V bolnišnico je prišel petnajst do petih, vendar ga niso takoj spustili k njej. Čakati je moral do petnajst čez pet, ko so mu le dovolili do nje.
Želel si je, da bi bila videti bolje, a ni bila.
Stopil je k njej in ji stisnil roko. »Mama, kako si?«
Pogledala ga je in se skušala nasmehniti. »Je bilo že boljše,« je hotela biti duhovita.
Pogled na podatke ni bil spodbuden in celo za njegovo skromno medicinsko znanje je bil njen srčni utrip občutno previsok.
Nekaj minut ji je zmedeno razlagal, kako se je vozil v bolnišnico in kaj je novega doma. Potem ko mu je zmanjkalo besed, jo je večinoma poslušal in le kdaj pa kdaj je rekel kakšno besedo.
Rekla mu je: »Trenutno ne čutim nobene bolečine, ker dobivam za to ustrezne tablete …« Najbolj ga je prizadela z besedami: »Vem, kako je z menoj, najbrž bom kmalu umrla.«
»Mama, nikar ne misli na smrt.«
A se ni pustila utišati. »Če se mi kaj zgodi, prodaj mojo zbirko starega denarja, ki sem ga zbirala vse življenje. Pravično razdeli denar z bratom.«
Trudil se je, da tega ne bi poslušal. »Mama, ne bodi pesimistična; poglej, tvoje stanje je stabilno, ni videti tako hudo, kakor se ti zdi.«
Proti koncu obiska jo je le uspel nekako zamotiti, da je spremenila temo pogovora.
Potožila mu je: »Veš, pri kosilu rabim pomoč, roke se mi tresejo in vse polijem, zato me morajo hraniti. Moti me tudi ta cevka v nosu, vendar jo moram prenašati.«
Zadnjo minuto obiska mu je hlastno zagotavljala: »Tako sem srečna, da si prišel. Pridi še kaj.«
»Saj bom, mama, vsak dan bom prišel.«
Uboga mama. Petnajst minut sreče v morju vsega ostalega. Koliko tako srečnih trenutkov bi si zaslužila. Zavedal se je, da je bil v pretekih letih do nje krivičen, ker ji ni omogočil več lepih trenutkov, tem bolj, ker bi jih lahko tedaj raztegnil v dneve in ne samo v minute.
Sestra, ki je vstopila, mu sicer ni rekla, naj gre, a je že iz njenega pogleda razbral, da se mora posloviti.
»Jutri ponovno pridem,« je obljubil.
Materin pogled je bil mešanica žalosti in veselja in spremljal ga je vso pot, ko je odhajal po belih hodnikih in stopnišču vse do vrat bolnišnice.
Sklenil je, da bo naslednji dan skušal priti k njej vsaj dve uri prej. Nekako si bo že uredil. Vzel bo nekaj dni dopusta. To je bilo še najmanj, kar je lahko storil za mamo.
* * *
Dopust je dobil, ne pa tudi ženinega odobravanja. »Ali res misliš tudi danes v bolnišnico?«
»Seveda pojdem.«
Namrdnila se je in ga grdo pogledala. »Vsak dan ti pa tudi ni treba, naj gre še brat kakšen dan!« Obrnila se je in odšla v kuhinjo.
Ni šel za njo, preveč časa bi mu vzelo, če bi jo prepričeval, kako ima samo eno mamo, da brat stanuje daleč …
Odšel je brez pozdrava.
Zamišljen je parkiral avto in se napotil proti bolnišnici.
Kar naenkrat se mu je pred očmi prikazala podoba mame, čez glavo pokrite z belim prtom. Čeprav ji ni videl obraza, je zagotovo vedel, da je tisto, kar se mu je prikazalo, mama. Za trenutek je obstal in po telesu ga je spreletel čuden mraz, ki si ga ni znal razložiti. Na silo se je iztrgal iz mrtvila, ki ga je zgrabilo, in odšel naprej.
