vnemo je govoril o sobi za prijatelje, za goste. Prevzeti jih mora, kot da stopajo v nov svet. Zdelo se mi je, da mu je kri kar malo podivjala. Nasmehnila sem se mu; zdel se mi je kot nedorasel ptič, poleteti hoče v sinje višave, pa se le zaletava.
Moj nasmeh ga je razjezil, kar butnil je: »V tebi ni nobene prave energije, navdušenja, da izstopiš iz povprečja.«
Vse to njegovo hvalisanje se mi je skoraj zagnusilo. Najine mavrične poti so se izgubljale, tonile nekam v sivkaste meglice. V njegovih mislih je vztrajala le hiška, ki bi po svoje zbegala ljudi. V meni je ves čas drhtela nežna melodija iz prvih dni najinih srečanj. Dotaknil pa se me je tudi strah, težak in oster. Zakaj vsa lepota prejšnjih dni nekam polzi, se izgublja? Kam? Komaj sva začela živeti, pa se med nama že krha. Kot bi rasla daljava.
»Da bi imela le preprosto stanovanje, službo in kopico zdravih otrok!« sem zasanjano šepnila. V besedah sem razkrila svoje hrepenenje, odstrla želje za prihodnost. Premeril me je z ostrim pogledom, s posmehljivo robatostjo je zagodrnjal: »Otroci lahko počakajo! Zadnji pridejo na vrsto! Hiška, pravljična hiška! Življenje na veliki nogi!«
S stisnjenimi zobmi sem kriknila: »Otroci dajo hiši dušo!«
Zakrohotal se je, stisnil oči, s kletvico pa trdo pribil: »Sto hudičev! Dušo ji da le dolg, razpotegnjen avto pred hišo, najnovejše izdelave!«
Stresla sem se v razočaranju. Zazdelo se mi je, da so se na najini mavrici pokazale temne lise, svetloba se je izgubljala, tanjšala. A v meni je utripalo upanje, da bo poroka spet vse prepletla z novim hrepenenjem, z novim pogledom v prihodnost.
