Vstanem okrog desetih, neprespana se privlečem v sprejemnico, ki na dnevni svetlobi kaže še bolj izrabljen videz. Zunaj buči mesto, nerazločna mešanica različnih glasov. Čaka me pravi angleški zajtrk s čajem, maslom in marmelado. Dana ima na sebi modro haljo. Reče: »Berto se vrne kmalu, šel je na Rue el Haras.«
Berto se vrne z dekletcem, stara je okrog deset let, težko bi ocenila, ali je Arabka ali Koptinja.
»Margerita ji je ime,« reče Berto, »pri šolskih sestrah živi, sestro Lucijo je spominjala na margerite – marjetice ali kako že, rože s travnika, zato so ji izbrali to ime.« Deklica me pogleda z okroglimi črnimi očmi, plašno se nasmehne, meni tujki. V laseh ima obroč z umetno ivanjščico.
»Malo zna italijansko, tudi kakšno slovensko besedo vmes, naučile so jo sestre,« doda Dana.
»Taksi sem naročil za ob enajstih, peljemo se na latinsko pokopališče, Margerita pa bo delala družbo Dani,« me opozori Berto.
Aziz ustavi taksi pred vhodom na pokopališče, na nasprotni strani so mogočni zidovi, ostanki stavb, kjer si prišleki v mesto najdejo svoj kotiček, razloži Berto, ko sledi mojemu strmečemu pogledu. Skoraj se zaletim v ovco, cela čreda jih je, fantiček s šibo poskakuje med njimi, za čredo koraka debel Arabec, oblečen v črtasto galabejo, na obrazu se zrcali ponos, on je lastnik te črede ovac. Pokopališče je odprto do petih popoldne. Vstopni del je videti negovan, moj korak je nestrpen. Najraje bi se kar zakadila med grobove, ki so kot nekakšne ulice med nišami imenitnejših grobov. Ob potki so nanizani kot majhne hiške z vrati, različno razkošni, različno ohranjeni. Strmim v imena, veliko grobov je obnovljenih in pojavljajo se arabska imena, še več je takih, ki jim je videti, da zanje nihče ne skrbi. Berto mi sledi: »Naši grobovi izginjajo,« pravi, »nihče ne plačuje, zato jih prodajajo.«
Meša se mi že od imen, razveselim se, ko odkrijem slovenske napise kot Tu počiva … V večni mir je odšla … Vstajenja čaka … Ponekod so priimki poitalijančeni, zasledim slovenska imena in tuje priimke in obratno, težko je tako na hitro izluščiti pravo osebo. Počutila sem se, kot da iščem iglo v kopici sena. Veliko slovenskih imen zasledim na skromnejšem nizu grobnih niš, ki so zaprte zgolj s ploščami. Utrujena in razočarana se sesedem na klopco pod cedro, Berto molči, nato pravi, da bova jutri šla skozi mrtvaške knjige, za katere skrbi brat Anselmo.
Pozno kosilo naju že čaka, Margerita pridno pomaga, spretna je in tiha. Želim si na bazar, rada bi se razvedrila. Hrup in trušč, mešanica vonjav, prodajalci spominkov, zvoki piščali, meketanje ovc in koz, perutnina v kletkah, vreče datljev, šopi banan … Stopim v prodajalno, ki se mi zdi urejena, in kupim kano, barvo za lase, in začimbe. Margerita mi tiho sledi, le pri ceni blaga se pogaja s prodajalcem. Pri tem je prepričljiva, oči ji žarijo, maha z rokami, plačam pol od zahtevane cene. Dopovedujem ji, naj si kaj izbere za darilo, odkimava, noče, zato prosim Berta za pomoč. Po prepričevanju seže po modri torbici, ponosno si jo obesi na ramo. Njena torbica, njen zaslužek. Tudi Berto se izkaže, štirje fantiči nosijo veliko culo, ki jo nenadoma razgrnejo po tleh, dva se postavita na stražo, druga dva pa glasno in žarečih oči vabita kupce. Na razgrnjenem platnu so galabeje, različnih barv in velikosti, obšite z bleščicami.
»Te galabeje so poceni, ker jih prodajajo na črno,« razloži Berto. Hitro se skloni in odbere tri, dve veliki in eno majhno. Komaj utegne fantiču v roke potisniti egipčanske funte, že se zasliši opozorilni žvižg. Dečki z neverjetno hitrostjo zložijo vse štiri vogale cule in izginejo. Policaj zaman piska na piščalko, množica ljudi mu s svojim valovanjem preprečuje, da bi jih ujel. Berto stisne vrečko k sebi in tudi mi se izgubimo v gneči.