Ko se je napotil po stopnicah, mu je v glavi začelo šumeti, tako da se je sredi stopnic ustavil in pogledal naokrog, a ni bilo nič. Le to se mu je zazdelo, da je vse preveč mirno. Ali je bilo tudi v resnici ali se mu je le zdelo, si ni znal razložiti, dejstvo pa je bilo, da je bilo na hodniku, kjer je bila mamina soba, manj ljudi, kot jih je bil vajen pri prejšnjih obiskih.
Ker je vedel, da brez dovoljenja ne sme k mami, se je potrudil do dežurne medicinske sestre, ki mu ni vedela povedati nič konkretnega. Predlagala mu je, naj počaka dežurnega zdravnika, ki bi moral vsak čas priti.
Sedel je na stol pred pisarno in čakal.
Dežurni zdravnik je hitro prišel. Medicinska sestra mu je povedala, kdo je. Zdravnik je stopil k njemu, mu pogledal v oči in tiho, a odločno rekel: »Vaša mama je umrla.«
Za hip je otrpnil od šoka, potem je začel odkimavati, a to zdravnika ni zmedlo, pojasnil mu je: »Mami se je pred dobro uro ustavilo srce. Vse do pred kratkim smo jo oživljali, a žal brez uspeha. Več nismo mogli storiti, to mi morate verjeti.«
Verjeti, kako naj bi mu verjel! Glava bi verjela, srce se je tej novici silovito uprlo.
»Počakajte tukaj!« mu je naročil zdravnik in odšel. Sesedel se je na stol.
Prvi šok je preživel, sedaj si ni smel dovoliti nobenega spodrsljaja. Jokal bo potem, si je dopovedoval in prste stiskal v pest do bolečine. Četudi zmeden in omamljen od spoznanja, da je bil včerajšnji materin pogled zadnji, ki ga je videl, so mu možgani začeli zbrano delovati.
Takoj je začel sestavljati vrstni red opravil, ki so ga čakala.
Čez nekaj časa mu je sestra prinesla modro kuverto z maminim zlatim prstanom. Zraven je priložila še večjo rjavo kuverto, v kateri je bila njena torbica.
Medicinska sestra mu je pomolila nek formular, ki ga je moral podpisati. Zdravnik, ki se je medtem vrnil, mu je povedal: »Mamo bomo jutri po dvanajsti prepeljali na pokopališče. Obleko bi nam morali dostaviti vsaj do dvanajste.« Potem mu je kar tako mimogrede izrekel sožalje.
Zahvalil se mu je in zmeden odšel, čeprav je imel ves čas na umu, da bi moral vprašati zdravnika, če mu dovoli videti mamo. A ga ni, in ko je tako stal pred bolnišnico, se mu je zdelo, da bi se moral vrniti, da bi jo moral še enkrat videti. Počasi je dojel, da mu tega najbrž ne bi dovolili; če bi jo smel videti, bi mu zdravnik to zagotovo povedal.
Vse okoli njega je šumelo. Dihanje se mu je skoraj ustavilo. Čutil je, kako mu je obraz otrdel v masko, čutila so mu kar po vrsti odpovedovala poslušnost. Možgani so samodejno sprožali alarm za alarmom: Pazi, pločnik, poglej, zelen semafor, temna lisa, avto se bliža, glej, da se ne spotakneš …-
Ko mesečen je vozil stran od bolnišnice.
Čas se mu je začel raztezati kakor žvečilni gumi. Sploh ga ni mogel prav dojemati in kar naenkrat, ne da bi sploh vedel kako, se je znašel pred tetinim stanovanjem.
Dvakrat je pozvonil in počakal, da mu je prišla odpret vhodna vrata. Odprla mu jih je v veselem razpoloženju. Ko pa je v njegovi roki zagledala obe kuverti, je začela odkimavati in šepetati: »Ne, ne, ne … Reci mi, da to ni res,« je zahtevala od njega in ga, ko je videla, da ji tega ne more reči, objela. V hipu so ga oblile solze in tako sta molče stala nekaj dolgih trenutkov. Potem se je odtrgala od njega in ga pogledala v oči.