Po večerji Berto odpelje Margerito v azil, z Dano srebava čaj, ona obuja spomine. »Kaj je to bilo po tej naši ulici, same limuzine, Arabci so imeli prepovedan dostop, razen tistih, ki so bili zaposleni pri gospodi … V glavnem so se tu vozili bankirji, to je bila ulica bank, opoldne so prišle njihove žene, dame s klobuki, na kavo in slaščice … polno je bilo slaščičarn in kavarn … vse je bilo čisto in urejeno … tako zelo razkošno.«
Vprašam po Margeriti. Nenavadno se mi zdi, da deklica prebiva pri nunah. Dana se skrivnostno nasmehne. »Zanimiva zgodba,« pravi, »pravzaprav zgodba s srečnim koncem. Margerita je najdenka, toda prav posebna najdenka. Našla jo je nuna, ki si je želela otroka.«
Srebne čaj, zazveni porcelan ob porcelan, ko odloži skodelico, jaz pa čakam, da nadaljuje.
»Sestra Laura je Koptinja, ki se je v sebi dolgo časa bojevala z vročo željo, da bi imela otroka, vendar ji je zaobljuba prepovedovala, da bi si to željo uresničila. Hrepenenje pa jo je tako zelo obsedlo, da ga ni mogla krotiti niti z gorečimi molitvami niti s pokoro, ki si jo je nalagala. Sestra Lavrencija je opazila, da sestro Lauro nekaj zelo teži, in ker je dobra duša, ji je želela pomagati. Veliko sta se pogovarjali in sestra Lavrencija se je domislila. Pred izpeljavo dejanja pa sta morali najprej pripraviti »teren«. Prišli sta k nam po zagotovilo, da bomo sprejeli dojenčka, ker ga v azil ne bi mogli prinesti, vsaj dokler ne uredita vseh formalnosti. Sestra Laura je poznala mesto, kjer so matere odlagale nezaželene otroke. Zanju to ni bilo ravno enostavno, potrebovali sta pomoč, moškega, in to je bil Berto. Odlagališče je bilo blizu zelo revnega arabskega predela Kaira. Pa še dve stvari je sestra Laura uredila, najprej si je zagotovila dojiljo, naša arabska služkinja je ravno takrat rodila in je bila pripravljena pomagati v zameno za nekaj denarja, in drugo: otroka je hotela krstiti, preden bi ga pripeljala k nam. V puščavi je takrat še živel pater Janez, ki se je umaknil iz redovne skupnosti v samoto in premišljevanje. Z njim se je dogovorila, da bo najdenčku podelil zakrament krsta. V kuhinji sta si izposodili veliko košaro, jaz pa sem jima odstopila otroško odejico. Berto je najel taksi, mislim, da je bil prav Aziz šofer. Pod večer, ko je vročina malo popustila, so se odpravili. Vrnili so se žalostni in praznih rok. Pod mostom so našli sveženj z dojenčkom, toda bili so prepozni, dete ni več kazalo znakov življenja. Sestra Laura bi odnehala, v mrtvem dojenčku je videla božjo kazen za svoje brezbožne želje. Toda sestra Lavrencija je bila vsa v ognju: »Rešili bova življenje odvrženemu detetu,« je ponavljala, »kaj ni to dejanje dopadljivo Bogu?« Vrnili sta se pod most čez pet dni. Sestra Lavrencija je zaslišala zvok, ki jo je spominjal na nežno cviljenje. Sledila je glasku in jo našla. Deklica je bila položena na karton, zavita v stare cunje. Stara je bila mogoče kakšno uro ali dve, popkovnice ji ni prerezal nihče. Hitro sta se lotili dela in jo oskrbeli, bila je videti zdrava in močna. ’Kako majčkene prstke ima,’ se je raznežila sestra Laura. Najprej sta jo prinesli k nam, da jo je dojilja nahranila, nato sta odhiteli k patru Janezu. Srečni sta se vrnili in dojenčico pustili pri nas. Takrat nam je sestra Laura tudi razložila načrt. Deklico bo uradno posvojila njena sestra, ki sicer že ima štiri otroke, in ko bo malo večja, bo zaprosila, da jo sprejmejo v azil. Dolga pot, toda vredna truda, sestra Laura skrbi zanjo kot za lastno hčer, deklica je od svojega drugega leta v azilu. Obe sta srečni!«
»Neverjetna zgodba, lepa zgodba,« rečem in zmajujem z glavo, ko
Dana utihne in seže po skodelici.