»Kako je to mogoče? Saj sem bila še ob desetih pri njej in je bila tako dobro razpoložena kot še nikoli, odkar jo je zadela kap. Pojedla je jabolko in pol banane, še šalili sva se in ob odhodu mi je stisnila roko, kar ni bila njena navada. Vse je pozdravila. Še to mi je povedala, da te težko čaka. Ves čas je gledala na uro in zdelo se mi je, da kar ne more pričakati, da se boš pojavil pri njej. Tudi zdravnik, ki je prišel v sobo, je rekel, da so izvidi boljši in dajejo več upanja na ozdravitev.«
Govorila je in govorila, potem je naenkrat utihnila in se čez čas vprašala:
»Kako bova to povedala očetu? Saj mu ne moreva ...,« je premišljevala na glas. »Ravno za jutri sem te mislila prositi, da bi ga peljal k njej. Sedaj pa ...«
»Morava mu povedati. Bo že prenesel,« je rekel trdo.
Povzpela sta se po stopnicah v stanovanje. Oče je sedel v kuhinji pri mizi in nekaj bral. Vesel se je skozi očala zagledal vanj in rekel: »O, sine, si le prišel!«
»Mama je umrla,« je rekel, kot da je to nekaj povsem običajnega.
Oče je zajel sapo, vrglo ga je na naslonjalo in za izginjajočim nasmehom, s katerim ga je pričakal, se je začela porajati nejevera, groza sporočila, ki ga uho ni hotelo slišati, srce ne doumeti.
»Ne, to ni mogoče, saj je bila …« S pogledom je iskal sestrine oči.
»Saj ne more biti res, moja, moja,« je jecljal in se oziral naokrog, kakor da bi se izgubil.
Ni vedel zakaj, vendar mu ni stopil nasproti, obrnil mu je hrbet in se z glavo naslonil na omaro. Šele čez čas, ko je teta stopila k očetu in ga tolažeče božala, je tudi sam stopil do njega in ga objel čez rame, več ni zmogel.
Odlomek
V bolnišnico je prišel petnajst do petih, vendar ga niso takoj spustili k njej. Čakati je moral do petnajst čez pet, ko so mu le dovolili do nje.
Želel si je, da bi bila videti bolje, a ni bila.
Stopil je k njej in ji stisnil roko. »Mama, kako si?«
Pogledala ga je in se skušala nasmehniti. »Je bilo že boljše,« je hotela biti duhovita.
Pogled na podatke ni bil spodbuden in celo za njegovo skromno medicinsko znanje je bil njen srčni utrip občutno previsok.
Nekaj minut ji je zmedeno razlagal, kako se je vozil v bolnišnico in kaj je novega doma. Potem ko mu je zmanjkalo besed, jo je večinoma poslušal in le kdaj pa kdaj je rekel kakšno besedo.
Rekla mu je: »Trenutno ne čutim nobene bolečine, ker dobivam za to ustrezne tablete …« Najbolj ga je prizadela z besedami: »Vem, kako je z menoj, najbrž bom kmalu umrla.«
»Mama, nikar ne misli na smrt.«
A se ni pustila utišati. »Če se mi kaj zgodi, prodaj mojo zbirko starega denarja, ki sem ga zbirala vse življenje. Pravično razdeli denar z bratom.«
Trudil se je, da tega ne bi poslušal. »Mama, ne bodi pesimistična; poglej, tvoje stanje je stabilno, ni videti tako hudo, kakor se ti zdi.«
Proti koncu obiska jo je le uspel nekako zamotiti, da je spremenila temo pogovora.
Potožila mu je: »Veš, pri kosilu rabim pomoč, roke se mi tresejo in vse polijem, zato me morajo hraniti. Moti me tudi ta cevka v nosu, vendar jo moram prenašati.«
Zadnjo minuto obiska mu je hlastno zagotavljala: »Tako sem srečna, da si prišel. Pridi še kaj.«
»Saj bom, mama, vsak dan bom prišel.«
Uboga mama. Petnajst minut sreče v morju vsega ostalega. Koliko tako srečnih trenutkov bi si zaslužila. Zavedal se je, da je bil v pretekih letih do nje krivičen, ker ji ni omogočil več lepih trenutkov, tem bolj, ker bi jih lahko tedaj raztegnil v dneve in ne samo v minute.