Obiščemo patra Anselma, ki bedi nad mrtvaškimi knjigami. Prinese mi jih, tiste z umrlimi v letu 1945. Dolgo iščem in najdem. Teresa je bila pokopana na latinskem pokopališču v Kairu.
»Tu mora biti, tu,« skoraj veselo vzkliknem. Patrov pogled mi vzame upanje.
»Ni ga več,« pravi.
»Koga ni več?« nočem razumeti.
»Prvega pokopališča,« odgovori, »prekopali so ga,« in pokaže stolpnico.
Žalost se me polasti, za letnico smrti tete Luize ne vem, sklepam, da je umrla kmalu za njo. Zatopim se v knjige, pomaga mi Berto. Najdem tudi njo, umrla je leto kasneje. Vprašujoče pogledam patra. Zmaje z glavo. Prišla sem zaman, ni več sledov, ni več mesta, kjer bi se poklonila njunemu spominu in tiho izrazila hvaležnost za vse, kar sta storili za ohranitev naše družine. Berto se dotakne moje rame, ko ne morem skriti razočaranja.
»Šla bova v cerkev, k sv. Jožefu. Tam se boš lahko poklonila; zagotovo sta jo obiskovali,« reče komaj slišno.
Prižgem dve drobni dolgi sveči in ju zataknem v puščavski pesek, ki je nasut na stojalu. Plamenček za vsako od njiju. Nisem verna, toda ravno se je končala maša za njiju v cerkvi sv. Jožefa, kjer se včasih še zasliši kakšna slovenska beseda. Le to lahko storim.
Margerito najdem v kuhinji, za mizo ob oknu dela domačo nalogo, sestra Laura nadzira pripravo kosila. Počenem k mizi, da sem na njeni višini. Dvigne glavo iznad zvezka in svoje okrogle temne oči zapiči vame. Nasmehne se, ko me spozna. Na mizo položim belo majico z veliko marjetico v sredini.
»Srečno, marjetica!« rečem. Podam roko sestri Lauri in ji dam vedeti, da vem za njeno zgodbo. Nagajivo se nasmehne.
Odlomek
Vstanem okrog desetih, neprespana se privlečem v sprejemnico, ki na dnevni svetlobi kaže še bolj izrabljen videz. Zunaj buči mesto, nerazločna mešanica različnih glasov. Čaka me pravi angleški zajtrk s čajem, maslom in marmelado. Dana ima na sebi modro haljo. Reče: »Berto se vrne kmalu, šel je na Rue el Haras.«
Berto se vrne z dekletcem, stara je okrog deset let, težko bi ocenila, ali je Arabka ali Koptinja.
»Margerita ji je ime,« reče Berto, »pri šolskih sestrah živi, sestro Lucijo je spominjala na margerite – marjetice ali kako že, rože s travnika, zato so ji izbrali to ime.« Deklica me pogleda z okroglimi črnimi očmi, plašno se nasmehne, meni tujki. V laseh ima obroč z umetno ivanjščico.
»Malo zna italijansko, tudi kakšno slovensko besedo vmes, naučile so jo sestre,« doda Dana.
»Taksi sem naročil za ob enajstih, peljemo se na latinsko pokopališče, Margerita pa bo delala družbo Dani,« me opozori Berto.
Aziz ustavi taksi pred vhodom na pokopališče, na nasprotni strani so mogočni zidovi, ostanki stavb, kjer si prišleki v mesto najdejo svoj kotiček, razloži Berto, ko sledi mojemu strmečemu pogledu. Skoraj se zaletim v ovco, cela čreda jih je, fantiček s šibo poskakuje med njimi, za čredo koraka debel Arabec, oblečen v črtasto galabejo, na obrazu se zrcali ponos, on je lastnik te črede ovac. Pokopališče je odprto do petih popoldne. Vstopni del je videti negovan, moj korak je nestrpen. Najraje bi se kar zakadila med grobove, ki so kot nekakšne ulice med nišami imenitnejših grobov. Ob potki so nanizani kot majhne hiške z vrati, različno razkošni, različno ohranjeni. Strmim v imena, veliko grobov je obnovljenih in pojavljajo se arabska imena, še več je takih, ki jim je videti, da zanje nihče ne skrbi. Berto mi sledi: »Naši grobovi izginjajo,« pravi, »nihče ne plačuje, zato jih prodajajo.«
Meša se mi že od imen, razveselim se, ko odkrijem slovenske napise kot Tu počiva … V večni mir je odšla … Vstajenja čaka … Ponekod so priimki poitalijančeni, zasledim slovenska imena in tuje priimke in obratno, težko je tako na hitro izluščiti pravo osebo. Počutila sem se, kot da iščem iglo v kopici sena. Veliko slovenskih imen zasledim na skromnejšem nizu grobnih niš, ki so zaprte zgolj s ploščami. Utrujena in razočarana se sesedem na klopco pod cedro, Berto molči, nato pravi, da bova jutri šla skozi mrtvaške knjige, za katere skrbi brat Anselmo.