Sestra, ki je vstopila, mu sicer ni rekla, naj gre, a je že iz njenega pogleda razbral, da se mora posloviti.
»Jutri ponovno pridem,« je obljubil.
Materin pogled je bil mešanica žalosti in veselja in spremljal ga je vso pot, ko je odhajal po belih hodnikih in stopnišču vse do vrat bolnišnice.
Sklenil je, da bo naslednji dan skušal priti k njej vsaj dve uri prej. Nekako si bo že uredil. Vzel bo nekaj dni dopusta. To je bilo še najmanj, kar je lahko storil za mamo.
* * *
Dopust je dobil, ne pa tudi ženinega odobravanja. »Ali res misliš tudi danes v bolnišnico?«
»Seveda pojdem.«
Namrdnila se je in ga grdo pogledala. »Vsak dan ti pa tudi ni treba, naj gre še brat kakšen dan!« Obrnila se je in odšla v kuhinjo.
Ni šel za njo, preveč časa bi mu vzelo, če bi jo prepričeval, kako ima samo eno mamo, da brat stanuje daleč …
Odšel je brez pozdrava.
Zamišljen je parkiral avto in se napotil proti bolnišnici.
Kar naenkrat se mu je pred očmi prikazala podoba mame, čez glavo pokrite z belim prtom. Čeprav ji ni videl obraza, je zagotovo vedel, da je tisto, kar se mu je prikazalo, mama. Za trenutek je obstal in po telesu ga je spreletel čuden mraz, ki si ga ni znal razložiti. Na silo se je iztrgal iz mrtvila, ki ga je zgrabilo, in odšel naprej.
Ko se je napotil po stopnicah, mu je v glavi začelo šumeti, tako da se je sredi stopnic ustavil in pogledal naokrog, a ni bilo nič. Le to se mu je zazdelo, da je vse preveč mirno. Ali je bilo tudi v resnici ali se mu je le zdelo, si ni znal razložiti, dejstvo pa je bilo, da je bilo na hodniku, kjer je bila mamina soba, manj ljudi, kot jih je bil vajen pri prejšnjih obiskih.
Ker je vedel, da brez dovoljenja ne sme k mami, se je potrudil do dežurne medicinske sestre, ki mu ni vedela povedati nič konkretnega. Predlagala mu je, naj počaka dežurnega zdravnika, ki bi moral vsak čas priti.
Sedel je na stol pred pisarno in čakal.
Dežurni zdravnik je hitro prišel. Medicinska sestra mu je povedala, kdo je. Zdravnik je stopil k njemu, mu pogledal v oči in tiho, a odločno rekel: »Vaša mama je umrla.«
Za hip je otrpnil od šoka, potem je začel odkimavati, a to zdravnika ni zmedlo, pojasnil mu je: »Mami se je pred dobro uro ustavilo srce. Vse do pred kratkim smo jo oživljali, a žal brez uspeha. Več nismo mogli storiti, to mi morate verjeti.«
Verjeti, kako naj bi mu verjel! Glava bi verjela, srce se je tej novici silovito uprlo.
»Počakajte tukaj!« mu je naročil zdravnik in odšel. Sesedel se je na stol.
Prvi šok je preživel, sedaj si ni smel dovoliti nobenega spodrsljaja. Jokal bo potem, si je dopovedoval in prste stiskal v pest do bolečine. Četudi zmeden in omamljen od spoznanja, da je bil včerajšnji materin pogled zadnji, ki ga je videl, so mu možgani začeli zbrano delovati.
Takoj je začel sestavljati vrstni red opravil, ki so ga čakala.
Čez nekaj časa mu je sestra prinesla modro kuverto z maminim zlatim prstanom. Zraven je priložila še večjo rjavo kuverto, v kateri je bila njena torbica.