Pozno kosilo naju že čaka, Margerita pridno pomaga, spretna je in tiha. Želim si na bazar, rada bi se razvedrila. Hrup in trušč, mešanica vonjav, prodajalci spominkov, zvoki piščali, meketanje ovc in koz, perutnina v kletkah, vreče datljev, šopi banan … Stopim v prodajalno, ki se mi zdi urejena, in kupim kano, barvo za lase, in začimbe. Margerita mi tiho sledi, le pri ceni blaga se pogaja s prodajalcem. Pri tem je prepričljiva, oči ji žarijo, maha z rokami, plačam pol od zahtevane cene. Dopovedujem ji, naj si kaj izbere za darilo, odkimava, noče, zato prosim Berta za pomoč. Po prepričevanju seže po modri torbici, ponosno si jo obesi na ramo. Njena torbica, njen zaslužek. Tudi Berto se izkaže, štirje fantiči nosijo veliko culo, ki jo nenadoma razgrnejo po tleh, dva se postavita na stražo, druga dva pa glasno in žarečih oči vabita kupce. Na razgrnjenem platnu so galabeje, različnih barv in velikosti, obšite z bleščicami.
»Te galabeje so poceni, ker jih prodajajo na črno,« razloži Berto. Hitro se skloni in odbere tri, dve veliki in eno majhno. Komaj utegne fantiču v roke potisniti egipčanske funte, že se zasliši opozorilni žvižg. Dečki z neverjetno hitrostjo zložijo vse štiri vogale cule in izginejo. Policaj zaman piska na piščalko, množica ljudi mu s svojim valovanjem preprečuje, da bi jih ujel. Berto stisne vrečko k sebi in tudi mi se izgubimo v gneči.
Po večerji Berto odpelje Margerito v azil, z Dano srebava čaj, ona obuja spomine. »Kaj je to bilo po tej naši ulici, same limuzine, Arabci so imeli prepovedan dostop, razen tistih, ki so bili zaposleni pri gospodi … V glavnem so se tu vozili bankirji, to je bila ulica bank, opoldne so prišle njihove žene, dame s klobuki, na kavo in slaščice … polno je bilo slaščičarn in kavarn … vse je bilo čisto in urejeno … tako zelo razkošno.«
Vprašam po Margeriti. Nenavadno se mi zdi, da deklica prebiva pri nunah. Dana se skrivnostno nasmehne. »Zanimiva zgodba,« pravi, »pravzaprav zgodba s srečnim koncem. Margerita je najdenka, toda prav posebna najdenka. Našla jo je nuna, ki si je želela otroka.«
Srebne čaj, zazveni porcelan ob porcelan, ko odloži skodelico, jaz pa čakam, da nadaljuje.