Medicinska sestra mu je pomolila nek formular, ki ga je moral podpisati. Zdravnik, ki se je medtem vrnil, mu je povedal: »Mamo bomo jutri po dvanajsti prepeljali na pokopališče. Obleko bi nam morali dostaviti vsaj do dvanajste.« Potem mu je kar tako mimogrede izrekel sožalje.
Zahvalil se mu je in zmeden odšel, čeprav je imel ves čas na umu, da bi moral vprašati zdravnika, če mu dovoli videti mamo. A ga ni, in ko je tako stal pred bolnišnico, se mu je zdelo, da bi se moral vrniti, da bi jo moral še enkrat videti. Počasi je dojel, da mu tega najbrž ne bi dovolili; če bi jo smel videti, bi mu zdravnik to zagotovo povedal.
Vse okoli njega je šumelo. Dihanje se mu je skoraj ustavilo. Čutil je, kako mu je obraz otrdel v masko, čutila so mu kar po vrsti odpovedovala poslušnost. Možgani so samodejno sprožali alarm za alarmom: Pazi, pločnik, poglej, zelen semafor, temna lisa, avto se bliža, glej, da se ne spotakneš …-
Ko mesečen je vozil stran od bolnišnice.
Čas se mu je začel raztezati kakor žvečilni gumi. Sploh ga ni mogel prav dojemati in kar naenkrat, ne da bi sploh vedel kako, se je znašel pred tetinim stanovanjem.
Dvakrat je pozvonil in počakal, da mu je prišla odpret vhodna vrata. Odprla mu jih je v veselem razpoloženju. Ko pa je v njegovi roki zagledala obe kuverti, je začela odkimavati in šepetati: »Ne, ne, ne … Reci mi, da to ni res,« je zahtevala od njega in ga, ko je videla, da ji tega ne more reči, objela. V hipu so ga oblile solze in tako sta molče stala nekaj dolgih trenutkov. Potem se je odtrgala od njega in ga pogledala v oči.
»Kako je to mogoče? Saj sem bila še ob desetih pri njej in je bila tako dobro razpoložena kot še nikoli, odkar jo je zadela kap. Pojedla je jabolko in pol banane, še šalili sva se in ob odhodu mi je stisnila roko, kar ni bila njena navada. Vse je pozdravila. Še to mi je povedala, da te težko čaka. Ves čas je gledala na uro in zdelo se mi je, da kar ne more pričakati, da se boš pojavil pri njej. Tudi zdravnik, ki je prišel v sobo, je rekel, da so izvidi boljši in dajejo več upanja na ozdravitev.«
Govorila je in govorila, potem je naenkrat utihnila in se čez čas vprašala:
»Kako bova to povedala očetu? Saj mu ne moreva ...,« je premišljevala na glas. »Ravno za jutri sem te mislila prositi, da bi ga peljal k njej. Sedaj pa ...«
»Morava mu povedati. Bo že prenesel,« je rekel trdo.
Povzpela sta se po stopnicah v stanovanje. Oče je sedel v kuhinji pri mizi in nekaj bral. Vesel se je skozi očala zagledal vanj in rekel: »O, sine, si le prišel!«
»Mama je umrla,« je rekel, kot da je to nekaj povsem običajnega.
Oče je zajel sapo, vrglo ga je na naslonjalo in za izginjajočim nasmehom, s katerim ga je pričakal, se je začela porajati nejevera, groza sporočila, ki ga uho ni hotelo slišati, srce ne doumeti.
»Ne, to ni mogoče, saj je bila …« S pogledom je iskal sestrine oči.
»Saj ne more biti res, moja, moja,« je jecljal in se oziral naokrog, kakor da bi se izgubil.
Ni vedel zakaj, vendar mu ni stopil nasproti, obrnil mu je hrbet in se z glavo naslonil na omaro. Šele čez čas, ko je teta stopila k očetu in ga tolažeče božala, je tudi sam stopil do njega in ga objel čez rame, več ni zmogel.