»Sestra Laura je Koptinja, ki se je v sebi dolgo časa bojevala z vročo željo, da bi imela otroka, vendar ji je zaobljuba prepovedovala, da bi si to željo uresničila. Hrepenenje pa jo je tako zelo obsedlo, da ga ni mogla krotiti niti z gorečimi molitvami niti s pokoro, ki si jo je nalagala. Sestra Lavrencija je opazila, da sestro Lauro nekaj zelo teži, in ker je dobra duša, ji je želela pomagati. Veliko sta se pogovarjali in sestra Lavrencija se je domislila. Pred izpeljavo dejanja pa sta morali najprej pripraviti »teren«. Prišli sta k nam po zagotovilo, da bomo sprejeli dojenčka, ker ga v azil ne bi mogli prinesti, vsaj dokler ne uredita vseh formalnosti. Sestra Laura je poznala mesto, kjer so matere odlagale nezaželene otroke. Zanju to ni bilo ravno enostavno, potrebovali sta pomoč, moškega, in to je bil Berto. Odlagališče je bilo blizu zelo revnega arabskega predela Kaira. Pa še dve stvari je sestra Laura uredila, najprej si je zagotovila dojiljo, naša arabska služkinja je ravno takrat rodila in je bila pripravljena pomagati v zameno za nekaj denarja, in drugo: otroka je hotela krstiti, preden bi ga pripeljala k nam. V puščavi je takrat še živel pater Janez, ki se je umaknil iz redovne skupnosti v samoto in premišljevanje. Z njim se je dogovorila, da bo najdenčku podelil zakrament krsta. V kuhinji sta si izposodili veliko košaro, jaz pa sem jima odstopila otroško odejico. Berto je najel taksi, mislim, da je bil prav Aziz šofer. Pod večer, ko je vročina malo popustila, so se odpravili. Vrnili so se žalostni in praznih rok. Pod mostom so našli sveženj z dojenčkom, toda bili so prepozni, dete ni več kazalo znakov življenja. Sestra Laura bi odnehala, v mrtvem dojenčku je videla božjo kazen za svoje brezbožne želje. Toda sestra Lavrencija je bila vsa v ognju: »Rešili bova življenje odvrženemu detetu,« je ponavljala, »kaj ni to dejanje dopadljivo Bogu?« Vrnili sta se pod most čez pet dni. Sestra Lavrencija je zaslišala zvok, ki jo je spominjal na nežno cviljenje. Sledila je glasku in jo našla. Deklica je bila položena na karton, zavita v stare cunje. Stara je bila mogoče kakšno uro ali dve, popkovnice ji ni prerezal nihče. Hitro sta se lotili dela in jo oskrbeli, bila je videti zdrava in močna. ’Kako majčkene prstke ima,’ se je raznežila sestra Laura. Najprej sta jo prinesli k nam, da jo je dojilja nahranila, nato sta odhiteli k patru Janezu. Srečni sta se vrnili in dojenčico pustili pri nas. Takrat nam je sestra Laura tudi razložila načrt. Deklico bo uradno posvojila njena sestra, ki sicer že ima štiri otroke, in ko bo malo večja, bo zaprosila, da jo sprejmejo v azil. Dolga pot, toda vredna truda, sestra Laura skrbi zanjo kot za lastno hčer, deklica je od svojega drugega leta v azilu. Obe sta srečni!«
»Neverjetna zgodba, lepa zgodba,« rečem in zmajujem z glavo, ko
Dana utihne in seže po skodelici.
Obiščemo patra Anselma, ki bedi nad mrtvaškimi knjigami. Prinese mi jih, tiste z umrlimi v letu 1945. Dolgo iščem in najdem. Teresa je bila pokopana na latinskem pokopališču v Kairu.
»Tu mora biti, tu,« skoraj veselo vzkliknem. Patrov pogled mi vzame upanje.
»Ni ga več,« pravi.
»Koga ni več?« nočem razumeti.
»Prvega pokopališča,« odgovori, »prekopali so ga,« in pokaže stolpnico.
Žalost se me polasti, za letnico smrti tete Luize ne vem, sklepam, da je umrla kmalu za njo. Zatopim se v knjige, pomaga mi Berto. Najdem tudi njo, umrla je leto kasneje. Vprašujoče pogledam patra. Zmaje z glavo. Prišla sem zaman, ni več sledov, ni več mesta, kjer bi se poklonila njunemu spominu in tiho izrazila hvaležnost za vse, kar sta storili za ohranitev naše družine. Berto se dotakne moje rame, ko ne morem skriti razočaranja.
»Šla bova v cerkev, k sv. Jožefu. Tam se boš lahko poklonila; zagotovo sta jo obiskovali,« reče komaj slišno.
Prižgem dve drobni dolgi sveči in ju zataknem v puščavski pesek, ki je nasut na stojalu. Plamenček za vsako od njiju. Nisem verna, toda ravno se je končala maša za njiju v cerkvi sv. Jožefa, kjer se včasih še zasliši kakšna slovenska beseda. Le to lahko storim.
Margerito najdem v kuhinji, za mizo ob oknu dela domačo nalogo, sestra Laura nadzira pripravo kosila. Počenem k mizi, da sem na njeni višini. Dvigne glavo iznad zvezka in svoje okrogle temne oči zapiči vame. Nasmehne se, ko me spozna. Na mizo položim belo majico z veliko marjetico v sredini.
»Srečno, marjetica!« rečem. Podam roko sestri Lauri in ji dam vedeti, da vem za njeno zgodbo. Nagajivo se nasmehne.
